Civilizacijska nedopustnost stališča Zvjezdana Radonjića do priznanja Kosova

8

Primer, ki lahko kaže na zadevni problem, je nedopustna medijska in politična promocija, ki jo je bil deležen sicer spoštovani in podpirani Zvjezdan Radonjić v nedavnem prispevku na Portalplus z naslovom Sprechen Sie Albanisch?* Kosovsko vprašanje in dokončanje razpada Jugoslavije z dne 30. 7. 2021 (vir; *v prevodu: Govorite Albansko?).

V predhodnem prispevku z naslovom ‘Dviganje’ stranke, gibanja in posameznika – Čirič, mag. Jeretič, Radonjić in drugi z dne 9. 8. 2021 (vir) sta se precizno osvetlila problem, ki kot nerešen bremeni in razdeljuje narod in državo, ter rdeča nit možne rešitve. Problem je globoko zakoreninjena strategija v t. i. prodemokratičnem delu slovenskega političnega prostora. Gre za strategijo neodzivanja na nedopustna stališča izbrancev na eni strani in njihovo vsebinsko izvotljeno medijsko in politično dvigovanje na drugi.

V srčiki problema je hkratno učinkujoče nasprotje intimnih interesov glede izbrancev – stranke, gibanja ali posameznika, kadar so nedopustni. Interes našega odziva zoper nedopustnost trči ob nasprotni interes po neodzivu, saj gre sicer za spoštovano in podpirano osebo. Prevlada neodziva je bít negativne selekcije, ki prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. Strategija negativne selekcije je eden od neusahljivih virov globoke slovenske krize.

Kako naprej? Prvi korak v smeri rešitve globoko zakoreninjenega problema je soočenje s problemom. Gre za vsebinsko osvetlitev in oceno konkretnih nedopustnosti stališč izbrancev – strank, gibanj in posameznikov. Nato je treba nedopustnost utemeljeno izpodbiti in sankcionirati. To je bít pozitivne selekcije.

Nedopustnost stališč, ki jih je zapisal spoštovani Zvjezdan Radonjić

Primer, ki lahko kaže na zadevni problem, je nedopustna medijska in politična promocija sicer spoštovanega in podpiranega Zvjezdana Radonjića v nedavnem prispevku na Portalplus z naslovom Sprechen Sie Albanisch?* Kosovsko vprašanje in dokončanje razpada Jugoslavije z dne 30. 7. 2021 (vir; *v prevodu: Govorite Albansko?). Nedopustna rdeča nit v prispevku z dne 30. 7. 2021 se odraža v naslednjih odlomkih:

»Državni zbor Republike Slovenije je na izredni seji 5. marca 2008 priznal neodvisnost in suverenost države Kosovo, s 57 glasovi za […] Glasovalcev ‘za’ morda ne gre preostro obsojati […] 21. februarja 2008 je torej slovenska vlada sprejela kot legitimno Deklaracijo o neodvisnosti Kosova z dne 17. februarja 2008, ki bi naj ‘izrazila večinsko voljo tamkajšnjega prebivalstva’. Kaj se razume pod pojmom tamkajšnjega prebivalstva, ni bilo predmet debate. Naš minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel je zatrdil: ‘Republika Slovenija se je zgolj pridružila praktično celemu civiliziranemu svetu’ in priznala albansko Kosovo – Republik Kosovo. (Naj bo predmet neke druge razprave, kako si sme član evropske vlade privoščiti segregacijo narodov na civilizirane in necivilizirane […] Mučne posledice, ki utegnejo nastati za državnost Slovenije, utemeljujem v nadaljevanju. […] Na podlagi argumentov, s katerimi je dr. Rupel daljnega 2008 razlogoval o civilizacijskih kosovskih potrebah, da je pač treba slediti ‘civiliziranemu delu sveta’, ki je žal do malih narodov ekskluzivno ljudožerski.«

V preostalem delu prispevka z dne 30. 7. 2021 se s konfuznim gostobesedjem zunaj navedene lastne rdeče niti izogiba vsebinam, ki so utemeljen civilizacijski razlog za priznanje suverenosti in neodvisnosti Kosova, in jih zamolči. Dodatno se namesto soočenja s civilizacijskimi razlogi v prispevku neutemeljeno implicira napad namesto v storilce v druge osebe, in sicer v smer obsodbe slovenskega naroda, njegove državnosti, poslancev Državnega zbora Republike Slovenije (Državni zbor) in slovenskega ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla, kar je nedopustno.

Slovensko priznanje Kosova

Sklep o priznanju neodvisnosti in suverenosti Kosova je bil uveljavljen na podlagi 2. odstavka 3. člena Zakona o zunanjih zadevah, po katerem lahko Vlada Republike Slovenije (Vlada) na predlog ministra za zunanje zadeve predlaga Državnemu zboru, da se opredeli do določenega zunanjepolitičnega vprašanja (vir), in 112. člena Poslovnika Državnega zbora, po katerem slednji s sklepom odloča tudi o drugih vprašanjih iz svoje pristojnosti (vir). Vlada je določila besedilo predloga sklepa na svoji 159. redni seji dne 21. februarja 2008 in ga poslala v Državni zbor zaradi opredelitve o njem (vir). Izredno sejo Državnega zbora z dne 5. marca 2008, na kateri se je odločalo o predlogu, pa je sklicala skupina 33 poslancev z zahtevo z dne 28. februarja 2008 (vir). S slednjim je bil postopkovni pogoj iz druge povedi 2. odstavka 85. člena Ustave Republike Slovenije (vir) za sklic seje izpolnjen.

Državni zbor je na 34 izredni seji dne 5. 3. 2008 ob 18.03:23 glasoval o Sklepu o priznanju neodvisnosti in suverenosti Kosova, EPA 1924-IV, in sicer je ob kvorumu 67 glasovalo 57 poslancev »Za« in 4 »Proti« (vir). Sklep je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 23 (vir, stran 2084) in s tem uveljavljen 7. 3. 2008.

Zamolčani civilizacijski razlogi za priznanje Kosova

Gledano po vsebini, se je prispevek z dne 30. 7. 2021 izognil civilizacijskim razlogom za slovensko priznanje neodvisnosti in suverenosti Kosova, čeprav so razvidni iz predloga Vlade z dne 21. februarja 2008 in zahteve 33 poslancev Državnega zbora z dne 28. februarja 2008.

Predlog Vlade z dne 21. 2. 2008 osvetljuje, da »[v] resolucijah 1160 (1998), 1199 (1998), 1203 (1999) in 1244 (1999), ki so bile sprejete v skladu s VII. poglavjem Ustanovne listine OZN, ter v resoluciji 1239 (1999) je Varnostni svet Združenih narodov (VS OZN) večkrat izrazil zaskrbljenost nad položajem na Kosovu in nad humanitarno katastrofo, do katere je prišlo zaradi nadaljevanja in stopnjevanja dolgoletnega kršenja človekovih in manjšinskih pravic tamkajšnjega albanskega etničnega prebivalstva. […] Po nasilnih dogodkih marca 2004 je ugotovitvena misija OZN priporočila začetek pogajanj o končnem statusu Kosova [, ki] so se pričeli februarja 2006 na Dunaju in so trajali do septembra istega leta, vendar niso pripeljali do dogovora. […] Evropski svet je na zasedanju decembra 2007 ugotovil, da so bila pogajanja med Prištino in Beogradom neuspešna, kljub temu, da so bile preučene vse možnosti, ter da nobeno podaljševanje ne bi obrodilo sadov. […] Status quo je po mnenju EU nevzdržen. […]

Na podlagi pravice narodov do samoodločbe, posebnih zgodovinskih okoliščin, kamor gre prišteti ustavno vlogo, ki jo je Kosovo že uživalo v skladu z ustavo SFRJ iz leta 1974, kakor tudi sistematično represijo nad kosovskimi Albanci, na podlagi posebne okoliščine, ki jo predstavlja od leta 1999 vzpostavljena uprava OZN […], je Vlada Republike Slovenije sklenila Državnemu zboru predlagati, da Kosovo prizna kot neodvisno in suvereno državo« (cit. po viru).

Poleg tega zahteva poslancev Državnega zbora z dne 28. 2. 2008 osvetljuje tudi, da je Republika Slovenija »od začetka 90-ih let spremljala dogajanje med Srbijo in Kosovom in pogosto izražala svojo zaskrbljenost zaradi neupoštevanja človekovih pravic in avtonomije, ki je bila na Kosovu sicer vzpostavljena že po Ustavi SFRJ iz leta 1974. Slovenija je bila sama deležna agresivne politike Slobodana Miloševića in JLA, zato so ji bili protesti in politični nemir na Kosovu dobro razumljivi. […] V letih 2006 in 2007 je mednarodna skupnost (pod vodstvom OZN in Martija Ahtisaarija) pripravila dokončne rešitve za status Kosova. Letos so vse mednarodne ustanove, ki jim je bilo zaupano reševanje kosovske krize, ugotovile, da so možnosti za pogajanje izčrpane in da je potrebno sprejeti realnost, ki je nastala na Kosovu.

Kot je znano, je njegov parlament 17. februarja 2008 razglasil neodvisnost, nakar je Svet za splošne zadeve in zunanje odnose EU 18. februarja 2008 sprejel skupno stališče, ki povzema nastalo situacijo in vabi države članice, da priznajo Kosovo v skladu s svojimi nacionalnimi oz. domačimi praksami oz. zakoni. Menimo, da bi bilo vsako nadaljnje odlašanje s priznanjem Kosova škodljivo za stabilnost v regiji, Slovenija pa ima do te regije in do skupnih stališč EU tudi določeno odgovornost. Glede na to predlagamo, da Državni zbor RS na izredni seji, v skladu z Ahtisaarijevim načrtom in stališči EU, prizna Kosovo kot neodvisno državo« (cit. po viru).

Splošni standard civiliziranih narodov

Navedena vsebina civilizacijskih razlogov za priznanje Kosova, ki so nedopustno zamolčani v prispevku z dne 30. julija 2021, odraža spoštovanje splošnih in specifičnih načel prava, ki jih priznavajo slovenski narod in država ter drugi civilizirani narodi.

Mednarodno in meddržavno gledano, se civilizacijski standard spoštovanja splošnih načel, ki jih priznavajo civilizirani narodi, odraža iz točke c) 1. odstavka 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča, ki je sestavni del Listine Združenih narodov z dne 26. 6. 1945, po kateri mora Mednarodno sodišče v sporih upoštevati »splošna načela prava, ki jih priznavajo civilizirani narodi« (cit. primerjaj z mednarodnim virom, stran 26). Listina Združenih narodov s Statutom Meddržavnega sodišča naj bi bila v Republiki Sloveniji uveljavljena na podlagi tč. A.1 Akta Skupščine Republike Slovenije z dne 13. 5. 1992 o notifikaciji nasledstva glede konvencij, za katere je depozitar vlada ZDA, haaških konvencij in konvencij o intelektualni lastnini (vir, stran 1815). Besedilo listine in statuta v slovenskem besedilu je sprejela Vlada na 38. redni seji dne 18. 12. 2013 (vir, stran 26).

Gledano splošno vsebino teh načel, »so pridobitve protifašističnega odpora povsod po demokratični Evropi pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki je temeljil na evropski pravni kulturi in civilizaciji. Nove oblasti v zahodnoevropskih državah so spoštovale temelje svobodne demokratične družbe. Te temelje pa […] spoštuje le ureditev, ki ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva, glede na voljo večine ter svobodo in enakost« (cit. primerjaj smiselno s 3.–6. povedjo 16. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-248/96 – vir).

Civilizacijska specifika slovenskega naroda in države

Gledano zadevni civilizacijski standard v luči specifičnih slovenskih okoliščin »v državah, v katerih ti pogoji niso bili izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ni mogla voditi do resnične osvoboditve. V Sloveniji je bila nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (cit. primerjaj smiselno s 7.–8. povedjo 16. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe U-I-248/96 – vir).

Zato v luči civilizacijske specifike slovenskega naroda in države temeljne »ustavne vrednote ne izvirajo le iz zgodovinskih izkušenj svetovne in še posebej evropske pravne in na demokraciji ter človekovih pravicah utemeljene civilizacije, ampak tudi iz posebnih slovenskih demokratičnih zgodovinskih izkušenj ter izročil duhovnega in javnega nasprotovanja prejšnjemu sistemu prevlade monopolne politične partije. Zato je v zgodovinsko poslanstvo slovenske Ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema, medtem ko ostaja njen najpomembnejši neposredni cilj varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin vsakogar danes in tukaj« (cit. primerjaj smiselno s 15. in 16. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-158/94 – vir).

Merilo za presojo nedopustnosti stališč slovenskih državljanov katerekoli narodnosti

Kaj je merilo za presojo nedopustnosti stališč v vseh primerih slovenskih državljanov, torej v luči zadevno osvetljevane nedopustnosti stališč tako tistih, ki so slovenske narodnosti, kakor tudi tistih slovenskih državljanov, ki so katerekoli druge narodnosti, kot na primer srbske, hrvaške, albanske, bosanske ali druge? Kaj nas vse med seboj veže v eno – v Slovence?

V vseh naših primerih je eno in edino, vrhovno poenoteno, temeljno merilo za presojo vrednot, morale, identitete, kulture ali civilizacijskega standarda slovenskega naroda in države Ustava Republike Slovenije (vir). Precizneje navedeno, je to merilo strnjeno v Ustavi z dne 23. decembra 1991, skupaj s 25. junija 1991 razglašenimi Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi TUL (vse: vir) ter njihovih novelah, vključno s tistimi interpretacijami s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče), ki so ustavno skladne.

S tem je osvetljena v prispevku z dne 30. 7. 2021, ki ga je objavil Zvjezdan Radonjić, nedopustno zamolčana rdeča nit civilizacijskih razlogov – od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje – za uveljavitev slovenskega priznanja Kosova kot neodvisne in suverene države z dnem 7. 3. 2008. Namesto soočenja s civilizacijskimi razlogi priznanja Kosova je v prispevku z dne 30. 7. 2021 neutemeljeno impliciran napad namesto v storilce v druge osebe, in sicer v smer obsodbe slovenskega naroda, njegove državnosti, poslancev Državnega zbora Republike Slovenije in slovenskega ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla, kar je nedopustno.

 

8 KOMENTARJI

  1. Kakšna obupna čreva!

    Stupica najmanj enajstkrat uporabi pridevnik nedopustno. Pridevniki, kot so nedopustno, nesprejemljivo, neutemeljeno … , so značilni za govorico partijske oblasti, ki smo jo Slovenci trpeli 45 let, precej pa tudi še po demokratizaciji pred 30 leti. Če je partija nekaj označila za nedopustno ali nesprejemljivo, je sledil najprej medijski linč, potem pa še po potrebi organi pregona. Dovolj imamo tega! V demokraciji se lahko pogovarjamo o nezakonitosti in neustavnosti, kaj je za koga “sprejemljivo”, je pa njegova privatna zadeva.

    Tudi če se Radonjič moti, ima do tega vso pravico, vključno s pravico, da to izrazi javno. Jasno? Kdo pa si ti, siromak, da lahko komu ukazuješ, kaj sme in česa ne sme?

  2. @Tohuvabohu, 19. 8. 2021 ob 9:28: »Kakšna obupna čreva! Stupica najmanj enajstkrat uporabi pridevnik nedopustno. Pridevniki, kot so nedopustno, nesprejemljivo, neutemeljeno … , so značilni za govorico partijske oblasti, ki smo jo Slovenci trpeli 45 let, precej pa tudi še po demokratizaciji pred 30 leti. Če je partija nekaj označila za nedopustno ali nesprejemljivo, je sledil najprej medijski linč, potem pa še po potrebi organi pregona. Dovolj imamo tega! V demokraciji se lahko pogovarjamo o nezakonitosti in neustavnosti, kaj je za koga “sprejemljivo”, je pa njegova privatna zadeva. Tudi če se Radonjič moti, ima do tega vso pravico, vključno s pravico, da to izrazi javno. Jasno? Kdo pa si ti, siromak, da lahko komu ukazuješ, kaj sme in česa ne sme?«

    ======

    Zahvaljujem se za vaše mnenje.

    Gledano po pristni vsebini se naslovni v rdeči niti prispevkov osredinja v temeljni problem akutno globoke krize skupnosti slovenskega naroda in države. Temeljni problem akutno globoke slovenske krize je, kakopak, Veliki razkol o tem, kar je temeljno globinsko vrednotno prav. Stoletna rdeča nit tega temeljnega problema je bila precizno osvetljena in utemeljena v prispevku Esej ob stoletnici Velikega razkola z dne 30. 12. 2020, na katerega veže link v predhodnem prispevku ‘Dviganje’ stranke, gibanja in posameznika – Čirič, mag. Jeretič, Radonjić in drugi z dne 9. 8. 2021, na slednjega pa veže link v naslovnem prispevku.

    V nukleusu vseslovenskega razkola biva prokomunistično indoktrinirano varovanje okvare intime kateregakoli pripadnika tega naroda in države o tem, kaj je temeljno, globinsko vrednotno prav. Ne vidim izjeme. Ta okvara intime slehernega posameznika je čisti nukleus Velikega razkola skupnosti slovenskega naroda in države. Temeljno, globinsko vrednotno okvarjena intima na kateremkoli področju globoko prokomunistično razkolno indoktrinirane skupnosti onemogoča pristno in pošteno razpravo med temeljno, globinsko vrednotno razklanimi Slovenci samimi v smer rešitve temeljnega problema. Pristna in poštena vsebinska razprava je namreč temeljna grožnja pred rešitvijo problema, saj vodi – preko mehanizmov pozitivne selekcije – v rešitev problema.

    Gledano ožje in navznoter, se ta proces onemogočanja rešitve v konkretnih primerih odraža s sprožitvijo katerega od vsebinsko iracionalnih obrambnih mehanizmov slehernega posameznika. Le-ti so zlasti:
    – molk in ignoriranje neprijetne, a pristne vsebine – resnice,
    – zanikanje,
    – minimiziranje,
    – relativiziranje in
    – napad v vir spremembe – na primer v javno mnenje, ki vsebinsko precizno osvetljuje in utemeljuje problem.

    Kajti, napad je najboljša obramba. Iracionalni odziv lahko v konkretnih primerih eskalira na primer v implicirano psovko proti drugim Slovencem, primer je v smeri »kakšna dolga čreva« ali pa »kdo pa si ti siromak«. Gledano ožje in navznoter so iracionalni samoobrambni odzivi sestavni del našega varstva notranjega prijetnega počutja. Notranje varujemo prijetno počutje in okvarjeno intimo pred neprijetnim počutjem, ki ga vselej sproža proces okrevanja in spremembe okvarjene intime v dobro. Z iracionalnimi odzivi poizkušamo dejansko, gledano navznoter, zavarovati samega sebe pred neprijetnim počutjem, ki ga vselej sproža pristna vsebina – torej resnica o problemu, ki vodi v spremembo lastne okvarjene intime. Obratno je temeljni racionalni mehanizem procesa spremembe okvarjene intime konstruktivno in dobronamerno javno komuniciranje z drugimi Slovenci, vsebinsko precizno in utemeljeno soočanje s stvarnimi problemi v smeri njihovega reševanja.

    Gledano širše in navzven je okvarjena intima posameznika najmanjši element širše okvarj intime celotne skupnosti o tem, kaj je temeljno, globinsko vrednotno prav. Tu je temeljni problem vseslovenskega Velikega razkola. Gledano širše in navzven se z navedenimi iracionalnimi odzivi posameznikov protivsebinsko napada vire morebitne spremembe okvarjene intime skupnosti. Na primer se poizkuša dobronamerno in konstruktivno precizno utemeljeno javno mnenje likvidirati iz javnega prostora, saj sproža pristna vsebina – resnica – neprijetno počutje. S tem se gledano širše onemogoča v širši skupnosti pristno vsebino, torej resnico. Onemogočanje vsebinske resnice je odraz obrambe okvarjene intime širše skupnosti pred spremembo v dobro. Gledano najširše je to čisti nukleus mehanizma, s katerim se na vseh področjih skupnosti slovenskega naroda in države učinkovito onemogoča uveljavitev prava.

    Pot naprej je, kakopak, v vsebinskem soočanju s problemom. To je obraten proces od v nas globoko zakoreninjenih iracionalnih odzivov varovanja okvarjene intime. Proces pristnega soočanja s problemom omogoča dobronamerna in konstruktivna ter vsebinsko precizno problemsko utemeljena javna razprava o konkretnih nedopustnostih. To vodi v zavračanje nedopustnosti oziroma negativne selekcije na eni strani in na drugi v spodbujanje dopustnosti oziroma pozitivne selekcije.

    S tem je osvetljen, notranje in navzven obraten mehanizem Velikemu razkolu skupnosti slovenskega naroda in države, ki je temeljni problem globoke vseslovenske krize. Obraten Velikemu razkolu je, kakopak, proces Velikega poenotenja. Eno in edino temeljno, vrhovno poenoteno globinsko vrednotno merilo za presojo nedopustnosti na eni strani in dopustnosti vrednot, morale, identitete, kulture ali civilizacijskega standarda pri konkretnih ravnanjih posameznikov, gibanj ali političnih strank slovenskega naroda in države je osvetljeno v naslovnem in v v linkih povezanih prispevkih. V tem se odraža smer možne rešitve temeljnega problema vseslovenskega razkola.

    • Kakšno neverjetno klobasanje! Človeček, poišči si psihološko pomoč. A se bojim, da je zate že prepozno.

      • Tohuv … malo več potrpežljivosti!
        Ker prispevki g.Stupice imajo smisel. Strinjam se, da je srčika problema okvarjean intima posameznika. Kako to sama razumem?
        Vse je odvisno od stopnje zavesti, po moje. Kaj prevladuje, ljubezen ali sovraštvo?
        V primeru slednjega je ta “okvarjena”. Seveda se oseba tega ne zaveda in vztraja pri svojem razumevanju, tudi če je napačno.

        • Počasi, Amelie. Izrazi, kot je “okvarjena intima”, ne povedo popolnoma nič. Služijo le diskvalifikaciji. Poleg vseh številnih delitev se zdaj uvaja še delitev na ene, ki imajo nedotaknjeno intimo, in na ostale, ki imajo okvarjeno. Delitev na ljubeče in na sovražne. Kam to vodi? S čim smo si to zaslužili? In kako naj bo človek ob takih zmedenih izpadih še potrpežljiv?

  3. Znanec iz Valjeva, ki prihaja gor na obisk sorodnikov, mi je rekel, da se še ne zavedajo vsi, da se je Srbija rešila Kosova, sicer bi bistveno večja rodnost in vočje (po sorodstvenih klanih združeno )bogastvo “Kosovcev”, v 50-tih letih razširilo svojo narodni in ekonomsko prevlado čez celo Srbijo.
    O tem nimam drugih informacij, ker še nisem bil dol, zanima pa me, kaj meni kdo od stroke?

Comments are closed.