Članice »Partnerstva za mir in spravo«: Nove slovenske zaveze, društva Združeni ob Lipi sprave in Komisije pravičnost in mir pri SŠK so pripravile »senčno poročilo« za Univerzalni periodični pregled (UPR) pri Svetu za človekove pravice OZN v Ženevi. Naloga Sveta je, da zagotavlja spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem ljudem brez razlik (2. člen) in da opozarja na kršitve človekovih pravic ter pripravlja priporočila za odpravo le-teh (3. člen), ki jih morajo zagotavljati članice. Poudarek poročila je bil pravica žrtev bivšega režima. Izvršila se je sicer rehabilitacija nekaterih »montiranih« procesov: Rožmana, Dachauskih, nekaterim duhovnikom (predvsem iz MB) itd. Simbolno denarno odškodnino so prejeli oškodovanci: zaporniki, sorodniki pobitih, otroci za smrt staršev, če so za to vložili, lahko pa to še storijo. Postavljen je neopredeljen spomenik vsem žrtvam vojn in revolucij. Nova demokratična zakonodaja sicer odpira možnosti za poprave krivic, a sodni sistem, kot potrjujejo protislovja na sodiščih in tožilstvu, slabo deluje ne le za nazaj, pač pa tudi sproti slabo ali nepopolno zavaruje pravic državljanov, kot potrjujejo potem končne sodbe v Strasbourgu. Delovanje sodišč prepogosto izpade arbitrarno, se pravi pristransko in celo v korist naslednikom bivših privilegirancev ne pa žrtev. Noben povzročitelj medvojnih in povojnih komunističnih zločinov ni bil ne procesiran ne obsojen, da bi bilo vsaj zadoščeno pravici. Npr.: v ZRN so nedavno tretjerednega devetdesetletnega nacista obsodili,ker je sodeloval pri zločinih. Križi stoje ob moriščih, ne še r povsod, nedokončano in slabo urejevano je Teharje, v zraku so pokopi žrtev: Romov, žrtev Kočevskega Roga (Macesnovec), kjerkoli po naši deželi pa se koplje, naletimo na nove kosti žrtev kot na Orlovem vrhu ob gradu v Ljubljani . Na izrecno vztrajanje svojcev so pokopane žrtve »Krimske jame« le dobile ustrezno spomeniško in označevalno obeležje.
Bistveni problem za dosledno demokratično urejevanje oziroma zadostitev spoštovanja človekovih pravic v RS glede omenjenih žrtev ostaja načelna obsodba bivšega režima. Komunizem obsoja Izjava Sveta Evrope št. 1096 z dne 27.6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov, a je v Sloveniji dve leti obležal v predalu pristojnih. Še slabše se je godilo Izjavi parlamenta EU z dne 2.4. 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu. Državni zbor se je le seznanil z njo, ni pa je tudi potrdil. Rehabilitacija bi pomenila načelno priznanje država in vseh njenih organov, da so bile preganjanim, umorjenim ali drugače prizadetim žrtvam, načelno kršene pravice. Gre za pravico do resnice o zločinih sistema, ki bi vsem žrtvam odprla možnost, da skladno s priznano resnico ne potrebujejo dokazovati organom, pač pa organi potrdijo njihov konkretni primer kršenja pravic. To vključuje popolno odprtost in dostopnost do arhivov in tudi načelno obsodbo uničevalcev arhivov in z zahtevo, da posestniki odtujene arhive vrnejo. Doslej še ni bil sprožen uradni postopek zoper kršitev tako važne zadeve za obdelavo polpreteklosti. Gre tudi za vprašanje sprave, ki v ničemer še ni opravljena. Predsednik SAZU, akad. prof. dr. Tadej Bajd vabi na posvet Slovenska sprava, ki naj bi se zgodila junija 2020. Vendar ne leta 1990 niti kasneje (še) ni bilo slovenske sprave, pač pa je v Kočevskem Rogu opravil nadškof dr. Alojzij Šuštar sv. mašo za žrtve povojnih pomorov. Dokler o slovenski spravi mimo žrtev in prizadetih svojcev govorijo le vodilni pristaši ali nasledniki bivšega režima gre le za zrežiran politični dogodek, ne rehabilitacijo žrtev, ki jim je bivši režim grobo kršil človekove pravice. Tako se nadaljuje opravičevanje odgovornih za genocida nad slovenskim narodom.
Svet za ČP pri OZN vsakih 5 let organizira pregled uresničevanja ČP za države članice. Letos je bila 12. 11. na vrsti Slovenija. Pritožniki Partnerstva smo izhajali iz pravic ujetnikov, za katere so v času izvensodnih množičnih usmrtitev med in po vojni veljale človekove pravice po Ženevski konvenciji z leta 1929; Kraljevina Jugoslavija jih je ratificirala 25. 5. 1931. Opozorili smo, da »so bile te po sporazumu Tito-Šubašić pogodbeno zavezujoče tudi za priznano jugoslovansko vlado pod Titovim vodstvom 1. novembra 1944 do sprejetja Ženevskih konvencij iz leta 1949. Slovenija je kot naslednica sprejela te obveznosti. Pristop k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 je bil 19. marca 1992 s parlamentarnim zakonom Republike Slovenije razglašen na podlagi Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. Državni zbor je s sprejetjem Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev leta 2015 uvedel izrecno sklicevanje na Ženevske konvencije iz leta 1949 in njihovo uporabo v primeru prikritih grobišč. Člani Partnerstva smo v tem duhu opozorili na 15.000 žrtev med civilisti in vojnimi ujetniki oziroma zaporniki, ki so jih državne vojaške in policijske sile po letu 1945 izvensodno usmrtile, medtem ko je bilo več kot 4.750 civilistov izvensodno usmrčenih v letih od 1941 do1945, nekateri so končali v prikritih množičnih grobiščih. Treba pa je žrtvam omogočiti individualni pristop: odvzem DNK, da se lahko najde svojce in se jim omogočiti individualni pokop.
Sprejete izjave o ravnanju s civilisti med vojno in po njej narekujejo pristojnim organom v državi ustrezno odzivanje. Na to je mogoče vplivati direktno po diplomatski poti, se pravi prek veleposlanikov oziroma njihovih uradnikov ali prek organizacij, ki so akreditirane pri Svetu OZN v Ženevi in imajo že status, da lahko delujejo v okviru OZN ter prek zelo natančnih pravil posredujejo svoje ali pripombe drugih organizacij. Nastop in vstop v OZN sta omogočila Kolping international ter Franciscan International. Prek njih smo dan pred UPR (11.11.) za Slovenijo, ki ga je Svet organiziral 12.11. pripravili dogodek, ki so se ga udeležili predstavniki nekaterih ambasad, tudi nuncij dr. Ivan Jurkovič, predstavnik Svetega Sedeža pri Svetu. Navzoči predstavnik RS se je zahvalil za našo predstavitev. Na samem pregledu pa je vodja delegacija Slovenije zunanji minister dr. Miro Cerar zagotovil, da bo naša država upoštevala vse pripombe in skušala urediti manjkajoče. Tudi v mednarodnih krogih je problem civilnih žrtev vojn in prevratov zelo pereč in aktualen, zaradi česar je reševanje teh problemov ambivalentno. Po eni strani vlada zanimanje, po drugi pa se mednarodna javnost teh problemov boji. Čeprav se zavedamo težav, smo prepričani v nujnost sistemskega reševanja preteklih krivic, da bi olajšali demokratične procese v družbi in zaščitili najbolj prizadete. Zato smo z g. Janezom Jerovškom in go. Tamaro Grieser Pečar vložili tudi pobudo za rehabilitacijo procesov duhovnikov in sem za to spodbudil tudi slovenske duhovnike, da dajo svoj podpis za razveljavitev montiranih sodb starejših sobratov.
