Ustavni amandmaji in ustanovitev Demosa – dve kontradiktorni 30-letnici

Sprejetja amandmajev k slovenski ustavi v Skupščini SRS se je udeležil tudi predsednik Predsedstva SFRJ, dr. Janez Drnovšek, Ljubljana, 27. 9. 1989, foto: Tone Stojko.

Predsedniku Pahorju ne moremo zameriti, da je organiziral sprejem ob dveh letošnjih 30-letnicah: ustanovitve Demosa in sprejema ustavnih amandmajev 1989, saj se bolj kot vsi prejšnji predsedniki skupaj, trudi delovati v zadovoljstvo vseh državljanov Slovenije.

Pa vendar tu ne gre za dve enakovredni obletnici! Medtem, ko je imel Demos za cilj (tudi) vzpostavitev povsem novega demokratičnega sistema po vzoru razvite Evrope, je bil glavni namen dotedanjih slovenskih oblastnikov, da ustavnimi amandmaji zameglijo razliko med totalitarno in demokratično družbo ter si zagotovijo eksistenčno in gospodarsko kontinuiteto (če že ne tudi politične) ob neizogibnem ter neizprosnim propadom komunizma v vsej Evropi. Sedaj je že jasno, da jim je to tudi v veliki meri tudi uspelo, saj se neuspešna slovenska tranzicija vleče že v četrto desetletje.

Z ustavnimi amandmaji 1989 so dosegli, da so na prvih svobodnih volitvah 1990, poleg novih neobremenjenih demokratičnih strank, sodelovale tudi direktne naslednice družbeno-političnih organizacij. Te niti niso bile samostojne, saj so bile preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te, z novo barvo prebarvane, »stranke« so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo. Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene, njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot smo se vsi drugi, v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali povsem nove.

Ustavni amandmaji razvlekli slovensko tranzicijo še v četrto desetletje

Po kriterijih prevladujoče zahodne evropske demokracije so nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in Liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh treh skupin normalnih evropskih strank. Tako bi dobili neobremenjen normalen parlament, sprva sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Če bi imeli v tedanji Skupščini iskren namen poštenega prehoda v normalno demokracijo, potem bi morali vsaj za najvišje politične funkcije v državi (predvsem pa za predsednika države!) določiti prepoved kandidiranja (vsaj) voditeljem dotedanjih antidemokratičnih totalitarnih političnih organizacij (predvsem komunističnih)!

V Sloveniji so zunanji vzroki botrovali propadu komunizma

Temu žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov Skupščine, za Predsednika (predsedstva) pa je bil izvoljen bivši šef Zveze komunistov Slovenije. To je zadoščalo za to, da so se še do danes lahko ohranili obstoječi centri moči in vpliva v gospodarstvu, pravosodju, šolstvu in medijih. Posledično pa je zato Slovenija imela veliko počasnejšo rast, kot druge primerljive članice EU, ki so bolj odločno obračunale z ostanki komunizma.

Objektivno gledano ima zato 30. obletnica ustanovitve Demosa neprimerno bolj pozitiven pomen v zgodovini, kot je bilo sprejetje ustavnih amandmajev 1989, čeprav ob kakšnih simpozijih slednje hvalijo kot predpogoj za uspeh slovenske pomladi. Podobno kot se komunisti hvalijo z »osvoboditvijo« izpod okupatorja 1945 …

Do obeh propadov – nacizma in komunizma – je v Sloveniji prišlo zaradi zunanjih vzrokov. Okupatorji so bili 1945 premagani drugje, komunizem pa je v celotni Evropi propadel naenkrat. Leta 1989 je bilo neizbežno, da bo propadel tudi v Jugoslaviji in Sloveniji. Ker se je slovenska pomlad začela že (vsaj) leta 1988, je bilo to jasno vsem: tako svobodomiselnim demokratom kot komunistom na oblasti.

Demokrati s(m)o imeli z Majniško deklaracijo že jasen program samostojne Slovenije, predvsem pa tudi očitno večinsko javno podporo, drugi pa lastne skrbi, kako se izogniti usodi z nasiljem nad odstavljenimi komunističnimi oblastniki … Pa so si zato zamislili in uspešno izvedli »mehkejši prehod« …