Boris Pahor: Ko vodiš državo ne smeš imeti razklane glave (foto in video)

1
807
Boris Pahor 6
Boris Pahor je s pronicljivo mislijo navdušil dijake ŠKG; Foto: Aleš Čerin

V sredo, 29.  januarja 2014, je družbeno-politični krožek Škofijska strela na Škofijski klasični gimnaziji v šolski knjižnici organiziral pogovor z našim velikim pisateljem častitljive starosti, Borisom Pahorjem.

Vprašanj je bilo bolj malo, odgovori pisatelja pa dolgi ter pripovedno in vsebinsko bogati.  Zaobjemali so predvsem njegovo bridko doživljanje fašizma, ki sta ga zaznamovali tako travme iz bližnje fronte prve svetovne vojne, ter obupano upanje, da bo s tem uničevanjem slovenskega naroda konec ob iskri druge svetovne vojne, in s katerim se stežka sprijazni, a kljub temu ohrani v sebi jasno slovensko narodno identiteto. A dvojno življenje med fašističnim okolišem in svojo entiteto človeka izčrpava, in tudi njemu je, kot je rekel, fašizem odvzel mladost. Upanje mu je prebudil TIGR, saj mu je vlil vero v svobodo, in čeprav ne kot tigrovec, se je Pahor bojeval proti zlu s svojo literaturo.

Sledilo je vprašanje o njegovem sodelovanju z Edvardom Kocbekom v slavnem intervjuju iz leta 1975. Nad “Edijem” se je začel navduševati zaradi revije Dejanje ter politične usmerjenosti kot krščanski levičar, k sodelovanju pa sta ga spodbudili vest o pobojih razoroženih domobrancev v Kočevskem Rogu (saj, kot je večkrat poudaril, ni pošteno, da streljaš na razorožene ljudi) ter tudi prisilno izoliranje Kocbeka.

Pisatelja žalosti  razcepljenost slovenskega naroda, saj, kot pravi, “ko vodiš državo, ne smeš imeti razklane glave”.

Nazadnje je namignil na skelečo rano zamejskih Slovencev, saj za večino Slovencev znotraj matične države niso »ta pravi«, in tako jim je matična domovina bolj mačeha kot mati. O italijanskem nagovoru ministrice za Slovence na Dnevu emigranta v zamejstvu pa je povedal zgolj to, da je gospa »na mestu, ki ni zanjo«.

Pogovor je zaključil z mislijo Srečka Kosovela, ki je že v svojih rosnih dvajsetih letih dejal, da se moramo imeti radi, a naj vsak ohrani svoj obraz, svojo identiteto, svoj jezik, ki se vedno rodi iz ljubezni.

Zapisala: Veronika Snoj, dijakinja 4.a Škofijske klasične gimnazije

Foto: Aleš Čerin

Pripis uredništva: Prispevku je dodan video v produkciji Socialne akademije in krožka Škofijska strela.

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite