Članice »Partnerstva za resnico, mir in pravičnost« zahtevajo preiskavo zločinov in brezpogojno obveznost častnega pokopa

4
752
Preiskava zločinov in brezpogojna obveznost častnega pokopa

Članice »Partnerstva za resnico, mir in pravičnost«: Nova slovenska zaveza, Društvo Združeni ob Lipi sprave in Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci so vložile na Urad Združenih narodov za človekove pravice v Ženevi pobudo, da spodbudi našo državo Republiko Slovenijo k bolj zavzetemu uresničevanju človekovih pravic žrtev revolucije.

Povod za pripravo »senčnega poročila« k tretjemu Univerzalnemu periodičnemu pregledu (UPR) Sveta za človekove pravice pri Združenih narodih, ki mu je bila podvržena Republika Slovenija v letošnjem letu, je, bila ugotovitev, da se državni organi prepočasi odzivajo v postopkih reševanja problemov prikritih grobišč pa tudi postopkov za ustrezno obdelavo dediščine totalitarne preteklosti. Glede na sprejete resolucije evropskih pa tudi mednarodnih organizacij smo želeli razpoložljive mehanizme mednarodne skupnosti uporabiti za spodbudo Sloveniji k pospešenemu in bolj sistematičnemu pristopu, za kar bi odgovarjali tudi mednarodni javnosti.

Pravica do védenja

V labirintu mednarodnega prava, ki določa okvir človekovim pravicam, smo s pomočjo nemških in domačih strokovnjakov oblikovali temeljna izhodišča in vsebinsko obrazložitev naših pogledov glede obveznosti, ki jih ima Republika Slovenija v zvezi z zapisanimi pravili po mednarodnih deklaracijah in konvencijah. Izluščili smo vsebinske sklope, ki po našem mnenju predstavljajo osnovo za demokratično presojo dediščine revolucije.

Najprej so tu mrtvi, njihov dostojen pokop in s tem povezana empatija z živimi sorodniki, ki jim mednarodno pravo priznava človekovo pravico do »védenja« (Right to Know). To naj bi omogočilo prvi korak v smer spoštovanja živih, pri čemer se barbarstvo, izkazano do mrtvih pri njihovi usmrtitvi in načrtnem izbrisu iz javnega in kolektivnega spomina ter zanikanju pravice do groba, samo po sebi smatra za kršitev človekovih pravic usmrčenim. Kakor pravi razlaga 1663 Prve Konvencije za izboljšanje položaja ranjencev in bolnikov oboroženih sil v vojni iz leta 1949:

»Identiteto osebe je treba ugotoviti, da se lahko pojasni izginotje pogrešanih in ponudi informacije družinam v luči enega od osrednjih načel tega področja prava, in sicer »pravice družin, da poznajo usodo sorodnikov.«

Brezpogojno spoštovanje obveznosti častnega pokopa

Novelirane razlage določil mednarodnega vojnega prava (t. i. ženevskih konvencij), ki so bile objavljene kot uradne razlage s strani Mednarodnega rdečega križa, skrbnika konvencij, so nam na temeljnih področjih glede ravnanja z mrtvimi potrdila logiko in pravilnost naših zahtev do države. Določila ženevskih konvencij nalagajo, da je treba storiti vse, da se pokojnike dvigne iz anonimnosti s pomočjo identifikacijskih postopkov moderne znanosti o DNK, predvsem pa zahtevajo »brezpogojno spoštovanje obveznosti častnega pokopa«.

Naša pobuda je najprej zahtevala od Republike Slovenije, da zakonsko uredi področje DNK-identifikacije pokojnih in iz prikritih grobišč izkopanih žrtev, saj je prav to področje zastalo v mreži pravnih in upravnih ovir in različnih tolmačenj. Glede na čas, ki neusmiljeno teče, se tako povzroča nove krivice in razočaranje sorodnikov, ki jim informacije o izkopu Hude jame, Macesnove gorice in drugih množičnih grobišč dajejo upanje na vrnitev sorodnikov in tako konec ugibanj o njihovi usodi leta 1945.

Preiskava zločinov

Zahtevali smo tudi spoštovanje načel preiskave zločinov, ki so množična grobišča povzročila. Mednarodno pravo, predvsem Minnesotski protokol preiskavi morebitno nezakonitih smrti, določa dolžnost države, da skrbno in resno pristopijo k takim dejanjem, saj določa, da je »nespoštovanje dolžnosti preiskovanja kršitev pravice do življenja«. Pojasnjuje tudi, da so preiskave in pregon bistvena sestavina preventivnih ukrepov ter »spodbuda k odgovornosti, pravičnosti, pravice do pravnih sredstev in resnice ter pravne države«.

Končno smo zahtevali tudi ureditev pravnega položaja obsojenih na osnovi revolucionarnega prava, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo predpise, na podlagi katerih so bili obsojeni, a hkrati ni bila uradno izbrisana njihova krivda. Ker je država terjala individualne sodne postopke, zdaj pa to pravico celo omejila na izključno arbitrarno pravico državnega tožilca, da to stori v imenu žrtve, gre po našem mnenju za kršitev določil 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ne delamo si utvar

Čeprav gre za formalne in vsebinsko ne prav zahtevne spodbude Sloveniji, si ne delamo utvar, da bo mednarodna skupnost ali slovenska politika zdaj navdušeno zagrabila za delo. Vljudnost in previdnost diplomatskega jezika, ki smo ga bili deležni v OZN, je nakazovala predvsem zadrego, da se po 30 letih demokracije stvari niso uredile. Naš namen je opozarjati, da mednarodne deklaracije niso zgolj lepe besede, ampak dajejo v konkretnih primerih upanje ljudem, da so jih države dolžne spoštovati. Bili smo prva skupina nevladnih organizacij, ki je to temo predstavila, in iz prejetih vprašanj je jasno, da se tudi druge države soočajo s podobnimi problemi, čeprav morda ne želijo tega priznati.

Upanje nam vlivajo konkretna priporočila v primeru Iraka, kjer so se prav Združeni narodi odločno lotili reševanja množičnih grobišč, ki jih je zapustil ISIL (Islamska država). Upanje nam vliva tudi pristop posebnega poročevalca OZN, ki je zadolžen za to področje, ki je že navedel vprašanje tranzicijske pravičnosti kot del ključnega procesa v soočanju z zgodovino 20. stoletja na področju Vzhodne Evrope (tudi Slovenije).

Je pa dejstvo, da se večina pozornosti (in denarja) danes usmerja v človekove pravice, ki niso jasno napisane in se jih skuša v mednarodno pravo nedostojno pripeljati, in na podobna interesna področja., ki so mnogokrat v posmeh prizadetosti ob kršitvah civilizacijskih norm s stoletno tradicijo. V tem pogledu je računanje na odločnost mednarodne skupnosti v podpori našemu prizadevanju nesmiselno. Kar pa ne pomeni, da dolžnost opominjanja odpade.

4 KOMENTARJI

  1. Kaj pa notranja politika? Znotraj Slovenije očitno takšne politične pobude niso možne, zgolj kakšna civilna, pa še ta je sedaj romala na OZN. Ne morem se strinjati s tem in ne verjamem, da bo iz tega kaj. Imamo celo zadnji najnovejši zakon o vojnih grobiščih in kot kaže so vsi postopki zakoniti. Karkoli že to pomeni.

  2. Absolutno pohvalno.
    Ampak, kako, da med naštetimi pobudniki ni Dežmanove komisije in Instituta za poravnavo krivic (dr.Zverova)- to mene naivnega, kot ponavadi, zelo čudi.
    Drugo, Sušnik navaja:
    Končno smo zahtevali tudi ureditev pravnega položaja obsojenih na osnovi revolucionarnega prava, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo predpise, na podlagi katerih so bili obsojeni, a hkrati ni bila uradno izbrisana njihova krivda. itd…

    KDAJ JE U.S. RAZVELJAVILO PREDPISE NA PODLAGI KATERIH SO BILI OBSOJENI – to je drugo kar me čudi, prvič berem, da se je to zgodilo!

    Kaj so razveljavili ilegalno komunistično “pravo” partizanskih “sodišč” v Ribnici in Kočevju 1943?
    Kdo to ve, lahko kaj več napiše, prosim?

    Treje: Sila me zanima kaj poreče na pobudo ZN špizenkandidat za general sekretarja ZN in poznavalec instrumentarija svetovne organizacije, tov.Tuerek Danilo ?

Prijava

Za komentiranje se prijavite