Drago K. Ocvirk: Uničujemo denar in dobiček, da bi rešili človeška življenja

Prvič v človeški zgodovini se daje prednost življenju posameznikov pred ekonomijo

Predstojnik območne enote NIJZ v Kopru dr. med. Milan Krek je povedal, da so on in njegovi kolegi – skratka stroka – že 20. februarja moledovali predsednika vlade Marjana Šarca, naj začne s preventivni ukrepi, a jih ta žal ni poslušal. Medtem ko je nedaleč proč v sosednjem Bergamu vojska že odvažala na desetine mrtvih, ker jih je bilo preveč, da bi jih lahko pokopali v domačem mestu, je Šarec ob neomajni podpori Nine Pirnat, direktorice NIJZ (tudi stroka!), takšne pozive razglašal za ustvarjanje panike.

Hamburški miselni, vrednostni in vedenjski vzorci

Ob Šarčevi reakciji sem se spomnil podobne reakcije hamburških oblasti ob epidemiji kolere leta 1892 – pred 128 leti torej – ko mestne oblasti niso hotele prisluhniti zdravnikom in več tednov niso ukrepale, ker jih je bolj skrbelo za ekonomijo kakor za ljudi.

O tem beremo v prvem delu študije Smrt v Hamburgu: družba in politika v letih kolere 1830-1910, ki ima tudi za nas pomenljiv naslov: »Od prikrivanja do katastrofe«. Za razliko od drugih nemških mest, pokaže Richard Evans, je kolera v liberalnem in svobodomiselnem Hamburgu pobrala visok davek zaradi neodzivnosti oblasti in oportunizma in nesposobnosti posameznikov. Ko so se pojavili prvi primeri azijske kolere, si zdravniki niso upali postaviti prave diagnoze zaradi pritiskov oblasti.

Ekvivalent naše direktorice NIJZ-a, Johann Caspar Kraus, je sledil »‘absolutno določenemu načrtu’ … da ne bo vzel na znanje posameznih primerov.« Šele devet dni po prvem primeru so oblasti začele razmišljati o ukrepih, vendar jih je predvsem skrbelo, da bi tuja pristanišča uvedla karanteno za ladje in blago iz Hamburga.

Kako so leta kolere tragično razgalile brezčutnost oblasti in njeno nesposobnost

Ko je osrednja oblast poslala Heinricha Hermanna Roberta Kocha, odkritelja povzročiteljev antraksa, tuberkuloze in kolere (leta 1905 je prejel Nobelovo nagrado), nadzirati, kaj se dogaja v Hamburgu, je bil ta zgrožen.

»Počutil sem se, kakor da bi hodil po bojnem polju. Povsod so ljudje, ki so še pred nekaj urami pokali od zdravja in začeli dan s prekipevajočim veseljem do življenja, sedaj ležali v dolgih vrstah, prestreljeni z nevidnimi naboji, nekateri z značilnim otopelim strmenjem žrtev kolere, drugi z odsotnim pogledom, spet drugi že mrtvi. Toženja ni bilo slišati, samo tu in tam rahlo ali smrtno hropenje.«

Od zgroženosti je Koch samo izustil: »Gospodje, ne morem verjeti, da sem v Evropi!« Zgodovinar dodaja: »Ta vzdih je do konca diskreditiral hamburško oblast, njeno socialno politiko in politični sistem, na katerem je slonela.«

V šestih tednih je kolera ubila deset tisoč Hamburžanov, čeprav se večjega dela Evrope ni dotaknila. Na vprašanje zakaj ravno Hamburg, zgodovinar odgovarja, da je bil »svobodno mesto« v Nemčiji in da se je ravnal po »angleških« idealih laissez-faire (vsak naj dela, kar hoče). Leta kolere so tako tragično razgalile brezčutnost vlade in njeno nesposobnost.

Hvala Bogu, da je Šarec sledil svoji sli po oblasti in odstopil

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo. 

Hvala Bogu, lahko rečemo pri nas, da je Šarec sledil svoji sli po oblasti in odstopil, da bi na predčasnih volitvah pobral še glasove koalicijskih partnerjev in vladal sam. Ko smo že pri Šarčevih oblastnih apetitih, ni morda odveč, če še za hip prisluhnemo Evansu, ki slovi kot velik poznavalec Tretjega Reicha. Ker je bil Hamburg liberalno mesto, bi človek pričakoval, da bo nasprotovalo nacionalsocializmu. Vendar je prav srednji in višji liberalni sloj podprl Hitlerja, tako da je bil Hamburg Hitlerjeva trdnjava, ki jo je pogosto obiskal. Režim je v njem tudi lažje izvajal svojo politiko sterilizacije in eksterminacije kakor v drugih delih Nemčije.

Kot rečeno me je na hamburško kolero spomnilo Šarčevo ravnanje v času, ko so čez mejo v Italiji že imeli stotine mrtvih zaradi korona virusa. Ne bom razpredal, da je zgodovina učiteljica življenja, »magistra vitae«, kot smo se učili pri urah latinščine, pač pa mi dajejo misliti miselni, vrednostni in vedenjski vzorci, ki so enaki v različnih časih in krajih.

Vzorci, kakršni so privedli Hamburžane v katastrofo, se pri nas na srečo niso ponovili, ker je Šarec hotel več oblasti … in šel na predčasne volitve. Če prav razumem, tako on kakor somišljeniki še vedno računajo z njimi in se zato na vse pretege trudijo, da desnosredinski vladi ne bi uspelo premagati korana virusa in sanirati škode, ki jo je povzročil državljanom, zdravstvu gospodarstvu idr.

Prvič v človeški zgodovini se daje prednost življenju posameznikov pred ekonomijo

Čeprav niso državljani v glavnem nikjer zadovoljni s svojimi oblastniki in jih kritizirajo, pa je prav kriza korona virusa razkrila, da oblasti in sistem, na katerem stojijo, vendarle niso tako slabi, kakor se večinoma zdi. Gotovo je upravičena kritika sistema, kolikor postavlja človeka pred dobiček, pospešuje brezobzirno mednarodno konkurenco in se ne meni za skupno dobro tako v posamezni državi kot v mednarodni skupnosti. Toda za sedaj ni videti – no, bomo še videli, kaj se res dogaja in se je na Kitajskem –, da bi se oblasti v svetu obnašale po hamburških miselnih, vrednostnih in vedenjskih vzorcih. Svetovna politična ureditev kljub vsemu sloni, kot kaže spopad s korona virusom, na spoštovanju človeka, in to ne le tistega, ki razpolaga z »delovno silo« in »kupno močjo«, marveč tudi tistega, ki je tako ali drugače nemočen.

Judovsko-krščanski civilizacijski vzorci

Napoveduje sedanja kriza konec vrtenja v začaranem krogu globalne modernosti od proizvodnje za več potrošnje do potrošnje za več proizvodnje? So ideali in vrednote civilizacije, ki se še vedno imenuje judovsko-krščanska, čeprav v sekularizirani izvedbi, prešli iz prostovoljnega karitativnega in dobrodelnega področja na javnega in političnega? Upajmo, da je temu tako! Osvetlimo, za kaj gre, z judovskim mislecem Martinom Buberjem.

»Judovstvo zavrača ‘jaz’, ki vsebuje sebičnost in ponos, pozdravlja in uveljavlja pa ‘jaz’ resničnega odnosa, ‘jaz’ partnerstva med ‘jaz’ in ‘ti’, ‘jaz’ ljubezni. Ljubezen namreč ne onemogoča ‘jaza’, marveč ga, nasprotno, tesneje povezuje s ‘ti-jem’. Ljubezen ne pravi: Ti si ljubljen, ampak Ljubim te. Enako velja za ‘mi’, za katerega je Simon Weil rekla: ‘Človek ne bi smel biti jaz in še manj bi smel biti mi.’ Judovstvo zavrača ‘mi’ skupinske sebičnosti, nacionalističnega preziranja drugih narodov in strankarskega izključevanja. Nasprotno pa zagovarja takšen ‘mi’, ki vznika iz resničnih odnosov njegovih članov in ki goji pristne odnose z drugimi skupinami, takšen ‘mi’, ki lahko v resnici reče: ‘Naš Oče’.«

Uničujemo denar in dobiček, da bi rešili človeška življenja

Prvič v človeški zgodovini se daje prednost življenju posameznikov pred ekonomijo

Boris Cyrulnik, nevropsihiater in etnolog, že zaznava v pogovoru za Figaro, da se nekaj radikalno spreminja: »Uničujemo denar in dobiček, da bi rešili človeška življenja, medtem ko smo se doslej sprijaznili z umiranjem. Prvič v človeški zgodovini se daje prednost življenju posameznikov pred ekonomijo.« Ukrepi, ki jih sedaj sprejemajo vlade, da bi zagnali gospodarstvo, so potrebni, ker človek živi tudi od kruha. Tega ne gre zanemariti, tudi to je zahteva pristnega spoštovanja človeka, vendar pa kruh, ekonomija, še zdaleč ni vse in morda se bomo tega po koronakrizi vsi, kot posamezniki, družbe, države in človeštvo, bolj zavedali in temu primerno uredili svoje življenje med seboj, z naravo in tistim, kar nas presega.