Meritokracija je lepilo in neusahljiv vir učinkovitosti skupnosti slovenskega naroda in države ter možna rešitev njene akutno globoke razklanosti.
Pomen skovanke meritokracija se kaže ob osvetlitvi latinske besede mereō in grške končnice kratía. Pomen mereō je v smeri prisojanja nagrade ali sankcije ob določeni okoliščini. Za akt prisojanja je pogoj intimna motivacija
in poenoteno vrednotno merilo o tem, kaj je prav. Pomen kratía je v smeri vpliva oziroma moči v konkretnih javnih zadevah.
V tej luči kaže skovanka meritokracija na strategijo pozitivne selekcije na vseh ravneh države. Pri tem so posamezniki/ce v skupnosti intimno motivirani za prisojanje drugim osebam nagrade za dober vliv na izid konkretne javne zadeve ali sankcije za nedopustno delo oziroma vpliv v zadevi. Ob tem poteka presojanje, kaj je v zadevi prav in kaj ne, na podlagi vrhovno poenotenega, temeljno vrednotnega merila presoje – ustave. Vrhovno poenoteno merilo in pozitivna selekcija sta lepilo in vir vnovične učinkovitosti celotne skupnosti naroda in države. To se kaže kot skupna točka povezovanja Slovenije pred volitvami – v blok.
Lepilo in učinek meritokracije (pozitivne selekcije)
Bít meritokracije je intimna motivacija posameznikov/ic, ki so deli skupnosti naroda in države, za uveljavljanje pozitivne selekcije na vseh ravneh te skupnosti. Selekcija poteka na podlagi vrhovno poenotenega vrednotnega merila o tem, kaj je v konkretnem primeru temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne.
V srčiki meritokracije je delovanje mehanizma izonomije oziroma enakosti pred zakonom na podlagi vrhovno poenotenega temeljnega vrednotnega merila o tem, kaj je prav in kaj ne. Izonomija vsesplošno učinkuje na posameznike/ce v skupnosti kot lepilo in vir učinkovitosti. V globoko razklanem slovenskem narodu in državi je mehanizem izonomije vir sprave in vnovične učinkovitosti skupnosti tega naroda in države.
Vladavina meritokracije (pozitivne selekcije), srčika katere je izonomija, omogoča vladavino svobode z eskalacijo individualnih energij, ki jo država tega naroda potrebuje za vnovično učinkovitost. Kajti »za dežele, ki se žele vzdigniti ali najti bogastvo, ki so ga izgubile, je edini vpliv, ki individualne energije vodi k cilju, vladavina svobode« (cit. smiselno po angl. izvirniku v: Friderich August von Hayek, The Political Ideal of the Rule of Law, 1955, s. 17).
Temeljni problem skupnosti tega naroda in države je Veliki razkol
Lepilo in učinek meritokracije (pozitivne selekcije) se kaže kot možna rešitev temeljnega problema akutno globoke slovenske krize, ki kot nerešen bremeni in razdeljuje skupnost slovenskega naroda in države.
Temeljni problem skupnosti tega naroda in države je Veliki razkol. Stoletna rdeča nit tega razkola je precizno osvetljena in utemeljena ob okrepljeni uporabi (forenzične) zgodovinske metode argumentacije v prispevku na Portalplus z naslovom Esej ob stoletnici Velikega razkola z dne 30. decembra 2020 (vir). V jedru temeljnega problema je razkol prav glede izonomije.
Negativna konfuzija vrednotnih meril
V srčiki Velikega razkola je v nas globoko zakoreninjena strategija negativne selekcije s konfuzijo vrednotnih meril različnih, med seboj razklanih strani skupnosti slovenskega naroda in države o tem, kaj je temeljno vrednotno prav in kaj ne. Učinek negativne selekcije s konfuzijo vrednotnih meril o tem, kaj je prav in kaj ne, je diametralno nasproten učinku pozitivne selekcije (meritokracije) z izonomijo. Učinek je namesto lepila slovenske skupnosti njen razkol in namesto učinkovitosti neučinkovitost.
Gre za Veliki razkol med pripadniki skupnosti tega naroda in države o tem, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne. Na eni strani so razklani prokomunisti s prodemokrati. Na drugi strani so slovenski teisti razklani s slovenskimi ateisti in s tistimi slovenskimi državljani, ki svobodno menjavajo vere. Na tretji strani so staroste NSi razklani s SLS (in še s PoS). Na četrti strani so razklani državljani slovenske narodnosti s slovenskimi državljani drugih narodnosti, slednji pa so razklani še med slovenske državljane srbske, albanske, hrvaške, bosanske ali katere druge narodnosti, čeprav smo vsi navedeni eno – Slovenci. Seznam razklanih je dolg, potrpežljivost nekaterih Slovenk in Slovencev pa kratka.
Negativna selekcija s konfuzijo meril prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. To je bilo precizno osvetljeno in utemeljeno na konkretnih primerih nedopustnosti dela oziroma vloge naših – posameznikov, gibanj ali političnih strank v javnih zadevah v predhodnih prispevkih na Časniku z naslovom »Dviganje« stranke, gibanja in posameznika – Čirič, mag. Jeretič, Radonjić in drugi z dne 9. avgusta 2021 (vir) in z naslovom Civilizacijska nedopustnost stališča Zvjezdana Radonjića do priznanja Kosova z dne 19. avgusta 2021 (vir).
Neodzivanje in votlo dviganje naših
Pri tem gre za globoko zakoreninjeno strategijo v slovenskem političnem prostoru. Odraža se kot neodzivanje na nedopustno delo ozirom vlogo naših – političnih strank, gibanj in posameznikov v konkretnih javnih zadevah na eni stani in na drugi kot njihovo hkratno vsebinsko izvotljeno medijsko in politično promoviranje oziroma dviganje.
Med osvetljenimi je primer, ki kaže globino zadevnega problema, še danes, torej 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, vztrajno, a vsebinsko izvotljeno medijsko in politično uvrščanje politične stranke, zveze oziroma partije Socialni demokrati (SD), ki je registrsko ustanovljena z dnem »30.09.1976«, v t. i. prodemokratični del javnega prostora te države. Neusahljiva težava tega uvrščanja je v še danes sistemsko-strukturno prikrivani vsebini množičnih nedopustnosti del oziroma vloge prokomunistične stranke, zveze oziroma partije v pretekli državi, ki so v diametralnem nasprotju s temeljnim dejstvom, ciljem in zgodovinskim poslanstvom naše pristno prodemokratične Republike Slovenije.
V luči negativne strategije konkretni primeri odstirajo tudi taktike. Primer je nevrolingvistično programiranje slovenskega političnega prostora s posiljevanjem izbrancev vanj – posameznikov, gibanj in političnih strank ob vsebinsko izvotljenih floskulah, s katerimi se zamegljujejo vsebinske nedopustnosti v konkretnih zadevah. Posebej všečne floskule slovenskega političnega nevrolingvističnega profesionalizma so: »sredina«, »neideološki«, »reformni«, »liberalci«, »solidarnost«, »vsi so enaki« oziroma »vseglih« ter »mi se že ne bomo ukvarjali s preteklostjo«. Ob floskulah poteka taktično zamegljevanje nedopustnosti dela oziroma vloge izbrancev v konkretnih javnih zadevah.
Neodzivanje na tovrstne zlonamerne taktike glede naših je med vzroki akutne krize oziroma konfuzije vrednot v slovenskem političnem prostoru o tem, kaj je temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne. Gre za mehanizem razkroja in neučinkovitosti skupnosti, ki je obraten mehanizmu njenega lepljenja in učinkovitosti.
Samoobramba intime naših
Globoko zakoreninjena negativna selekcija s konfuzijo vrhovno poenotenih vrednotnih meril, ki prežema vse ravni naše skupnosti, je neusahljiv vir temeljnega problema akutno globoke slovenske krize – Velikega razkola že 30 let od ustanovitve Republike Slovenije. V srčiki problema negativne selekcije gre za prevlado mehanizmov samoobrambe naših znotraj intime kateregakoli posameznika/ce v skupnosti našega naroda in države.
V naši intimi se pojavi hkratno učinkujoče nasprotje interesov glede naših izbrancev, kadar je njihovo delo oziroma vloga v konkretni javni zadevi nedopustna. Notranja želja odziva na nedopustnost trči ob nasprotni interes po neodzivu, saj gre v naši ožji skupnosti za splošno spoštovano in podpirano osebo (gibanje ali stranko). V takšnih okoliščinah je v Slovencu in Slovenki intimno zakoreninjena navada – neodziv. V tem je bít mehanizma negativne selekcije s konfuzijo vrednotnih meril, ki prežema vse ravni skupnosti slovenskega naroda in države.
Naš neodziv zoper nedopustnost v konkretni javni zadevi se lahko kaže po različnih psiholoških obrambnih mehanizmov, ki so vsebinsko iracionalni. Ti varujejo intimo pred nelagodjem, ki ga sproža odziv zoper nedopustnost naših izbrancev. Z neodzivom v konkretnih primerih kot posameznik/ca, ki je sestavni del celotne skupnosti naroda in države, onemogočimo pozitivno rešitev konkretne javne zadeve v smeri pozitivne selekcije. Obrambni mehanizmi ob tem so zlasti: molk, ignoriranje nedopustnosti – resnice, zanikanje, minimiziranje, relativiziranje, zamegljevanje, delanje žrtve iz sebe oziroma našega izbranca. In napad – kajti napad je najboljša obramba. Ob slednjem gre lahko za vsebinsko izvotljeni napad v javno mnenje, ki vsebinsko precizno in utemeljeno osvetli nedopustnost našega izbranca v konkretni javni zadevi – primer se kaže v prispevku Zvjezdana Radonjića z naslovom Radonjić Stupici: Nam, ki resničnosti ne zajemamo iz hollywoodskih studiev, deklaracije vrednot oblastvenih struktur niso obvezujoče z dne 21. avgusta 2021 (vir).
Dva pogoja meritokracije (pozitivne selekcije)
Zadevni iracionalni samoobrambni mehanizmi so sestavni del varovanja notranjega prijetnega počutja. Notranje varujemo prijetno pred neprijetnim počutjem, ki ga vselej sproža precizen in vsebinsko utemeljen odziv zoper nedopustnost dela oziroma vloge naših izbrancev v konkretnih javnih zadevah.
Kako naprej? Pozitivna pot naprej je v vsebinsko utemeljenem soočanju z nedopustnostmi dela oziroma vloge naših izbrancev v konkretnih javnih zadevah, odzivanje nanje in prisojanje pristnih sankcij.
V rdeči niti se smer rešitve globoko zakoreninjenega problema strategije negativne selekcije kot sestavine temeljnega problema Velikega razkola kaže ob izpolnitvi dveh pogojev. Prvi pogoj je v intimni motivaciji posameznika/ce za soočanje s problemom nedopustnosti dela oziroma vloge naših izbrancev v konkretnih javnih zadevah in odzivanjem nanje s pristno sankcijo. Ta intimna motivacija kateregakoli posameznika/ce je bít meritokracije (pozitivne selekcije) v širši skupnosti slovenskega naroda in države.
Eno in edino vrhovno poenoteno vrednotno merilo – Ustava
Drugi pogoj meritokracije (pozitivne selekcije), ki je lepilo in učinkovitost skupnosti slovenskega naroda in države, je vrhovno poenoteno vrednotno merilo presoje v vseh primerih javnih zadev o tem, kaj je temeljno globinsko prav in kaj ne. Kaj je vrhovno poenoteno temeljno vrednotno merilo in lepilo skupnosti slovenskega naroda in države za presojo nedopustnosti dela oziroma vloge naših izbrancev v vseh konkretnih javnih in tudi zasebnih zadevah? Kaj nas vse med seboj veže v eno – v Slovence?
V vseh primerih javnih in tudi zasebnih zadev je vrhovno poenoteno, temeljno merilo za presojo vrednot, morale, identitete, kulture ali civilizacijskega standarda skupnosti slovenskega naroda in države Ustava Republike Slovenije (vir). Precizneje navedeno, je to merilo strnjeno v Ustavi z dne 23. decembra 1991, skupaj s 25. junija 1991 razglašenimi Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi TUL (vse: vir) ter njihovih novelah, vključno s tistimi interpretacijami s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče), ki so ustavno skladne.
To je eno in edino lepilo in neusahljivi vir vnovične učinkovitosti celotne skupnosti, ki je obratno učinkujoče aktualno globokemu Velikemu razkolu.
Skupna točka volitev 2022
Osvetljeno sovpada s časom pred volitvami 2022. V tej luči sovpada na primer z nedavno napovedjo vplivnega medijskega in političnega svetovalca Miloša Čiriča na Twitterju dne 16. julija 2021 v smeri sodelovanja v predvolilni kampanji Stranke modernega centra (SMC), pri čemer bosta skupaj s prav tako vplivnim kolegom mag. Sebastjanom Jeretičem pokazala drugim, kako se v Sloveniji medijsko dvigne politični položaj stranke (primerjaj navedeno z virom).
Reševanje temeljnega problema akutno globoke krize skupnosti slovenskega naroda in države zaradi Velikega razkola sili posameznike, gibanja in politične stranke v t. i. prodemokratičnem delu slovenskega volilnega telesa v povezovanje – v blok. V tej luči se kaže kot možna skupna točka povezovanja pred volitvami 2022 naslednje: meritokracija na podlagi vrhovno poenotenega vrednotnega merila – slovenske ustave. Ob uvidu v konkretne primere se kaže poseben problem uveljaviti pozitivno selekcijo ob nedopustnostih dela oziroma vloge naših izbrancev – posameznikov, gibanj in političnih strank – v konkretnih javnih zadevah.
Meritokracija je lepilo in neusahljiv vir učinkovitosti skupnosti slovenskega naroda in države ter možna rešitev njene akutno globoke razklanosti.
