Neobstojna raznolikost Demosa

15
677
Demos bi glede na srednjeevropske izkušnje tistega časa težko ohranil svojo heterogenost veliko dlje kot do trenutka svojega razpada.

V triletju, ki je polno s slovensko demokratizacijo in osamosvojitvijo povezanih obletnic, je nedavno minilo trideset let od podpisa sporazuma o skupnem volilnem nastopu Demosove koalicije. Nekako prevladuje mnenje, da je Demos pravočasno nastal, kljub pičli parlamentarni večini izpeljal program osamosvojitve, ki ga lahko glede na vse, kar se je dogajalo, označimo za maksimalnega, vendar je prehitro razpadel in mu je, kot je danes tudi bolj ali manj jasno, spodletelo pri demokratizaciji in predvsem pri smiselni postavitvi temeljev za razgradnjo dediščine komunističnega režima ter prelom z njim. Skoraj sočasno z razpadom koalicije se je namreč začel proces restavracije povojnega sistema in njegove mitologije, ki ga je kot nekak “operativec” v praksi izvajal nekdanji predsednik jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek s svojimi danes skoraj v mitološke višave povzdignjenimi “mešanimi koalicijami”. Ki bi lahko bile dobra stvar, če bi bile “zmešane” na enakopravni podlagi.

Dve razlagi istega preloma

Že velikokrat sem na teh straneh pisal o usodni napaki liberalnejšega krila Demosa, ki je, vsaj deloma tudi v strahu pred fantomom “rekatolizacije” in pred domnevnim katoliškim domačijskim kolektivizmom, skupaj s Pučnikom in Janšo presodilo, da je mogoče vajeti izvršilne oblasti že leto in pol po plebiscitu prepustiti postkomunistom. Omenjeno je bilo toliko usodnejše, ker so slednji istočasno že imeli večino v še obstoječem republiškem predsedstvu (s predsednikom Kučanom vred) in ker so seveda na podlagi svojega polstoletnega neprekinjenega oblastnega monopola obvladovali praktično vse družbene podsisteme. Z odločitvijo za Drnovška jim je del nekdanjega Demosa povsem prepustil še politično raven. Razsežnosti te zgrešene ocene občutimo do danes.

Vendar bi se tokrat ustavil ob neki drugi tezi, povezani z Demosom. Kot njegovo posebno odliko velikokrat izpostavljajo, da je koalicija pokrivala celoten politični spekter, od konservativcev preko liberalcev do socialnih demokratov. Izguba te prvotne pluralnosti naj bi polovico političnega prostora brez boja prepustila naslednikom prej na oblast prilepljenih struktur. De facto je takšni presoji z ozirom na sedanje stanje težko oporekati.

Vabljiva je tudi podmena, da so za tak razvoj krivi tisti, ki so prostovoljno zapustili levosredinske položaj in se začeli prerivati na desno, se pravi, Pučnikovi in Janševi socialdemokrati. Tu kajpak trčimo ob osnovno vprašanje, ob katerem se na desni lomijo kopja že petindvajset let. Je Janša zgolj prevzel prostor, ki se je sprostil zaradi predolgega in za bazo vse manj sprejemljivega vztrajanja krščanskih demokratov v smrtonosnem Drnovškovem objemu, iz katerega je bil sam dovolj hitro izgnan in se, kar je pomembno, vanj potem ni več skušal vrniti? Ali pa je, kot pravijo drugi, neupravičeno “sovražno prevzel” mesto, ki mu ni šlo? To je zares dilema, ki kljub vsestranskemu zanikanju ni izgubila nič svoje rušilne moči, o čemer vas bo prepričal še vsak današnji pogovor z zagovorniki obeh stališč.

Pragmatizem velikih

Sam trdim, da bi Demos glede na srednjeevropske izkušnje težko ohranil svojo heterogenost veliko dlje kot do trenutka svojega razpada. Če bi vzdržal še leto dni, bi bila podoba Slovenije verjetno drugačna. Toda z večjim ali manjšim pokom so razpadle tudi druge raznorodne koalicije, ki so nastale za potrebe majanja komunističnih režimov. Večina njihovih naslednic sodi danes na desno sredino ali pa so povsem izginile. Naj spomnim na bolgarsko Zvezo demokratičnih sil, romunsko Demokratično konvencijo ali litovski Sajudis, ki je bil recimo zasnovan kot podobno široka osamosvojitvena koalicija, pa je danes zgolj temelj vodilne konservativne stranke.

Celo Hrvaška demokratična skupnost, ki je bila prvotno precej bolj raznolika in pomaknjena bolj na levo kot danes, se je razklala že do leta 1994. In “pramati” podobnih širokih zvez, poljska Solidarnost, je na ničkoliko delcev razpadla sorazmerno kmalu. Leta 1997 je pod njenim imenom že nastopalo samo desno krilo, po letu 2005 je spor med dvema njenima nekdanjima komponentoma osrednja os poljske politike. Kar je dokaj tvegana igra.

V Socialistični internacionali dali prednost v socialdemokrate prekrščenim komunističnim strankam

Močan razlog za takšno usodo nekdanjih koalicij in njihovo dresenje v desno je bil pragmatizem političnih strank in širših skupin na zahodu celine. Če so sploh vsaj približno razumeli dogajanje v nekdanjem sovjetskem bloku in v Jugoslaviji, so hitro ugotovili, da bi bilo škoda zavreči ponekod skoraj neizčrpen potencial prej na vzhodu vsemogočnih političnih struktur. Zato so predvsem v Socialistični internacionali in v stranki evropskih socialistov hitro dali prednost v socialdemokrate prekrščenim komunističnim strankam pred tistimi političnimi grupacijami, ki so skušale znova vzpostaviti nekomunistično socialno demokracijo. Več tovrstnih “padalcev” se je sočasno znašlo med evropskimi liberalci in v Liberalni internacionali. In bi se znašli v Evropski ljudski stranki, če bi bilo zanjo med vzhodnimi postkomunisti kaj več zanimanja.

Ampak vodilna evropska konservativna politična skupina se lahko vsaj pohvali, da je zavrnila včlanitev Stranke velike Romunije dolgoletnega Ceausescujevega podpornika in poznejšega skrajnega romunskega nacionalista Vadima Tudorja. Opisana načelna odločitev “velikih” pojasni zelo zabavno okoliščino, da so kot nekakšni profesorji (včasih celo svetilniki) demokracije in človekovih pravic po Evropi že v devetdesetih hodili in deloma še hodijo Ion Iliescu, Milan Kučan, Algirdas Brazauskas, tudi Stjepan Mesić.

Domače okoliščine

Že mednarodne okoliščine bi bile torej verjetno dovolj, da Demos kot široka koalicija ne bi obstal več kot nekaj let. Da se je razletel že po dveh, korenini v njegovi zasnovi. Danes lahko mirno rečemo, da je široko in samo po sebi neenotno druščino poenotil ob eni sami ideji, ideji slovenske suverenosti ali kar samostojnosti. Ta zamisel je povezovala bolj ali manj vse njegove akterje. Kot se je izkazalo, je bila njihova naveza ravno dovolj za pičlo večino v skupščini, za izvolitev predsednika predsedstva že ne več. In ko je bil cilj dosežen, je preprosto zmanjkalo veziva. O slovesu od komunistične navlake se ni dalo več dogovoriti, saj nacionalni naboj za kaj takega ni bil dovolj. Če kaj, je tragedija sodobne slovenske politične zgodovine preselitev velikega dela svobodomiselnih “botrov” demokratizacijskih procesov med mestoma trdovratne zagovornike povojne politične mitologije in jugonostalgičnih trendov.

Iz Demosove usode je moč povzeti še, da je na podobno strnitev vrst moč računati le ob zelo razvidnem skupnem cilju in navsezadnje skupni nevarnosti. Ali je skoraj popolna prevlada ene politične opcije za dovolj akterjev za kaj takega že dovolj moreča, trenutno ne znam oceniti.

15 KOMENTARJI

  1. NEZRELOST ZA KOALICIJO EVROPSKEGA TIPA NA STRANI SDZ, KER SE NISO MOGLČI DOKONČNO POSLOVITIOS SOCIALČIZMA IN ZATO RAZPAD STRANKE, KI JE BIL DEL RAZPADA NA DEMOKRATE IN SOCIALISTIČNE SANJAČE
    tO JE OSTALO ŠE DANES, ZATO SE NADALJUJE SOCIALISTIČNA PŠOPKOVINA IN NAZADOVANJE SLOVENIJE TER PONOVNO OBUJANJE LEVICE RDEČIH KMEROV.
    pRI NASLEDNJIH VOLITVAH BODO PODPRLI STRANKO LEVICO, DA BI ONA PREVZELA MANDATARSTVO. TO SO DRAŽGOŠE JASNO POKAZALE IN ZAPOVEDALE.
    jE ŠE DKO, KI TEGA, NA NEKOMUNISTIČNI NATEGNJENI STRANI, NE VERJAME? SO IN TOZELO PREVEČ JIH JE. REVČK!

  2. Dokler ne bo gospodarske recesije ali resnega ojacanja migrantske krize, je mala verjetnost, da pride do politicnega zasuka v Sloveniji. Iz Sarcevega vladanja je strategija kontinuitete razvidna. Deliti bonboncke iz vse bolj nabuhlega proracuna in se izogibati vsakrsnih, sicer srednjerocno nujnih reform, ker so nepriljubljene. Po potrebi voditi nacionalpopulisticno politiko Damira Crnceca ali Zmaga Jelincica, samo da se ljudstvo ne obrne k resni desnosredinski alternativi. Nadaljevati zgodbo korupcije in klientelizma, ker resnih reakcij nezadovoljsta med vecino prebivalstva niti ni.

    Izgubljen cas za Slovenijo skratka, ker ni ne dovolj pameti, ne eticne trdnosti.

  3. Sicer bi Demos lahko se po 1991 zdruzevale teme postavitve na noge normalne demokraticne pravne drzave in gospodarskosocialne strukture. To ni leva ali desna tema, ampak naj bi bilo skupno vsem znotraj demokraticnega politicnega spektra. Skoda za Slovenijo, da Demos ni zdrzal vsaj dva 4 letna mandata na oblasti in tudi, da Pucnik ni premagal Kucana. Slednje bi zanesljivo mnogokaj spremenilo v boljsi smeri. Boljsa, modrejsa nacija bi s Pucnikom na celu postali.

  4. Demos ni bil nikoli subjekt ampak je bil organizacija opozicije takratni komunistični strani.
    Nastal je iz organizacije Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je bila za ustanavljanje demokratičnih strank.
    Na nedogovorjen način je SDZ postala stranka, ki je upala na največji uspeh. Štela se je za prednost po kadrovski sestavi. Ta prevara ni bila realna in dostojanstvena. Zato je koalicija Demos morala propasti.
    Ti elitni kadri so se prvi vrnili v staro strujo LDS, ki je omogočila Drnovšku in starim ideologom zasvojiti oblast. Nobena zlagana stvar se dolgoročno ne obnese. To se kar naprej dokazuje !!!

  5. Članek dr. Aleša Maverja o izredno hitrem razpadu mavričnega DEMOS-a je ena najkrajših, a vseeno najboljših analiz takratnega dogajanja v Sloveniji. Avtor, kot odličen poznavalec razmer , povleče vzporednice tudi z dogajanji v vzhodnem bloku, kjer so protikomunistične koalicije podobno zdržale le kratek čas. To je res zelo presenetljivo in zanimivo – zakaj?
    Oglašam se kot soustanovitelj Socialdemokratske zveze Slovenije (Iniciativno odbor se je prvič javno predstavil v tedniku Mladina 9. decembra 1988. Pod odbor pa se podpisali France Tomšič, moja malenkost in dr. Gorazd Drevenšek. To je tudi datum (s strani sedanjega vodstva SDS bolj ali manj zamolčana zadeva ) njenega javnega, organiziranega in kontinuiranega dela. Leto pred tem je pobudo za ustanovitev tovrstne stranke podal prvo imenovani France Tošič v Litostroju. Tam je iniciativa tlela v manjših skupinah in še to konspirativno.
    Da preidem k komentarju vsebine prispevka.
    Demos je svoj sredinski in socialno levi pol – če smem v slednje vključiti poleg SDZS še Zelene, nekako na sredini pa vsaj v principu stranko obrtnikov in upokojencev – žal (!) prepustil tranzicijski levici. Usodna napaka.
    Odstop od te mavrične pluralnosti je bil vzrok, da DEMOS ni dobil tiste široke podpore, s katero bi lahko speljal strukturne reforme. Pravzaprav se je že v fazi pluralnosti DEMOS med demosom (ljudstvom) pridobil konotacijo politične desnice. Jožeta Pučnika, s katerim sva se pogosto sestajala na PST (Poti spominov in tovarištva ob mojem domu, kjer ni bilo ozvočenja) sem opozarjal na ta ključni boj za volilno bazo. Želel sem, da bolj izpostavlja ravno socialdemokrate in zelene. Moji socialno levi iniciativi so, po svoje razumljivo, nasprotovali ravno desni radikali (ki jih v SDZS ni bilo malo, pravzaprav so bili v večini) in pa, kar je navidezno paradoksalno, infiltrirani, rdeči Tit Turšek in njegova skupina. Najbolj jih je zbodel intervju v Dnevniku, v katerem sem SDZS predstavil kot evropsko demokratično levico. »Prenovitelji » so si namreč na mednarodnem prizorišču prizadevali, da bivša Tomšičeva stranka ne bi bila vključena v socialistično internacionalo. Ne samo zunaj,
    ampak tudi znotraj nje. S svojimi infiltriranimi usmerjevalci so se zelo potrudili, da se v SDZS eliminira »levo krilo« in da stranka prepusti prostor tranzicijski levici. Odpirali pa so šampanjec, – kar mi je potrdil tudi (pogosto »iskreni« ) Peter Bekeš – ko jim je Janez Janša še »podaril« ime, ki so si ga tako, tako močno želeli.

    Poleg boja za levo in sredinsko volilno bazo, ki so ga prenovljeni (?) komunisti nesporno dobili, je bil njihov drugi veliki podvig, ki je trasirala razvoj Slovenije za desetletja, instalacija »zmernega in preudarnega« Drnovška. O tem govori avtor prispevka. Visavi temu je prišlo do rušenja Peterletove vlade, proti kateri je najbolj glasno deloval Janez Janša. Resnici na ljubo, kakor navaja tudi Aleš Maver, je imenovani iz Drnovškove koalicije tudi prvi in najbolj glasno odšel. Resnici na ljubo danes vodi najmočnejšo opozicijsko stranko in je bivšo Tomšičevo SDZS dvignil iz margine.
    Že res, da je bil Janez Drnovšek v privatnem življenju skromni asket (vsaj tako ga prikazujejo, a je svoji klienteli pustil, da so kradli in se »debelili« – skratka dopuščal, da so delali kar so hoteli. Dejansko je bil Janez Drnovšek najbolj zaslužen za RESTAVRACIJO PREJHŠNJIH STRUKTUR.

    Poglejmo kako se, kot farsa oz. črna parodija, zgodovina ponavlja skozi »zmernega« Šarca. Ta bivši imitator, danes kot premier ohranja njegovo dediščino – s političnim suportiranjem klientelističnega koruptivnega omrežja. Korupcija na državni razlog je namreč po mojem ključni razlog, da Slovenija STAGNIRA in da nas počasi vsi prehitevajo. Verjetno je bila, ta njegova nezainteresiranost za razgradnjo korupcijskih omreži sploh glavni razlog in pogoj, da so ga režimski mediji, podobno kot Drnovška, ustoličili.
    Koliko časa pa bo trajalo, da se demos tega ozavesti pa … pa nimam odgovora.

    In še retorično vprašanje: Ali ni boj proti korupciji na državnem nivoju zadostni razlog, da bi se demokratične sile ponovno povezale v pluralno koalicijo?

  6. Prepozno g. M., kar tako sami od sebe, ker so jih ponovno vključili v sistem korenčka in palice s kontrolo in “selekcijo” posledi potom ozne.
    Treba je sestaviti program in sicer vaša stranka in narodni demokrati (z drugo besedo zapisano), potem, ko bodo iz EPP izključili ali pa se bodo sami izvzeli tisti, ki jim je za Evropo narodov, ne le za Evropo multinacionalk!
    Tukaj se mora radikalno pokazati, kako naprej: skupaj kot doslej, toda s pametjo ali po Angelčino, vsak po svoji vsebini. Koalicije je mogoče še vedno delati, ne pa pogreba take eu, kot je bila zasnovana.
    Ta evropski duh mora prežeti tudi Slovenijo.
    Toda časa ni veliko, ker bodo vsi mediji potiskali odslej naprej sintetično Levico in ko bodo smatrali, da je ta dovolj popularna, bodo podrli to vlado.

  7. Če bi takrat Pučnik izjavil “Komunizma ni več, zdaj gre za Slovenijo”, bi bilo veliko bolje od “Jugoslavije ni več…”.
    Če je neodvisna Slovenija cilj, potem je to večen in trajen cilj. Vsak dan posebej. Ni se mogoče uspavati in reči, cilj je dosežen, kot avtor pravi o samostojni Sloveniji. Da je s samostojnostjo cilj bil dosežen in Demos ni imel več smisla. Kakšna neumnost politike na desni, ki je videla samo svoj napuh v samostojni Sloveniji namesto v Neodvisni Sloveniji, ki se je rešila jarma komunizma!
    Zdaj pa imamo samostojnost z lastno verzijo komunizma.

Prijava

Za komentiranje se prijavite