Benediktova predvelikonočna zaušnica

27
1118
Foto: Vatikan Media

Prejšnji teden je izšel članek upokojenega papeža Benedikta o krizi v zvezi z duhovniškimi spolnimi zlorabami. Sestavljen je iz treh delov: v prvem prikaže vzroke te krize, v drugem njene pojavne oblike v semeniškem in duhovniškem življenju, v tretjem pa pokaže smernice, po katerih naj bi Cerkev na to krizo odgovorila.

Že samo dejstvo, da se je papa emeritus želel oglasiti na to temo z obsežnim člankom, ustvarja vtis, da se mu nekako ne zdi zadovoljiv način, kako se je »Cerkev papeža Frančiška« lotila te teme na februarskem srečanju v Vatikanu. Še bolj je to razvidno iz vsebine, v kateri papež Benedikt v bistvu ponovi, kar je o tem že rekel v preteklosti, a ker to reče v kontesktu Bergoglievega pontifikata, deluje naravnost izzivalno in (proti)revolucionarno.

Temeljni vzrok spolnih zlorab ni klerikalizem

Tu se nameravam osredotočiti le na prvi, najbolj bistven in zanimiv del Benediktvega članka, v katerem izpostavi dva temeljna vzroka dramatičnega porasta spolnih zlorab v zadnjem petdesetletju: seksualno revolucijo, ki se je začela v 60-ih in krizo moralne teologije, kakršna se je razvila pod vplivom 2. vatikanskega koncila. Pomenljivo je torej, da med vzroki nikjer ne omeni »klerikalizma«, ki ga glavni govorci tega pontifikata razglašajo za edini vzrok te krize. Toda poglejmo malo podrobneje, kako papež Benedikt razmišlja o omenjenih dveh vzrokih. Prvi vzrok (seksualna revolucija) se zdi nekako samoumeven, zato se ne bi pri njem posebej ustavljal: jasno je, da bo zavestno zavračanje norm spolne morale v družbi imelo določen vpliv tudi na duhovniško populacijo. To ni jasno le bergoljanskim paladinom a la Cupich.

Doktrinarna narava krize duhovniških spolnih zlorab

Bolj zanimiv in bistven je drugi temeljni vzrok, ki ga papež Benedikt (znova) prepoznava na doktrinarni ravni, in sicer v pokoncilskem sesutju moralne teologije. Pravim znova, ker kot sem že pokazal tu v Časniku, je papež Benedikt ta uvid že nekajkrat izpostavil v preteklosti. Iz sledečega bo tudi razvidno, da sedanji Benediktov članek potrjuje branje tistih starejših besedil, ki sem ga takrat predlagal. Pomemben je že način, kako vpelje to temo:

»Neodvisno od tega razvoja [mišljena je seksualna revolucija, op. I.K.] se je v istem času sesula katoliška moralna teologija. To sesutje je napravilo Cerkev nemočno pred dogajanji v družbi.«

Prvič, vidimo, da po Benediktovem mnenju seksualna revolucija ne bi imela takega učinka na Cerkev, če bi če ta ostala doktrinarno trdna. Drugič, bodimo pozorni na uporabo izraza »sesutje« (v nemškem originalu je »Zusammenbruch«), ki že kot tak ne pušča veliko prostora za dvome o tem, kaj si misli upokojeni papež o razvoju moralne teologije pod vplivom 2. vatikanskega koncila. Sam namreč postavi to zvezo zelo jasno pred oči:

»Čisto na kratko poskušam opisati, kako se je to zgodilo. Vse do drugega vatikanskega koncila so katoliško moralno teologijo večinoma utemeljevali naravno-pravno, medtem ko so Sveto pismo navajali samo kot ozadje ali podkrepitev. V koncilskem prizadevanju za novo pojmovanje razodetja so naravno-pravno možnost precej opuščali in zahtevali povsem na Svetem pismu utemeljeno moralno teologijo.«

Opustitev filozofske osnove moralne teologije

Ker papež v nadaljevanju ne pojasni, zakaj se je ta koncilska zahteva izkazala za problematično na terenu moralne teologije, ampak jo jemlje nekako za po sebi razvidno, naj to na kratko pojasnim. Naravno-pravna podlaga moralne teologije, o kateri govori tu Ratzinger je v bistvu njena filozofska, racionalna podlaga, ki izhaja v zadnji posledici iz antične filozofije. Gre za to, da ugotovimo, da določena dejanja so dobra in določena zla, na osnovi golega razumskega spoznanja in brez pomoči razodetja, kot to ugotavlja npr. Aristotel v Nikomahovi etiki, in kar prevzema v moralno teologijo sv. Tomaž Akvinski. Ker so to spoznanja na osnovi golega razuma in ne terjajo vere, so dostopna vsem ljudem, saj smo vsi ljudje razumna živa bitja in zato so tudi za vse ljudi obvezujoča (tudi za tiste, ki niso verni). Ko pa je, pod vplivom koncila, moralna teologija zapustila svojo naravno-pravno, filozofsko osnovo in se želela nasloniti nekako zgolj na razodetje (pri čemer se je nevarno približala Luthrovi zahtevi po sola Scriptura), je tudi moralna teologija izgubila svoj obče zavezujoč značaj.

Če namreč menim, da ga ni dejanja, ki bi ga lahko z naravnim razumom, povsem jasno in enoznačno spoznal kot po sebi zlega in zato vedno nesprejemljivega, ampak je zlo le nekaj, ker je to tako Bog rekel, potem se zastavi kar nekaj vprašanj: ali je res to Bog rekel, ali jaz res vem, da je to Bog rekel (ali res verujem? ali sem toliko dozorel v tej veri, da ji lahko res sledim?) in ali hoče tudi zame sedaj, da to spoštujem. V ozadju gre v bistvu za nekakšen moralni agnosticizem, ki je odprl pot relativizacije morale, le-ta pa je posledično postala vse bolj situacijska, oz. konsekvencialistična, tj. vezana na človekove spremenljive okoliščine in pričakovane rezultate dejanj, ali kakor pravi papež Benedikt:

»Končno se je nato dokaj uveljavila teza, da je treba moralko določiti samo na podlagi ciljev človeškega delovanja. Starega stavka ‘Cilj posvečuje sredstva’ sicer niso potrdili v tej grobi obliki, a njegova miselna forma je postala določujoča.«

Od take relativizacije morale (ki jo je še kako zaznati v tem pontifikatu – zlasti v Frančiškovi spodbudi Radost ljubezni) pa do statističnega poskoka duhovniških spolnih zlorab je seveda le še korak.

 Kaj torej storiti s koncilom?

Vendar tudi v tem zadnjem odmevnem članku papež Benedikt (kot že v tolikih prejšnjih besedilih) ne potegne posledic, ki nujno sledijo iz rečenega. Če se je namreč pod vplivom koncila sesula (sic!) moralna teologija in je zaradi tega v veliki meri nastala nevzdržna situacija spolno pervertiranega klera, s katero se srečujemo danes, ali ne bi bilo prav in pošteno zaključiti, da je bilo s koncilom nekaj narobe – zlasti če pri tem upoštevamo, da je bil to le pastoralni koncil, brez dogamtično zavezujočih pozicij? Ali ne gre torej iskati rešitve krize v revidiranju koncilskih dokumentov in ne v nekih po sebi pravilnih, a presplošnih parolah o povratku k Bogu, s katerimi nam na koncu svojega članka postreže Benedikt XVI.? Tu pa očitno trčimo na nekakšno psihološko mejo emeritiranega papeža, čez katero on kot pomemben tvorec koncila, očitno ne more in ne more.

27 KOMENTARJI

  1. No, pričakovati je bilo, da se bo g. Kerže ponovno (kot že neštetokrat) lotil svoje priljubljene mantre 🙂
    Nesmiselno je argumentirati kar nekdo ne želi razumeti zato bi raje opozoril ne neke “malenkosti.”
    Benedikt je sam sklenil, da se ne bo oglašal z aktualnimi temami, da ne bi zgledalo, da se hoče vtikati v delo njegovega naslednika. Do sedaj je bilo res tako. Zato niso redki tisti, ki menijo, da spis o kateri teče beseda dejansko ni njegov ampak njegovih bližnjih sodelavcev. Preden je spis sploh izšel v tiskani obliki so ga objavili na spletnih straneh, ki že ves čas napadajo sedanjega papeža.
    Drugo kar bi bilo dobro omeniti je ponovljena netočnost: zlorabe se niso začele po II. Vat. Zanimivo kako ljubitelji “konservativne” smeri radi pozabljajo na Marciala Maciela. On je svoj “pohod” začel v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko o II. Vat. ni bilo ne duha ne sluha. Je bil pa gospod ustanovitelj Kristusovih legionarjev – znani po svojih predkoncilskih navadah. Očitno latinščina, predkoncilska morala in baročne navade niso antidot proti zlorabam.
    Tretje kar bi bilo primerno povedati: a ni zanimivo, da se t.i. “Benedikt” spotika ob zlorabah ničesar pa ne omeni sramotne tišine iz strani Vatikana, ki bi moral že takoj na začetku ukrepati pa je raje vse “zatavšal” oz. gledal stran oz. prestavljal krivce na varno. In to v času, ko je vse šlo skozi njegove roke. Skratka: v času, ko je Ratzinger utišal celo vrsto teologov ga ni motila tišina ob množičnih zlorabah oz. je krivce celo ščitil.
    Vtis je, da želijo nekateri ostarelega Ratzingerja (92 let) uporabiti za obračun s sedanjim papežem. Žalostno.

    • 1. Nesmiselno se zdi argumentirati običajno tistim, ki nimajo argumentov.
      2. Glede Maciela (no, vidite, pa vendarle argumentirate): II. vatikanski koncil se ni pojavil iz nič. Pred tem je bila modernistična (verjetno tudi komunistična) infiltracija Cerkve. Njen del je bil po vsej verjetnosti tudi Maciel, kakor kasneje McCarrick. In da ne bo pomote: Maciel ni bil kak tradicionalist, kritik koncila ipd., pač pa je lepo shajal s konzervativnim delom pokoncilske hierarhije – pravzaprav je bil njen sestavni del.
      3. Ne vidim razloga, zakaj ne bi imeli članka za pristen Ratzingerjev zapis: a) v njem so ponovljene vsebine, ki jih je Ratzinger že izrekel (kot sem omenil zgoraj in podal referenco), b) če bi to res ne bil Ratzingerjev tekst, ali vsaj od Ratzingerja odobreni tekst, bi se verjetno emeritirani papež že oglasil in to oznanil javnosti.

      • Se pa strinjam z vami, da tudi papež Benedikt (ki je in ker je nedvomno bil vseskozi bistven del pokoncilskega establišmenta) nosi del krivde, o kateri govorite. Ponavljam, kar sem že svoj čas rekel: ni moj namen predstavljati Benedikta kot nekakšnega rešitelja situacije (čeprav bi se lahko v to še vedno prelevil – ker veliko ve in lahko to tudi pove…). Vrednost Benediktovih besedil vidim v tem, da jih piše velik fan in tvorec koncila, ki pa mu intelektualna poštenost ne da, da ne bi videl slabih sadov koncila, čeprav ne uspe/noče potegniti konsekvenc.

        • Občudovanja vredno je to, da “ne potegne konsekvenc”! Njegova intelektualna ponižnost je izjemna. Škoda, da mislite, da ga lahko kar presežete.

  2. Krže ;vbij si že enkrat v svojo betico:Zlorab je bilo pred 1963 še veliko več,samo se o njih zaradi vsemogočnega vpliva Cerkve ni govorilo!

    • Velecenjeni gospod romanbs, ki se tako izbrano izraža, ima prav gotovo veliko dokazov za svojo trditev (od tod, smemo sklepati, izvira razumljivo ogorčenje, ki ga kljub izbranmeu izražanju, ne more povsem prikiti), tako da bi bili bralci tega foruma, kakor tudi moja malenkost, nadvse počaščeni, če bi nam tudi z njimi postregel.

  3. Gotovo težko sprejmem, da je za perverznost lahko odgovorna nekakšna interpretacija nauka. Če gre za relativizacijo moralke, to lahko kvečjemu pelje v neko nečistovanje in podobno, ne pa v perverznosti.
    Všeč mi je priznanje Benedikta XVI o povratku k Bogu, ki mu avtor reče “psihološka meja”. Avtor ne razume grešnosti smrtnikov in postavlja moralno teologijo kot svetništvo še za življenja. Tu se g. Kerže zelo moti. In tudi diskreditira, ker kot pričevalec in oznanjevalec priča in oznanjuje stvari, ki jih sam ni sposoben udejaniti.

    • Svetniki niso neka etericna ali angelska bitja, ampak ljudje iz mesa in krvi, delezni skusnjav kot drugi. K svetnistvu je poklican vsak kristjan. Na tem svetu. Vsekakor h krepostnosti, k premagovanju slabih vzgibov in ustvarjanju dobrega.

  4. Če je res, da je II. vatikanski koncil vzrok množičnim spolnim zlorabam, se postavi vprašanje, kako je lahko do njega in njegovih pogubnih sklepov prišlo. To kaže, da vodstva Cerkve ne vodi Sveti duh, ampak neki drugi duh.

    Nenavadna je teza, da je za zlorabe kriva moralna teologija, utemeljena na Svetem pismu. Komaj verjamem, da je kaj takega napisal g. Ratzinger. To bi pomenilo, da cerkveno vodstvo Svetega pisma ne razume po duhu njenega sporočila, ampak samo kot mrtvo črko na papirju. To spet kaže na odsotnost Svetega duha.

    Vse kaže, da je v Katoliški cerkvi veliko več težav, kot se zdi na prvi pogled.

  5. Vzrok zlorabam je pac v tem, da si nenavadno veliko stevilo duhovnikov zeli spolnih odnosov z otroki … nima veze s seksualnimi revolucijami, celibati in podobnimi bedarijami. Vzrok tega, da odrasli duhovniki spolno obcujejo z otroki je pac v tem, da so si ti odrasli tega zazeleli. Da jim je treba ocitno zelo eksplicitno povedati, da ne smejo spolno obcevati z otroki, ker tega po zdravi pameti ocitno ne vedo?

    • Ne moreš ti brez cinizma do vere in vernikov?! Koliko pa bi bilo po tvoje “pričakovano veliko število”? In ti se tu še predstavljaš kot veren?

  6. Prav imate Tine da je kriza v zahodni družbi sega veliko dlje od 2.vatikanskega koncila.
    Jaz vidim glavni problem v odsotnosti iniciacije moškega v zahodni kulturi.
    Z drugimi besedami moškega se ne pripravi ne na posvečeno ne na zakonsko življenje.
    Ne vem če je kdaj v katoliški tradiciji obstajal obred iniciacije kot npr. Bar Micvah v Judovstvu.
    Če kdo ve naj me popravi.
    Nepripravljenega moškega se pošlje na minsko polje.
    To je po moje vzrok za tako zlorabe med duhovniki kot ločitve med zakonci.

  7. Hudobni in zafrustrirani starec naj raje molči v sramoti, ne pa da še naprej stresa bedastoče, ki nimajo nobene zveze z realnostjo. Predvsem pa naj se vsak dan zahvali Bogu, ker ne čemi v ječi (kjer bi moral že zdavnaj biti), ker je kot kardinal in papež desetletja ščitil pedofilske duhovnike? Kje sta tukaj krščanska etika in ljubezen do bližnjega?

      • Ja. Vsi, ki smo zgrozeni nad odzivom vodstva RKC na pedofilske zlorabe, smo sovrazniko vere …. ker sovrazniki vere seveda niso tisti, ki te zlorabe skrivajo, jih omogocajo in izvajajo …

  8. Papež Benedikt ima glede temeljnih zadev zelo jasne in razčiščene poglede, mnog bolj jasne kot marsikdo drugi znotraj Katoliške Cerkve.

    Katoličani vse prevečkrat zanemarjamo, da so stališča upokojenega papeža Benedikta presečna množica “moči argumenta in argumenta moči” – kljub temu, da je “upokojen”, je še vedno “papež (v pokoju)”, zato njegova stališča nimajo zgolj “moči argumenta”.

  9. Ste v nedeljo poslušali pasijon?

    Potem vam je očitno:ena dvanajstina Kristusovih apostolov-kaj šele vseh drugih- je izdajalcev,ena dvanajstina zatajevalcev,vsi so strahopetci in le eden končno stopi ob Mater pod križ…
    Vstopite iskreno v Velikonočno skrivnost in poiščite sebe…predvsem pa pa vsem in tudi sebi želim,da prvenstveno pogledamo in vidimo Njega.
    Blagoslovljeno Veliko Noč!

  10. Par kopiranih stavkov iz članka p. Benedikta:
    proti relativizmu (katerega napačno naravnanost p. B. povzema takole: »Tako tudi ni moglo biti ničesar povsem dobrega in prav tako ne nekaj vedno slabega, ampak so bila samo relativna vrednotenja. Ni bilo več dobrega, ampak samo še relativno boljše, odvisno od trenutka in okoliščin.«):
    – »Obstajajo dobrine, ki nikoli niso prepuščene tehtanju. Obstajajo dobrine, ki jih nikoli ne smemo opustiti zaradi še višje vrednote in ki so tudi nad ohranitvijo fizičnega življenja. Življenje, ki bi ga odkupili z zatajitvijo Boga, življenje, ki sloni na poslednji laži, ni življenje. Mučeništvo je temeljna kategorija krščanskega bivanja.«

    (o tem, ali gre pri vprašanjih vere in morale za povsem nepovezani področji oz. ali naj bi Cerkev skrbela zgolj za verska-teološka vprašanja)
    – »obstaja moralni minimum, ki je neločljivo povezan s temeljno odločitvijo vere in ga je treba braniti, če nočemo vere zožiti na teorijo, ampak priznavamo, da ima vera zahteve do konkretnega življenja. Iz vsega tega je razvidno, kako bistvena je avtoriteta Cerkve v stvareh morale. Kdor na tem področju Cerkvi odreka poslednjo učiteljsko pristojnost, jo sili k molku prav tam, kjer gre za mejo med resnico in lažjo.«

    (o sesuvanju in ‘posodabljanju’ moralne teologije)
    – »V resnici so koncilsko mišljenje v številnih delih Cerkve razumevali kot eno od tedanjih izročil nasproti kritični ali negativni usmeritvi, ki naj ga zdaj nadomesti nov, korenito odprt odnos do sveta. Neki škof, ki je bil prej ravnatelj, je dal bogoslovcem predvajati pornografske filme, menda z namenom, da bi jih tako napravil odporne za protiversko ravnanje. Bili so … posamezni škofje, ki so v celoti odklanjali izročilo in si prizadevali v svojih škofijah izoblikovati nekakšno novo »katoliškost«. Morda je omembe vredno, da so v številnih semeniščih tisti študentje, ki so jih zalotili pri branju mojih knjig, veljali kot neprimerni za duhovništvo. Moje knjige so bile skrite kot grda literatura in so jih brali tako rekoč samo pod klopjo.«

  11. Očitno je tudi 2. vat. k. samo ena izmed etap (in ne zgolj ‘start’) v procesu, ki ga omenja p. Benedikt:
    »ŽE DOLGO PRIPRAVLJEN IN POTEKAJOČ PROCES razkroja krščanskega pojmovanja morale, kakor sem poskušal pokazati, je v šestdesetih letih doživel takšno stvarnost, kakršne prej ni bilo.«
    Torej so se določene spremembe nakazovale in poskušale uveljavljati že (davno) prej, koncil pa je k temu pripomogel vsaj toliko, ker je dopuščal zelo široko in precej poljubno interpretacijo/implementacijo odlokov v vsakdanje življenje (pastoralo).
    In podobno kot p. B. omenja potrebo po spremembi »zavestno ohlapno izdelanega kazenskega prava« (konec 80. let) lahko danes ugibam(o), koliko koncilskih odstavkov je bilo namerno dvoumnih in ohlapnih z namenom nadaljnjega razvrednotenja oz. rušenja ‘kontinuitete’.

  12. »Ali ne gre torej iskati rešitve krize v revidiranju koncilskih dokumentov?«
    Samo eno podvprašanje: komu zaupati takšno revizijo? Na koga se lahko zanesemo? (Glede na to, da je več kot 50 let po koncilu relativizem krepko porastel in je čedalje manj jasnosti?)

    • Menim, da takšni ali drugačni koncilski dokumenti ne morejo ničesar rešiti. Tako kot noben zakon, ki ga sprejmejo v parlamentih, ne more narediti človeka boljšega. Če človek ne greši, ker se boji kazni, še ni nič boljši. Je samo bolj preračunljiv. Boljši je, ko ne greši, ker preprosto drugače ne more. Ker je na podlagi globoko doživete grešnosti ta prešla v brezgrešnost in tako postala del njegove osebnosti.

      Prav ima Benedikt: vera ima zahteve do konkretnega življenja. Vera ni, da verjamemo, da Bog je in da je Jezus Kristus bil. Vera je živeti tako, kot je živel on. Seveda ne dobesedno, ampak smiselno. Ali kot pravi apostol Pavel: Vsak dan umiram, vsak dan me je manj (po svetnih lastnostih ali grešnosti). Toda benedikti, kot kaže, v Cerkvi nimajo nobene besede več. So že zdavnaj izgubili bitko. Sedaj vladajo druge sile.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite