Dolga roka komunizma: najprej diskvalifikacija, potem likvidacija

3
1038
Daljnega februarja 1994, mesec dni pred dogodki v Depali vasi, je takratni predsednik države Milan Kučan na poslanskem večeru z Borutom Pahorjem govoril o nedemokratičnih sredstvih, ki naj bi našla domovinsko pravico tudi pri nas: ˝To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična!

Daljnega februarja 1994, mesec dni pred dogodki v Depali vasi, je takratni predsednik države Milan Kučan na poslanskem večeru z Borutom Pahorjem govoril o nedemokratičnih sredstvih, ki naj bi našla domovinsko pravico tudi pri nas: ˝To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična!˝

Janez Janša, takrat obrambni minister, je bil nekaj tednov kasneje odstavljen zaradi afere Depala vas. To je bil hkrati trenutek, ko se je začel Janšev nezadržen vzpon na čelo opozicije. Kučanove besede pred množico poslušalcev seveda niso bile izrečene kot grožnja z nedemokratičnimi metodami, temveč kot opozorilo pred njimi. Kljub vsemu pa jih je Janša začel kmalu uporabljati kot dokaz, da se prenovljeni komunisti s Kučanom na čelu ali v ozadju niso spremenili in da sta zanje diskvalifikacija in likvidacija še vedno sprejemljivi metodi v boju za oblast.

Komunizem je mrtev, UDBE ni več

Seveda je Janša kot likvidacijo, sicer ne fizično, videl predvsem svojo odstavitev z mesta obrambnega ministra. A je bilo celo med tistimi, ki so v njegovi odstavitvi videli komunistični obračun z neugodnim političnim nasprotnikom, le malo takih, ki bi verjeli, da prenovljeni komunisti še vedno razmišljajo in delujejo v skladu s povojnimi revolucionarnimi vzorci.

Sicer smo doživeli v dveh desetletjih mlade države marsikatero afero, tako na eni kot na drugi strani, a v resnici bi težko dali oceno, da so nekoga kar takole po krivici diskvalificirali. Spomnimo se samo afer Rupar, Kozinc, Bandelj ali Krapež. Možje so bili ob službo in ob tako ali tako pičel ugled v javnosti zaradi zelo tuzemskih skušnjav in očitnih grehov. Edina uspešna likvidacija je bil umor dobrotnika iz Negove, popularnega ljudskega tribuna Ivana Krambergerja, za katerega pa ni čisto jasno, kdo in zakaj bi se ga želel znebiti, predvsem pa ni očitne povezave med umorom in njegovimi političnimi aktivnostmi. Za zmago na predsedniških volitvah verjetno ni bil resnično nevaren. Blizu likvidaciji, tudi fizični, je bil nekdanji novinar, danes poslanec Miro Petek, ki je nedvomno bil pretepen zaradi svojega pisanja. A tudi v njegovem primeru je vse bolj kazalo na storilce iz gospodarsko-kriminalnih združb kot na politični obračun.

Zagotovo najuspešnejši primer politične diskvalifikacije je ˝likvidacija˝  Franceta Arharja, predsedniškega kandidata na volitvah leta 2002. Pri tem ni šlo za kak hud očitek, Arhar se je zlomil že zato, ker je imel dobro plačo. Za nekoga s tako tanko kožo je tako ali tako bolje, da se drži stran od politike.

Skratka, kljub preobilju afer je Slovenija vsa ta leta delovala kot bolj ali nekoliko manj zrela demokratična država, ki se ji ni bati za prihodnost.

Pazi, kaj počneš in govoriš, zdaj, ko je svoboda!

Potem je prišel sedanji mandat in vlada pod vodstvom Boruta Pahorja, Kučanovega gostitelja na takratnem poslanskem večeru v Novi Gorici. Kljub očitkom, nekaterim tudi upravičenim, kaj vse je bilo narobe za časa Janševe vlade, so se afere pod sedanjo vlado namnožile kot še nikoli doslej. A se je spet zdelo, da gre za povsem očitne grehe, tako pri predsedniku Zares Golobiču kot pri predsednici LDS Kresalovi. Se je pa pri tem prvič pojavil občutek, da afer niso sprožili novinarji ali opozicija, ampak kar koalicijski partnerji, predvsem v primeru Golobič.

Vrhunec pa je vzorec diskvalifikacij dosegel v zadnjih mesecih, ko je prišlo do dveh primerov, v katerih je bilo moč neposredno razbrati povezavo med grehom ˝izdajalcev˝ in reakcijo vladarjev. Poleti je na nenavadnem razpisu za sofinanciranje gradnje športnih objektov, ki ga je razpisalo Ministrstvo za šolstvo, celotna razpisna vsota šla v malho stožiškega športnega parka. Na sporno odločitev se je s poslanskim vprašanjem odzval poslanec vladajoče SD Luka Juri, ki je tudi sicer lobiral, da bi vsaj del vsote dobil koprski stadion. In glej ga zlomka, le nekaj dni kasneje je v javnost pricurljala informacija o nekaj desettisočakih, ki jih je ˝izdajalčevo˝ podjetje neupravičeno dobilo od države. Greh je seveda očiten, ampak ali je bilo res naključje, da je zgodba prišla v javnost ravno takrat, ko je poslanec jezikal v škodo trenutno edinega upa slovenske levice?

Vosovske metode spet postajajo uporabno sredstvo v politični borbi

Morda bi v naključje celo lahko verjeli, če ne bi te dni prišlo do še enega podobnega naključja ob izstopu krščanskega socialista Andreja Magajne iz poslanske skupine SD. Če jo je Juri odnesel samo z nekaj desettisočaki, za katere je bolj kot on kriv njegov partner v podjetju, pa jo je Magajna skupil tako, da bi jo težko huje – osumljen je nič več in nič manj kot pedofilije. Pri takih zadevah pa ne gre več le za omajan ugled v javnosti, ampak so lahko posledice veliko hujše. A kaj bi to, pomembno je, da bodoči morebitni izdajalci dobijo lekcijo o tem, kaj jih čaka.

Več kot poldrugo desetletje po tem, ko je Kučan v Novi Gorici izrekel slavne besede, so morda postale meso. Kar bi seveda bil slab znak. Kaj slab, katastrofalen. To bi namreč pomenilo, da smo uspeli državo in družbo prignati tako daleč, da vosovske metode spet postajajo uporabno sredstvo v politični borbi. Upajmo, da ne, a primeri Isajlović, Masleša in Ertl ne vzbujajo optimizma.

3 KOMENTARJI

  1. Ko je komunizem zavladal v teh krajih pred 65. leti , so bile njegove metode privzete samo pri pripadnikih partije. Narod je še vedno živel s sprejšno kuturo. Tako je morala oditi cela generacija (to je vsaj 30 let) , da se je pojavila prva prava partisko vzgojena družba. Torej gre za fazni premik vsaj 30. let v telesu naroda. S padcem komunizma bo potrebno vsaj 30 let faznega zamika, da se bo družba ponovno preoblikovala. Običanjo se morala težko in počasi gradi , dočim se izgubi precej hitreje.
    Ti valovi komunistične prevlade v bistvu morajo biti kruti, da se generacije ,ki prihajajo na lastni koži učijo krut in brezobziren je komunistični genom. Kot so nastale pri vpeljavi komunizma žrtve , tako nastajajo tudi ob demontaži, čeprav ne več s poboji.
    V primeru, da bi se sedanji komunizem kazal v humani luči, bi mislil, da je bila prejšna tortura privid.

  2. Na dan, ko so odstavljali JANEZA JANŠO, se je komunajzer KUČAN “UMAKNIL” V AMERIKO, TOLIKO, ČE ŠE NISTE POZABILI, ZARADI LEPŠEGA , PAČ ! DEMONSTRIRALI SMO PRED PARLAMENTOM, ZA MIKROFONE SO POSEGALI TUDI V DEL. BANDURE PREOBLEČENI UDBAŠI ! DRLI SO SE Z ŽALJIVKAMI V MIKROFON, KOT NORCI, TAKO, DA BI PROTEST IZPADEL ČIMBOLJ PROSTAŠKI IN NEKULTUREN !
    DRUGI DAN SE JE OGLASIL RUPEL IN KOMENTIRAL, DA NEKAJ TAKO NECIVILIZIRANEGA ŠE NI VIDEL ! HVALA , RUPEL !
    TRANSPARENTI PA GLASILI.: “LAŽ IN KUČAN, IMATA KRATKE NOGE !” “KUČAN DEMOKRAT, NAROD BREZ GAT “! TO, JE LE NEKAJ MALEGA , OD TEDAJ !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite