8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe

0
311

8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobeV začetku maja 1989 je vodstvo,  s predsednikom Francetom Tomšičem na čelu komaj slabe tri mesece prej ustanovljene Socialdemokratske zveze Slovenije, sodelovalo z ostalimi opozicijskimi organizacijami, republiškim vodstvom mladinske organizacije (ZSMS) in pisateljskim društvom pri pripravi zborovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ljubljanska mestna oblast zborovanja opoziciji ni dovolila, ni pa mogla preprečiti zborovanja, ki ga je na tem trgu sklicala ZSMS. Po končanem zborovanju mladinske organizacije, ki je bil 8. maja, na predvečer dneva zmage, se je program nadaljeval z govorniki iz opozicijskih vrst, med njimi je bil tudi France Tomšič, pesnik Tone Pavček pa je tega dne prebral Majniško deklaracijo.

France Tomšič je v uvodnem delu govora izpostavil ideale, kot so svoboda, pravica, suverenost, bratstvo, demokracija, v katere je verjela večina slovenskega ljudstva, ko je leta 1945 prišel dan svobode. Začetno navdušenje ljudi je kmalu zamrlo, ker so se začeli teptati ideali, za katere so se borili in v vojni umirali. Tomšič je opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, kršenje človekovih pravic kmetom, obračun z nasprotniki socializma brez demokracije in kritiki ustavne ureditve. Oris stanja v državi je nadaljeval z naštevanjem rešitev, ki so jih zapisali v programu Socialdemokratske zveze Slovenije. Te so bile po njegovem mnenju potrebne, da se gibalo slovenskega družbenega napredka obrne navzgor, v smer razvoja in približevanja družbi drugih evropskih narodov, kamor Slovenci že od nekdaj spadamo. Tomšič je videl rešitev v novi slovenski ustavi po meri Slovenije, ki jo lahko sprejme samo združena opozicija.

Devetega maja 1989, na dan zmage v drugi svetovni vojni, se je nad Tomšičem sprožil medijski pogrom. Rečemo lahko, da so Tomšiča medijsko umorili. Pogromu se je pridružil tudi del najožjega vodstva stranke. Zdi se, da je tudi tedaj obstajal skriti center moči, ki je ocenil, da Tomšič ni tisti, ki bi lahko usmerjal pot demokratizacije in osamosvojitve.

V Socialdemokratski stranki Slovenije je nastala kriza vodenja, saj so režimski mediji in različni prišepetovalci vseh barv in prepričanj uspeli vnesti nezaupanje najožjih sodelavcev v Tomšičeva ravnanja, v ozadju so potekale priprave na združevanje opozicije, vendar Tomšiča na ustanovitvi združene opozicije Demos ni bilo, saj je že pred tem dr. Jožetu Pučniku odstopil vodenje stranke in se povsem umaknil v ozadje.

Vlado Miheljak, ki je Tomšiča osebno spoznal in z njim leta 1988 sodeloval v Odboru JBTZ, se spominja, da je bil Tomšič »silno impulziven, do neke mere naiven, a skrajno pošten in korekten do nasprotnikov. Vse tri značilnosti /…/ so ga spremljale skozi vso politično in sindikalistično kariero.« Ker je še naprej deloval impulzivno, naivno in tudi še naprej pošteno, ga je, ko je ustanavljal Socialdemokratsko zvezo, prehitela Slovenska demokratična zveza (SDZ), ker je bil preveč socialdemokratski, »mu je Demos odvzel ‘njegovo’ stranko. Grobo, brezkompromisno«. Miheljak (prav tam), ki ima Tomšiča »za poslednjega socialdemokrata v SDS«, je tudi prepričan, da so mu tisti, ki so mu vzeli stranko, vzeli tudi sindikat Neodvisnost, ki ga je kolikor toliko neodvisno vodil.

Mnogi so še danes prepričani, da Tomšič ni bil moteč samo komunistom, ki jim je preprečil, da bi se preprosto preimenovali v socialdemokrate, s svojimi vrednotami in razumevanjem sveta in stisk ljudi, s katerimi se je dnevno srečeval po tovarnah, je bil v politiki, kjer ni prijateljev, so samo interesi in pohlep po oblasti, moteč tudi mnogim v novonastalih opozicijskih skupinah. Da je temu tako, kažejo dogodki po majskem govoru na Kongresnem trgu. Novi predsednik socialdemokratske stranke dr. Jože Pučnik se je zavedal Tomšičevega vpliva in slovesa med slovenskim delavstvom, kar je prinašalo glasove stranki na volitvah spomladi 1990, zato mu je omogočil, da je kot parlamentarec sodeloval pri vseh ključnih odločitvah, ki so prinesle samostojno Slovenijo in vzpostavitev vladavine prava. To je Francetu veliko pomenilo, čeprav je bil umaknjen od glavnih Demosovih centrov odločanja.

France Tomšič se je iz državne politike dokončno umaknil po volitvah leta 1992, ko je kandidiral za predsednika Republike Slovenije. Na volitvah je doživel veliko razočaranje, saj je zanj glasovalo malo manj kot osem tisoč volivcev. S tem porazom na volitvah 1992 se je njegova politična kariera na državni ravni končala. Rosvita Pesek se v knjigi od Stavke do stranke (2010: 356) sprašuje, »ali je bil poražen samo France Tomšič. Osemnajst let po usodnih volitvah lahko ugotovimo, da prave socialdemokratske stranke, ki bi v polni meri uveljavljala socialdemokratsko poslanstvo, sploh nismo imeli. Na škodo socialne pravičnosti, večje porazdelitve družbenega bogastva, ne pa samo neupravičenega in nemoralnega bogatenja enih na račun drugih …«

Zaključek

Nihče pa Tomšiču ne more vzeti prvenstva v rahljanju totalitarne družbe in iskanju poti izhoda iz globoke družbene krize v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Delavce elitnih Titovih zavodov Litostroj je vodil v elitni Cankarjev dom, kjer so v tistem času poleg elitnih kulturnih in kongresnih dejavnosti potekali kongresi komunistične partije in sindikatov. Delavci Titovih zavodov so bili sploh prvi v takratni socialistični vzhodni Evropi, ki so podprli Tomšičev predlog za vzpostavitev parlamentarne družbene ureditve in uveljavitev sindikalnega pluralizma, saj so v spremembi družbenega reda videli rešitev globoke gospodarske in družbene krize, ki jo je povzročila enopartijska vladavina.

In France Tomšič je bil prvi, ki je pred slovensko javnostjo naglas, brez nepotrebnega leporečenja povedal, da Slovenija pod vodstvom komunistov ne razpolaga z osnovnimi atributi državnosti in se podreja centralizmu v Beogradu, zato mora združena opozicija na volitvah zmagati z absolutno večino, da se  vzpostavi slovenska država s polno suverenostjo. Bil je trdno prepričan, da Slovenke in Slovenke lahko dobro in bolje živimo v samostojni državi v okviru Evropske skupnosti.

Pripis uredništva: Prispevek je bil prvotno objavljen v Zborniku prispevkov s simpozija France Tomšič in njegov čas, ki je bil 30. 9. 2016 v Šmarci pri Kamniku (2017). Simpozij je potekal v sklopu Socialnega tedna 2016, organizirala in izpeljala pa sta ga Društvo Demos na Kamniškem in Društvo sv. Jakoba iz Kamnika.

Prijava

Za komentiranje se prijavite