Andrej Magajna: Demos še kdaj in sploh zakaj?

21
1379
Podaritev imena stranke s strani Janeza Janše je bila le še zadnja etapa dokončne likvidacije nekomunistične levice na Slovenskem. Pri tem je šlo le še simboličen, dokončen prevzem socialdemokracije s strani bivših komunistov. Ves proces je torej potekal po vzoru vzhodne Evrope, kar je na simpoziju France Tomšič in njegov čas podrobneje predstavil dr. Aleš Maver.

Razumljivo je, da se zadnje čase o Demosovi koaliciji, ob njeni 30-letnici, spet veliko govori in piše.

O tem obdobju je v Časniku v pogovoru z novinarjem Igorjem  Goštetom, razumljivo, spregovoril tudi bivši premier Demosove vlade Lojze Peterle. Na vprašanje o restavraciji novega Demosa pa je pomenljivo odgovoril. Povedal je, da pluralnega Demosa, ki je leta 1990 dobil, sicer skromno, večino, v sedanjih razmerah ni možno vzpostaviti. Trditev je pojasnil s tem, da danes ni več Demosovega levega pola. Peterle ima seveda v mislih politično heterogenost, ki je krasila Demos ob svojem nastanku.

Lojze Peterle je eden redkih politikov iz desne sredine, če ga smem tja umestiti, ki se zaveda, da parlamentarne večine še dolgo ne bo možno dobiti zgolj z desnimi glasovi.

Primčev slogan »Čas je za desnico«, ki ga je izrekel na celjskem predvolilnem srečanju »pomladnikov« spomladi leta 2018, se je izkazal za pobožno željo. Volilno telo je namreč zamaknjeno v levo, za kar ostajajo historični razlogi. Premiki se dogajajo počasi, očitno bodo potrebna desetletja.

Ne moremo pa enostavno reči, da za povezavo vseh demokratičnih sil ni več vsebinskih razlogov!

S transformacijo Tomšičeve SDZS v SDS, njenim pomikom na desno, je pomladna opcija izgubila svoj – sicer nekomunistični – levi pol.

Klientelistično korupcijsko omrežje je ugrabilo državo. Zaradi korupcije na državni ravni Slovenija že leta stoji na mestu, številne države, ki so bile za nami, nas prehitevajo. Kaj pomaga gospodarska rast, ko pa je državni/javni sektor prava ponikalnica rezultatov uspešnega gospodarjenja.

Peterle ne govori le o obdobju, ko so koalicijski partnerji rušili njegovo vlado, pač pa je njegova misel usmerjena širše. O samem razpadu celo bolj podrobno piše dr. Aleš Maver v povezanem članku z naslovom »Neobstojna raznolikost Demosa«.

Bil sem član predsedstva koalicije Demos in sem dogodke spremljal od blizu. Zato se v nadaljevanju navezujem kar na oba prispevka, objavljena v Časniku. Sta namreč v veliki meri nadgradnja dosedanjih analiz o tem istem prelomnem času. Kar vse preveč se je do sedaj govorilo  o nekih zunanjih zarotah, infiltriranih »špilferderberjih« itd …

Dr. Aleš Maver je dobro pojasnil ključne razloge, ki so privedli do rušenja Peterletove vlade, ne ogne pa tudi omembi glavnih protagonistov. Zapisal je takole:

»Že velikokrat sem na teh straneh pisal o usodni napaki liberalnejšega krila Demosa, ki je, vsaj deloma tudi v strahu pred fantomom “rekatolizacije” in pred domnevnim katoliškim domačijskim kolektivizmom, skupaj s Pučnikom in Janšo presodilo, da je mogoče vajeti izvršilne oblasti že leto in pol po plebiscitu prepustiti postkomunistom.«

Maver, ko omenja »liberalnejše krilo Demosa«, govori o takratni Slovenski demokratični zvezi (SDZ). In nekoliko naprej svojo misel nadaljuje: »Z odločitvijo za Drnovška jim je del nekdanjega Demosa povsem prepustil še politično raven. Razsežnosti te zgrešene ocene občutimo do danes.«

Tudi če bi hoteli še v tistem desetletju restavrirati prezgodaj ugasnjeni Demos, to ne bi bilo mogoče. Tudi po tem, ko je baje tudi Janez Janša, kot eden redkih, priznal napako, to ne bi bilo mogoče. Hote ali nehote, tudi zaradi Janše samega. S transformacijo Tomšičeve SDZS v SDS, strankinim pomikom na desno, je pomladna opcija izgubila svoj – sicer nekomunistični – levi pol.

Boj za volilno telo je bil neizprosen

Ali strategi Demosa tega niso videli oz. vedeli? Milan Kučan vsekakor se je tega dobro zavedal.  Če bi ga parafrazirali, bi se reklo takole: »Vi kar lovite tam belice, naše ribnike, kjer so rdečeperke in rdečeoke, pa tudi zelenike in pisani koresli, pa pustite na miru

Tudi o tej prepustitvi socialdemokratske opcije potomcem bivše partije kritično govori g. Peterle. Torej tako govori še kdo izven ožjega kroga soustanoviteljev SDZS – ne samo moja malenkost in dr. Gorazd Drevenšek.

Stranke ni bilo možno več ustaviti, lahko pa jo je bilo usmeriti stran od leve volilne baze. K temu je nehote prispeval tudi France Tomšič sam s svojo radikalno retoriko in prioritetami, ki pa so bile v tistem času pravzaprav upravičene. Samostojna Slovenija in strankarski pluralizem sta bila v tistem času upravičeno v prvem planu, uveljavljanje samega socialdemokratskega programa pa se moralo tem ciljem podrediti.

Tomšičeva SDSZ največji trn v peti tako imenovanim prenoviteljem

Infiltrirani usmerjevalci, ki so prihajali z nasprotne strani, so imeli v tistem času lahko nalogo. Eliminirati so morali levo nevarnost v SDZS – v moji podobi. V letu odstavitve sem bil podpredsednik stranke in vodja njene poslanske skupine. Vse se je pravzaprav začelo po intervjuju v Dnevniku, v katerem sem SDZS predstavil za evropsko demokratično levico. Glavni pobudnik moje odstranitve z vrha stranke, kar je danes navidezno paradoksalno, je bil, takrat še prikrito rdeči, Tit Turnšek. Rdečim infiltrirancem je to uspelo tudi s pomočjo povezave z desnimi radikali, med katerimi je bil tudi Branko Grims, ki jim moji »levi poudarki« vsekakor niso dišali.

Rdečim lovkam pa je uspelo še nekaj. To se nam je zgodilo na mednarodnem področju. Uspeli so preprečiti, da se SDZS ni vključila v evropsko asociacijo socialističnih in socialdemokratskih strank. Tudi to je domačim lobistom uspelo z neverjetno lahkoto, saj so v Socialistični internacionali, kot je zapisal Maver, dali prednost v socialdemokrate prekrščenim komunističnim strankam

Podaritev imena stranke s strani Janeza Janše je bila le še zadnja etapa dokončne likvidacije nekomunistične levice na Slovenskem. Pri tem je šlo le še simboličen, dokončen prevzem socialdemokracije s strani bivših komunistov. Ves proces je torej potekal po vzoru vzhodne Evrope, kar je na simpoziju France Tomšič in njegov čas podrobneje predstavil dr. Aleš Maver.

Ali nam bo starim »Tomšičevim« socialdemokratom pod imenom Novi socialdemokrati še kdaj uspelo restavrirati stranko, tudi sam dvomim. Da je moj dvom upravičen, ni razlog zgolj v trenutni kadrovski podhranjenosti, največja ovira je vsekakor popolna medijska blokada, ki jo čutimo tako z leve kot tudi z desne.

21 KOMENTARJI

  1. Desni fanatiki so mislili, da bodo z likvidacijo levice znotraj DEMOSA likvidirali levi pol na sploh in dosegli preobrazbo Slovenije v vatikanski fevd. Niso pa bili sposobni uvideti, kolikšno popularnost so dejanski komunisti še uživali med ljudstvom, da je Kučan pobral skoraj 60 % glasov v drugem krogu, na skupščinskih volitah pa so posamično gledano 1. mesto dosegli komunisti 2. pa Zveza socialistične mladine. Namesto, da bi resnično leva socialdemokratska stranka Franceta Tomšiča in Jožeta Pučnika postala vodilni Demosov obraz, so ju politično likvidirali.

    • To da je Kučan res dobil 60 % glasov, verjamejo le redki. Volitve so bile lažirane, šteli so samo levi in seveda goljufali. To je vsakomur danes jasno. Sploh ni važno kako kako stranko poimenuješ, ali levo ali desno. Poleg tega pa dobiti samo “60%” po 5o letni manipulaciji in terorju in genocidu sploh ni uspeh, je polom !!
      V SLo vemo da je levo desno itak na glavo postavljeno. Kje na svetu /razen na Kitajskem in Rusiji/je kaka tajkunska stranka kot je SD lahko leva , razen v nalagani SLO. Pučnikovi in Tomšičevo volilci so volili SDS, pa naj je bila ta po ” komunajzarsko” leva ali desna…Te stvari, levi in desni, so se v zadnjih 20 letih izpele. Vse to je nakladanje. Ker to vedo tudi socialisti, so nekdanje “leve” teme nadomestili s podnebnimi, pa zelenimi, pa LGBT, pa sovražni govor, pa multikulti (da dobijo neuke volilce), pa mirovniki, in podobna ropotija.Ja, pa zgolj govorjenje o sociali, penzijah , pa o kakem Univerz. dohodku kar za vsakogar, to so edine preostale leve teme, da se manipulira z nekdaj proletarci, ki zaradi bogate Evrope pač zelo dobro živijo. Ne moreš pridobivati eks proletarcev z razrednim bojem, hkrati pa se levica vozi v Audijih, BMW ipd. Ter s Falconi levi ministri ….To sicer skrivajo….ve pa se zelo dobro, kogar zanima.
      Magajna pa spet pogreva postano župo in Peterleta….

      • Ne vem, iz katerega casa si ti, ampak Kucan je dobil svoje procente cisto zares. Demos se je pred volitvami 1990 dobro organiziral in je kontroliral volilna mesta, ce ne z lastnimi clani volilnih odborov, pa vsaj z opazovalci. Direktnih volilnih goljufij, ki bi bistveno spreminjale izid, si stare sile takrat niso niti upale izvesti, tudi ce bi hotele. Ce so se kdaj bali slovenski komunisti, so se 1990.

  2. Edina “stranka”, ki ima kontinuiteto oblasti in uživa privilegije od leta 1941 do danes, je partijska mafija VOS-OZNA-UDBA-SDV-striciizozadja.
    Dokler ta vlada ne glede na “vlado”, ne bo nobene spremembe, pa naj volivci izglasujejo kar koli.

  3. Sicer pa socialdemokracija danes tudi na zahodu ni vec socialdemokracija iz casov Brandta, Palmeja, Kreiskega. Proletariata je mnogo manj in se tistega je socialdemokracija v veliki meri izgubila. Osrednje poteze ji namesto socialne blaginje in dviga malega cloveka postajajo zaslomba v etnicnih in drugih ” manjsinah”. Vkljucno LGBT. Podpora imigraciji. Antitradicionalizem in kulturni progresivizem. Podpora ne le splavu, ampak danes evtanaziji. Legalizacija drog. Sumarno, podpora skoraj celotnemu spektru dekadentne volje cloveka nove dobe. V bistvu v teh temah plavajo skupaj z zelenimi in levimi liberalci. Socialdemokracija je v identitetni krizi in izgublja. Vec kot vprasljivo, ce taksno Slovenija res rabi. Kar izgleda zeli avtor.

    Moje mnenje je, da Slovenija rabi zelene. Kot ekolosko stranko. Ne kot socialne levicarje. Stranka, ki v Sloveniji nosi to ime, ni vredna pocenega solda. In dobiva primerno bedne rezultate.

  4. Čas je za pravo stranko demokratičnega tipa, ne rdeči blef. Toda nič ne bo, ker nimate milijonov za promocijo. Ojačajte civilno iniciativi-civilno družbo, da ne bodo paradirali demokratični, liberalni, zeleni, socialni…. plagiati!

  5. Sicer se pa klasicno delavstvo danes opredeljuje vse bolj desno populisticno. Stranke in politiki tega spektra imajo neredko precej vec smisla za socialna vprasanja kot dolgoletni oblastniki, sprijeti z voljo kapitala, zavezani liberalnemu globalizmu.

    Sicer pa tudi krscanskodemokratske in ljudske stranke izvorno niso brez smisla za socialo, interes delavca itd. JEvKrek ni slucajna figura. Belgijski in nizozemski KD so tako nastali iz delavskega gibanja. Se danes obstajajo mocni krscanski ali KD sindikati tako v Beneluxu kot tudi v sosednji Italiji. Avstrijska OVP ima svojo delavsko zvezo. Tudi CDU in CSU sta zmeraj imeli v svojih vrstah politike in ministre, ki so bili blizu delavstvu in socialno sibkejsim slojem.

    Skratka, socialdemokracija je odigrala svojo pozitivno zgodovinsko vlogo. Ni pa nujno, da je danes v skupno dobro se potrebna.

    • Seveda je treba poudariti, da je bil JEvKrek človek, ki si je s svojim delom pridobil podporo naroda, v stranki pa je bil nezaželen. Ker je bil, po njihovo “socialist”. Seveda se ga javno niso lotili, ker je bil daleč preveč priljubljen in spoštovan med ljudstvom.

  6. Najprej kot gibanje…, sicer bi tukaj uspela nekaj več glasov prejeti in kaj narediti le SDS, ki ima tudi sicer ljudi tovrstnega mišljenja še iz časa, ko se je imenovala Social-demokratska stranka.

  7. Magajno pamet noče srečati! SD ga je skoraj potunkal v osamo, pa še vedno sanja o socializmu in ESS, mar ni vsak v SDS ali NSi socialnejši in bolj pošten kot komunisti v SDju ali Desusu?

  8. Mi po bravo, toda, če malo premisliš, da smo na razpotju, da ima slovensko gospodarstvo danes dve poti: Tisto, ki jo je nakazal Demos in tisto, ki jo sedaj peljejo komunisti. Ko jo bodo zapeljali do dokončnega bankrota državnih in tajkunskih “podjetji”, bo krah in če bodo magajnovi socialdemokrati prisotni, bodo lahko prevzeli razočarane volilce na levi. To pe je nekaj. Motra pa dobiti krog mladih ambicioznih socialdemokratsko usmerjenih idealistov, da znjimi zasnuje stranko na terenu, ne le na akademskem področju.

    • Dajte no, MM, 90 % ljudem se niti sanja ne o tem, kakšne programe imajo stranke, niti jih ne zanima.
      kakšni Magajnovi socialdemokrati, lepo vas prosim…..Kot da vsega tega kar lahko ponudi Magajna, nima SDS že 10 krat pokrito in to s sposobnimi ljudmi ter izvrstnimi programi.
      Zmanipuliranci, neuki in butci vseh sort, pokvarjenci , hudobneži, ljudje brez identitete in ljudje brez vesti in vrednot bodo volili levake ( kdo drug pa jih lahko, povejte mi ?- jih lahko voli pošten človek in zakaj bi jih, en vzrok napišite), domoljubi, Slovenci, delavni in odgovorni ljudje, vzgojeni za vrednote, iz poštenih in resnih družin bodo volili pomladne stranke, tako je in nič drugače. Vse ostalo je nakladanje.

      • Mislim, da ni čisto tako. Iz svojih izkušenj povem, da naši družinski prijatelji, vsi šolani in zelo dobri in korektni ljudje, vedno pripravljeni pomagati, sicer vsi ateisti, toda vsi volijo kuntinuitetne stranke.

        To je vera v “našo stvar” in občutek pripadnosti, da so na pravi strani. Tega občutka si ne pustijo vzeti. Zato zavračajo vse, kar bi jim to odvzelo. To je popolnoma enako, kot cerkveni dogmatski verniki. Tu pamet ne pomaga. Dolgoletna indoktrinacija je naredila svoje, ustvarila je goreče vernike.

  9. Dokler režim slovenskih parlamentarnih volitev nepošteno, s povolilnim preračunavanjem, redno izigrava večinsko voljo volivcev in je tako nepravičen, da v nekem okraju nekdo lahko postane poslanec s tristo glasovi volivcev, v drugem okraju pa nekdo z več tisoč glasovi volivcev ne pride niti blizu parlamentarnega praga in dokler manjši okraji z manj volilnimi upravičenci lahko dobijo kar tri poslance, večji okraji pa le enega ali celo nobenega, ni kaj razpravljati o kakšnem novem Demosu.

    V takem volilnem režimu ni logike, ki bi sledila večinski volji volivcev, je pa veliko  politične matematike in preračunavanja volilnih glasov ter premetavanja kandidatov iz ene v drugo volilno enoto.

    Poslance bi morali voliti po dvokrožnem večinskem sistemu, enako kot volimo župane in predsednika države. Na referendumu leta 1996 smo tak volilni sistem, po katerem bi 88 poslancev DZ volili neposredno, že izglasovali, potrdilo ga je tudi Ustavno sodišče.
    Toda kaj, ko so leta 2000 poslanci strank LDS, SD in DeSUS, vključno z delom združene SLS+SKD, s spremembo ustave preprečili uzakonitev večinskega sistema parlamentarnih volitev. Samo zato, da ni bilo potrebno spoštovati referendumske volje ljudi o večinskem volilnem sistemu, so levičarski poslanci, v sodelovanju z SLS pod Zagožnom, po izredni proceduri, v le nekaj dneh dosegli vpis obstoječega proporcionalnega volilnega sistema v Ustavo RS.
    Zaradi glasovanja v nasprotju s poprejšnjim dogovorom o podpori večinskemu volilnemu sistemu, sta iz združenja strank SLS+SKD izstopila takratni premier Andrej Bajuk in zunanji minister Lojze Peterle ter ustanovila Novo Slovenijo.

    Ustavno sodišče je decembra 2018 odločilo, da je zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev neustaven, ker se okraji po številu volilnih upravičencev med seboj preveč razlikujejo. Odločba ustavnega sodišča, zaradi katere naj bi spreminjali volilni sistem, ne naroča ukinitve volilnih okrajev, ampak le čimvečje izenačenje števila volivcev v njih.

    Šarčeva levičarska vlada ni storila nič, da bi razlike med okraji odpravila, čeprav bi bilo to relativno enostavno storiti – slovenski levičarji pač sistematično izigravajo odločbe Ustavnega sodišča!

    Namesto tega predlagajo levičarji ohranitev proporcionalnega sistema in ukinitev 88 volilnih okrajev ter uvedbo preferenčnega (prednostnega) glasu, ki bi ga volivec v vsaki od 8 volilnih enot lahko podelil enemu izmed 11 kandidatov na istoimenski listi. Vendar pa v takem sistemu tudi nadpovprečno število prednostnih glasov za enega kandidata še vedno ne bi omogočilo njegove izvolitve, če kandidatova lista v skupnem seštevku ne bi dosegla 4-odstotnega parlamentarnega praga.

    Levičarska oblast hoče slovenskega volivca v vsakem primeru prepeljati žejnega čez vodo!
    Če bi si leve stranke lahko obetale koristi od večinskega volilnega sistema, bi levičarska oblast tak sistem že zdavnaj uzakonila, tako pa…

    Peter Jančič je o tem pisal:

    https://nova24tv.si/slovenija/dve-desetletji-lazi-o-odlocilnosti-glasu-volivca-pri-volitvah-poslancev/

    Predsednik stranke SDS je izpostavil negativne posledice, ki bi jih spremenjeni volilni sistem, kot ga predlagajo levičarji, prinesel slovenskemu podeželju:

    https://nova24tv.si/slovenija/politika/janez-jansa-o-sagi-o-volilnem-sistemu-kako-zeli-tranzicijska-levica-ustvariti-volilni-sistem-po-svoji-meri-s-katastrofalnimi-posledicami-za-drugorazredne-drzavljane-ter-razvoj-drzave/

  10. Izjemen poznavalec evropske socialdemokracije, tako zahodne kot te, ki se je po padcu Berlinskega zidu pojavila na vzhodu, dr. Aleš Maver ugotavlja, da so poizkusi nekomunistične socialdemokracije bili uspešni le ponekod pa še to v relativnem pomenu besede. Ob slabih volilnih rezultatih so imele možnost ali čakati »na lepše čase« ali pa iti po dveh poteh: priključitev postkomunističnim prenovljenim Partijam ali pa premik v desno. Slednje se je pri nas pripetilo Tomšičevim socialdemokrati, ko jih je prevzel Janez Janša. Ugotavlja tudi, da je evropska družina socialistov in soc.demokratov odprla vrata tem prenovljenim partijam iz taktičnih razlogov. Predstavljale so antipod desnemu radikalizmu ob tem, ko so podedovale realno moč. Menim, da je bila to napaka.
    Zaradi take tolerance oz. odprte politike do postkomunističnih strank je Janša dobil močan argument, da se tej aliansi ne priključi, v smislu: V tej družbi pa res nočem biti. Po svoje upravičeno. Sporno pa je bilo to, da je stranko popeljal v desno! Izvorni ustanovitelji se s tem transferjem nismo strinjali.
    Tudi sam menim, da bi bilo BOLJ POŠTENO, da bi JJ, ki po intimnem prepričanju ni bil socialdemokrat, v prelomnih letih raje nadaljeval s projektom Narodnih demokratov, ki sta ga začela z dr. Rajkom Pirnatom! Mislim, da bi tudi s to stranko uspel. Tako pa je naredil uslugo komunistom, saj so ti hoteli ohraniti POPOLNI MONOPOL nad levo volilno bazo. Seveda je vprašanje ali bi izvorni koncept Tomšič/Pučnikove nekomunistične socialne opcije ploh dobil širšo družbeno podporo!? Na hitro prav gotovo ne. Leta 1992, pred prihodom JJ je namreč SDSS komaj prestopila prag. Še kako se zavedam, da je oživitev nekomunistične levo socialne opcije tudi v sedanjem času, v kratkem času misija nemogoče. Žal. Zakaj »žal«. Zgodovinsko gledano ima Slovenija izjemno bogato socialno doktrino in tradicijo. Pa ne samo v teoretičnih prispevkih, recimo Andreja Gosarja, ampak prvenstveno v Krekovem gibanju, ki je imel izredno širino in družbeni naboj. Krekovo gibanje je imelo svoje oscilacije, povsem pa je bilo presekano z zmago komunistov po 2. svetovni vojni. Se je o Kreku v šolah in univerzah ploh kaj govorilo oz. smelo govoriti? Bore malo. Spet gre za partijski monopol tudi na področju socialne politike.
    Nič se ne da na hitro. Pomembno je, da tej nemarksistični socialni opciji odpremo prostor; v tem trenutku prostor tudi za tovrstne diskusije.

  11. Ob vseh diskusijah o možnostih in smislu ustanavljanja nekomunistične levice pa zgornji komentatorji hote ali nehote spregledajo drugo sporočilo prispevka: Kdo je bil najbolj odgovoren za padec Peterletove vlade in sočasno razsutje DEMOS-a kot takega!
    Če se navežemo na Peterletov in Mavrov tekst je to več ali manj jasno. Ljudje iz vodstva takratne Slovenske demokratične zveze. Da sem še bolj konkreten: Janez Janša, Igor Bavčar in dr. Dimitrij Rupel. Ob vsem spoštovanju do teoretskega snovanja slednjega, je treba ugotoviti, da je bila storjena usodna zmota v presoji. Strah pred rekatolizacijo (morda pa tudi želja po osebnem vplivu pri prvih dveh osamosvojiteljih) je omenjeno trojko napeljal na povezavo z »zmernim« Drnovškom. Pod njegovim vodstvom pa je prišlo do popolne restavracije starih političnih struktur, čeprav z mlajšimi obrazi in čeprav te niso bile nikoli povsem razgrajene. Za to usodno (bom rekel kar: »kardinalno«) napako ni potrebo kriviti tako imenovanih infiltrirancev od zunaj.

  12. Rušiti vlado po dveh letih?! Halooo ! (Kako že pravi g Grims: “Dobro jutro .. “) In jo predati Drnovšku – (“Miiislmmm – bi pripomnil jaz – “speča celica”, kot me po novem imenuje JJ in podaniki mu kimajo).
    Sedaj pa šalo oz. cinizem na stran.
    Res je g. Drnovšek s svojo skromno, umirjeno držo po malen vse pretental. Pa tudi nekaj je na tam, da so se liberalci iz obeh polov “povohali”, se našli skupaj v borbi proti “klerikalcem”. Torej stara predvojna matrica od katere so imeli na koncu koristi …
    Demosova vlada bi rabila najmanj dva mandata, torej najmanj osem let, ne pa 2 leti; ob tem ko je Partija svoje strukture gradila 45 let. Če bi prva vlada zdržala vsaj cel mandat, bi lahko tudi pred narodom pokazala več.
    Predvsem pa bi morala razgraditi medijski monopol tranzicijke levice. (Šarec po dveh letih ni naredil niti desetine tega kot Demosova vlada, pa je po anketah pri vrhu) Poizkusi razgradnje medijskih monopolov so bili, a zato je potrebno več časa.
    Tudi sam sem bil malce v dilemah kdo je kdo in kaj se dogaja. Po drugi strani pa se mi je zdelo neverjetno, da bi skozi Partijski filter prišel nekdo, ki bi bil opozicija režimu.
    Ej , ej ali ni g. Bavčar celo kandidiral pri LDS za … Ste pozabili? To, da so pomladniki verjeli LDS-u ali polni sebe, celo mislili, da ga bodo prevzeli, je lahko za nekoga subjektivno opravičilo, objektivno pa je bila storjena kardinalna napaka – ki jo omenjeni veleumi očitno ne bodo nikoli priznali.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite