Edi Gobec: Z rodoljubjem v lepšo slovensko prihodnost

9
Rodoljubje, to je narodna zavest, zdrav narodni ponos in močna ljubezen do naroda, je neobhodno potrebno za narodno in državno preživetje in uspešnost.

Po poročilu Radio Ognjišča je mednarodno znani tržaški pisatelj Boris Pahor v svojem predavanju v Državnem svetu poudaril, da je »prva stvar, ki manjka Slovencem, zavedanje samega sebe. Nimajo čuta za domoljubje, kar je tudi problem slovenske državnosti. Slovensko mladino (in ne samo mladino!) je treba vzgajati v smislu slovenske identitete.« Podobno je na simpoziju Svetovnega slovenskega kongresa v Domu prosvete na Tinjah izjavil koroški profesor Jože Waukonig: »Noben narod ne preživi brez narodne zavesti; država brez  narodne zavesti svojih državljanov nima prihodnosti.« Pesnik dr. France Prešeren obžaluje, da Slovenci »kar ni tuje zaničujemo« in hrepeni po času, »ko bi nebesa milost nam skazale … in Orfeja…nam poslale, da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod  Slovenije cele!«

Nič čudnega, da je pri vsej prezaposlenosti slovenski nadškof in kardinal dr. Franc Rode, po mladosti v begunskih taboriščih na Koroškem in v Argentini in študiju v Buenos Airesu, v Rimu in Parizu, čutil potrebo in morda narodno dolžnost, da napiše čudovito knjigo Za čast dežele (Družina, 1997).

Rodoljubje je neobhodno potrebno za narodno in državno uspešnost

Mislečemu človeku mora biti jasno, kako neobhodno potrebna za narodno in državno preživetje in uspešnost je narodna zavest, zdrav narodni ponos in močna ljubezen do naroda, skratka rodoljubje. Seveda to ne pride samo od sebe. Tako je Ivan Zorman, slovenski ameriški pesnik, skladatelj in narodni buditelj, leta 1926 razmišljal, kako v ameriškem okolju slovenski mladini ohraniti slovenstvo. Ohranila ga bo le, če bo nanj ponosna. A če ne ve, na kaj je lahko ponosna? Spoznati mora torej, kar je lepega v naši kulturi in zgodovini, poznati mora slovenske vzore in uspehe!

Drugi pomislek je, kako naj ljubim narod, kjer žal vidim toliko krivic, po Prešernovo »razprtij in iskanja dobička«,  pa brezbrižnosti, sebičnosti, korupcije in večkrat brezupnih razmer. Prvo važno vprašanje tu je, če nismo morda preveč črnogledi. Kot je za Večer (01. 12. 2018) izjavila slovita pevka Bernarda Fink, kozarec lahko vidimo na pol prazen ali na pol poln. Simpatična rojakinja dobro pozna svet in tudi Slovenijo. Meni, da »je slovenski kozarec še vedno bolj kot na pol poln«.

Moj narod je moj narod neglede na to, ali je na pravi ali na napačni poti

Skozi večji del zgodovine smo Slovenci bili pod tujo oblastjo in na splošno je bilo v korist oblastnikov, bodisi Avstrijcev, Italijanov, Madžarov ali komunistov, ki so verjeli v odmiranje države, da smo ponižni, ubogljivi, brez narodnega ponosa in razdvojeni (po znanem pravilu: Razdeli in vladaj!). Tudi to se je marsikje vtisnilo v slovenski narodni značaj in smo potrebni prevzgoje. Vendar je prav in nujno, da po priznanih napakah prisluhnemo enemu najbolj prodornih opisov pravega rodoljubja, ki ga je sredi 19. stoletja Ameriki in svetu ponudil nemški izgnanec, ameriški priseljenski novinar, general v Civilni vojni in Lincolnov osebni prijatelj Karl Schurz. Tako pravi:

»Moj narod je moj narod neglede na to, ali je na pravi ali na napačni poti. Kadar je na pravi, si bom prizadeval, da na njej vztraja; kadar na napačni, bom storil vse, da jo zapusti in stopi na pravo!«

To je odličen napotek tudi za vsakega rodoljubnega Slovenca. In verjemite, da nam v »logistiki« tu in v življenju na splošno lahko zelo pomaga tudi sledeča izjava verjetno največjega staroslavnega kitajskega modreca Konfucija (551-479 BC):

»Vsak človek je moj učitelj: opazoval bom njegove dobre lastnosti in jih posnemal in slabe  in se jih izogibal!«

Gre za preživetje in lepšo prihodnost Slovenije

Zelo nam lahko pomaga tudi naš slovenski mislec, organizator in buditelj dr. Janez Evangelist Krek. Po bistrem opazovanju rojakov jih je razdelil v dve skupini. Eni so ampakovci, navadno omahljivci, ki se včasih tudi navdušijo. Vendar se hitro ustrašijo težav in žrtev in se izgovarjajo: ampak, ampak … Tisti, ki rešujejo položaj pa so torejci. Soodločajo na volitvah, kjer volijo najbolj poštene, zmožne in rodoljubne kandidate. Vztrajno iščejo rešitve perečih problemov, nove ideje, poštene sodelavce in izboljšanja. Stalno spreminjajo na bolje sebe, svoje okolje, svoj narod in včasih celo širši svet. Tudi danes nas ta slovenski velikan vabi: Bodite torejci! Gre za preživetje in lepšo prihodnost Slovenije, katere odgovorni oskrbniki ste!

Edi Gobec je zaslužni profesor sociologije, socialne psihologije in izseljenskih študij Kentske državne univerze v ZDA

Dr. Edi Gobec je ustanovni ravnatelj Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča, član Akademije znanosti v New Yorku in avtor ali urednik dvajset knjig. Z ženo Mileno, upokojeno srednješolsko profesorico jezikov, in skupaj s prof. Bredo Lončar avtorico v Ameriki in po svetu priljubljenih učbenikov slovenskega jezika (Slovenian Language Manuals), sta darovala bogastvo arhivov o slovenskih dosežkih po domala vsem svetu Arhivu Republike Slovenije.

9 KOMENTARJI

  1. Rodoljubje in domoljubje je vtkano v zavest slehernega pripadnika kateregakoli naroda – razen slovenskega. Ne gre le za klasično delitev na levičarje in desničarje oz. progresiste in konzervativce, ki se pojavlja pri vseh narodih, povsod po svetu in zlasti v Evropi in zaznamuje z rodoljubjem in domoljubjem predvsem desno oz. konzervativno politično usmeritev, progresiste in levičarje pa bolj z internacionalizmom in multikulturalizmom. Pri Slovencih gre poleg te delitve, ki je že itak zelo asimetrična in večinsko nagnjena v levo, progresistično smer, še za usmeritev v nespoštovanje, zanikanje in nepotrebnost lastnega naroda, česar pri drugih, predvsem sosednjih narodih, ni opaziti. Že pred 200 leti so nekateri naši rojaki preferirali ilirizem pred slovenstvom, trdili, da govorimo hrvaško narečje in se celo kot Stanko Vraz in somišljeniki preselili na Hrvaško in začeli pisati v hrvaškem in ne več v slovenskem jeziku. Mnogi naši rojaki so tako razmišljali in nas v usodnem letu 1918 ob razpadu avstro-ogerske monarhije vključili v državo SHS in nato najprej v kraljevino ter kasneje v socialistično Jugoslavijo. Tako so nas izključili iz srednjeevropskega kulturnega kroga in nas vključili v orientalskobalkanskega z vsemi posledicami, ki jih čutimo še danes. In prav tako še danes, v modernih časih Evropske unije in samostojne države ti naši rojaki, ki imajo po volji večine slovenskega življa vso oblast, razmišljajo enako. Zato zaenkrat rodoljubje in domoljubje v Sloveniji nima prihodnosti.

    • Drži, pomanjkanje domoljubja ter narodne zavesti je, če zanemarimo še druge kulturološke in sociološke razloge, v praktičnem smislu privedel do še enega nevarnega pojava: vsegliharstva (vsi so enaki, vsi kradejo, vsi so lumpi – vse tja do politike kot ku…), odsotnosti na volitvah in sploh anemične politične abstinence, misleč, naj namesto nas to uredi kdo drug. Posledica je bolj katastrofalna, kot si mislimo: izjemno nizka politična kultura slovenskega naroda, nenaraven in nevaren zasuk v levo (beri: nedemokratično) stran. Zato pa iz ozadja vlada vzporedna ali globoka država, v vidno ospredje pa poriva “blago s kratko dobo trajanja” – nove obraze. Saj bodo namesto Erjavca našli nekoga, ki bo igral podobno vlogo. Deja vu!

      • Glavni problem SLO ni leva vlada, ne novi obrazi, ne ugrabitelji države. Glavni problem so volilci, ki so taki kot ste jih opisali. V veliki m eti pa so taki zato, ker niso domoljubi ! Kot Slovenci v obeh Amerikah, kot spoštovani g. Gobec…eden od nosilcev slovenskega čudeža v Argentini, ki bi ga pravzaprav moral napisati z veliko začetnico kot svetovni fenomen – Slovenski čudež v Argentini !
        Zaradi domoljubja, vere in tradicionalne vzgoje po družinah. Tega ni v slovenskih družinah tukaj, zato tukaj ni domoljubja. Če ga ni po družinah, ga tudi država ne more dati….
        Sklicujejo se na smešno “športno” domoljubje, mene ga je pogosto sram- ko gledam slovenske “maškare” na tribunah denimo zdaj ob rokometu….

    • V redu ste napisali. Toda, progres je neke sorte razvoj,kajne ?
      Saj niste mislili da imamo v SLO progresivce oz. da so SLO levičarji kakšni progresivci ?? Njihov “razvoj” je bil opisan v Dražgošah, razvoj proti letu 1941….

    • Tako nedomoljubnega komentarja pa nisem pričakoval. Ja, nedomoljubnega.
      Tudi avtorja sem hotel opozoriti na mali spodrsljaj, da smo bili pod tujo oblastjo “bodisi Avstrijcev, Italijanov, Madžarov ali komunistov,”. Komunisti so bili kar lepo naši.
      Večno aludiranje na to, kako je balkan pokvaril “poštene in pridne” Slovence dokazuje nasprotno! Dokazuje, da smo bili vse prej kot to. V resnici kaže samo na nadutost, ki ji ni ne konca ne kraja. Takšno rušenje morale naroda pelje v še globji propad. Brez konca in kraja.

  2. Za božje kraljestvo je značilna enost. Za ta svet različnost in raznolikost. Zato smo si ljudje različni, različnih ras in narodov, zato so različne živali in živalske vrste, različne rastline in rastlinske vrste, različni minerali, različne vremenske razmere itd. Sedaj se pa poizkuša ustvariti enega univerzalnega človeka, ustanavlja se ministrstva za (eno) vreme. Da bi ustvarili in imeli samo eno žival, rastlino, mineral, jim še ni prišlo na misel.

    Po tem, ko je propadel nacional- socialistični poizkus, da bi imeli samo eno čisto raso in ko je propadel komunistični poizkus, da bi imeli samo enega novega človeka, smo priča novemu socialnemu inženiringu, da bi imeli samo enega človeka mešane rase in samo en narod. Gre za novo utopijo, za ponoven obupen poizkus ustvariti božje kraljestvo na Zemlji. Poizkus se bo končal tako, kot prejšnja dva. Nedvomno gre za delo Antikrista. Ne glede na to, ali pobude in v zadnjem času celo grožnje prihajajo iz marksistično-levičarskih, progresističnih ali cerkvenih krogov.

  3. Za Božjo voljo Tine in podobni, Božje kraljestvo je bogastvo v različnostih in miroljubje, ki se podreja spravi.
    Torej enost in edinost je zlo, ki nasprotuje Božjemu kraljestvu ali sožitju v različnostih.

  4. Vrhunec slovenskega rodoljubja predstavljajo sportne dvorane, ki odmevajo od: “Tko ne skace, nije Slovenac!”

    • Res je, če je glavni identitetni znak slovenstva športni dosežek, ta pa je vedno kratkega daha, je to slabo za narod.

Comments are closed.