Misijonska nedelja je posvečena vsem, ki uresničujejo Jezusovo sporočilo v revnih in ubogih

1

Danes je misijonska nedelja, ko občudujemo mnoge, ki sledijo hrepenenju srca in uresničujejo Jezusovo sporočilo v revnih in ubogih. Da bi bila Cerkev misijonska, se mora napoti k drugim generacijam in kulturam, kar pomeni: ti mi manjkaš. Ampak ne tako, kot mislijo investitorji, ki so na zahodu Etiopije, v Gambeli zakupili štiristo tisoč hektarjev zemlje za majhne denarje za 99 let. Obljubili so domačinom, da bodo delali na plantažah, vozili avtomobile … Ampak od tega se ni zgodilo nič.

Ti mi manjkaš kot ljubeči človek! Tu pa gre za hrepenenje. Bil je čas, ko smo se v skupini pogovarjali o Etiopiji. Potem je prišel čas, ko smo tvegali ter odpotovali pod ekvator. Tja smo odšli v misijon, da bi naredili kaj lepega za Boga in za ljudi. Potem smo spoznali, da smo naredili zase še največ!

Etiopija ima 107 milijonov prebivalcev in je 52-krat večja od Slovenije. Polovica prebivalcev je stara manj od 15 let. Povprečna starost 44 let. Prvič sem se srečal s to preizkušeno deželo leta 1984, ko je bila salezijanska družba po vsem svetu povabljena, da ji pomaga lajšati trpljenje. Takrat je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi, povečini otrok. Poleg tega od novembra lani divja na severu Etiopije bratomorna vojna, v kateri so uničili 80 odstotkov infrastrukture, kobilice so jim uničile pridelek, povrh vsega pa je prišla še pandemija.

Vsak dan umre na desetine otrok in starejših. Trenutno so podhranjeni otroci še najbolj potrebni naše pomoči. Ob zadnjem obisku sem v salezijanskem mladinskem centru delil hrano in videl otroka, ki je takoj, ko je dobil kos kruha, polovico spravil v žep. Na vprašanje, kam bo nesel ta kruh, je rekel, da stari mami in manjši sestri, s katerima živi.

Ángel Fernández Artime: »Prepričan sem, da je naše poslanstvo med najbolj ubogimi, mladimi!«

V Etiopiji se mi vedno na poseben način postavlja vprašanje dostojanstva človekove osebe. Kaj je to, je težko ubesediti. To dostojanstvo smo prejeli že pri spočetju in je sveto v nas. In ko se tega zavemo, smo lahko dar človeku, posebno dar za revne in slabotne. To vedno znova doživljam v domovih za otroke, ki so jih starši ali kdo izmed sorodnikov prinesli v domove, k sestram uršulinkam, frančiškankam ali sestram matere Terezije v Adis Abebi. Te sestre skrbijo za ta čudovita bitja z vso ljubeznijo.

Pri delu z revnimi me nagovarja papež Frančišek, ki pravi, da naj bi kristjani šli na obrobja, kjer ljudje, posebno mladi, trpijo, in jim pomagali do dostojnega življenja. Salezijanski vrhovni predstojnik Ángel Fernández Artime pa k temu dodaja: »Prepričan sem, da je naše poslanstvo med najbolj ubogimi, mladimi!«

Želim si, da me ne bi nikoli več noben otrok v Etiopiji vprašal: »Oče, ali je res, da imajo tam, kjer ti živiš, otroci vsak dan nekaj jesti?« Želim si, da bi vsi otroci in mladi imeli priložnost, da bi obiskovali šolo, imeli dovolj hrane, pitne vode, da bi imeli medicinsko oskrbo. Le tako bodo lahko uresničili svoje sanje.

Misijon je zakoreninjen v ljubezni, ki je v nevarnosti, da postane egocentrična

Misijon je zakoreninjen v ljubezni. Ljubezen je tu pojmovana kot potreba po drugemu, ki je drugačen. Ta ljubezen je vidna kot proces našega spremenjenja, kot spreobrnjenje k Bogu. To nas bogati, hkrati pa postanemo negotovi. Takšna ljubezen je v nevarnosti, da postane egocentrična in pride v skušnjavo, da drugega podredili sebi, svojim idejam. To pa v odnosu pomeni, da smo hvaležni drug za drugega. To tveganje lahko sprejmemo v ljubezni Boga, ki je postal človek v Jezusu za vsakega človeka, ki nam pomaga, da se učimo ljubezni. Tu je pa pomembno, da skušamo razumeti zgodbe drugih ljudi, ki so za nas razodetje Boga. Tu se bomo našli, ko bomo lomili Kruh in hkrati občutili lastno zlomljenost.

Misijon naj bi bil način življenja, ki prinaša globoko veselje. Pomembno za nas je: da izgubimo strah pred samim seboj.

Misijon je ena sama ljubezen: živeti med najbolj ubogimi, kjer se vedno znova zgodi srečanje

Vedno znova, ko smem deliti življenje z najbolj revnimi in ko doživim revne čisto blizu, vem, da bodo edino ubogi nekega dne obhajali resnično skupnost z Jezusom, ker so znali zares deliti. Vsak dan znova se ukvarjam z mislijo, da sem poklican, da drugemu podarim svoje življenje, kar pomeni, da ga izgubim in s tem na novo prejmem. Pri tem ni pomembno, kako veliko je to delo, kot bi rekla sv. mati Terezija, ampak je pomembna ljubezen, s katero je delo opravljeno, ta pa je najbolj zaznavna, kadar se sklonim k bolnemu in v njem prepoznam Jezusovo podobo. Vedno znova, kadar se odpravljam med svoje, mi je pri srcu lepo. Misijon je ena sama ljubezen: živeti med najbolj ubogimi, kjer se vedno znova zgodi srečanje.

To je pa zgodba o Jezus iz Nazareta, ki je prišel, da bi vsi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju. Pomeni pa: človek, imam te rad. Zato živeti solidarno v tem globalnem svetu pomeni deliti to, kar sem in imam, z najbolj potrebnimi.

Pod ekvatorskim soncem se ob nedeljah zberemo iz vseh vasi in zaselkov misijona, da s pesmijo, plesom in tišino obhajamo sv. mašo. Tam se zelo dobro zavedam, da je Jezus prišel najprej za uboge.

Pa tudi vem, zakaj psalmist v Psalmu 68,32 pravi: “Etiopija naj proti Bogu dviguje svoje roke.“

Tu, v misijonu živijo ljudje, ki s srcem živijo poklic kristjana. Skoraj nič nimajo, pa kljub temu prinesejo k maši darove svojega dela, ki jih po sv. maši razdelimo najbolj revnim v župniji. Ko sem po maši vprašal vdovo, zakaj je prinesla majhno skodelico riža, je odgovorila: »Ker v župniji živijo ljudje, ki so še bolj revni kot moja družina.

Ker je Jezus njeno življenje, zdravnica Aweth med tednom predava na fakulteti, konec tedna pa zdravi revne

Sorodniki in vaščani so na kliniko na nosilih prinesli bolnika, ki so ga naši sodelavci oskrbeli, a ko sem videl gnoj, ki se je cedil iz njegove rane, ter kost, ki se je videla skozi odprto rano, me je zaskelelo. Medicinci so mu vsak dan znova z veliko ljubeznijo rano očistili in obvezali. Spomnim se, da tisto noč nisem mogel spati.

Bili smo v kontejnerju – zabojniku, kjer konec tedna zdravnica Aweth zdravi bolne, med tednom pa predava na medicinski fakulteti v Adis Abebi. Odločila se je za redovniško življenje z željo, da bi svoje življenje popolnoma posvetila skrbi za revne in bolne. Ob odgovoru na vprašanje, kaj ji pomeni vera, so se ji oči zaiskrile in rekla je: »Jesus is my life; Jezus je moje življenje.«

»Mi, mladi, zmoremo vse, le da imamo nekoga, ki nam pokaže pravo pot«

Kindalem Kassa je pet let živel na cesti. Tam so ga našli salezijanski prostovoljci, ki gredo v nočnih urah na ulice glavnega mesta k mladim, ki želijo spremeniti svoje življenje. Kindalem je povedal: »Mi, mladi, zmoremo vse, le da imamo nekoga, ki nam pokaže pravo pot.« Začel je obiskovati šolo, prvič v življenju srečal resnično skupnost ter tako našel prijatelje.

Pri delu v razredih res občudujem prostovoljce, s kakšno predanostjo z otroki rišejo pokrajino in živali ter jih učijo angleščine, se z njimi igrajo, pa še mnogo več je na sporedu. Prepričan sem, da je prostovoljstvo ena izmed priložnosti za osebno rast kot tudi za oznanjevanje veselega sporočila. 

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

1 komentar

Comments are closed.