Neobstojna raznolikost Demosa

Demos bi glede na srednjeevropske izkušnje tistega časa težko ohranil svojo heterogenost veliko dlje kot do trenutka svojega razpada.

V triletju, ki je polno s slovensko demokratizacijo in osamosvojitvijo povezanih obletnic, je nedavno minilo trideset let od podpisa sporazuma o skupnem volilnem nastopu Demosove koalicije. Nekako prevladuje mnenje, da je Demos pravočasno nastal, kljub pičli parlamentarni večini izpeljal program osamosvojitve, ki ga lahko glede na vse, kar se je dogajalo, označimo za maksimalnega, vendar je prehitro razpadel in mu je, kot je danes tudi bolj ali manj jasno, spodletelo pri demokratizaciji in predvsem pri smiselni postavitvi temeljev za razgradnjo dediščine komunističnega režima ter prelom z njim. Skoraj sočasno z razpadom koalicije se je namreč začel proces restavracije povojnega sistema in njegove mitologije, ki ga je kot nekak “operativec” v praksi izvajal nekdanji predsednik jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek s svojimi danes skoraj v mitološke višave povzdignjenimi “mešanimi koalicijami”. Ki bi lahko bile dobra stvar, če bi bile “zmešane” na enakopravni podlagi.

Dve razlagi istega preloma

Že velikokrat sem na teh straneh pisal o usodni napaki liberalnejšega krila Demosa, ki je, vsaj deloma tudi v strahu pred fantomom “rekatolizacije” in pred domnevnim katoliškim domačijskim kolektivizmom, skupaj s Pučnikom in Janšo presodilo, da je mogoče vajeti izvršilne oblasti že leto in pol po plebiscitu prepustiti postkomunistom. Omenjeno je bilo toliko usodnejše, ker so slednji istočasno že imeli večino v še obstoječem republiškem predsedstvu (s predsednikom Kučanom vred) in ker so seveda na podlagi svojega polstoletnega neprekinjenega oblastnega monopola obvladovali praktično vse družbene podsisteme. Z odločitvijo za Drnovška jim je del nekdanjega Demosa povsem prepustil še politično raven. Razsežnosti te zgrešene ocene občutimo do danes.

Vendar bi se tokrat ustavil ob neki drugi tezi, povezani z Demosom. Kot njegovo posebno odliko velikokrat izpostavljajo, da je koalicija pokrivala celoten politični spekter, od konservativcev preko liberalcev do socialnih demokratov. Izguba te prvotne pluralnosti naj bi polovico političnega prostora brez boja prepustila naslednikom prej na oblast prilepljenih struktur. De facto je takšni presoji z ozirom na sedanje stanje težko oporekati.

Vabljiva je tudi podmena, da so za tak razvoj krivi tisti, ki so prostovoljno zapustili levosredinske položaj in se začeli prerivati na desno, se pravi, Pučnikovi in Janševi socialdemokrati. Tu kajpak trčimo ob osnovno vprašanje, ob katerem se na desni lomijo kopja že petindvajset let. Je Janša zgolj prevzel prostor, ki se je sprostil zaradi predolgega in za bazo vse manj sprejemljivega vztrajanja krščanskih demokratov v smrtonosnem Drnovškovem objemu, iz katerega je bil sam dovolj hitro izgnan in se, kar je pomembno, vanj potem ni več skušal vrniti? Ali pa je, kot pravijo drugi, neupravičeno “sovražno prevzel” mesto, ki mu ni šlo? To je zares dilema, ki kljub vsestranskemu zanikanju ni izgubila nič svoje rušilne moči, o čemer vas bo prepričal še vsak današnji pogovor z zagovorniki obeh stališč.

Pragmatizem velikih

Sam trdim, da bi Demos glede na srednjeevropske izkušnje težko ohranil svojo heterogenost veliko dlje kot do trenutka svojega razpada. Če bi vzdržal še leto dni, bi bila podoba Slovenije verjetno drugačna. Toda z večjim ali manjšim pokom so razpadle tudi druge raznorodne koalicije, ki so nastale za potrebe majanja komunističnih režimov. Večina njihovih naslednic sodi danes na desno sredino ali pa so povsem izginile. Naj spomnim na bolgarsko Zvezo demokratičnih sil, romunsko Demokratično konvencijo ali litovski Sajudis, ki je bil recimo zasnovan kot podobno široka osamosvojitvena koalicija, pa je danes zgolj temelj vodilne konservativne stranke.

Celo Hrvaška demokratična skupnost, ki je bila prvotno precej bolj raznolika in pomaknjena bolj na levo kot danes, se je razklala že do leta 1994. In “pramati” podobnih širokih zvez, poljska Solidarnost, je na ničkoliko delcev razpadla sorazmerno kmalu. Leta 1997 je pod njenim imenom že nastopalo samo desno krilo, po letu 2005 je spor med dvema njenima nekdanjima komponentoma osrednja os poljske politike. Kar je dokaj tvegana igra.

V Socialistični internacionali dali prednost v socialdemokrate prekrščenim komunističnim strankam

Močan razlog za takšno usodo nekdanjih koalicij in njihovo dresenje v desno je bil pragmatizem političnih strank in širših skupin na zahodu celine. Če so sploh vsaj približno razumeli dogajanje v nekdanjem sovjetskem bloku in v Jugoslaviji, so hitro ugotovili, da bi bilo škoda zavreči ponekod skoraj neizčrpen potencial prej na vzhodu vsemogočnih političnih struktur. Zato so predvsem v Socialistični internacionali in v stranki evropskih socialistov hitro dali prednost v socialdemokrate prekrščenim komunističnim strankam pred tistimi političnimi grupacijami, ki so skušale znova vzpostaviti nekomunistično socialno demokracijo. Več tovrstnih “padalcev” se je sočasno znašlo med evropskimi liberalci in v Liberalni internacionali. In bi se znašli v Evropski ljudski stranki, če bi bilo zanjo med vzhodnimi postkomunisti kaj več zanimanja.

Ampak vodilna evropska konservativna politična skupina se lahko vsaj pohvali, da je zavrnila včlanitev Stranke velike Romunije dolgoletnega Ceausescujevega podpornika in poznejšega skrajnega romunskega nacionalista Vadima Tudorja. Opisana načelna odločitev “velikih” pojasni zelo zabavno okoliščino, da so kot nekakšni profesorji (včasih celo svetilniki) demokracije in človekovih pravic po Evropi že v devetdesetih hodili in deloma še hodijo Ion Iliescu, Milan Kučan, Algirdas Brazauskas, tudi Stjepan Mesić.

Domače okoliščine

Že mednarodne okoliščine bi bile torej verjetno dovolj, da Demos kot široka koalicija ne bi obstal več kot nekaj let. Da se je razletel že po dveh, korenini v njegovi zasnovi. Danes lahko mirno rečemo, da je široko in samo po sebi neenotno druščino poenotil ob eni sami ideji, ideji slovenske suverenosti ali kar samostojnosti. Ta zamisel je povezovala bolj ali manj vse njegove akterje. Kot se je izkazalo, je bila njihova naveza ravno dovolj za pičlo večino v skupščini, za izvolitev predsednika predsedstva že ne več. In ko je bil cilj dosežen, je preprosto zmanjkalo veziva. O slovesu od komunistične navlake se ni dalo več dogovoriti, saj nacionalni naboj za kaj takega ni bil dovolj. Če kaj, je tragedija sodobne slovenske politične zgodovine preselitev velikega dela svobodomiselnih “botrov” demokratizacijskih procesov med mestoma trdovratne zagovornike povojne politične mitologije in jugonostalgičnih trendov.

Iz Demosove usode je moč povzeti še, da je na podobno strnitev vrst moč računati le ob zelo razvidnem skupnem cilju in navsezadnje skupni nevarnosti. Ali je skoraj popolna prevlada ene politične opcije za dovolj akterjev za kaj takega že dovolj moreča, trenutno ne znam oceniti.