Arhetip poštenega sojenja je lahko v Slovencih pokvarjen – primer Ustavnega sodišča

V rdeči niti nedavnih prispevkov na Časniku (vir, vir in vir) se ob precizno osvetljevanih in utemeljevanih primerih nedopustnosti v konkretnih javnih zadevah kaže, da je práizvorni vzorec oziroma arhetip poštenega sojenja v skupnosti slovenskega naroda in države o tem, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne, pokvarjen.

Pomen skovanke arhetip se kaže ob osvetlitvi staro grške besede arkhé in končnice týpos. Pomen arkhé je v smeri práizvornega, pomen týpos je v smeri vzorca. V tej luči kaže naslovna besedna zveza »arhetip sojenja« na práizvorni vzorec presojanja o tem, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne.

Razkol o vrhovno vrednotnem merilu Slovencev

Kaj je eno in edino merilo čiste presoje tega, kaj je prav in kaj ne, v vseh primerih skupnosti tega naroda in države? Kaj nas vse med seboj veže v eno – v Slovence? V vseh primerih javnih in tudi zasebnih zadev je eno in edino vrhovno poenoteno, temeljno merilo za presojo vrednot, morale, identitete, kulture ali civilizacijskega standarda skupnosti slovenskega naroda in države Ustava Republike Slovenije (vir). Precizneje navedeno je strnjeno v Ustavi z dne 23. decembra 1991, skupaj s 25. junija 1991 razglašenimi Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi TUL (vse: vir) ter njihovih novelah, vključno s tistimi interpretacijami s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče), ki so ustavno skladne.

Navedeno vrhovno vrednotno merilo je od uveljavitve samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dalje eno in edino lepilo ter neusahljivi vir sprave in vnovične učinkovitosti celotne skupnosti slovenskega naroda in države. Bit tega lepila ter vira sprave in učinkovitosti je mehanizem izonomije (enakosti pred zakonom).

To poenotenje je nasprotno učinkujoče aktualnemu stanju konfuzije vrednotnih meril Slovencev, ki je v jedru Velikega razkola skupnosti tega naroda in države, kar je temeljni problem akutno globoke slovenske krize. V srčiki problema je razkol med pripadniki skupnosti o arhetipu sojenja, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne. Na eni strani so razklani prokomunisti s prodemokrati. Na drugi strani so slovenski teisti razklani s slovenskimi ateisti in s tistimi slovenskimi državljani, ki svobodno menjavajo vere. Na tretji strani so staroste NSi razklani s SLS (in še s PoS). Na četrti strani so razklani državljani slovenske narodnosti s slovenskimi državljani drugih narodnosti, slednji pa so razklani še med slovenske državljane srbske, albanske, hrvaške, bosanske ali katere druge narodnosti, čeprav smo vsi navedeni eno – Slovenci. Na peti so vzvišeni nasproti vsem drugim, a vsebinsko votli »neideološki sredinci«. Seznam razklanih je dolg.

Je arhetip poštenega sojenja v Slovencih pokvarjen, in kaj je merilo?

Vendar se ob osvetljevanju razkola odstira še globlji problem. V rdeči niti nedavnih prispevkov na Časniku se ob preciznem osvetljevanju in utemeljevanju primerov nedopustnosti dela oziroma vloge oseb v konkretnih javnih zadevah kaže, da je lahko práizvorni vzorec oziroma arhetip poštene presoje v Slovencih o tem, kaj je prav in kaj ne, pokvarjen.

Za ocenitev tega v konkretnih primerih je potrebno merilo. Merilo ocene poštenega sojenja zahteva zlasti oceno oziroma test subjektivnih in objektivnih okoliščin poštenega, neodvisnega in nepristranskega sodnika. Ocenjuje se jih po t. i, kriteriju »razumnega človeka« (in ne morebiti po kriteriju profesionalca). Za oceno je bistveno, ali je prišlo ob nedopustnih okoliščinah sodnika do izpolnitve prvenstvene dolžnosti s strani sodnika samega in »skupinske dolžnosti« njegovih kolegov do razkritja nedopustnih okoliščin.

Navedeno je srčika arhetipa poštenega sojenja. Vsebovano je zlasti v 22. členu (enako varstvo pravic) in prvem odstavku 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave ter preko druge povedi 8. člena Ustave, po kateri se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, zlasti še v 1. povedi prvega odstavka 6. člena (pravica do poštenega sojenja) Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (KVCP), ki jo je Državni zbor Republike Slovenije ratificiral s sprejetjem in objavo Zakona o ratifikaciji navedene konvencije, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (vir). Njihova zavezujoča interpretacija vključuje naslednje:

  • Merilo poštenega sojenja in sodnika:

V tej luči je namen poštenega sojenja (angl.: right to a fair trial) »predvsem v tem, da se zavaruje položaj stranke in ustrezno delovanje sodišča« (cit. primerjaj smiselno s prvo povedjo 39. točke obrazložitve dokončne sodbe na ravni sodišča po KVCP 33499/96 z dne 21. 2. 2002 – vir). Ob tem mora sodnik sam »presojati, ali je bil postopek, gledano v celoti, vključno z načinom izvajanja dokazov, pošten.« (cit. primerjaj smiselno z zadnjo povedjo 17. točke obrazložitve dokončne sodbe sodišča po KVCP 34499/06 z dne 27. 3. 2008 – vir).

  • Merilo neodvisnosti sodnika:

Ob tem na »neodvisnost sodstva, katerega nosilci so sodniki, ni mogoče gledati kot na privilegij sodnikov, temveč zlasti kot na bistveno predpostavko za zagotovitev varstva pravic oseb, ki so stranke v sodnih postopkih. Zagotovitev pravice do sodnega varstva in v tem okviru tudi pravice do neodvisnega sodnika lahko pomeni bistveno predpostavko za možnost uresničitve vseh drugih pravic. Neodvisnost sodstva zato ne služi (zgolj) sodnikom kot takšnim, temveč predvsem tistim, ki potrebujejo sodno varstvo svojih pravic. Neodvisnost sodnikov je tudi predpogoj za njihovo nepristranskost v konkretnih sodnih postopkih in s tem za kredibilnost sodstva in zaupanje javnosti v njegovo delovanje.« (cit. primerjaj smiselno s 55. točko obrazložitve ustavnosodne odločbe U-I-60/’6-200, U-I-214/06-22 in U-I-228/06-16 z dne 7. 12. 2006 – vir).

Dvojni subjektivno-objektivni test nepristranskosti sodnika:

Ob tem sta »odločilna tako subjektivni kriterij, po katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri tem uresničevanju pravice do nepristranskega sodnika ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja nepristranskost oziroma videz nepristranskosti […].« (cit. primerjaj smiselno s 6. točko, vključno z opombami številka 1., 2. in 3., obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-365/05-16 z dne 6. 7. 2006 – vir). »Sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.« (cit. primerjaj smiselno s prvo povedjo 5. točke obrazložitve odločbe z dne 6. 7. 2006).

  • Merilo nepristranskosti sodnika po kriteriju »razumnega človeka«:

To zahteva, da pri sodniku ne smejo obstajati izkazane niti subjektivne niti objektivne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v nepristranskost po t.i. kriteriju razumnega človeka. Pri tem gre za odgovor na vprašanje, ali so na strani »sodnika kakšne okoliščine, ki pri razumnem človeku pri razumnem upoštevanju vseh okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v njegovo nepristranskost.« (cit. primerjaj smiselno s prvo do tretjo povedjo 47. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-679/06-66 in U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 – vir). Po tem kriteriju katerakoli razumna oseba (in ne morebiti zgolj profesionalec) oceni sodnika, ne le v luči podanega »legitimnega suma« (angl.: legitimate doubt), temveč v luči »legitimne bojazni« (angl.: legitimate fear), da lahko okoliščine kažejo na vnaprejšnjo sodbo oziroma »predsodek« (angl.: prejudice) in »pristranskost« (angl.: bias) (cit. termine primerjaj smiselno z 21. in 22. točko obrazložitve dokončne sodbe sodišča po KVCP 62453/00 z dne 17. 6. 2003 – vir) ter tretjo in četrto povedjo 57. točke obrazložitve dokončne sodbe tega sodišča 22330/05 z dne 5. 2. 2008 – vir).

  • Merilo prvenstvene dolžnosti posameznega sodnika in »skupinske dolžnosti« sodnikov v senatu po razkritju nedopustnih okoliščin kolege:

V tem smislu že Zakon o pravdnem postopku (vir) »nalaga sodniku dolžnost, da v primeru, če so podane kakšne okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo nepristranskost (odklonilni razlog, 6. točka 70. člena ZPP), to sporoči predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Kadar sodi v zadevi senat, so člani senata dolžni upoštevati tudi izločitvene razloge, ki se nanašajo na druge člane senata. Dolžnost, opredeljena v drugem odstavku 71. člena kot sodnikova posamična dolžnost, ki zadeva le razloge, ki se nanašajo nanj osebno, je pri senatnem sojenju nekakšna ‘skupinska’ dolžnost članov senata, ki pa morajo vsak posebej paziti tudi na izločitvene okoliščine, ki se nanašajo na druge člane senata« (cit. primerjaj smiselno po prvi in drugi povedi 46. točke obrazložitve navedene odločbe z dne 10. 10. 2007).

Primer ocenitve poštenosti sojenja na ravni ustavnih sodnikov

Je arhetip poštenega sojenja v Slovencih pokvarjen? Predhodno je bilo precizno osvetljeno in utemeljeno merilo ocene poštenega sojenja. Oceno se poda po kriteriju razumnega človeka. V nadaljevanju je osvetljen primer ocenitve poštenosti na najvišji in najusodnejši ravni gledano z vrha po vrednotni vertikali naše skupnosti navzdol, torej primer senata Ustavnega sodišča.

Javno deloma razkrite okoliščine kažejo, da naj bi večina ustavnih sodnic in sodnikov devet-članskega senata v zadevi po odločbi U-I-59/17 z dne 18. septembra 2019 (vir) pokrila nedopustno pristranskost kolege dr. Mateja Accetta tako, da ga ni izločila iz ustavnega sojenja, in sicer dr. Rajko Knez, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs (navedeno primerjaj smiselno s prvo in drugo povedjo točke C.66. te ustavnosodne odločbe, ter z razkritji v nadaljevanju prispevka).

Nedopustnosti naj bi se zoperstavila le dva sodnika. Sodnik ddr. Klemen Jaklič je v dodatku k odklonilnem ločenem mnenju z dne 27. septembra 2019 razkril, da naj bi sodnik dr. Matej Accetto ponavljajoče navajal neresnice o svoji nedopustni zasebno lojalni vezi s politično stranko SMC kot udeleženki v konkretnih postopkih in zavajal slovensko javnost, kar je »huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sodišča v svobodni demokratični družbi« (primerjaj cit. z 2. povedjo na 7. strani vira). Poleg tega je raziskovali novinar Bojan Požar v prispevku na Pozareport.si »Utapljajo se v lažeh: če ne laže Accetto, pač lažejo sklepi ustavnega sodišča. In zdaj laže še predsednik ustavnega sodišča« z dne 16. oktobra 2019 javno razkril elektronsko sporočilo ustavnega sodnika Marka Šorlija, ki se zoperstavlja temu, da ustavni sodnik prof. dr. Rajko Knez v izjavi za javnost glede medijskih očitkov o sporni vlogi dr. Accetta pri sestavljanju programa politične stranke SMC »lahko navaja na zmoten zaključek« o seznanjenosti sodnika Šorlija z okoliščinami prof. dr. Accetta (cit. po viru). Istega dne je podobno razkril raziskovalni novinar Peter Jančič v prispevku na Spletnicasopis.si »Sodnik Šorli: Ni res, da smo bili seznanjeni o Accettu« (vir).

Gre za ocenitev po kriteriju razumnega človeka (in ne profesionalca)

Navedene okoliščine je treba ocenjevati po t. i. kriteriju razumnega človeka (in ne morebiti po kriteriju sodnega profesionalca). Skladno s tem je na primer raziskovalni novinar Dejan Steinbuch v prispevku na Portalplus.si »Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov« z dne 22. oktobra 2019 (vir) ob uporabi kriterija razumnega človeka javno ocenil zadevne okoliščine kot nedopustne in jim ugovarjal.

V desetletjih tranzicije obstali brez temeljite menjave družbenih elit
Jan Zobec Foto: STA

Merodajen je kriterij ocene – razumnega človeka. Primer ocene profesionalca pa je ocena dolgoletnega ustavnega sodnika, sedaj ponovno vrhovnega sodnika Jana Zobca v prispevku na spletnem portalu IusInfo z naslovom Postfaktično z dne 18. novembra 2019:

»[…] Tisto, kar je tu neodpustljivo, je iz dokumentacije, seveda pod pogojem, da je ta pristna, izhajajoča laž. […] No, in potem pride v studio večernih poročil predsednik Ustavnega sodišča ter […] na laž postavi lastno institucijo. […] Da je to strel v lastno koleno, se je izkazalo v naslednjem, logičnem koraku. Eden od sodnikov se je namreč javno ogradil od take predsednikove izjave in potrdil resničnost tistega, kar je zapisano v sklepu o neizločitvi.

Kaj to pomeni, ni treba razlagati – a vendar: prva neresnica je bila nadgrajena z drugo neresnico, namreč, da so sodniki ob odločanju o zahtevi za izločitev vedeli za sodnikovo aktivnost – a kot izhaja iz sklepa o neizločitvi sodnika, kljub temu zapisali neresnico, da sodnik »ni sodeloval pri pisanju strankinega predvolilnega programa in da jima je s predsednikom Vlade [dr. Miroslavom Cerarjem mlajšim] skupno zgolj to, da se kot profesorja prava poznata iz istih strokovnih krogov. […] zgodba pripoveduje nekaj, kar se v pravno urejeni državi nikoli ne bi smelo zgoditi, namreč, da je ustavni sodnik pri opravljanju svoje sodniške funkcije, če gre verjeti obrazložitvi sklepa o neizločitvi, v uradni izjavi navedel neresnična dejstva.

[…] Korist posameznika ali določene interesne skupine, lahko tudi politike, se s tem postavlja pred vlogo in pomen institucije, v resnici pred tisto, čemur institucija služi in čemur je namenjena. Taka institucija je instrumentalizirana, da ne rečem sprivatizirana ali ugrabljena. […] Ko gre za Ustavno sodišče, ki nima ne denarnice in ne meča, le prepričljivost argumentov in zaupanje javnosti, namreč še kako velja pregovor, da eno gnilo jabolko pokvari celotno košaro. Zato je treba imeti do takih, kvalificiranih laži, laži storjenih pri opravljanju sodniške službe, ničelno toleranco. […]«. (cit. primerjaj smiselno po (viru).

Velika koncentracija zasebno lojalnih vezi uradnih oseb na Ustavnem sodišču

Kakšno je v luči primera stanje poštenega sojenja devet-članskega senata slovenskih ustavnih sodnikov?

V rdeči niti nedavnih prispevkov na Časniku lahko javno osvetljene okoliščine konkretnega primera kažejo na zakoreninjeno strategijo negativne selekcije na Ustavnem sodišču. Kaže, da večina v devet-članskem senatu ustavnih sodnikov brani zasebno lojalno vez s sodnikom dr. Accettom tako, da ga pokrivajo z vprašljivo resničnimi izjavami in z neizločitvijo iz konkretnega ustavnosodnega postopka, ob čemer ga obremenjuje javno razkrit sum pristranskosti ob obrambi zasebno lojalne vezi s stranko tega postopka.

Odstira se posameznikova in skupinska pristranskost večine v senatu Ustavnega sodišča. Osiščna okoliščina pristranskosti je lahko v veliki koncentraciji zasebno lojalnih vezi oseb z oblastnimi pooblastili med seboj (večina ustavnih sodnikov med seboj in z obremenjenim kolegom) ter s postopkovno vpletenimi osebami (ustavni sodnik s politično stranko iz konkretnega ustavnosodnega postopka).

Vse osvetljeno utemeljuje sum velike koncentracije navzkrižja (konflikta oziroma kolizije) zasebnih interesov uradnih oseb z interesom podeljenih jim javnih pooblastil tako, da je lahko neodvisnost, nepristranskost in nediskriminatornost v tej in tudi v katerikoli drugi konkretni ustavnosodni zadevi v Republiki Sloveniji, zgolj navidezna, dejansko pa je po vsebini izvotljena do te mere, da je Ustavno sodišče odvisno, pristransko in diskriminatorno, kar je nedopustno.

Arhetip poštenega sojenja: Kako naprej?

V rdeči niti nedavnih prispevkov na Časniku (vir, vir in vir) se ob preciznem osvetljevanju in utemeljevanju primerov nedopustnosti v konkretnih javnih zadevah kaže, da je lahko práizvorni vzorec oziroma arhetip poštene presoje v Slovencih o tem, kaj je vrhovno vrednotno prav in kaj ne, pokvarjen.

Kaže, da problem prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. Primer Ustavnega sodišča je najvišja in najusodnejša raven gledano z vrha po vertikali vrhovnih vrednot skupnosti slovenskega naroda in države navzdol. Nedopustnost, ki se kaže v smeri neresničnega in pristranskega sojenja v bran zasebne lojalne vezi, na tej ravni učinkuje na vse primere zaradi učinkovanja na vse zadeve zaradi mehanizma izonomije oziroma enakosti pred zakonom. Pokvarjeno stanje vodi v okvaro izonomije, kar učinkuje na vse zadeve tako, da se namesto enakopravnosti med Slovenci razrašča protipravna – »drugorazrednost«. Pokvarjena izonomija je neusahljivi vir razkola med posamezniki v skupnosti tega naroda in države.

Kako naprej? Pozitivna pot naprej je meritokracija (pozitivna selekcija). Pri tem gre za vsebinsko utemeljeno soočanje z nedopustnostmi dela oziroma vloge naših izbrancev v konkretnih javnih zadevah na vseh ravneh skupnosti, ter za odzivanje nanje in prisojanje pristnih sankcij. To je bit meritokracije (pozitivne selekcije).

Srčika meritokracije je v učinkovanju mehanizma izonomije (enakosti pred zakonom) na podlagi enega in edinega vrhovno poenotenega, temeljno globinsko vrednotnega merila o tem, kaj je prav in kaj ne – slovenske Ustave. Meritokracija z izonomijo učinkuje kot lepilo in neusahljiv vir učinkovitosti skupnosti slovenskega naroda in države ter je možna rešitev njene akutno globoke razklanosti.