Ivo Kerže: Benedikt XVI. o vzrokih duhovniških spolnih zlorab

40
992
Foto: KNA

Glede na to, da so ob mojem zadnjem besedilu o vzrokih duhovniških (škofovskih, kardinalskih …) spolnih škandalov nastala resna vprašanja o tem, koliko Benedikt XVI. v svojih besedilih potrjuje vzročno povezanost med 2. vatikanskim koncilom in drastičnim porastom teh zlorab od 60-ih do 80-ih let prejšnjega stoletja, se mi zdi potrebno spregovoriti natančneje in obsežneje o tem pomembnem vidiku.

Pastirsko pismo irskim katoličanom – kako ga brati?

V omenjenem članku sem se opiral na 4. točko Benediktovega Pastirskega pisma irskim katoličanom, kjer papež med vzroki, ki so prispevali k razmahu spolnih zlorab na Irskem (a tudi širše) navaja ozračje, ki ga je vzpostavil koncil. V točki so omenjeni tudi drugi dejavniki, kot so splošni vpad verskega življenja in nekaznovanje krivcev iz strani cerkvenih oblasti. Sam sem bral točko kot, da omenjeni dejavniki (in zlasti nekaznovanje) ne izvirajo le iz splošne sekularizacije družbe v 60-ih (ki ga sicer papež tudi tu navaja), pač pa na posebej odločilen način iz ozračja, ki ga je vzpostavil koncil, in sicer, če uporabim papež terminologijo, iz njegovih »napačnih interpretacij«. Eden izmed bralcev mi je omenil, da polagam pri svojem branju preveč teže stavku o napačnih interpretacijah koncila (petemu po zaporedju v točki), medtem ko bi bilo treba po njegovem brati celotno točko v luči prvega stavka, ki pa izpostavlja splošne družbene spremembe iz 60-ih in z njimi povezano sekularizacijo. Po tem predlaganem branju 4. točke je napačna interpretacija koncila omenjena samo kot postranski primer tega, kako je v Cerkev vdirala miselnost sveta in jo popačila, ni pa iz strani papeža postavljene vzročne relacije med napačno interpretacijo koncila in spolnimi zlorabami, oz. je napačna interpretacija koncila omenjena le kot eden izmed možnih delnih vzrokov zlorab.

Kaj reči o tem? Da bi papež ne videl nobene, niti zgolj možne, vzročne povezave med spolnimi zlorabami in napačno recepcijo koncila, se mi ne zdi mogoče. Zakaj bi potem razlago koncila sploh vpletal med dejavnike spolnih zlorab? Kar pa zadeva drugo predlagano branje: da bi razlaga koncila bila v tem odlomku dojeta le kot možen delni in ne kdo ve kako pomemben vzrok zlorab, je glede na besedilo te točke pastirskega pisma sicer dopustno branje, ni pa dopustno, če se ozremo na širše sobesedilo Ratzingerjevega ocenjevanja koncila in njegovega odnosa do duhovniških spolnih zlorab, o katerem bi na tem mestu rad spregovoril podrobneje.

Duhovniške spolne zlorabe in konsekvencializem

V knjigi Luč sveta (Družina, 2011), v kateri je objavljen intervju, ki ga je imel papež Benedikt z novinarjem Petrom Seewaldom leta 2010, odgovarja papež na vprašanje o vzrokih porasta duhovniških spolnih zlorab rekoč, da je »seveda k temu prispevalo duhovno stanje sedemdesetih let, ki si je utiralo pot že v petdesetih letih«. K temu pa takoj pristavi: »Predvsem pa so [intelektualci tistega časa, op. I.K.] zastopali tezo, da ne obstaja nekaj kar je slabo samo v sebi. Ta teza je prodrla v katoliško teologijo«. Gre seveda za t.i. konsekvencializem in proporcionalizem, ki je omiljena oblika prejšnjega, tj. obliko situacijske etike, značilne za celo vrsto pokoncilskih moralnih teologov in ki je bila obsojena v okrožnici Veritatis splendor (t. 75). Potem pristavi:

»Seveda je pedofilija najprej bolj bolezen posameznikov, a da se je nato mogla tako uveljaviti in se tako razbohotiti, je bilo povezano tudi z duhovnim stanjem, po katerem so v Cerkvi postale vprašljive osnove moralne teologije, dobrega in zla« (str. 49).

Vidimo torej, da papež ne vidi vzroka porasta duhovniških spolnih zlorab le v tedanji splošni spremembi družbene klime, temveč »predvsem« (sic!) v pokoncilski dekadenci moralne teologije, ki se ji reče konsekvencializem ali proporcionalizem, tj. nauk, po katerem ni nobeno dejanje dobro ali zlo v sebi, ampak le glede na to, koliko so dobre ali zle njegove predvidljive posledice.

Konsekvencializem in »duh 2. vatikanskega koncila«

Katero pa je bilo duhovno stanje, o katerem govori v zgornjem besedilu papež, »po katerem so v Cerkvi postale vprašljive osnove moralne teologije«? V knjigi-intervjuju Poročilo o verskem stanju (Edizioni paoline, 1985), ki jo je napisal tedaj kardinal Ratzinger z Messorijem, beremo, da sta konsekvencializem in proporcionalizem obliki moralne teologije, ki sta se, skupaj s skrajnim personalizmom, začeli razvijati »takoj po koncilu« (str. 89-91). Ta časovna okoliščina sicer po sebi ne kaže na vzročno relacijo med konsekvencializmom in koncilom je pa močan indic v tej smeri, zlasti še če pomislimo na to, kako papež v svoji avtobiografiji Iz mojega življenja (Novi svet, 2005) označi ozračje, ki ga je vzpostavil koncil in kakor ga je sam, kot pomemben akter koncila, izkusil leta 1964:

»Trenutno se je koncil nadaljeval. Živel in delal sem razpet med Münstrom in Rimom. (…) Vsakokrat ko sem se vračal iz Rima, sem našel bolj razburkano vzdušje v Cerkvi in med teologi. Očitno se je vedno bolj izoblikoval vtis, da v Cerkvi pravzaprav ni nič trdno in da je vse podvrženo spremembam. Koncil se je zdel vedno bolj kot velik cerkveni parlament, ki bi mogel vse spremeniti in na svoj način vse postaviti na novo. Povsem razločno  je bilo naraščanje zagrenjenosti proti Rimu in proti kuriji, ki sta se zdela dejanski sovražnik vsega novega in tistega, kar je kazalo naprej« (str. 91)

K temu doda še tole daljnosežnejšo oceno:

»Toda tu je šlo za nekaj bolj globokosežnega. Če morejo škofje v Rimu spremeniti Cerkev, še več, vero (tako se je namreč zdelo), zakaj pravzaprav samo škofje? Na vse načine jo je mogoče spreminjati. Tako se je vsaj zdelo o vsem, kar smo doslej mislili; zdelo se je, da vera ni več odtegnjena človeški moči odločanja, ampak da jo le-to po vsem videzu celo določa« (str. 92).

Tukaj torej vidimo, da po papeževem mnenju ima pretres moralne teologije, ki mu pravimo konsekvencializem in proporcionalizem, svoje dovolj jasne izvore v tem temeljnem efektu koncila, po katerem se je zdelo, kot pravi zgoraj papež, da »v Cerkvi ni nič trdno in da je vse podvrženo spremembam« – vključno z nauki same vere, vključno z osnovami moralne teologije.

Še več, samo dejstvo, da se je po (in kot vidimo že ob) koncilu zdelo, da je vse, kar verujemo, podvrženo človeški moči in od nje odvisno, se prav tako jasno zrcali v proporcionalističnem in konsekvencialističnem pojmovanju dobrega in zlega, za katerega papež v Poročilu o verskem stanju pravi, da je rezultat posameznikovega izračuna dobrih in zlih konsekvenc in torej zopet odvisen od človeka.

Vzročna povezava?

Seveda je možno k temu mojemu ugotavljanju poreči, da iz tega, da papež ugotavlja časovno korelacijo med koncem koncila in vzponom omenjenih dekadentnih moralnih teologij ter iz same podobne zasnovanosti učinkov koncila na javnost in temi teologijami, ni mogoče zaključiti, da papež ugotavlja pomembno vzročno povezavo med obojim, kot mi bodo verjetno kakšni bralci očitali. Tu se seveda zastavlja vprašanje, ali so take tako visoke zahteve za dokaz vzročnih povezav smiselne. Po isti logiki bi namreč lahko sklepali npr. da ne vemo, ali je Hitler povzročil masovno pobijanje Judov v plinskih celicah, ker nimamo nobenega pisnega ali ustnega poročila, ki nesporno priča, da bi ga on zaukazal ali da bi zanj sploh vedel …

Vendar med Benediktovimi besedili je najti tudi taka, ki bi morala po moji oceni zadovoljiti take zahtevnejše bralce.

Od razpada liturgije do spolnih zlorab

V mislih imam zlasti besedilo, ki ga najdemo v že omenjeni Ratzingerjevi avtobiografiji, kjer avtor na str. 106 pravi čisto jasno in izrecno: »Prepričan sem, da kriza Cerkve, ki jo danes doživljamo, v glavnem počiva na razpadu liturgije, ki je včasih pojmovana celo kot ‘etsi Deus non daretur’: da torej v njej sploh nič več ni odvisno od tega, ali Bog je in ali nas nagovarja in uslišuje.«

Tukaj imamo torej povsem jasno vzročno povezavo med sodobno krizo Cerkve (besedilo je iz leta 1997, a je bilo znova od papeža dopolnjeno in s tem potrjeno leta 2005) in razpadom liturgije. Da je bila leta 1997 mišljena s sodobno krizo Cerkve tudi omenjena kriza moralne teologije najbrž ne bo nihče osporaval, saj to krizo kot pomembno omenja Ratzinger že v omenjenem intervjuju z Messorijem iz leta 1984. Leta 2005 je pa bila gotovo s tem že mišljena tudi neposredno kriza v zvezi s spolnimi zlorabami (bostonska afera je namreč iz leta 2002), čeprav že v zgodnjih 90-ih je bilo veliko govora v ameriški javnosti o duhovniških spolnih zlorabah.

Kaj je torej mišljeno v tem ključnem odlomku z »razpadom liturgije«? To pojasni Ratzinger nekoliko vrstic višje:

»Revizija misala, kakršne so bile pogoste in ki bi tokrat smela biti odločnejša kakor doslej, predvsem zaradi uvedbe materinega jezika, je bila smiselna in jo je koncil po pravici naročil. Toda zgodilo se je več: staro zgradbo so porušili in zgradili novo, seveda v glavnem iz materiala dotedanje in tudi tako, da so uporabili stare gradbene načrte. Sploh ni nobenega dvoma, da je novi misal prinesel resnično izboljšavo in obogatitev, toda da so ga kot novogradnjo postavili proti odrasli zgodovini, jo prepovedali in s tem prikazali liturgijo ne več kot živo rast, ampak kot proizvod učenega dela in pravne pristojnosti, to nam je izredno škodovalo. Kajti zdaj je moral nastati vtis, da je liturgija ‘narejena’, da liturgija ni nič vnaprej danega, ampak nekaj, kar je odvisno od našega odločanja. (…) Toda kjer je liturgija zgolj doma narejena , tam ravno nič več ne daje tistega, kar naj bi bil pravzaprav njen dar: srečanje s skrivnostjo, ki ni naš proizvod, ampak naš izvor in studenec našega življenja«.

Z »razpadom liturgije«, na katerem po Ratzingerju v glavnem temelji kriza sodobne Cerkve, je torej mišljena de facto prepoved tradicionalne latinske maše in zapoved nove oblike maše pod Pavlom VI. leta 1970. Razpad liturgije je torej v tem, da je nastal s tem vtis preloma tradicije, v smislu, da to kar je bilo resnično in sveto prej, ni več resnično in sveto sedaj, in to le zato ker smo MI tako rekli: liturgija zato izpade kot zgolj človeški proizvod. V opombi k temu poglavju dostavi  papež: »Instituciji, ki tako ravna s svojo zgodovino in z njej pripadajočimi ljudmi, se ni treba čuditi nad negativnimi učinki« (str. 174).

Kaj pa koncil?

Kaj pa ima z razpadom liturgije opraviti koncil? Razpad liturgije na »predkoncilsko« in »pokoncilsko«, o kateri govori Ratzinger kot o glavnem vzroku sodobne krize v Cerkvi ima v resnici, kot sam papež prizna v ravnokar omenjeni opombi, svoj globlji vzrok v generalni heremenevtiki koncila kot preloma, o kateri je govoril tudi v znanem božičnem nagovoru kuriji leta 2005. V omenjeni opombi to pove takole:

»Kar je Cerkvi globoko škodovalo in ji še vedno škoduje, je jarek, ki je bil izkopan med ‘predkoncilskim’ in ‘pokoncilskim’, kakor da bi šlo za dve Cerkvi in dve liturgiji, kakor da bi bilo takrat najsvetejše sedaj najbolj prepovedano in najslabše« (str. 174).

Gre torej ravno za tisti učinek koncila, ki ga je Ratzinger izkušal pri svojem vračanju iz Rima v Münster leta 1964: ta učinek je v vtisu, da koncil postavlja Cerkev in njen nauk na novo, s tem pa nastaja dalje vtis, da je oboje relativno in odvisno od človeka ter nima opravka z Absolutnim, z Bogom. To je tista diktatura relativizma, ki se je vsilila v Cerkev in pred katero je Ratzinger posvaril v znameniti pridigi pred konklavom, ki ga je izvolil za papeža. Ta diktatura je bila učinek koncila. Zato pa Ratzinger že v omenjenem intervjuju z Messorijem izrecno pravi, da so vidni sadovi koncila izrazito negativni:

»Rezultati, ki so sledili koncilu se zdijo kruto nasprotni pričakovanjem vseh, začenši s pričakovanji papeža Janeza XXIII. in potem Pavla VI. Kristjani so znova postali manjšina, bolj kot so to kdajkoli bili vse od antičnih časov. (…) Koncilska papeža in koncilski očetje so pričakovali novo katoliško edinost, pa je nastopilo nestrinjanje, ki – po besedah Pavla VI. – se zdi, da je prehajalo od samokritike do samouničenja. Pričakovali so novo navdušenje, pa smo pristali vse prepogosto v razpoloženje naveličanosti in izgube poguma. Pričakovali so skok v naprej, pa smo se znašli v postopnem procesu dekadence, ki se je razvijal v glavnem pod predznakom sklicevanja na nek domneven ‘duh koncila’ in je tako diskreditiral sam koncil« (str. 27).

Verjetno bi danes, 34 let po tem intervjuju, po vseh spolnih škandalih, ki so sledili in po nadaljnjem generalnem padanju številk vse od krsta do mašniškega posvečenja, papež Benedikt moral to ostro negativno oceno le potrditi in jo pravzaprav še krepko zaostriti.

Moj »ceterum censeo«

Ali so ti negativni rezultati koncila rezultati napačnega razumevanja koncila, ali pa rezultat koncilskih besedil samih? Ratzinger seveda vseskozi trdi prvo. Sam sem pred časom podal argumente, zlasti v navezavi na koncilsko izjavo o verski svobodi, ki vodijo do drugačnega zaključka. Prav gotovo pa se lahko vsi strinjamo, da koncilska besedila, ki naj bi pojasnjevala nauk, ne pa ga meglila, niso izpolnila te temeljne zahteve in da (glede na to, da nimajo dokončne dogmatične teže – prim. Koncilski odloki, Družina 2004, str. 37) jih bo treba čimprej revidirati, če nočemo, da se bodo zanamci spominjali nadaljnje zgodovine Cerkve po imenih novih McCarrickov.

To je bilo rečeno iz vidika vesoljne Cerkve, na katero imamo posamezniki seveda le manjši in zelo posreden vpliv. Na ravni življenja vsakega izmed nas pa to pomeni, da moramo postaviti našo zaverovanost v koncil in njegove sadove pod resen vprašaj, začenši vsaj s tistim, kar je celo po papežu Benediktu vir vseh težav: pokoncilski razpad liturgije. Konkretno to pomeni, da je vsak izmed nas poklican, da odpravi pri sebi odpor in strah, ki ga čuti pred »predkoncilsko« pobožnostjo in zlasti pred tradicionalno latinsko mašo in se zlasti slednje skuša kdaj pa kdaj udeležiti in prepoznati njeno duhovno bogastvo. Bogu hvala je ta možnost dopuščena (v sicer zelo skopi obliki) tudi v Sloveniji . Dopustiti si moramo takšen »eksperiment tradicije« vsaj v meri, kot nam ga predlaga papež Benedikt, če nočemo dalje toniti v duhovno temo.

40 KOMENTARJI

  1. Če bi v času pred II. Vatikanskim koncilom kristjan napisal članek, kjer spodkopava vrednost nekega koncila bi bil ipso facto izobčen. To, da lahko avtor članka javno kritizira cerkveno učiteljstvo in pri tem ne trpi nobene cerkvene kazni, je tudi posledica II. Vatikanskega koncila. In hvala Bogu, da je tako.

    • Ne, dragi Can, razlog da zaradi takih členkov ne morem biti izobčen (ne ipso facto, ne kako drugače) ni v tem, ker živimo v blagih pokoncilskih časih, ampak je v tem, da 2. vatikanski koncil (kot navajam v predzadnjem odstavku) ni nobene svoje izjave razglasil za dokončno versko obvezujočo (de fide). Torej tudi v drugih časih me ne bi mogel (ne ipso facto, ne kako drugače) nihče zaradi takih besedil izobčiti. Če ne verjamete, si preberite Strletov uvod h Koncilskim odlokom (Družina 2004, str. 37), ki ga navajam zgoraj. Ta ugotovitev, da 2. vatikanski koncil ni definiral nič versko obveznega (tiste, ki so opremljene s sintagmo “anathema sit”), se mi zdi res kapitalnega pomena, ker se v našem cerkvenem prostoru obnašamo in izražamo, kot da je ne le definiral versko obvezne resnice, ampak da so njegove trditve superobvezne, obveznejše od vseh ostalih v učiteljstvu Cerkve. Skratka, 2. vatikanski koncil je iz verskega vidika povsem dopustno kritizirati.

      • Hmmm, ne, nisem mislil na vaše spotikanje glede II Vat. ampak nasploh na vaš odnos do papeške vrhovne oblasti. No, pa če vseeno vzamem v precep vaše trditve. Moram vas popraviti. Ni res, da obveznost verske poslušnosti določa le grožnja izobčenja. Prvi Vatikanski koncil je versko poslušnost (assensus) zahteval za vsa dejanja izrednega učiteljstva Cerkve (koncil oz. papeške izjave ex-catedra), za redno papeško učenje (npr. enciklike) pa je papež Pij XII v Humani Generis določil “obsequium” (dolžno spoštovanje). Dosledno po nauku prvega Vatikanskega koncila ste torej dolžni versko poslušnost Drugemu Vatikanskemu koncilu (ne glede ali je vam všeč ali ne). To, da zadnji koncil ni določil nobenih izobčenj ne pomeni, da ga lahko ignorirate.
        Je pa simpatično, da na podlagi svobode, ki vam jo daje II. Vat. koncil ga veselo kritizirate ob tem pa zdihujete po časih v katerih bi vas preprosto imeli za heretika.

        • OK, citiram Strleta, ki ga omenjam že zgoraj: “Dejansko 2. vatikanski cerkveni zbor v nobenem izmed svojih tekstov ni imel namena govoriti s poslednjo in dokončno zastavitvijo svoje najvišje učiteljske oblasti v Cerkvi – nikjer ni izrekel pravih dogmatičnih (vero dokončno obvezujočih) definicij (opredelitev). Nastopal in govoril je kajpada tudi ta koncil kot najvišje cerkveno učiteljstvo; vendar nikjer ne z najvišjo razsojevalno močjo , tako da bi njegove izjave bili verniki dolžni sprejemati kot versko resnico” (Uvod h Koncilskim odlokom, Družina 2004, str. 37). Če toreh Vi trdite, da je 2. vat. koncil treba sprejemati z “versko poslušnostjo (assensus)” in da sem torej heretik, če trditve tega koncila postavljam pod vprašaj, posledično menite, da so navedene Strletve ugotovitve zmotne. A sem Vas prav razumel?

  2. Se ne zdi, da s(m)o se že sprijaznili z dejstvom, da smo postali manjšina in nekako ‘vdano’ hodimo po poti v vse bolj redke katoliške enklave in katakombe? Sicer (zasebno, nepoklicani) razmišljamo v tej smeri, analiziramo, dokazujemo, prepričujemo (in kdaj tudi kritiziramo), medtem pa se agonija nadaljuje … V debate o ‘kurah in jajcu – kaj je bilo prej’ (koncil – družbene spremembe – vdiranje posvetnega v vse pore cerkvenega …) se ne bom spuščala, ker premalo poznam. Izhajam pa iz današnje situacije, ki me žalosti in opominja na Jezusovo (mogoče ne zgolj retorično) vprašanje: “Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?” (Lk 18,8) Se pa strinjam z ugotovitvijo (nekje prebrala), da so moralne zablode posledica oz. pokazatelj nečesa drugega: nekje pred ‘padcem’ se je zamajala vera … (podobno naj bi veljalo pri pozivih k odpravi celibata)

    Zadnjič sem poslušala uglednega profesorja, ki se je čudil, kako je mogoče, da si ob tako evidentnih (katastrofalnih demografskih) kazalcih in projekcijah še naprej zatiskamo oči – ko bi vendarle pričakoval široko angažiranje (‘države’ in vseh odgovornih)in ustrezno ukrepanje, da se grozeče stanje vsaj zaustavi, omili in čim prej obrne v ponovno rast. Nekaj podobnega čutim ob hiranju katolištva na naši celini: kot bi tekmovali, kdo bo bolj ‘sledil toku časa’ in z raznimi ‘muhami enodnevnicami’ popravljal (‘izboljševal’) nauk ter ‘bogatil’ pastoralo – do te mere, da postaja spužvasto prilagodljiva ter mivkasto polzeča. “Kakor se odločiš, bo prav,” sem iz škofovskih ust slišala nasvet mladim.
    Skratka: številke (o zunanji ‘merljivosti’ vernosti) so neizprosne, strmo upadajoče – zdi pa se, da se vztrajno išče ‘rešitve’ v isti smeri, ki nas je pripeljala do današnje situacije: še več ‘prilagajanja’, ‘popustov’, relativiziranja … Kako naj sadika lepo raste, če ji vsak dan prestavljamo oporo na drugo mesto in jo drugače privezujemo? Ali celo: če jo pustimo brez opore – naj raste ‘svobodno, kot ji paše’? (V naših krajih te močna burja hitro ‘nauči’, da brez opore ne bo šlo, če želiš vzgojiti pokončno drevo. Nasprotno pa lahko občudujemo skrivenčeno grmovje in drevje v gmajni, ki je, podvrženo ‘svobodni rasti’, sicer lepo (in divje) na pogled, primerno pa le za kurjavo, nikakor pa za kvalitetni, stavbni les.)

  3. Čeprav nisem znanstvenik, bi pričakovala resen razmislek o stanju, v kakršnem smo, in iskanju primernih rešitev – se pa sprašujem, če oz. koliko živijo v ‘realnem svetu’ in ‘z nogami na tleh’ tisti, ki imajo največji vpliv, t. j. vrhovi hierarhije. Nekako imam občutek, da so v nekih varnih vatiranih oblakih, kjer ni težav in problemov – če pa so, se jih pomete pod preprogo ali ignorira …

    Moje mnenje je, da bi bil potreben korenit povratek k izvirom, h Kristusu in njegovemu nauku (namesto poljubnih interpretacij in selektivnih poudarkov oz. izsekov) – ‘trda je ta beseda’, da, kajti skozi ‘šivankino uho’ je težko hoditi. Zanimivo: Jezus (pa: deloval je v okolju, ki ga je odklanjalo ali vsaj nezaupljivo in oprezno ter kritično spremljalo njegovo ravnanje in govorjenje ) ni bil ‘diplomat’ (‘všečnež’) v smislu ‘čehljanja ušes’. Ni predlagal ‘olajšav’ in dvoumnosti … “Vroč ali mrzel,” ne pa mlačen; “pusti vse in hodi za menoj,” ne pa “občasno pridi na moje predavanje”; “Pojdi in odslej ne greši več,” ne pa: “adijo, naslednjič pa spet pridi, ti bom odpustil (celo če me ne boš prosil/a)” ……..

  4. Kot katoličan vendarle nisem toliko poučen o teh zadevah, da bi se jih upal nadrobno komentirati. Imam pa vendarle občutek, da je bilo pokoncilsko dogajanje pretirano usmerjeno v modernizem, prilagajanje, relativizem, da ne rečem šov. Ni več duhovne zamaknjenosti, vznesenosti, tihega premišljevanja, kontemplacije; vse je usmerjeno v: dogajanje. Ponavljam: tak je moj občutek.
    Zaustavil se bom le pri nekaj manj pomembnih – ali pa tudi ne – podrobnostih. Saj pozanmo: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. …” Kako danes v teh hitrih in površnih časih mrcvarimo prav besedo! Nekoč so pridigarji s prižnic “grmeli”, razločno in brez mikrofonov podajali svoje misli, tako da je tudi od dela zgarano ljudstvo pozorno prisluhnilo; če ni bilo tako, je nehote zadremalo. Danes pa je vse preveč narazločnega momljanja v mikrofon; zaradi slabega ozvočenja se, zlasti v velikih cerkvah, kakršna je npr. koprska stolnica, besede že od polovice cerkve izgubljajo – kot neko šepetanje v gluho noč. Škoda. Nasploh pa je slaba izgovarjava prisotna pri mladini; vse je nekakšno ihtavo, nerazločno govorjenje, momljanje, tudi v cerkvah ob podajanju beril. Je to, površna komunikacija, res duh časa, računalniške ere? Očitno v šolah manjka predmet retorike. Navsezadnje se to ihtenje in hitenje odraža tudi v glasbi, zlasti narodno-zabavni: tekmovanje, kdo bo hitrejši v ritmih.
    Še nekaj pogrešam pri mašah: več lepih starih nabožnih pesmi. Kot da se jih sramujemo; počasi izginjajo. Namesto njih pa vse pogosteje, kot nekakšen modni trend, poslušamo petje v stilu gospelov, črnskih duhovnih pesmi, z raznimi gestikulacijami in ploskanjem, ob spremljavi kitare. Kot nekakšen šov, performans. Saj so lepe, ampak sodijo v naše cerkve kot koncert, ne pa kot mašna spremljava. V cerkvah naj donijo orgle; zato so jih tam tudi postavljali. Staromodni pogledi? Morda, vendar upravičeni in – z dobrim namenom.

  5. Tudi sam se pridružujem komentarjem. Kot pravi marta, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Sicer bi nasprotoval da bi krivdo za padec pripisali nauku, ali pokoncilskim razlagam. Morda znotraj same Cerkve, navzven v javnosti pa gotovo ne. Za padec je kriv človek! In to ne moremo pripisati nevednosti ali napačnim razlagam, ne glede kako slabe bi ali so lahko bile.
    Za stanje katolištva pa spet tako kot pravi marta, je potrebno resno in zagnano življenje cerkvene gospode, namesto stalnega premikanja “opornih kolov”. Za Slovenijo je to še posebej pomembno, ker smo že povsem izgubili občutek za pravico in dobro, ter ga že resno zamenjali za krivico in slabo. Posebej odnos do oblasti. Od leta 41 samo plazenje po tleh, od leta 91 pa samo pljuvanje po vsem, kot da ne bi pljuvali po lastnih čevljih. Saj smo to pot po kateri pljuvamo prehodili tudi sami. Kdo smo torej? Izgubili smo identiteto. Izgubljeni tavamo naprej.

  6. Gospod iz Kopra,
    ste staromodni, ste. Mladi imajo drugačen stil in predvsem: PRIHODNOST.

    Predlagam, da midva tiste geste pustiva mladim, da se ne bi oznojila. In raje iz starih nabožnih pesmi odstranjujva tiste, ki imajo neprimerno besedilo. So lepe, mi božajo uho, ampak! Besedilo je nekam čudno.

  7. Ja. Naredimo maše bolj dolgočasne. Pa ukinimo maše v narodnih jezikih, venimo se k latinščini. To bo vžgalo pri mladih. Pa prisilimo jih, da bodo resnično veeovali v strička na oblaku, ki jih je ustvaril po svoji podobi. Tudi geje in transspolne.

  8. Človek dobi občutek, da so nekateri mladi, ki vedo zelo malo o življenju, kar nekam perverzni verniki. Verjamem, da je to posledica luteranske sprevrženosti, a tudi njihove prodornosti v svetu, ki jim nekateri zavidajo. Tudi papež jih sledi, kolikor je to le mogoče.

    Stari časi so dali obilo svetnikov in navadnih ljudi, ki so zdaj sveti. Kdor jih ne časti, je samega sebe odrezal od korenine. Tri sekunde po smrti, ter nadaljnja stoletja, pa mu bo za to skrajno žal. Nedonošene duše tega pač ne vedo, ker niso nikoli brale ali spoznale ljudi, ki zaznavajo stanje duš po smrti telesa. Zato lahko oholim glede svetništva in načina življenja, ki ga svetništvo zahteva, samo rečemo: bojte se svoje smrti, kajti Gospod je zelo usmiljen, ni pa neumen. Če varate sebe, njega ne boste.

    Velika obzirnost in skrb, kaj bo z nami po smrti telesa, nas dela zdrave kristjane, ker ta skrb vpliva tudi na način življenja. Na koncu pametnejši spoznajo, da je zelo modro skušati živeti kot naši sveti predniki.

    Zdaj pa se le razkokokdakajte, modrijani med neznalci, po vaših besedah boste živeli. G. Kerže pa je trden mož, ki je kot eden skrajno redkih dojel, da je zadnja desetletja samo Alois Ratzinger zadrževal katoliško Cerkev pred še hitrejšim moralnim in teološkim propadanjem. Ratzinger odhaja, Frančišek pa je sprožil plaz trivialnega krščanstva, ki ga bo le težko mogoče zaustaviti. V Berlinu muslimani že polnijo prodane cerkve prodanih oholih trivialnih krščenih duš. Enake duše pa pri nas še dodatno nenehno volijo komuniste. In ker je tak pretežen del slovenskih Cerkva, je jasno, koliko je vredno naše razumevanje in uresničevanje Jezusovega nauka. Praktično je ničvredno. Kazen za to pa je veliko vprašanje, ali bo narod sploh preživel naslednjih sto let.

  9. Zanima me, kako g. Ivo Kerže komentira pojav, ki se imenuje Marcial Maciel Degollado. Njegove spolne zlorabe segajo v čase davno pred koncilom in vsaj od leta 1943 je zanje vedel tudi Vatikan, kjer je nekdo dolga desetljetja skrbel, da se jih je prikrivalo. To torej poruši celotno Keržetovo argumentacijo o neki vzročni povezanosti II. vatikanskega koncila.

    • Ne, ne gospa Alenka.
      Tu je par stvari za povedat.
      1. nikoli nisem trdil, da duhovniških spolnih zlorab ni bilo tudi pred koncilom, trdim le, da je po koncilu njihovo število močno poraslo, kar potrjujejo vse statistike, ki sem jih navedel v prejšnjih člankih.
      2. jasno je da koncil in z vsem posledičnim moralnim propadom ni nastal iz nič. Začel se je z močno inflitracijo heterodoksije v Cerkev, ki se ji reče modernizem in pred katero je opozarjal (kot na dogajajoče se dejtsvo) že sv. Pij X. na začetku 20. stol. Poleg tega (oglejte si znano izjavo KP-agentke Belle Dodd o tem) naj bi se krepka inflitracija moralno izprijenih osebkov zgodila od 20-ih let naprej po navodilu Stalina. Maciel je bil prav verjetno eksponent ene od teh inflitacij. Podobno bi lahko rekli za drugo podobno predkoncilsko cvetko: newyorškega kardinala (in koncilskega očeta) Francisa Spellmana. S koncilom pa je problem dobil nove razsežnosti, ker je prešel na raven nauka. Oglejte si npr. ta intervju z eno glavnih žrtev McCarricka, kjer je govora o tem kako se je Mc Carrick navzel svojih manir v StGallenu pred koncilom (toliko, da dobite občutek o tem kako so se stvari dogajale): https://www.youtube.com/watch?v=CvYs6fo-HiE

  10. Menim,da je število spolnih zlorab v Cerkvi sorazmerno s številom oz. procentom klerikov in redovnikov-redovnic idr.dandanes in pred 60.imi leti oz.pred.2.Vatikanskim zborom. Ali pa jih je bilo nemara tedaj še celo več?…
    kajti pred šestdesetimi leti in še dolgo je v našem širšem prostoru bila to tabu tema!-enako kot spolnost na splošno.Ogromno je bilo število od nikogar priznanih spolnih razmerij in tudi zlorab znotraj t.i.”zglednih krščanskih družin” tako nad otroki in drugimi bližnjimi sorodniki vključno z incestom kot v odnosih vsakovrstne tudi cerkvene gosposke do pogosto skoraj brezpravnih služabnic in služabnikov oz.poslov in delavcev. Povprašajte na primer resnicoljubne etnologe in svoje morda še žive 80 in in več letne prednike. Zakon pre-moči je tiho vladal in pogosto zlorabljal šibkejše. Zdi se mi skoraj,da bi ga nekateri želeli obuditi.

  11. Če nekako povzamem g. Keržeta, kakor ga jaz razumem, meni, da je bil koncil v osnovi zgrešen, da ga nekako ne bi smelo biti in da bi se morali vrniti v čas pred koncilom. Če res zagovarja stališče, da bi se morali vrniti v čas pred koncilom, potem menim, da si tisti čas predstavlja precej romantično. Saj je bilo mogoče več reda in discipline, ampak tisti čas je bil čas svetovnih vojn, precejšnje nadutosti svetovnih elit. Sv. Favstina Kowalska je bila v svojih dnevnikih do cerkvenih predstavnikov pogosto kritična. S tistim časom je bilo nekaj močno narobe. Najbrž ni šlo samo za spolne odklone.

    Jaz se strinjam z marsikaterim mnenjem g. Keržeta, bolj kot povprečen komentator tukaj. Ampak vračanje nazaj je zame ena velika neumnost. In tako napadanje koncila samega se mi zdi kar malo bogokletno. Koncil je pač bil del božjega načrta. Je del naše zgodovine z vsemi dobrimi in slabimi posledicami. Svet gre naprej, ne nazaj, Bog se še vedno razodeva.

    Če bi strokovnjak, kot je g. Kerže, prikazoval lepote predkoncilskega, se boril proti lobiju, razkrinkaval zablode pokoncilskih praks, se tudi boril za to, da dekleta med ministranti nimajo kaj iskati, ipd., potem se energija ne bi zgubljala v brezsmiselnih razpravah z ljudmi, ki nam je mar za našo Cerkev.

      • Strinjam se s tem, kar je napisala ga. Kerže v tem komentarju:
        https://www.casnik.si/se-enkrat-o-homoseksualni-krizi-med-duhovscino/#comment-182007

        V praksi se dogaja, da tam, kjer so ministrantke, fantje pobegnejo; podobno kot tam, kjer je žena preveč prisotna, mož pobegne (v delo, hobije, gostilno, karkoli).
        Tu gre za vprašanje moške narave, ki je v sodobni družbi precej medlo zastopana. Saj to ni res, da bi bile ženske kaj manj sposobne, samo same ostajate…

      • Oglašam se z moževega naslova, ker svojega nimam, pa saj si itak vse deliva.
        Ženska se lahko prepusti svojemu ženskemu poslanstvu, če ima ob sebi moškega, ki jo presega, še posebej mentalno in duhovno. To pa je danes zelo težko, ker imamo same mamine sinčke okoli, ki radi čepijo v svojih majhnih lužicah užitkov in cinizma, medtem ko ženske, ker niso zadovoljne s tistimi, ki so jih pustili daleč za seboj v šoli in vsepovsod drugje, se tolažijo z dobrimi službami in furajo naprej svoje skrpane familije. Če ima ženska možnost, da se vrne za štedilnik, ji toplo priporočam. Moja lastna izkušnja pravi, da ni lahko, je pa zelo osrečujoče biti ‘prostovoljna služabnica svojih najdražjih’. Mimogrede, je to tudi zelo vplivna vloga, poglejte samo Marijo. Ni niti duhovnik, pa ji ničesar ne odreče Kralj vseh kraljev.

  12. Baubau, ne poznaš narave in vloge ženske narave? Poslušaj Perka pri Možini včeraj in vse možake, ki so jim te zadeve jasne. Kaj ženska na koncu vseh koncev koncev vedno PRIČAKUJE? Nekaj poskočnega. Tu ni izjeme, če je le zdrava.

    Redka je žena, pripravljena na svetniško čistost. Apostoli so kmalu zapustili VSE, tudi svoje žene in šli za Jezusom. In ženske, ki so bile v bližini, so živele čisto, kurbarija ni bila možna, drug drugega so imeli na očeh. Pa danes najdi tako žensko: zadnja je umrla leta 1938, sveta je, njeno ime pa je omenil nekdo zgoraj. Če se malo pohecam.

    Če se pa ne: KURBARIJA je vedno tam, kjer sta dva spola skupaj. Zato pa se nekateri tako zelo veselijo ministrantk. Gospa Kerže je zadnjič napisala, da se jih nekdo veseli tako zelo, da njeni fantje pridejo na vrsto za ministriranje le, ko so zale lepe deklice v angelskih oblekcah na bolniški.

    Luteranska perverzija v katolištvu je v času sedanjega papeža dobila izjemen pospešek. Kot pri TV Modrijanih smo: malo Boga, veliko ženskih spodnjic, ljubezen vsevprek – in dober biznis. Upati je, da bo Gospod preprečil te zle načrte v Cerkvi. Pred tem pa jo bo seveda hudo razdejal.

    O tem ni nobenega dvoma, kajti po naši gnili veri nam bo dal dogajati.

  13. Religiozna organizacija, katere osrednje prizadevanje je skrb za dobro počutje ega ali sebstva, je zgrešila bistvo religije. V taki organizaciji pojavi kot so nestrpnost do sorodnih organizacij, nezmožnost ločevanja zrna od plevela, finančni škandali, spolna izprijenost, promoviranje raznih ideologij itd. niso napakica v sistemu. Tedaj so ti pojavi logična in neizogibna posledica te usmeritve in sestavni del sistema samega.

    Če gre za krščansko organizacijo, to kaže na temeljno nerazumevanje poti, učenja in žrtve Jezusa Kristusa in njegovega sporočila oziroma na odmik od njenega bistva.

    Prave vere ni brez pameti. Če je, gre za slepo vero, ki ni odrešujoča. Obratno, ta človeka pohabi in ga degradira na raven dresirane živali, s katerim je lahko manipulirati. Tako znotraj organizacije kot zunaj nje.

  14. Odlično tine: to ni “napaka v sistemu”, ampak je del sistema, ker je sistem povsem posveten, zemljen, kamnit, mesen. Ni Svetega Duha. Kako priklicati Svetega Duha pa je povsem jasno, a večinski del Cerkve tega ne zmore. Zakaj ne? Ker stremi, kamor stremi nerazsvetljeni zemeljski um: meso, denar, čast, zavist in pohlep.

    Res, da prave vere ni brez pobožjene pameti, a razum sam ni dovolj: k Božji pameti spada tudi transcendentna ljubezen do Boga. Brez nje je VSE ZAMAN. To je prva in edina Prva zapoved. Vse ostale so odvisne od nje. Brez stremljenja k tej čisti ljubezni je Cerkev le eno prerivajoče se trpeče društvo. Takrat duhovniki iz tesnobe začno piti, sodelovati z mafijami, padejo v greh gejevstva in pedofilije. Vzrok temu je, da nimajo SMERI. Kljub vsem svetim mašam in obhajilom, živijo v družbi hudih duhov. To je poučna Božja pravičnost. Trmoglavci ne prejemajo usmiljenja, zato jim je dana pravičnost: posledice grehov. Ker ne ljubijo Gospoda, morajo ljubiti greh.

  15. Si plačan za to bolezen? Bolezen je očitna, ker ne poznaš življenja Cerkve, ne poznaš svetega Janeza Pavla II, ki je že takrat iskal nove načine papeževanja in oznanjevanja lastnim vernikom. Ni ga našel, sedaj je še slabša.

    Gospod Granda je na Zaplazu od škofa Glavana dobil posebno nagrado. Sam jo je ocenil kot nagrado za KRITIČNOST, ki je božja lastnost, saj je bil tudi Jezus skrajno KRITIČEN do hinavstva v kleru. Kritika iz ljubezni je torej cenjena zadeva, čeprav Granda kritizira sistem, ne pa Cerkvenih zmot in grehov.

    Kaj naj razlagam otrokom, ko slišijo, da so se Irci odvrnili od Cerkve, ko so spoznali, kaj je počela stoletja? Še 10 let nazaj so bili največji katoliki v Evropi, menda.

    Vsaka beseda, ki ni molk o zmotah in grehih Cerkve, ki ranijo duše, je za nekatere herezija in apostaza. A to so klerikalci, ki so Slovenijo skozi stoletja pohabili da tako strahotne mere, da še danes ljudje raje poslušajo in izbirajo komuniste kot pa škofe.

    Vedno so POSLEDICE. Četudi lažna vera uči, da je greh sprejemljiv, ker je Bog tako usmiljen. Je usmiljen, ni pa neumen.

    Pa še ponižno priznanje dolgujem: res je, plačan sem, in plačuje me Gospod, s sladkostjo v srce, zato mi gre tako dobro, kot poveš 🙂 Vsakomur, ki ga Gospod plačuje, gre zelo dobro.

Prijava

Za komentiranje se prijavite