Turnšek leta 1990 zagovornik poprave krivic, danes grmi proti …

Tit Turnšek danes grmi proti popravi krivic, leta 1990 pa se je javno postavil za popravo vseh, po vojni storjenih krivic, obsodbo komunistične revolucije in rehabilitacijo vseh po vojni pobitih.

Sovražna povolilna histerija, ki smo ji priče ob združevanju levih strank, ki naj bi pod vodstvom Marjana Šarca oblikovale 13. Vlado samostojne Slovenije, nam državljanom jemlje upanje v lepši jutri. Prav tako nas skrbi razplamtevanje osebnega sovraštva levih politikov do Janeza Janše in posredno do vseh njegovih volivcev. Janez Janša, predsednik stranke SDS, ki je bil eden ključnih ministrov v Demosovi vladi, je med najbolj zaslužnimi, da danes živimo v svobodni in samostojni Sloveniji, zato si ne zasluži takšnega javnega linča. V takratni tridomni osamosvojitveni Skupščini in vladi, ki jo je sestavila in vodila koalicija DEMOS, v letih 1990 in 1991 nismo sejali sovraštva do nikogar. Sovražili nismo niti tistih, ki so slovenski samostojnosti javno nasprotovali in pozivali slovenske državljane, da se ob morebitni zasedbi Slovenije iz strani JLA predajo in se ne organizirajo v vseljudski odpor.

Žal se zaradi današnjega blagostanja veliko število naših državljanov, ne zaveda kaj pomeni imeti lastno državo. Ali mora Slovenija, zaradi prevladujoče politične kulture levih politikov, ki nas delijo na ”naše” in ”Janševe”, res pasti v politično krizo brez znanega konca? Kdaj bomo ponovno dosegli politično modrost Demosovih politikov, ki so jo izžarevali v prelomnih letih 1990/91, ne vem? Takrat je kljub, velikemu številu novoizvoljenih politikov, prevladovala ljudska modrost o sožitju, na katero se še danes mnogi radi sklicujejo. Žal se le sklicujejo …

Ob sestavljanju nove vladne koalicije med LMŠ in starimi strankami ter starimi političnimi mački v ozadju, se Marjanu Šarcu ne piše nič dobrega. Saj se mu niti ne sanja, v kako velike škornje so ga nasprotniki nacionalnega ponosa in demokracije obuli. Res je, da imamo po Evropi več manjšinskih vlad, ki pa so jih praviloma sestavljale stranke, ki so na volitvah dosegle relativno zmago. Ni pa mi znan primer, da bi vlade sestavljale stranke, ki so na volitvah prejele pol manj glasov od relativnega zmagovalca.

Takšno politično preigravanje, seveda bodo na koncu račun izstavili nam davkoplačevalcem, se očitno lahko dogaja samo v Sloveniji. Danes vladno koalicijo sestavljajo stranke, ki so tri mesece pred iztekom štiri letnega mandata samovoljno razpustile vlado. V resnici, takšno je moje prepričanje, jo sestavljajo stari vplivni komunistični kadri iz ozadja, ki delujejo pod geslom: »…Kdor koli, samo Janez Janša ne …«! Vesel bom, če se bo v nadaljevanju izkazalo, da se motim v svojem prepričanju.

Ali je res težko razumeti, da le med seboj povezan narod lahko gradi lepo prihodnost v zadovoljstvo vseh državljank in državljanov. Pri tem imam v mislih vse stranke v Državnem zboru in še posebno tiste, ki se deklarirajo za levo usmerjene. Vsi ti politiki in stranke, ki se deklarirajo za naslednike nekdanje Zveze komunistov, z razdiralnimi govori, polnimi polresnic osebno in preko medijev brez sramu sporočajo, da je drugorazredni državljan vsak, ki ni proti Janši. Med njimi je tudi predsednik LMŠ, ki se celo kiti z branjem nedeljskih beril pred oltarjem vaške cerkve, potem pa na veteranskih manifestacijah imitira Stanovnika, Turnška in druge ”partizanske” gromovnike.

Kaj se je zgodilo Turnšku?

V boju do drugače mislečih je še posebno zavzet predsednik ZZB NOB Tit Turnšek. Sam osebno težko razumem, kaj se mu je v glavi zgodilo. Ali pa! Zakaj se mu je to zgodilo?

Pisec teh vrstic sem marca leta 1990 s skupaj Titom Turnškom obiskal nemško mesto Stuttgart. Tam sva pred več sto tam živečimi Slovenci predstavila politični program koalicije DEMOS. Turnšek je bil v svojem nagovoru zelo prepričljiv. Ko je pred množico zagovarjal Demosov program, je v primeru zmage na volitvah napovedal celovito politično prenovo Slovenije. Med drugim se je javno postavil za popravo vseh, po vojni storjenih krivic, obsodbo komunistične revolucije, rehabilitacijo po vojni pobitih, obljubljal je tudi in miren prehod v svobodni demokratični politični sistem ter samostojno državo Slovenijo …

Takrat je gospod Turnšek s temi idejami spodbujal množice k spremembi družbenega reda in osamosvojitvi. Danes tovariš Tit, predsednik ZBB NOB, grmi proti vsemu, kar je davnega leta 1990 obljubljal  slovenskim zdomcem iz Stuttgarta. Kdo to lahko razume?

Prav tako ne razumem ”tovarišev”, ki še vedno mahajo z zastavo komunistične države in njenimi ”padlimi” simboli. Saj sta se celo Tito in Kardelj, ki sta bila avtorja smrtonosne komunistične diktature, tik pred smrtjo spravila z Bogom, se še pred vrati sv. Petra pokesala vseh grehov ter se tako pripravila za morebitno srečanje z njunimi žrtvami.

Predsednik ZBB NOB Tit Turnšek bo moral skupaj s tovarišijo ”novodobnih” levičarjev poiskati novo vsebino in njene simbole, s katerim bodo še naprej v naslednjih desetletjih zastrupljali slovensko mladino z idejo ”komunističnega raja”. Ki ga nikoli ni bilo in ga zagotovo tudi ne more biti. Sicer se mu ob zaključku življenja Kardelj in Tito prav gotovo ne bi  odpovedala. In tako zapustila svoje tovariše. Kar seveda ni bilo prvič v njuni bogati revolucionarni karieri.