Prispevek je daljši, ker precizno osvetljuje številne vidike problemov, ki kot nerešeni bremenijo in razdeljujejo narod in državo, ter jih veže v rdečo nit možne rešitve.
Sprva je bil prispevek motiviran le kot odziv zoper nedopustno medijsko in politično promocijo v nedavnem prispevku g. Zvjezdana Radonjića na Portalplus z naslovom »Sprechen Sie Albanisch?* Kosovsko vprašanje in dokončanje razpada Jugoslavije« z dne 30. 7. 2021 (vir; *v prevodu: Govorite Albansko?). Motiv je trčil ob nasprotni interes po ne-odzivu, saj je navedeni spoštovana ter podpirana oseba. V tem se odstira uvid v problem globoko zakoreninjene strategije negativne selekcije.
Prispevek se osredinja v problem znotraj t.i. prodemokratičnega dela slovenskega političnega prostora. Vezan je na okoliščino naših hkrati učinkujočih nasprotujočih si interesov glede svojih izbrancev – stranke, gibanja ali posameznika.
V takih primerih je zakoreninjena strategija ne-odzivanja zoper nedopustnost izbrancev in posledično njihovo vsebinsko izvotljeno »dvigovanje«. To je bít negativne selekcije, ki prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. Strategija negativne selekcije je eden od temeljnih in neusahljivih virov akutno globoke slovenske krize.
Merilo presoje v vseh primerih – primer Povežimo Slovenijo (PoS)
Prvi korak v smeri razrešitve zakoreninjenega problema je vsebinsko utemeljeno osvetljevanje konkretnih nedopustnosti »dvigovanja« strank, gibanj in posameznikov. To sovpada z nedavno napovedjo vplivnega medijskega in političnega svetovalca g. Miloša Čiriča na Twitterju dne 16. 7. 2021 v smeri sodelovanja v predvolilni kampanji Stranke modernega centra (SMC), pri čemer bosta skupaj s prav tako vplivnim kolegom mag. Sebastjanom Jeretičem pokazala ostalim, kako se v Sloveniji medijsko »dvigne« politični položaj stranke (primerjaj navedeno z virom). V luči razreševanja zadevnega problema je treba napovedano pristno ocenjevati.
Kaj je merilo presoje nedopustnosti v vseh primerih?
Potreba po ocenjevanju odstira vprašanje merila presoje. V vseh primerih je eno in edino vrhovno poenoteno, temeljno merilo za presojo vrednot, morale, identitete in kulture slovenskega naroda in države Ustava Republike Slovenije (vir). Precizneje navedeno je to merilo strnjeno v Ustavi z dne 23. decembra 1991, skupaj s 25. junija 1991 razglašenimi Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi TUL (vse: vir), ter njihovih novelah, vključno s tistimi interpretacijami s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče), ki so ustavno skladne.
Uvid v navedeno se odraža iz navedb več članov novonastalega gibanja Povežimo Slovenijo (PoS) v smeri, da je Ustava program in skupni imenovalec njihovega povezovanja. Primer so navedbe g. Franca Kanglerja, predsednika Nove ljudske stranke (NLS) dne 26. 1. 2021 v Dnevniku (vir) in g. Marjana Podobnika, predsednika Slovenske ljudske stranke (SLS) ter g. Franca Bogoviča, evropskega poslanca SLS in Evropske ljudske stranke v Slovencu dne 17. 2. 2021 (vir). Navedeno sicer sovpada še z drugo napovedjo g. Čiriča z dne 24. 4. 2021 na spletišču Povežimo Slovenijo, po kateri je »možnost na parlamentarnih volitvah, da pridejo čez 20%, nato pa še na lokalnih« (cit. po viru).
Problem umestitve v demokratični prostor – primer Socialni demokrati (SD)
Prispevek se osredinja v problem znotraj t.i. prodemokratičnega dela političnega prostora slovenskega naroda in države. Gledano po pristno utemeljeni vsebini je na primer uvrščanje stranke Socialni demokrati (SD) v ta del prostora neusahljiva težava. Še danes, to je avgusta 2021, gre za subjekt, stranko, zvezo oziroma partijo, ki je izvorno in nepretrgano vpisan pri sodnem in poslovno registrskem organu pod matično številko 5147484000 z dnem »30.09.1976«, sedanje ime je SD (vir). S tem, da je šlo v času pretekle države, skladno s statutarnimi določbami subjekta, stranke, zveze oziroma partije za del državne KPJ, ki je po enem od svojih programskih mnenj dobila v»revolucionarnem boju za oblast in njeno utrditev značaj maksimalne koncentracije oblasti v rokah partije«.
Ob uporabi (forenzične) zgodovinske metode in pridržku še danes sistemsko-strukturno prikrivanih dejstev, se kaže stoletna rdeča nit organiziranosti in dejanj v smeri totalnega udara zoper ta narod in njegovo državnost (podrobneje na primer v prispevku na Portalplus »Esej ob stoletnici Velikega razkola« z dne 30. 12. 2020 – vir).
Prvič se je sprožilo poizkus totalnega in oboroženega udara zoper slovenski narod in njegovo tedanjo državnost vsaj že med 15. in 24. aprilom 1920, vzporedno z železničarsko in splošno stavko, ob čemer so v Trbovljah ustanovili tudi »sovjetsko republiko«. Tedaj so bili po merilih svojega programa še neuspešni, vendar so uspešno destabilizirali slovenska državno-ozemeljska prizadevanja. To je bilo v okoliščinah opustošenja po prvi svetovni vojni zgodovinsko usodno za narod in njegovo državnost na severu v zahodnem delu t.i. Celovške cone (angl. izvirnik: the Klagenfurt Area) in zahodu ob t.i. Rapalski meji.
Programski načrt udara z masovnimi hudodelstvi zoper slovenski narod in njegovo tedanjo državo, vključno s klavzulami »vreči z orožjem na tla« in »pobiti brez milosti«, se kaže vsaj že 7. aprila 1933. Realizacija programa se kaže vsaj že od 17. marca 1941 in z eskalacijo od 6. aprila 1941 dalje, tj. v trenutku hkratne super okoliščine zaradi super napada nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske. Konca organizirane rdeče niti z ozirom na nepretrgano subjektiviteto in poskrivana dejstva ni mogoče utemeljiti.
Ta rdeča nit, ob še danes poskritih dejstvih masovnega hudodelstva, je v diametralnem nasprotju s temeljnim dejstvom, ciljem in zgodovinskim poslanstvom sedanje pristno prodemokratične države tega naroda. Gre za:
- »[temeljno dejstvo,] da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. primerjaj s tretjo uvodno izjavo in 2. odstavkom I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – vir);
- »[temeljni cilj] preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [slovenskih prokomunistov, saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (cit. primerjaj s točko 17 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-109/10-11 – vir).
- »[zgodovinsko poslanstvo, saj] je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema« (cit. primerjaj s 1. povedjo 1. odstavka točke 7 obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-301/96 – vir).
V tej luči se kaže medijska in politična promocija SD kot »sredine« slovenskega političnega prostora kot vsebinsko izvotljena floskula. Slednje lahko kaže na taktiko nevrolingvističnega programiranja medijskega in političnega prostora, ki je del strategije negativne selekcije.
Konfuzija merila – primer dr. Franceta Rodeta
Kako naprej? S problemom globoko zakoreninjene strategije nedopustnosti in negativne selekcije strank, gibanj in posameznikov se je treba v konkretnih primerih soočiti. Na tej poti je poseben problem vnašanje konfuzije o vrhovnem in temeljnem merilu vrednot s strani sicer spoštovanih mnenjskih voditeljev. Vnašanje konfuzije o temeljnih vrednotah je obraten proces poenotenju, saj razpršuje energijo slovenskega volilnega telesa v različne smeri.
Primer vnašanja konfuzije in razkola je besednjak kardinala dr. Franceta Rodeta z dne 4. 9. 2018: »[…] Ateizem ni naravno stanje, ateizem je defekt. Prav zato lahko ateizem razumemo predvsem kot ignoranco do samega sebe […]« (cit. povzeto po viru na Časnik, 12. 9. 2018). Neutemeljena označba »defekt« pomeni po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) poškodbo, kar kaže v smer ateizma kot psihološke poškodbe ali psihopatije. To je nedopustno, hkrati pa vzvišeno zaničujoče. Kaže na povzdigovanje katolikov in zaničevanje ateistov. S tem se razkraja in razpršuje prodemokratični del skupnosti slovenskega naroda in države.
Nedopustnost je treba vsebinsko utemeljeno izpodbiti. V luči vrhovno poenotenega, temeljnega merila vrednot, morale, identitete in kulture slovenskega naroda in države je zadevno vzvišeno zaničevanje neutemeljeno že ob uvidu v 1. stavek povedi 1. odstavka 3. člena Ustave: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov«. Nadaljnje merilo nedopustnosti je v 41. členu, po katerem je podana svoboda vsakogaršnje vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Vrhovno, temeljno smo poenoteni tudi o odnosu države in verskih skupnosti, slednje so od države ločene (1. odstavek 7. člena). Iz določb Ustave in mednarodnopravno obvezujočih instrumentov (8. člen) pa izhajajo za posameznika tri podpravice: »pravica pripadati katerikoli veri, pravica spremeniti vero in pravica ne imeti vere« (cit. primerjaj s 1. povedjo 17. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe U-I-92/01 (vir).
Prežetost naroda in države s problemom – primer dr. Mateja Accetta
Problem zakoreninjene strategije negativne selekcije prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države.
V podpoglavju o merilu presoje nedopustnosti je podan pridržek glede tistih interpretacij s strani Ustavnega sodišča, »ki so ustavno skladne«. Pridržek kaže na problem gledano z vrha skupnosti po vertikali navzdol. Primer medijsko utemeljenih indicev nedopustne uporabe pooblastil na ravni vertikalno najvišjega, to je Ustavnega sodišča, je naslednji.
Javno deloma osvetljene okoliščine kažejo, da naj bi večina ustavnih sodnic in sodnikov devet-članskega senata tega sodišča pokrila nedopustnost in neizločitev kolege dr. Mateja Accetta v zadevi po odločbi U-I-59/17 z dne 18. 9. 2019 (vir). Nedopustnosti naj bi se zoperstavila le dva sodnika. Sodnik ddr. Klemen Jaklič je v dodatku k odklonilnem ločenem mnenju z dne 27. 9. 2019 utemeljil, da naj bi sodnik dr. Matej Accetto ponavljajoče navajal neresnice o svoji nedopustni lojalni vezi s politično stranko SMC kot udeleženko v konkretnih postopkih in zavajal slovensko javnost, kar je »huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sodišča v svobodni demokratični družbi« (primerjaj cit. z 2. povedjo na 7 strani vira).
»Utapljajo se v lažeh: če ne laže Accetto, pač lažejo sklepi ustavnega sodišča. In zdaj laže še predsednik ustavnega sodišča«
Raziskovali novinar Bojan Požar je v prispevku na Pozareport.si »Utapljajo se v lažeh: če ne laže Accetto, pač lažejo sklepi ustavnega sodišča. In zdaj laže še predsednik ustavnega sodišča« z dne 16. 10. 2019 dodatno razkril elektronsko sporočilo ustavnega sodnika Marka Šorlija, ki razkriva, da ustavni sodnik prof. dr. Rajko Knez v izjavi za javnost glede medijskih očitkov o sporni vlogi dr. Accetta pri sestavljanju programa politične stranke SMC »lahko navaja na zmoten zaključek« o seznanjenosti sodnika Šorlija z okoliščinami prof. dr. Accetta (cit. po viru).
Podobno je istega dne, torej 16. 10. 2019 razkril raziskovalni novinar Peter Jančič v prispevku na Spletnicasopis.si »Sodnik Šorli: Ni res, da smo bili seznanjeni o Accettu« (vir). Dne 22. 10. 2019 je raziskovalni novinar Dejan Steinbuch v prispevku na Portalplus.si »Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov« (vir) ugovarjal razkriti nedopustnosti.
Osvetljeno kaže na zakoreninjeno strategijo negativne selekcije na Ustavnem sodišču.
Osiščni mehanizem strategije je velika koncentracija medsebojnih lojalnih vezi oseb z oblastnimi pooblastili (večina ustavnih sodnikov in sodnic med seboj) s postopkovno vpletenimi osebami (ustavni sodnik s politično stranko). To v konkretnih zadevah na Ustavnem sodišču koncentrira zasebni interes uradnih oseb v navzkrižju s podeljenimi jim oblastnimi pooblastili, kar je nedopustno. Gre za odvisno, pristransko in diskriminatorno uporabo ustavnosodnih pooblastil za obvarovanje medsebojne lojalne vezi.
Manjko nadaljnjih javnih razkritij kaže, da politična stranka SMC, ki jo nedopustne okoliščine na Ustavnem sodišču posredno zadevajo, taktično ne prispeva k pristnemu razkritju nedopustnih okoliščin in izločitvi ustavnih sodnikov v svojih zadevah.
Taktika kaže, da je umeščanje stranke SMC v »sredino« vsebinsko izvotljena floskula. To kaže na zakoreninjeno strategijo negativne selekcije v SMC.
Floskule nedemokratične »sredine« – primer NSi in drugih
Tudi primer politične stranke Nova Slovenija – krščanski demokrati (NSi) se kaže kot vsebinsko izvotljeno umeščanje v »sredino« političnega prostora. Primer so navedbe mag. Mateja Tonina, predsednika stranke v Delu 18. 4. 2018 in na spletišču NSi, da gre za pozicioniranje v »sredini [ki je] vključevalna [s tem, da] preveč je ukvarjanja s preteklostjo« (cit. primerjaj po viru).
Diametralno nasprotno se v tedanji stvarnosti kaže, da je dejanska politika NSi bojkot oziroma izključevanje demokracije – ne pa »vključevanje«.
Primer je politika člana Izvršilnega odbora NSi dr. Janeza Pogorelca na Twitter dne 3. 6. 2018 po zaprtju volišč ob 19. uri: »Upam, da bo slovenska politika vzdržala v bojkotu Janše in tudi svoji stranki bi priporočil, da se mu pridruži.« (cit. po viru). Na podlagi 1. alineje 30. člena statuta NSi ima izvršilni odbor pristojnost, da »izvaja politiko stranke« (cit. po statutu NSi). Nosilna točka navedenega je têrmin »bojkot«, ki pomeni »izključitev iz družbe« (cit. po SSKJ). V tej luči je prišlo ob izidu volitev v Državni zbor Republike Slovenije (Državni zbor) z dne 3. 6. 2018 do široke neformalne koalicije LMŠ, SMC, SD, NSi (dr. Janez Pogorelec), SAB in Desus s skupnim političnim ciljem bojkota (izključitve iz družbe) demokratične volilne zmagovalke SDS. Skupen politični cilj bojkota te stranke med seboj povezuje, povezava je »koalicija« (cit. po SSKJ).
Bojkot demokratične volilne zmagovalke je izven-demokratičen cilj.
Ob tem je medijska in politična promocijska oznaka navedenih s têrminom »sredina« nevrolingvistično programirana floskula. To je nedopustna politika.
Ni pa prepovedana, v Republiki Sloveniji namreč, za razliko od pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov, varujemo svobodo govora in obnašanja. Merilo nedopustnosti v zadevi je levi prilastek besedne zveze 1. člena Ustave Republike Slovenije (vir): »Slovenija je demokratična republika«. Gledano po pristni vsebini opredeljuje zadevno povezovanje politikov LMŠ, SMC, SD, NSi (dr. Janez Pogorelec), SAB in DeSUS sintagma »koalicija nedemokratične sredine«. Merilo take politike, ki je diametralno nasprotna slovenski demokraciji, je totalitarizem.
Bojkot kompetitivne možnosti velike in zaslužne demokratične zmagovalke volitev v Državni zbor 2018 za sestavo koalicije ogroža temelj naše demokratične državne ureditve.
Kajti le, »če je zagotovljena enaka kompetitivna možnost vseh političnih strank v državi, so volitve demokratične« (cit. primerjaj smiselno z zadnjo povedjo 7. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe U-I-106/95 – vir). Politika, kakršna je bojkot največje stranke in zmagovalke volitev ogroža »ustavnost in zakonitost volitev in s tem demokratične državne ureditve (1. člen) in načela pravne države (2. člen)« (cit. primerjaj smiselno s 3. stavkom 2. odstavka obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-16/92 – vir).
Taktika »vsegliharstva« – primer javnega pisma
Navedeno kaže na poseben problem krize v t.i. pristno sredinskem delu znotraj prodemokratičnega političnega prostora. V pristno sredino se z vsebinsko izvotljenimi floskulami medijsko in politično posiljujejo razne stranke, gibanja in posamezniki. Taktične floskule tega posiljevanja so zlasti: »sredina«, »resetatorji«, »neideološki«, »reformni«, »liberalni«, »vseglih« ter »mi se že ne bomo ukvarjali s preteklostjo«.
Pri taktiki »vsegliharstva« gre za vzvišeno skovanko, češ »vsi so enaki«, torej enako slabi. Primer je javno pismo z dne 15. 9. 2015, ki ga je podalo 15 intelektualcev: »Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec, Egon Zakrajšek« (cit po viru in viru), kasneje se jim je kot šestnajsti pridružil »Marko Voljč« (cit. po viru). V taktiki javnega pisma se zatekajo k vrednotno nesorazmerno obteženi akciji po načelu »vsi so enaki«.
To je neutemeljeno, saj ne upošteva bremena Slovenske demokratske stranke (SDS) zaradi več-letnega sistemsko-strukturnega državnega udara, ki je naperjen vanjo in njenega predsednika. Gre za več-letno sinergijo nedopustnih dejanj oseb s pooblastili izvršilne, sodne ali zakonodajne veje oblasti, ob potvorjenih insinuacijah državnih medijev. Magnituda udara je opustošila pristno učinkovanje temeljnih mehanizmov skupnosti tega naroda in države – pravno državo z izonomijo, demokracijo z delitvijo oblasti in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Te okoliščine so posebej močno eskalirale od 7. januarja 2013 dalje na raven izvotlitve legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev v državni zbor 2014. Kljub temu so javno pismo »vsegliharsko« naperili tako zoper napadano opozicijsko SDS, kakor tudi v koalicijsko SMC v smeri njune enake odgovornosti za probleme države, ker ne izoblikujeta velike koalicije.
Opustošenje t. i. pristne sredine – primer Državljanske liste Gregorja Viranta (DL)
Navedeno kaže na zakoreninjeno strategijo »dvigovanja« izbrancev – strank, gibanj in posameznikov, ki s floskulami o »sredini« onemogočajo oblikovanje t.i. pristne sredine znotraj prodemokratičnega prostora. Ta proces je v zadnjem desetletju opustošil zaupanje v prostoru pristne sredine. Jeseni leta 2011 je volilno telo v zmoti podelilo volilno pooblastilo medijsko »dvigovani« stranki, gibanju oziroma posameznikom Državljanske liste Gregorja Viranta (DL) za izvedbo pristne reforme. Nato so akterji, ki so se radi pustili promovirati s floskulami, kot sta »sredina« in »reforme«, od 7. januarja 2013 dalje vrgli pristno reformno Vlado Republike Slovenije (Vlada). S tem so zaupanje volilnega telesa t.i. pristne sredine opustošili.
Primeroma je sicer g. Tomaž Štih, eden od ustanoviteljev DL, opustošenje, ki so ga pustili, delno prepričljivo vezal na udar dr. Viranta, poznanega profesorja pravnih ved, v pravno državo takole:
»Krivda je v glavnem v napačni oceni predsednika stranke Gregorja Viranta, ki je takrat ocenil, da je bolj pomembno, da sledi načelom pravne države, za katere se je kasneje izkazalo, da to sploh niso načela pravne države, kot pa političnim interesom stranke, da reformira.« (cit. po intervjuju na Nova24tv dne 3. 1. 2016 – vir).
Da s tem niso osvetljene vse okoliščine, je razvidno ob prav tako delno prepričljivih navedbah dr. Rada Pezdirja, ki je tudi eden tvorcev DL. Le-ta je osvetlil okoliščine v smer korupcije DL zaradi nekih lobijev, interesnih skupin ter dodatno posvetil v dr. Janeza Šušteršiča in g. Štiha takole:
»Pravzaprav vas zalijejo neki lobiji, interesne skupine, preden se obrnete je vaša politična stranka leglo korupcije in to je Državljanska lista tudi na primer postala. [Ob odhodu iz DL je dr. Janez Šušteršič] izpustil iz rok že vse. In enako je izpustil iz rok, da bi korumperje malo bolj preganjal. Jih je v eni točki, ampak ni bil dosleden. Recimo Tomaž Štih je tipičen primer nekoga, ki mu zmanjka hrbtenice takrat, ko je treba karkoli narediti, ko je treba zaustaviti zadeve. In mislim, da bo on pred slovensko zgodovino bo moral marsikaj odgovarjat, sploh pa pred volivci, ki so Državljansko listo videli kot neko liberalno stranko z neko integriteto.« (cit. po intervjuju na RTV Slovenija dne 15. 3. 2014 – vir, čas 8:57 in 15:41).
Zaupanje je vezivo volilnega telesa. In je opustošeno. Kajti akterji DL še danes niso prepričljivo osvetlili okoliščin, v katerih je izrazito »reformno« samodeklarirana politična stranka DL od 7. januarja 2013 dalje vrgla pristno reformno Vlado.
Strategija kadrovske selekcije – primer Slovenska demokratska stranka (SDS)
Čista bít taktike »vsegliharstva« je nesorazmerna koncentracija obtožb zoper SDS in njenega predsednika za težave države. Obtoževanje je nesorazmerno ob desetletno potekajočem sistemsko-strukturnem udaru v sinergiji z državnimi mediji, ki je naperjen skoraj izključno v to politično stranko in njenega predsednika. Ob takšnih okoliščinah je treba upoštevati sorazmerni odpustek v smislu spregleda napak sistemsko-strukturno napadani stranki. Stopnja odpustka SDS-u je sorazmerna stopnji sistemskega napada vanjo, pri ostalih strankah pa je obratno sorazmerna stopnji njihove nenapadenosti. Odpustek na podlagi sorazmernosti ne prerašča v polno ignoriranje nedopustnosti SDS.
Primer, ki kaže na zakoreninjeno strategijo negativne selekcije tudi v SDS, je naslednji: Ob bistveni udeležbi SDS je Vlada dne 21. 1. 2021 določila besedilo predloga novele Zakona o vodah. Z neutemeljeno navedbo, da gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve, ki ne predstavljajo večjih sprememb na sistemski ravni, je to poslala v Državni zbor v obravnavo in sprejem po skrajšanem postopku (vir).
Vpogled v predlog zakona kaže, da ne gre za manj zahtevne spremembe, saj se z določitvijo odločanja o predlogih v okviru upravnih postopkov in ne več s sprejemom vladne uredbe, pristojnost za vodenje postopkov za spreminjanje mej priobalnih zemljišč prenaša iz vladnega na upravni nivo Direkcije za vode, kar je zahtevnejša sistemska sprememba. To ne omogoča skrajšanega, temveč redni zakonodajni postopek, kar kaže na kršitev 1. alineje 1. odstavka 142. člena Poslovnika Državnega zbora (vir). Da skrajšani postopek ni mogoč, kažejo številne obrazložene pobude, pozivi in pripombe t.i. nevladnih organizacij za zavrnitev oziroma umik tega predloga zakona, ki so bile vložene v skrajšanem postopku pred DZRS (primerjaj vir in vir, vir, vir, vir, vir, vir, vir, vir, vir, in vir).
Kljub temu je bil dne 30. 3. 2021 ob 16:33:01 (vir) na 67. Izredni seji Državnega zbora zakon sprejet po skrajšanem postopku ob bistveni udeležbi SDS. Nato je prišlo do zahteve (vir) in razpisa zakonodajnega referenduma (vir), ki je potekal 11. 7. 2021, torej v izrazito neugodnih okoliščinah vrhunca sezone poletnih dopustov. Po podatkih Državne volilne komisije z dne 26. 7. 2021 ob 18:30 (vir in vir) je končni izid glasovanja ob 100,00 % preštetih oziroma 788.968 oddanih glasovnicah, kar pomeni 46,46 % volilno udeležbo, 682.760 oziroma 86,75 % glasov »PROTI«. To kaže na veliko referendumsko zmago tistih, ki so glasovali proti uveljavitvi zadevnega zakona, tako z vidika dosežene obsežne volilne udeležbe, kakor z vidika velike zmage na referendumu izraženega mnenja, in to ob izrazito neugodnih okoliščinah razpisa referenduma ob vrhuncu sezone poletnih dopustov.
V tej luči je treba velikim zmagovalcem iskreno javno čestitati. Ob velikem porazu in nedopustnostih zakonodajnega postopka pa je treba negativne kadre selekcionirati. Odsotnost tega kaže na zakoreninjeno strategijo negativne kadrovske selekcije tudi v SDS.
