Skrivnostna krščanska dežela na etiopski visoki planoti I.

Debre Lebanos v Lalibeli, foto: Janez Mihovec.
Debre Lebanos v Lalibeli, foto: Janez Mihovec

Konec 11. stoletja so v Sveto deželo prispeli križarji in začeli sta se dve stoletji vojn med krščanstvom in islamom. Krščanski vitezi so se v hudem spopadu med civilizacijami prav kmalu znašli v težavah, in kot se spodobi v času velikih kriz, so se pri brezupnem reševanju krščanske Svete dežele v oceanu islama zatekli v mistiko. Iz nje je izšel skrivnostni nadduhovnik Janez. Junak, ki vlada krščanskemu cesarstvu na drugi strani islamskih dežel. Vladar se bo združil z evropskimi vitezi, pomagal braniti Sveto deželo in premagal islam. Od tako želene pomoči ni bilo nič, saj so muslimani preplavili Palestino. Etiopski kristjani pa so v tem času imeli in še vedno imajo v lasti majhen del cerkve Kristusovega groba. Če je tako, mora biti nekaj resničnega na tej legendi, je bilo mnenje križarjev. In imeli so prav …

Cerkev svetega Jurija, foto: Janez Mihovec.
Cerkev svetega Jurija, foto: Janez Mihovec

Že v prvem stoletju po Kristusu so apostoli in njihovi učenci zaradi širjenja krščanstva raztepli v praktično vse znane dežele tedanjega sveta. Ker je bilo krščanstvo že na začetku mišljeno kot svetovna vera, so odšli tudi iz tedanjega Rimskega imperija. V antičnem času so obstajale razvejane trgovske poti, ki so med drugim povezovale Rimski imperij in pravljično Indijo. Del teh poti je potekal ob Rdečem morju, in ta leži v neposredni bližini Etiopije.

Cerkev etiopske Mone Lize, foto: Janez Mihovec.
Cerkev, ki jo zaradi naslikanih angelov z nasmeškom imenujejo etiopska Mona Liza, foto: Janez Mihovec.

Precejšen del današnje Etiopije leži v izrazito nezdravem podnebju le nekaj stopinj nad ekvatorjem, kjer neizprosno vladajo morilske tropske bolezni. Vendar pa je etiopska planota na višini 2500 metrov in tja tropske bolezni nimajo dostopa. Na visoki planoti se je že pred tisočletji razvila civilizacija, ki je bila z vseh strani obkrožena z divjino in sovražnim prebivalstvom. Etiopija je postala krščanska na začetku 4. stoletja, ko je sirski kristjan Frumentis v času vladanja cesarja Ezana na obalah Eritreje doživel brodolom. Pota usode so ga zanesla v Aksum, ki je bil tedaj središče etiopske države in trgovski posrednik na poti med Indijo in Sredozemljem. Frumentisu je uspelo pokristjaniti Etiopijo in Dežela judejskega leva, kot jo ponosno imenujejo domačini, je tako postala za Armenijo prva dežela, v kateri je postalo krščanstvo državna vera.

Cesarska palaca v Gonderju, foto: Janez Mihovec.
Cesarska palača v Gonderju, foto: Janez Mihovec

Etiopska pravoslavna cerkev orientalnega tipa je ideološko nekoliko drugačna kot krščanstvo, ki ga poznamo katoliki, protestanti in grški pravoslavni verniki. Etiopska cerkev je po zmerljivkah iz Evrope monofizitska. Izhaja namreč iz dogme, da ima Kristus božjo in človeško naravo, ki pa sta v Kristusovem zemeljskem telesu medsebojno pomešani, pri čemer božja narava prevladuje. Pri preostalih kristjanih pa velja dogma, da ima Kristus dve naravi, ki med seboj nista pomešani, ampak sta si enakovredni. Ne glede na to kakšen je smisel teh razlik, so te povzročile stoletja bojev med kristjani in sovraštvo, ki traja do današnjih dni. Neprestane spore med krščanskimi ločinami so izkoristili muslimani na Arabskem polotoku. V 7. stoletju so osvojili precejšen del Sredozemlja in celoten Bližnji vzhod ter postavili fizično ločnico med Etiopci in preostalimi kristjani. Trgovske poti so prevzeli Arabci, kar je povzročilo zlom in razpad do tedaj mogočnega Aksumskega kraljestva.

Etiopski samostani so drugačni, foto: Janez Mihovec.
Etiopski samostani so drugačni, foto: Janez Mihovec

Etiopci pa vkljub vsemu še niso v celoti izgubili povezave s Sredozemljem. Kopti v Egiptu so nanje gledali kot na svoje mlajše brate. Povezava je potekala prek sudanske krščanske kraljevine Kuš z glavnim mestom Moreo in prek Rdečega morja. Vse do leta 1959 je koptski patriarh imenoval patriarha Etiopske pravoslavne cerkve.

Cerkev Jezusa Kristusa v Lalibeli velja za največji monolit na svetu, foto: Janez Mihovec.
Cerkev Jezusa Kristusa v Lalibeli velja za največji monolit na svetu, foto: Janez Mihovec

Po stoletjih brezvladja je v 12. stoletju prišlo do obnove enotne etiopske države s centrom v Lalibeli. To je obdobje razcveta etiopske kulture. Že prej obstoječa pisava geez se je začela uporabljati po celi državi, v tem času je nastal tudi etiopski nacionalni ep Knjiga kraljev, ki opisuje zgodovino države vse tja do legendarnega kralja Salomona in kraljice iz Sabe, ki jo tu imenujejo Mekdele. Za povrh pa so v tem času zgradili ducat legendarnih v skalo vklesanih cerkva v Lalibeli. Še en center krščanske duhovnosti se je pojavil v tem času. Jezero Tana velja za izvir Modrega Nila. Jezero je največja sladkovodna površina v državi in na njem najdemo več deset majhnih otokov. Ti so prav posebej pomembni s stališča varnosti. V 16. stoletju so se vladarji muslimanskih kneževin v Somaliji in vzhodni Etiopiji odločili, da je treba narediti konec krščanski vladavini na planoti. Sprožili so vrsto vojn, od katerih je posebej tista, ki jo je vodil Ahmed Levoroki temeljito opustošila celotno deželo. Ker je šlo za klasično medversko in medcivilizacijsko vojno, so bile cerkve in samostani prvi na seznamu stvari, ki jih je treba uničiti. Da bi se ohranili, so samostani zavetje našli na otokih na jezeru in obstali do danes.

Etiopska redovnica in duhovnik, foto: Janez Mihovec.
Etiopska redovnica in duhovnik, foto: Janez Mihovec

Prav v tem času je Portugalcem uspel veliki met, za katerega so si prizadevali celo stoletje, vse od časov Henrika Pomorščaka. Uspelo jim je obpluti najjužnejšo točko Afrike in vzpostaviti trgovsko pot do Indije. Nerodna reč pri tem je bila, da so trgovske poti med Evropo in Indijo že obvladovali Arabci in poizkus prevzema trgovskih poti je pomenil takojšno vsesplošno vojno med kristjani in muslimani. Na svoje veliko presenečenje so Portugalci prav ob vhodu v Rdeče morje našli legendarno krščansko deželo, ki je dejansko preživela tisočletje na drugi strani muslimanskega sveta. Ker je sovražnik mojega sovražnika po osnovni definiciji moj prijatelj, se je med obema državama praktično takoj vzpostavilo naravno zavezništvo. To je bilo brez dvoma zelo uspešno. Portugalci so pretrgali arabske trgovske poti in zlomili njihovo gospodarsko moč, Etiopci pa so ob pomoči portugalskih vojakov in njihovega strelnega orožja zbrisali vojaško moč muslimanskih kneževin Afriškega roga.

Se nadaljuje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.