Kardinal Franc Rode: »Komunizem bomo premagali s kvaliteto!«

12
1920

Foto: vaticannews.vaV začetku septembra se je v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani odvilo prvo srečanje v nizu pogovorov z naslovom Ars et Religio, na katerem je slovenski kardinal dr. Franc Rode, ki ne slovi zgolj po svoji vlogi duhovnega očeta slovenskega naroda, marveč je tudi velik poznavalec cerkvene umetnosti s pretanjenim čutom za estetiko, skušal pojasniti odnos med religijo in umetnostjo oziroma kulturo. Gre za razmerje, za katerega se zdi, da v sodobnem svetu nekoliko izgublja na aktualnosti.

V torek, 4. septembra 2018, ob 19. uri sta založba Družina in Kulturno umetniško društvo KDO? priredila v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani prvo srečanje v nizu pogovorov Ars et religio: Medverska žarišča, na katerem je o temi Ontologija umetnosti v času umetniške krize spregovoril kardinal nj. em. Franc Rode. Pogovor je vodil Jan Peršič.

In čeprav so bile vse velike civilizacije v zgodovini ter njihova kulturna zapuščina tesno povezane z božanskim, 20. stoletje prinaša odmik od te »naravne simbioze«. Zdi se, da je pojav sekularizacije zajel tudi področje umetnosti, ki je nekdaj pomenila eno temeljnih oblik komunikacije med človekom in Bogom, med umrljivim in večnim, med tostranskim in transcendentnim. In nenadoma se je znašla v »vpregi« propagandnih aparatov totalitarizmov – v službi ideologij in politike, čeprav naj bi ostala izraz človekovega notranjega čutenja in hrepenenja.

»Vera, ki ne oblikuje kulture je jalova«

Tako tudi umetnik mnogokrat ni več nekdo, ki bi s svojim talentom predstavljal posrednika med enim in drugim, marveč postane orodje propagande. Tako je božansko naenkrat razvrednoteno. Tipičen primer tega je realsocializem, ki je več kot očiten odraz poplitvenega duhovnega stanja družbe znotraj katere je tovrstna »umetnost« nastajala.

Karel Marx in socialistična ideologija sta namreč hotela, da človek sovpada sam s sabo, tako kot mačka, ali katera druga žival, idealno sovpada sama s seboj. A človeka vedno sili nekam višje ali nižje in ravno to je tisto počelo umetnosti. Tudi krščanstvo je vir nasprotovanja našim nižjim strastem, naši banalnosti, kot želo, ki nas bije. In iz tega temelja nasprotovanja je vzklila evropska umetnost.

Zmečkane pločevinke coca-cole na platnu in inštalacije ali kako je umetnost razvrednotena

Podobno zapuščino opažamo pri nacistični, na germanskem poganstvu osnovani umetnosti. V sodobnem času pa lahko vidimo poplavo umetniških stvaritev, ki pogosto nakazujejo na to, da so se mnogi umetniki in kulturniki že močno oddaljili od božanskega. Pri njih je moč zaznati duhovno poplitvenost. Primer takšne umetnosti so na primer zmečkane pločevinke coca-cole upodobljene na slikarskem platnu. Drug takšen primer pa so t. i. »inštalacije«, ki se zdijo kot odpadki, kot da je umetnost postala nekakšna deponija.

Ni prave razlike med pristnim duhovnikom in pristnim umetnikom

Gre za simptomatiko človekove duhovne podhranjenosti? Zdrava zemeljskost naj bi bila namreč odprta v večnost. Umetnik je bil v minulih stoletjih posredovalec Božjega sporočila svojemu narodu, ljudstvu.

Njegova ključna naloga je bila potemtakem mediatorska, saj je »ustvarjanje« pripadalo zgolj Bogu od katerega je prejemal navdihe, reproduciral in ponovno ustvarjal. Umetnik je tisti, ki je Bogu blizu, zato tudi med duhovnikom, ki pristno živi svojo duhovnost ter umetnikom, ki je zares pristni umetnik, in ki iskreno črpa ustvarjalnost iz svoje notranjosti, ni prav velike razlike.

Umetnik naj bo občutljiv do družbe znotraj katere ustvarja

Foto: vaticannews.vaIn če želi biti umetnik iskren, kar je ključnega pomena pri njegovi dejavnosti, mora imeti tudi pristen odnos z ljudmi, da ve, na kakšen način naj ustvarja, tako da ne bo prizadel njihovih čustev. Naj bo torej senzibilen za svojo okolico in tudi v skladu s tem načelom sledi lepoti in resnici. In če njegovo ustvarjanje navdajata temačnost in brezizhodnost, to nakazuje predvsem na to, da je izgubil stik s Transcendentnim. Med posameznimi verskimi izročili sicer lahko obstajajo velike razlike v dojemanju tako lepote kot tudi resnice, vendar pa je kardinal Rode prepričan, da v samem bistvu obstaja nek skupni imenovalec.

Čas bo ločil pleve od žita

Nekoč, ko je našim krajem še »vladal proletariat«, je kardinal v svojem slogu preroško napovedal, da bo v umetnosti čez čas obstalo le to, kar je kakovostno: »Komunizem bomo premagali s kvaliteto.« In še »Kvalitete nam ne morejo prepovedati.«

Tudi na tokratnem srečanju je diktaturo proletariata označil kot sistem, ki se je sesul sam vase, in ki sodobnemu svetu nima več prav veliko za pokazati in ponuditi. Po njegovem prepričanju bo čez petdeset ali sto let jasno, ali je neka sodobna umetnost zares kakovostna, ali kot bi rekli »v prevodu« – ali vsebuje tisto transcendenčno dimenzijo, ki je pravzaprav njeno bistvo.

Zakaj so se impresionisti obdržali?

Če je nima, bo kmalu utonila v pozabo. Prav zato se s sodobno umetnostjo ni potrebno pretirano obremenjevati. Čas jo bo prečistil in obdržal to, kar je dobro, tako kot je v ljudskem spominu obdržal impresioniste, na primer Jakopiča in Groharja. V družbeni zavesti sta se ohranila prav zato, ker sta slikala lepoto. Je pa kardinal obenem izpostavil, da sodobni ljudje pogosto niso sposobni z razumom in srcem vrednotiti sodobne umetnosti, kar gre pripisati propagandi in vzgoji.

Umetnost v sebi vselej skriva kanček večnosti

Vsaka prava umetnost je sicer že sama po sebi usmerjena k presežnosti, četudi izrecno ne vsebuje religioznega. Gre za globlji vpogled v lepoto stvarstva – govori o stvarniku. Pri Mozartu je na primer moč čutiti, da v svoji izraznosti doseže sam vrhunec presežnega.

Glasba je sicer po mnenju Rodeta umetnost, kjer človek lahko pride najdlje. Ona največ pove. Morda je mogoče z njo primerjati še poezijo, ki pa pravzaprav ni prevedljiva v druge jezike in je prav to njena težava. Človek še ni šel tako daleč niti v arhitekturi, niti v kiparstvu, niti v slikarstvu, kot mu je uspelo prav v glasbi.

Kako se Bog razodeva skozi svoje Stvarstvo

V pogovoru s publiko se je slovenski kardinal dotaknil tudi tega, kako neko estetsko izkustvo pripelje do duhovne spremembe v posamezniku. Kot primer je navedel Božje stvarstvo, ki je nekako še bolj primarno od umetnosti in v katerem lahko človek doživi svoje notranje duhovno doživetje.

Lepota stvarstva človeka presune in naenkrat se zave nekih še nepoznanih globin v sebi. Tako se v človeku zgodi neko izkustvo Boga in samega sebe hkrati.

Ateizem ni naravno stanje, ateizem je defekt

Foto: vaticannews.vaPrav zato lahko ateizem razumemo predvsem kot ignoranco do samega sebe. Gre za to, da se nek človek še ni našel, in ko se najde, ateizem naenkrat ni več mogoč. Stvarstvo je razumljivo samo skozi teološko perspektivo, če je Stvarnik in je dober sam po sebi. Zato ima tudi človeško telo neskončno dostojanstvo in ni ječa duše, ampak mu je podarjeno zveličanje.

To se kaže tudi v krščanski umetnosti, ki se poleg osebnega odrešenja, dotika tudi že omenjenega stvarstva.

Kardinal je zaključil svojo izpoved s trditvijo, da je vsak izmed nas lahko umetnik. Vsakdo lahko iz svojega življenja naredi umetnino, in sicer tako da je dober do drugih, da je plemenit in da ne obsoja. In njegovo življenje bo mojstrovina. Vendar ne brez stika s Transcendentnim, brez povezanosti z Bogom. Slednje je tudi ključno za prenovo umetnosti in povrnitev njene estetike na ravni celotne družbe.

Družba se prične spreminjati s posameznikom, skozi stanje njegovega duha. Tako naša umetnost ne bo več deponija, navlaka odpadkov in smeti, marveč bo pristen odraz mnogokrat izgubljene božanske lepote, ki so jo znali na tako umetelen način posredovati Mozart in ostali veliki umetniki preteklih zgodovinskih epoh. Naj se znova prerodi v odsev božanskega.

Tako narava kot tudi resnična umetnost nam lahko pomagata spoznati, da ljudje nismo živali, ki so samemu sebi dovolj, marveč v nas prebuja koprnenje po nečem mnogo večjem, po nečem presežnem. In prava umetnost je tista, ki našim notranjim čutenjem ter hrepenenjem pusti prosto pot do naše zavesti, ne pa da služi ciljem določene ideologije ali politike.

12 KOMENTARJI

  1. Briljanten zadetek v življenjsko bistvo in poslanstvo.

    Usmerjenost v življenjsko kvaliteto – vrednotno plemenitost, velja po življenjski logiki za vsa področja življenja. Tudi za politiko.

  2. Potruditi se bo treba, da bo za ljudi teizem znatno bolj privlačen kot pa ateizem.

    Da bo teizem ne bo imel le razumsko prednost pred ateizmom, ampak tudi vsakdanjo življenjsko.

    Velika ovira za teizem in s tem kvaliteto življenja, je današnja plehkoba življenja, pa čeprav je izobraženost ljudi mnogi večja kot nekoč.

    To pa dokazuje, da izobraževalne ustanove in mediji zanemarjajo vrednotno plat življenja in s tem tudi smisel življenja.

  3. Simbolne zmage nad komunizmom nam slovenska levica nikoli ne bo privoscila. Navzven, za svet spilajo demokrate. Navznoter so totalni komunisti. Branijo vse komunisticno. Celo Sovjetsko zvezo, venezuelski in kubanski rezim. Hodijo spilat dvorne norcke h Kim il Sungu. Ignorirjo 600.000 pobitih v jugokomuniznu po koncani vojni. Rankovicev podatek. Trdijo da je najvecji zlocin po drugi vojni Srebrenica, ceprav gre zaevidentno laz. So na strani Putina in Vucica. In posredno Milosevica. Preprecujejo, da bi se drzava z veseljem spominjala svojega nastanka in nastopa parlamentarne demokracije. Intimno so komunisti. Spet bi pobijali drugacne, ce bi se dalo. Isti so se vedno, kot jih je vzgojil zlocinski NKVD.

  4. Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri vstajenjski velikonočni maši
    Na Prešernovem trgu je doživel prizor, ki ga je prizadel:
    K temu prizoru, ko je nekdo nečloveško pretepal ležečega, bi dodal, da isto vsi delamo z našo okolico, našim »skupnem domom« za kar nas okrožnica »Hvaljen moj Gospod« in Poslanica : “Uporabimo usmiljenje do našega skupnega doma” vabi k spreobrnenju,

    To bi morali cerkveni voditelji opominjati, pa tega niso storili in tudi sedaj ne delajo nikjer. Skoraj se tega ne omenja, niti v tisku, še manj pa v pridigah, kjer bi moralo biti v ospredju, ker kakor je zapisano:
    : Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod. (5 Mz 30,19)

    In kakor je zaključil msgr :«Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus“ (Ef 5,14).
    Ker v poslanici piše:
    2. …ker smo grešili
    Bog nam je podaril zemljo, da bi jo obdelovali in varovali (prim. 1Mz 2,15) in sicer s spoštljivostjo in uravnoteženostjo. ‘Preveč’ jo obdelovati – torej izkoriščati jo na kratkoviden in sebičen način – in premalo jo varovati, je greh.

    O da bi lahko za vse to, kar se dogaja v našem domu, jubilej Usmiljenja priklical verne kristjane »k globokemu notranjemu spreobrnjenju« (Laudato si, 217), še posebej podprtim z zakramentom sprave. V tem jubilejnem letu se učimo iskati Božje usmiljenje za grehe proti stvarstvu, tiste torej, ki jih do sedaj še nismo prepoznali in se jih izpovedali. Zavzemimo se narediti konkretne korake na poti ekološke spreobrnitve, ki zahteva, da jasno zavzamemo stališče glede naše odgovornosti do nas samih, bližnjih, stvarstva in do Stvarnika (prim. ibid. 10; 229).
    Usmiljenje brez del je v sebi mrtvo…
    V tah stavkih je jasno povedano, da tu ne gre samo za »OZNZNJATI«, temveč tudi za dejanska vsakdanja dejanja v posvetnem in verskem smislju. Zaskrbljenost je, da se niti ne oznanja, kaj šele, da bi bila vsakodnevna dejanja.

    V »Hvaljen moj Gospod« je jasno povedano, da tu ne gre za enostavne »obliže«, temveč za popolno spremembo življenskih navad = način življenja. Kar tudi zahtevajo v COP (Svetovna zborovanja okolja), ki omenjajo »pred tovarniško dobo« toraj vsaj 250 let nazaj, ko so ljudje živeli v soglasju z Naravo, toraj brez takozvane »tehnologije«.

    Tudi zakon za nove gradnje evroposke zveze:
    Kaj prinaša podnebno- energetski sveženj? ( 15/06/2009, 17h.07´)
    Po letu 2018 naj bi vse na novo zgrajene stavbe proizvajale svojo lastno energijo!!

    To je SAMOZADOSTNOST PORBNE SILE
    Stavbe nerejene pred tem, pa se bodo morale v najkrašem času prilagoditi temu zakonu.

    Pripomniti je treba, da so naprave za SAMOZADOSTNOST PORABNE SILE razvite za takojšno izdelovanje in delujejo desetletja v Argentini, ni pa jih na svetovnem trgu, ker so povsem neznane, ker se ne poučuje predmet visokega izkoristka v nobeni šoli.

    Ste sploh kedaj razmišljali ali razpravljali o tem?

    Vse to spada po okrožnici in poslanici, v verski pouk! In sicer od vsega začetka, ker pa Stvarstvo pred tovarniško dobo ni bilo toliko ogroženo (Raz.13), je bilo premalo pažnje na tem področju, sedaj pa je to prvovrstna nuja, enakopravna desetim Božjim zapovedim, ker je bil prvi »napotek« zapoved dana človeku v raju.

    • g. Avgust, to “tovarniško dobo” razumem kot nek preobrat k izkoriščanju vsega možnega za človeški blagor.
      Vendar to ni stremljenje k človekovi sreči, ampak k človekovemu udobju.
      Ker če bi prevladalo to prvo, bi se človeštvo zavedalo, da si “veje na kateri sedi”, ne sme žagat.

  5. Rode je … Rode. Vsekakor eden največjih Slovencev. Lepo smo ga izgnali iz domovine… no, jaz zagotovo ne, še marsikdo verjamem, da ne, toda ostali…

  6. Kardinal dr. Franc Rode pravi: »Vera, ki ne oblikuje kulture je jalova«
    »Odgovornost do naroda se začne v postelji,« pa je pred leti odmevala izjava kardinala dr. Rodeta.
    Še vedno berem:«»Banke so krive za finančni zlom mariborske nadškofije« , kar je kardinal imenoval zgolj »lokalni spodrsljaj«. Bivši predsednik slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je bil torej zlodej, hudič, Cerkev pa nič?
    »Lahko smo boljši Slovenci, kot smo!« To je bilo aktualno sporočilo kardinala dr. Franceta Rodeta s pogovora in večera v skednju Janeza Škrabca.
    Janez Škrabec je sicer pogosto »imenovan kot velik človekoljub«, je mecen frančiškanov, je aktiven član Kučanovega Foruma 21 ter velik prijatelj in odlikovan od ruskega vodstva in prijatelj zloglasnega diktatorja beloruskega Aleksandra Lukašenka. V tisku pred tem večerom pa berem tudi: »Kardinal Franc Rode se bo na skednju Škrabčeve domačije pri Ribnici z Manco G. Renko pogovarjal » o življenju in delu, preteklosti in prihodnosti ter veri in dvomu. Pogovor bo torej potekal na domačiji ribniškega tajkuna Janeza Škrabca, znanega po tem, da se s svojo družbo Riko pojavlja v korupcijskih poslih, nazadnje v megakorupcijskem škandalu investicije Intereurope v Rusiji.«
    Berem, da je kardinal dr. Rode pogovor sklenil z zahvalo gostitelju. “Upam, da je bila to ura kulture, pospeševanje kulture. To je inteligentno, vi ste inteligenten človek” .

  7. Jejehata jejhata. “Komunizem bomo premagali s kvaliteto… Umetniki smo vsi..V glasbi je šel človek v umetnosti najdlje..”.Prava meneštra o kulturi, veri , umetnosti…
    Ko je, sicer spoštovani g. kardinal Rode, skupaj s papežem in kardinali poslušal predavanje p. Rupnika, mu očitno ni bilo ali pa hotelo biti nič jasno.
    Zato je RKC tam kot je.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite