Drago K. Ocvirk: Misijonarji: migranti posebne vrste

5
975

Danes obhaja Katoliška cerkev misijonsko nedeljo. Če se zdi v našem okolju to zgolj notranja zadeve neke verske skupnosti, pa ta vtis nikakor ne ustreza dejanskemu stanju nekoč in danes. Dejstvo je, da ima oznanjevanje Kristusovega sporočila in izgradnja skupnosti njegovih učencev, Cerkve, trajne civilizacijske, kulturne in družbene razsežnosti. Zato zadeva širjenje, životarjenje ali krčenje krščanstva in njegovega nosilca, Cerkve, tako tiste, ki se imajo za Kristusove učence, kakor one, ki so v kakšni drugi religijski ali nazorski šoli.

Že če pogledamo samo naš narod, vidimo, da je bil njegov obstoj in razvoj vse do danes usodno povezan s krščanstvom. Ob njegovi naselitvi na sedanjih prostorih so pri vključevanju v tedanjo civilizacijo odločilno vlogo odigrali misijonarji, kot to pričujejo Brižinski spomeniki. Kot kristjani so predniki hoteli imeti kneze, ki so »pravični sodniki, jim je mar za blaginja dežele in so svobodnega stanu«. Še več, prepričani so bili, da bodo knezi vse to zmogli, če bodo »častilci in branilci krščanske vere«, kot zvemo ustoličevalnega protokola. To vero je med »lubimi Slovenci« spodbujal in utrjeval Primož Trubar, da bi mogli »v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu«. Takšno vero, ki je, kot pravi Trubar, »Božji dar ali darilo«, so nekateri člani Cerkve na Slovenskem – imenujemo jih misijonarji – hoteli podeliti s tistimi, ki tega daru še niso prejeli.

O delu naših misijonarjev na vseh celinah skozi zgodovino in mnogih njihovih prispevkih je mogoče prebrati v odličnem prikazu »Na misijonskih brazdah« zgodovinarja dr. Bogdana Dolenca. Kaj in kako delajo naši misijonarji danes izvemo iz revije Misijonska obzorja. Manj pa smo pozorni, kaj lahko ti misijonarji dajo iz svojih izkušenj in spoznanj nam; nekoliko neopaženo gre mimo nas dvosmernost misijonskega delovanja in njegov povratni učinek, ko misijonarji s svojim pisanjem, razmišljanji in predavanji svojim rojakom odpirajo nova obzorja. Razume se, da ta povratni vpliv ni od danes. Navedimo kot primer kar prvega znanega misijonarja z našega narodnega ozemlja, manjšega brata Odorika Mattuzzija (1286-1331). Njegov potopis na Kitajsko in nazaj »Mirabilia mundi – Čuda sveta« je med štirimi – najbolj znan je tisti od Marca Pola – ki so oblikoval novo vednost in predstavo o našem planetu in njegovih prebivalcih. Odorik je tako pripravljal pot vélikim odkritjem 15. in 16. stoletja … in po zaslugi dr. Kolarja imamo »Mirabilia mundi – Čuda sveta«, spisana v latinščini, tudi v slovenščini.

Povratni vpliv

Med opaznimi misijonarskimi povratnimi vplivi je gotovo spodbujanje solidarnosti, ki se kaže konkretno v humanitarni in razvojni pomoči. O okrepljeni solidarnost priča vrsta dobrodelnih misijonskih akcij in prireditev, ki skozi vse leto potekajo v naši Cerkvi in verniki v njih zelo širokosrčno sodelujejo. Vsi misijonarji od Petra Opeke na Madagaskarju do Bogdane Kavčič v Burundiju govorijo enako kakor Tone Kerin v tedniku Družina:

»Slovenci smo dobri ljudje. To se vidi pri pomoči misijonom. Nisem še videl naroda, ki bi bil tako radodaren pri pomoči tretjemu svetu, misijonom, Karitas, kot smo Slovenci. Moji sobratje Francozi ali Italijani se čudijo: pa saj to ni mogoče! Slovenci se odzivamo na prošnje za pomoč.«

Kerin govori iz svoje 34 letne malgaške izkušnje in je že kmalu po prihodu na Rdeči otok lahko uresničil prvi projekt s pomočjo iz Slovenije in tako vse do danes. V časih, ko je svet vsestransko vedno bolj soodvisen, o tem ne nazadnje pričajo tudi migracije v vse smeri, je solidarnost še kako pomembna vrlina tako za skupno življenje v posamezni družbi kot za mirno sožitje vsega človeštva. Kako dragocena je solidarnost s Črno celino pove dejstvo, da je več kakor polovica od milijona otrok med 5. in 15. leti, ki jih je lani umrlo v svetu, prav iz podsaharske Afrike. Če je tam otroku uspelo prebroditi vse vzroke otroške smrtnosti do petega leta, še ni izven življenjske nevarnosti; tam je namreč smrtnost med 5. in 15.letom dvajsetkrat večja kakor v Evropi.

Misijonarji se srečujejo tudi s paradoksom, da so ljudje v bogatem svetu naveličani, nezadovoljni, malodušni, v revnem pa nasprotno polni veselja in življenjskega poleta. To je eden glavnih razlogov, da se po zasluženem počitku in zdravljenju doma, vedno znova vračajo med svoje »revne veseljake« in z njimi veselo živijo naprej kljub revščini. Ko so me poleti vabili na oratorije, pravi Tone Kerin, sem otrokom povedal:

»Poglejte, kaj vse imate, sploh ne veste več, kako dragoceno je, da imate stranišče, vodo iz pipe ali jogi, da na njem spite. Dol [na Madagaskarju] spijo vsi na zemlji. Ko to enkrat občutiš in se uležeš na jogi, greš na urejeno stranišče … potem vidiš, da je to dobrina in to spoštuješ do konca življenja, ne misliš si več, da tako mora biti. […] Res pa je, da imam včasih občutek, da so tukaj ljudje malo naveličani vsega. Sploh, ko poslušam mlade: to se ne splača, tisto se ne splača, vse se nekaj ne splača.«

Kako naše blagostanje prenesti v misijone in njihovo veselje k nam

Ob takšne razpoloženju in stanju duha se izvedenci za človekov razvoj znova sprašujejo, če je materialna blaginja dovolj za zadovoljstvo, srečo. Tako v zadnjem času ugotavljajo, da makroekonomski kazalnik, kot je BDP (Bruto domači proizvod), ni dovolj, da bi zadovoljivo ocenili in ovrednotili človekov razvoj. Nobelovca Amartya Sen in Joseph Stiglitz sta opozorila, da je treba upoštevati še družbene in ekološke kazalnike. Kakšna je npr. povezanost družbe, kakovost družinskih vezi in odnosov, posameznikovo zadovoljstvo, razpolaganje s časom ipd. Onstran materialnih kazalcev so torej pomembni tudi družbeni in družabni, ne nazadnje tudi duhovni. A prav ti tako kruto manjkajo v individualiziranem materialno bogatem razvitem svetu, kjer je vse več ljudi osamljenih in/ali v pomanjkanju časa in smisla, zato pa depresiji.

Nasprotno pa je v nerazvitem svetu med revnimi, kjer delujejo naši misijonarji, v izobilju medsebojnih vezi, časa in smisla in zato tudi veselja. Ko sem sam deloval na Salomonovih otokih sem se nenehno spraševal, kako naše blagostanje prenesti tja in njihovo veselje k nam, a odgovora nisem našel. Še slabše, zdelo se mi je, da se to dvoje izključuje in da se potrjujejo Jezusove besede, da ni mogoče služiti Mamonu in Bogu. Ne gre, da bi se vrnili v revščino, a bolj skromno življenje in večja enakost in planetarna solidarnost in delitev dobrin so pogoj po eni strani za bolj pristne medčloveške, družbene in mednarodne odnose, po drugi pa za še znosno ohranjanje okolja za naše preživetje.

Naši misijonarji v Afriki nas mirijo, da si večina ljudi želi ostati doma 

Tisto, kar danes (najbolj?) žuli Evropejce, so migracije. Te so svetovni problem in potekajo v vse smeri z juga na sever, a še bolj z juga na jug, nekaj tudi s severa na sever ali na jug, v največji meri pa znotraj iste dežele s trebuhom za kruhom in z rokami za delom. Ogromna večina afriških migracij poteka znotraj te celine same. Naši misijonarji v Afriki se z migranti srečujejo dnevno in nas mirijo, da si večina ljudi želi ostati doma in da pri njih ni glavno gonilo želja po večjem bogastvu kakor pri nas. Čeprav se materializem pojavlja tudi pri njih, ni ne tako razširjen ne tako obsežen in pogolten kot v razvitem svetu. Misijonarji so vzorec v malem, kako je treba delovati v nerazvitem svetu.

Peter Opeka je znal migrante, brezdomce in reveže povezati, motivirati in jim najti delo, njihove otroke pa (iz)šolati … Tudi Kerin je glede tega jasen: »Poleg tega je pomembna konkretna pomoč človeku v potrebi. Misijonarji nismo poslani zato, da delamo šole, ceste ali skrbimo za hrano in zdravstvo, toda ko vidiš človeka v takšni bedi, mu pomagaš. Če komu oznanjaš evangelij in ga pustiš, da živi v bolezni, bedi ali neznanju, se mi to zdi nepošteno. Ko se človek uči, se mu tudi duh odpira, postaja drugačen. Zato smo v Midongiju naredili osnovno in srednjo šolo, v Befotaki pa osnovno šolo za 700 otrok z darovi trikraljevske akcije slovenskih kolednikov, ki jim gre tukaj vsa zahvala.« Prepričan sem, če bi evropski politiki ravnali podobno – in država spravi skupaj neizmerno več denarja kakor prizadevni koledniki – se pravi investirali v ljudi in jim pomagali iz bede, bi se občutno zmanjšale migracije v Afriki sami in tisto nekaj malega proti severu in Evropi.

Naj v zvezi s tem omenim še preroški vidik misijonske dejavnosti. Znano je, da so politiki Petru Opeki v nekem trenutku celo stregli po življenju, ker je bil kritičen do njihove skorumpiranosti, podobno kritičen je bil v Zambiji zdaj že žal pokojni pater Miha Drevenšek. Za bedo na Črni celini je namreč v precejšnji meri kriva skorumpirana politika, do česar bi morala biti evropska mnogo bolj kritična in zahtevna, saj bi z zmanjšanjem tega zla, rasla blaginja vse dežele, vseh državljanov.

Sklenemo lahko, da so misijonarji res posebne vrste migranti. Že teh nekaj vidikov misijonske dejavnosti namreč kaže, za (katoliško) misijonarstvo ni zanemarljiv in zakoten primer. Nasprotno, je pomembna sila v boju za človeka vredno življenje in dostojanstvo, kjer koli in kakršen koli že naj bo. In v tej dejavnosti so življenjsko povezani in udeleženi člani Cerkve z misijonarjem iz svojih vrst in mu pomagajo pri njegovem evangelizacijskem človekoljubnem in razvojem delovanju. Tako je misijonska dejavnost milost in blagoslov za ljudi na dveh koncih sveta in spodbuda vsem, ki dobro v srcu mislijo, da tudi sami iščejo pota do sočloveka ne le okoli sebe, marveč tudi čez morje in preko gora.

5 KOMENTARJI

  1. Kako naše blagostanje prenesti tja in njihovo veselje k nam?

    Za pravilo ureditev življenskuh navad je edini izhod popoln sodelovanje z Stvarstvom, kakor to opisuje “Hvaljen moj Gospod”. Zakaj se ga po treh letih sploh ne omenja.
    Enako potrjujejo mednarodne organizacije. Zadnje poročilo:
    http://www.rtvslo.si/okolje/novice/tezko-pricakovano-podnebno-porocilo-zvisanje-povprecne-temperature-omejiti-na-1-5-stopinje-celzija/468161
    Za povrniti in tudi razširiti parvo blagostanje je treba upoštevati znamenje časa in
    Uresničiti, kar svetujejo na svetovni ravni:
    Za boljše razumevanje, podajam glavne smernice svetovnega merila o podnebnih spremembah:
    Europska zveza. = SAMOZADOSTNOST SILE POSAMIZNIKOV (I del)
    COP 21 – Paris. = VRNITEV V PRED TOVARNIŠKO DOBO (II del)
    Hvaljen moj Gospod = SPREMBA SLOGA SKLADNA Z STVARSTVOM (III del)

    Vse tri imajo isti cilj z različnimi izrazi a isto bistvo, ki je izvedljivo samo z zboljšanjnem kmetijstvu, z pridobivanjem prehrane in goriva in rokodeljstvu, ki dopolnuje kmetijstvo.

    Tovarniška doba je prenasičena in v razsulu, stem bo hitro postopno zmanjšanje delovnih ponudb. Delo bo dejansko na kmetijah in rokodeljstvu.

    Mislim, da je nujno, da opomnim na bistvo, da je BOG GOSPODAR ZGODOVINE, ki uravnava krivulje, de se stem ne izgubi pravi cilj z krivuljami, ki jih napravimo ljudje in On to dopusti zaradi njegovega spoštovanja svobodne volje, ki jo je podaril ljudem.

    Pri tem je dandanes dobro premisliti, kaj sporoča v razodetju v 12 poglavju za sedanje čase:

    Lep pozdrav,

    Čop Avgust. 2304932501127.
    Ranchos 1690, RA- B1712 HSJ
    TE++54 (11) 4629 5729.
    Obnovljiva.sila@gmail.com;
    Neodvisni raziskovalec in razvijalec
    Toplotnodejavnih načinov in
    Odkritelj Prirodne- sile.

  2. Bomo docakali, da slovenski misijonarji dobijo zasluzeno priznanje in zahvalo Cerkve z beatifikacijo F.I.Barage?

  3. Slovenstva zaenkrat ne ogrozajo migracije iz tretjega sveta. Ti se zaenkrat pri nas ustavljajo v stevilkah, ki so manjse od promila prebivalstva. Po mojem pa vendarle slovenstvo ze ta hip realno nekaj ogroza.

    Nadaljna jugoslovenizacija. Ivan Klemencic v Reporterju opozarja na isto, kar sem jaz nekajkrat tu zapisal. Desettisoci spet prihajajo na novo vsako leto. Predvsem iz Bosne, Srbije, Makedonije. Prevladujejo muslimani in srbsko prebivalstvo. V zadnjem casu je precej migrantov tudi iz Rusije in Ukrajine.

    Zakaj se o tem molci? Kdo in zakaj to tiho spodbuja? Vsekakor to za naso slovensko in srednjeevropsko identiteto ni dobro. V tem obsegu gotovo ne.

    • Danes nekje zasledila, da se podpisuje peticija… proti novim pravilom, ki naj bi bila sprejeta letos decembra v okviru OZN.
      Ko naj bu se črtalo ilegalni, tako bi postali vsi samo migranti. Ti naj bi se prosto gibali in poseljevali Eu oz po navodilih.
      Skratka raznarodovanje v prvem planu.
      Vlade pa strogo molčijo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite