Protestantizem in modernizem v Rupnikovi teologiji

136
2011

Protestantizem in modernizem v Rupnikovi teologijiŽe dlje časa obljubljam, da bom napisal kaj kritičnega o teološki misli p. Marka Ivana Rupnika. Po nedavni obravnavi besedila p. Osredkarja sem končno zbral motivacijo, da se lotim tudi veliko vplivnejše misli tega svetovno renomiranega slovenskega jezuita. Za izhodišče kritičnega prikaza bom vzel nedavno izšlo Rupnikovo knjigo Po Duhu (Družina 2018), ki je izšla v italijanščini v zbirki 11 knjig različnih teologov s skupnim naslovom Teologija papeža Frančiška. Avtorje je izbral sam Vatikan, da bi napisali teološko utemeljitev Frančiškovega teološko zelo vprašljivega pontifikata.

Ne mislim se tu ustavljati ob škandalu, ki se je zgodil okrog teh knjig, ko papež Benedikt, čeprav naprošen, jim tudi zaradi razvpite heterodoksije enega izmed avtorjev (Petra Hüneramnna) ni hotel napisati predgovora in jih pravzaprav ni hotel niti prebrati. Tudi se ne mislim ustavljati na platnici knjige, ki je problematična že po sebi, saj v podnaslovu beremo, da Rupnikova knjiga želi predstaviti duhovno teologijo kot pot Cerkve papeža Frančiška (a je to kakšna nova denominacija?). Nameravam se ukvarjati s samo vsebino knjige, ki vsebuje v sintetizirani obliki, kot bomo videli, vse značilne poteze Rupnikove teologije, ki jih najdemo tudi v drugih Rupnikovih knjižnih delih (pozoren bom še zlasti na Rupnikovo knjigo Reči človek, Ognjišče 2001).

Nasprotje med naravo in milostjo

Skozi celotno delo se kot rdeča nit vleče ideja o tem, da je za pristno krščansko življenje bistven prehod od bivanja na način »posameznika« k bivanju na način »osebe«. »Posameznik« je po Rupniku človek, ki biva »po svoji naravi«, »oseba« pa biva »po Duhu«, tj. po nadnaravnem redu, po milosti Božji. Kljub temu, da Rupnik deklarativno pravi, da skupaj s »starimi cerkvenimi očeti«, na katere se tudi sicer rad sklicuje, ne priznava nasprotja med naravo in nadnaravo (str. 29), je prav to nasprotje stalna in osrednja tema celotnega dela (pa tudi drugih Rupnikovih del), ko pravi, da »v sebi zaznavamo sobivanje dveh teženj, konflikt dveh volj, od katerih obe želita zadovoljitev: ena, ki izraža našo osebno naravo, in druga, ki se razodevanjem naravnega nagona upira prvi z neosebnim obrazom ter ne pusti prostora naši svobodi« (str. 53).

Človek živi kot posameznik, če živi po naravi, ali kot pravi drugod »po nujnostih narave« (str. 93). Človek živi kot oseba, če ne živi po naravi: »Osnova človeškega bivanja ni človeška narava, ampak to, kar so grški očetje imenovali hypostasis – tisto, kar je spodaj, se pravi oseba« (str. 63). Kot prototip človeka, ki je zapustil svoje posamično bivanje po naravi in se predal nadnaravi ter s tem postal oseba je Abraham, ki je pripravljen Bogu žrtvovati celo temeljno naravno dobrino – sina Izaka: »Gospodov klic vabi Abrahama, naj vstopi v novo obliko odnosov in zapusti način bivanja po naravi, se pravi domovinske in krvne vezi« (str. 59).

Protestantsko stališče o padli naravi

Sedaj pa poglejmo natančneje, kaj Rupnik pojmuje pod »naravo«, katere naj bi se človek nekako osvobodil, če želi zaživeti nadnaravno življenje osebe. Kar je pri tem ključno je, ali Rupnik zapada protestantski zmoti, da je naša narava povsem poškodovana (od izvirnega greha) in da ji zato ne smemo slediti, pač pa se ji radikalno odpovedati v prid nadnarave. Iz tega namreč izvira znamenita Lutrova teza, da se človek zveliča le po milosti (sola gratia), tj. po Božji dejavnosti in ne po svojih, človeških delih, ki so tako ali drugače izraz človeške narave.

Pravoverno, katoliško stališče je drugačno, in sicer da je res izvirni greh ranil našo naravo, a ne do te mere, da bi bila povsem poškodovana, zlasti ne v tem smislu, da bi v naši naravi bila uničena zmožnost svobodne volje in zmožnost spoznanja naravno dosegljive resnice. Znano je namreč, da je Luter zlasti o teh dveh zmožnostih trdil, da jih je izvirni greh  uničil in to prav posebej v tistih aspektih, ki so vezani na zveličanje naše duše. Glede tega, da je naša volja od izvirnega greha dalje povsem zasužnjena hudiču in ne more prav nič več prispevati k zveličanju duše je pisal v svojem De servo arbitrio (1525). Glede razuma in njegove zmožnosti, da bi nas kakorkoli usmerjal k dobremu in vsaj posredno k Bogu, pa se je rad slikovito izražal, da je razum »hudičeva vlačuga« ali da je »Aristotelova Etika skoraj v celoti največji sovražnik milosti« (v Aristotelovi etiki je namreč zajet vrhunec spoznanja, tega kaj je dobro, ki ga je premogel antični, naravni razum, nepodprt z milostjo).

Katoliški nauk pa pravi, da je naša narava poklicana k sodelovanju z milostjo, v smislu, da človek sprejme s svobodno voljo delovanje milosti, razum pa jo k temu sprejemu usmerja s spoznanjem Božjega obstoja, njegovih lastnosti in naravnih moralnih načel. Da je luteransko stališče zmotno, je razvidno iz tega, da je po Lutru človek, ki živi v Božji milosti hkrati pravičen in grešnik (simul iustus et peccator), saj njegova narava ostane do konca poškodovana in zato se ne more držati Božjih zapovedi, a ga Bog kljub temu s svojo milostjo (v katero ta človek zaupa) opravičuje v smislu, da mu ne prišteva tega kot greh: zato bo šel v nebesa, kljub temu, da greši dalje. Luter namreč gleda na poželenje, v katerega nas je pahnil greh kot na nekaj nepremagljivega, čemur se celo opravičen človek ne more zoperstaviti (concupiscientia invincibilis). Skratka, gre za pojmovanje krščanstva, ki radikalno nasprotuje Jezusovemu nauku kot se kaže v Njegovem pozivu grešnici »pojdi in ne greši več« (Jn 8, 11).

Kaj ima v mislih Rupnik, ko govori o naravi?

Če natančneje pogledamo, lahko vidimo, da Rupnik v omenjeni knjigi uči v bistvu isti nauk kot Luter. Najprej poglejmo ali narava, o kateri govori Rupnik je ista naravi, o kateri govori Luter oz. o kateri govorimo tudi katoličani. Kajti na ravni definicije narave smo si z Lutrom edini, in sicer da je z naravo mišljeno to, kar izražamo s splošno definicijo človeka (da je torej človek, po Aristotelu, razumno živo bitje). Očitno smo si tu edini tudi z Rupnikom, saj tudi po njem narava odgovarja na vprašanje, kaj (lat. quid) je človek, zato pa jo povezuje v opombi na str. 63 s quid-om človeka, o katerem govori v citatu Bulgakov. Ta narava je izražena v vrstnem pojmu (razumno živo bitje je vrstni pojem), zato pa Rupnik pravi, da je življenje po naravi obenem življenje »po naši vrsti« (str. 81). Tu torej vidimo, da ni težav. Ko Rupnik govori o naravi, očitno misli v temelju na isto stvarnost kot Luter in katoliški nauk.

Ali Rupnik odreka padli človeški naravi svobodno voljo?

Reklo bi se, da Rupnik tej naravi, v skladu z Lutrom odreka svobodno voljo. Narava je namreč po Rupniku izrazito nesvobodna, »saj naravi gospodujejo zakoni, ki so izraz nujnosti« (str. 59). Pravo krščansko življenje, življenje osebe se zato ne dogaja »po miselnosti posamičnega jaza, po nujnostih narave, ampak po svobodi odnosa« (str. 93). Svoboda odnosa, ki je značilna za osebno življenje predpostavlja torej odklon od narave, ki je po svojem bistvu nesvobodna. Še drugače izrazi svoj Leitmotiv Rupnik, ko pravi, da se človek mora: »povzpeti na višjo bivanjsko raven, ki bi mu omogočila, da bi v odnosu do svoje narave živel svobodno. Pekel tega jaza je torej v nesvobodi. Jaz ne bo nikoli svoboden od samega sebe, kajti njegova zavest je priklenjena na potrebe narave« (str. 98).

Podobnih odlomkov je še veliko več (str. 67, 69, 74, 99, 109… podobno najedmo tudi npr. v Reči človek, str. 78-79). V njih Rupnik, za razliko od Lutra, ne trdi izrecno, da je nesvobodnost narave povzročena od izvirnega greha, vendar je temu najverjetneje tako (sodeč tudi po Reči človek, str. 77 sl.), saj najbrž noče trditi, da človeški naravi sploh in v nobenem smislu (torej tudi pred izvirnim grehom) ne pripada svobodna volja, kar bi bila še hujša herezija od Lutrove, saj bi pomenila pristanek na popoln determinizem in z njim na materializem ali panteizem. Torej vidimo, da sta Luter in Rupnik tukaj soglasna: v naši padli naravi ni svobodne volje, svobodo prinaša šele Božja milost. Gre torej za stališče, ki ga je obsodil Tridentinski koncil v 5. kanonu 6. zasedanja, ki se glasi takole:

»Če kdorkoli trdi, da je od Adamovega greha dalje svobodna volja v človeku izgubljena in uničena; ali da je to le beseda, ki pa ji ne ustreza nič stvarnega, le prevara, ki jo je vpeljal v Cerkev hudič  – bodi izobčen«.

Ali Rupnik odreka padli človeški naravi zmožnost spoznanja stvarnosti?

Glede spoznanja stoji Rupnik trdno na stališču agnosticizma, tj. na stališču, ki odreka človeku sposobnost spoznanja stvarnosti. V tem si nista edina le z Lutrom, pač pa tudi z že omenjenim p. Osredkarjem. V obravnavanem delu (Po Duhu) sicer nisem našel odlomkov, ki bi izpričali njegov splošen agnosticizem, pač pa jih najdemo v drugih delih, denimo v Reči človek, kjer Rupnik brez pomisleka zapiše, da »objektivnost ni to, kar si človek v naprej določi – torej metode, kategorije, upoštevana logična pravila – temveč tisto, kar človek prepozna in mora priznati /…/: svoboda in absolutnost drugega« (str. 99). Vidimo torej, da za Rupnika logična pravila ali zakonitosti niso nič objektivno danega v stvarnosti, nekaj kar bi morali vsi priznati. Takega priznanja je vredna le svoboda drugega in zlasti Drugega (tj. Boga), saj smo videli prej, da so pri Rupniku težave s svobodno voljo človeka. To, skratka, pomeni, da tudi temeljni logični zakon – zakon neprotislovnosti (nekaj ne more hkrati biti in ne biti v istem času in oziru) nima za Rupnika nobene zavezujočnosti, nobene objektivne teže – je le nekaj »kar si človek v naprej določi«, projekcija človeka, projekcija subjekta. In če je tako potem smo pri isti situaciji, ki sem jo že kritiziral pri Osredkarju: možno je reči, da Bog je dober, ali pa tudi da ni dober; možno je reči, da Bog je kot tudi, da ga ni; možno je reči, da je človek (dober) ali da (ga) ni… Skratka, znajdemo se v popolnem relativizmu, v Benediktovi diktaturi relativizma, o kateri je papa emeritus tik pred izvolitvijo rekel, da je prodrla v katoliško teologijo. Rupnik se tega zaveda, a ga to ne zdrzne. Trdi celo, da »občestvena univerzalnost življenja osebe zahteva relativistično držo do metod« (str. 99). Zato pa pravi v delu Dall’esperienza alla sapienza (Lipa 1996), ki ni prevedeno v slovenščino, da »‘objektivna’ logika in ‘znanstvena’ gotovost se izkažeta polagoma za nekakšen prikrit subjektivizem« (str. 10). Zanj so zato, kot ugotavlja v Reči človek, znanstvena spoznanja le »subjektivne pripovedi« in nič objektivnega, zavezujočega (str. 98).

Tak agnostičen odnos do spoznanja ga pripelje tudi v knjigi Po Duhu do podobnih zaključkov glede Boga, ko v svojem večkrat izpričanem odporu do sholastike in tomizma prav posebej, frontalno napade edini človeško možen pristop spoznanja Boga – analoški pristop –, ki ga je nedavno na Časniku lepo pojasnil p. Cavalcoli. Rupnik pokaže, kako se v sholastiki razvije analoška pot spoznanja Boga, takole:

»Dialektika, ki se poraja ob koncu srednjega veka, nam pokaže, kako so povezavo med obema svetovoma in različnimi ravnmi iskali na podlagi razumske operacije, na podlagi nekakšne analogije, torej podobnosti med Bogom in stvarstvom, zaradi katere pri obema uporabljamo isti izraz, s katerim pa vendarle ne povemo iste stvari. Lahko govorim o Bogu Ustvarjalcu in o človeku ustvarjalcu, vendar ista beseda, uporabljena za oba, nima pri obeh istega pomena«.

Recimo, da je do tu njegov prikaz še kar sprejemljiv, čeprav ni res, da bi analoško spoznanje sholastika v polnosti razvila šele ob koncu srednjega veka, pač pa že v visokem srednjem veku (XII. stol.) s sv. Tomažem Akvinskim na čelu. Prav tako je malce zavajajoče reči, da je med »Bogom Ustvarjalcem in človekom ustvarjalcem« povezava le v besedi, ne pa v stvari: stvarno gre za isto lastnost, le da je v Bogu in človeku način bivanja te lastnosti drugačen, kot je lepo pojasnil p. Cavalcoli na omenjenem mestu. Rupnik svoj prikaz analoškega spoznanja nadaljuje takole:

»To pomeni, da človek razumsko dojame obstoj neke druge bivanjske ravni, a nima dostopa do nje, saj ni ničesar, kar bi ga z njo združevalo«.

Kako, da ne? Ravno analoška lastnost (v našem primeru »ustvarjalnost«) združuje obe ravni. Rupnik zaključi prikaz takole:

»Odpre se tragična pot abstraktnega in iluzornega spoznanja, ki poraja nominalistične kristjane, ali pa nas pogrezne v nihilistično dinamiko med idealizmom in moralizmom« (str. 136).

Za p. Rupnika je torej analoško spoznanje Boga iluzorno, prav tako kot za p. Osredkarja. Ker pa sta ostala dva pristopa (nikalni in trdilni) spoznanja Boga nesprejemljiva (prvi, ker ne pove nič, le zanikuje; drugi, ker je Bog presežen in ga ne moremo povsem enoznačno zajeti v naše trditve), to dalje pomeni, da je vsako spoznanje Boga nemogoče, kar je ravno osrednja teza agnosticizma na teološkem področju.

Agnosticizem pa se nahaja v osnovi protestantizma, saj je Luter izhajal iz nominalistične filozofije (ta pa je res nastala v poznem srednjem veku), ki je bila v njegovem času popularna na nemških univerzah. Osrednja teza nominalizma je ravno bila, da stvarnosti ni mogoče spoznati, pač pa le samovoljno konstruirati o njej subjektivne predstave ali imena (imena = lat. nomina, od tod nominalizem). Lahko bi v bistvu rekli, da je Lutrovo prepričanje o povsem pokvarjeni človekovi naravi v veliki meri pogojeno s tem nominalističnim prepričanjem o popolni slepoti našega uma glede spoznanja stvarnosti. Zato pa je nadvse nenavadno, da Rupnik očita analoškemu pristopu, da generira, kot smo prebrali, »nominalistične kristjane«, saj ravno Rupnik očitno zagovarja agnosticizem, ki je v temelju nominalizma, ko zavrača analoški pristop. Očitno velja prav nasprotno: nauk p. Rupnika, prav tako kot že prej nauk p. Lutra, je tisti, ki poraja »nominalistične kristjane«, saj njun nauk nominalističen in agnostičen.

Rupnik in modernizem

Agnosticizem je bil sicer direktno obsojen iz strani cerkvenega učiteljstva v okrožnici Pascendi (6. odst.), ki jo je leta  1907 spisal sv. Pij X. zoper modernizem. V agnosticizmu (zlasti kantovskem, ki pa je podaljšek nominalističnega) ta okrožnica prepozna izvor modernizma, ko pravi, da »modernisti postavljajo v temelj religiozne filozofije nauk, ki mu rečejo agnosticizem«, pri čemer se papež sklicuje na odloke I. vatikanskega koncila (De Revel., kan. 1 in 2; De Fide, kan. 3). Zato je na mestu vprašanje, ali bi lahko v Rupnikovi misli prepoznali še druge znake tudi te herezije.

Izpostavil bi zlasti dve taki značilnosti. Najprej je nenavadno, da, kakor smo videli že zgoraj, postavlja Rupnik v človeku nasprotje med naravo in osebo. Ali ne spada to, da smo osebna bitja k naši naravi, k naši definiciji, pač v skladu z Boetijevo definicijo osebe kot posamične podstati razumne narave (individualis substantia rationalis naturae), ki jo privzema nauk Cerkve, ko formulira kristološke in trinitarne dogme? Skratka, ali ni vsak posamezen človek zaradi svoje razumne narave že kot tak po nujnosti oseba? Kje je torej nasprotje med naravo in osebo? A če Rupnik, kot smo brali zgoraj, definira obenem osebo kot neko komponentno nas samih, ki je pa bistveno nadnaravna, ali ne pomeni, da Rupnik gleda na nadnaravo kot na bistveno, nujno komponento naše narave? Če je temu tako, imamo pri Rupniku opravka s tistim istim modernizmom, ki ga je obsodil sv. Pij X, ki je prav tako skušal skrčiti nadnaravo na moment naše narave in je tako nadnaravni red naturaliziral. Ali, kot je to kasneje ubesedil Pij XII. v Humani generis (30. odst.), bi lahko rekli, da imamo tu opravka s pojmovanjem, ki odreka nadnaravnemu redu, da je svoboden dar Boga človeku, pač pa da je nujno vezan na našo naravo. Morda pa Rupnik odklanja Boetijevo definicijo osebe, a kako lahko to stori, ne da bi spodmaknil temelje kristološki in trinitarni dogmi, ki temeljita na tej definiciji?

Zdi se torej, da Rupnikovo protestantoidno zavračanje narave v imenu nadnaravno pojmovane osebe, se mu obrne kot nekakšen bumerang v skrajni naturalizem, ki reducira nadnaravo na naravo, tako kot je to značilno za Rahnerjevo teologijo (npr. v njegovih Esejih o nadnaravni antropologiji), ki izpostavlja zelo podobno razliko med naravo in osebo kot jo najdemo v Rupniku. Bližina protestanteskega supernaturalizma, ki zavrača naravo kot povsem uničeno od greha na eni strani ter modernističnega naturalizma, ki vsrka nadnaravo v naravo na drugi strani nas ne sme čuditi, saj gre v obeh primerih za odpravo razlike med naravo in nadnaravo: borni rezultat te operacije pa lahko potem gledamo tako iz ene kakor iz druge strani. V obeh primerih pa, kot vidimo, ta operacija ruši temelje krščanskega nauka in posledično krščanskega življenja: naturalizem v bistvu dela iz človeka Boga, saj mu pripisuje bistven nadnaravni značaj; supernaturalizem pa dela nadnaravo nedostopno človeku in ga tako pahne v praktični ateizem, saj mora živeti kot da Boga ni v slogu Lutrovega simul iustus et peccator.

Drugo še izrazitejšo modernistično značilnost Rupnikove misli pa je najti v njegovem odnosu do nauka Cerkve in njegovih dogem. Tukaj Rupnik zagovarja v čisti obliki modernistični nauk o »razvoju« dogem v smislu, da dogme s časom spreminjajo svojo formulacijo in svoj pomen. Preberimo značilen odlomek iz Reči človek:

»Dogme niso okamenele definicije in teološke razlage dobivajo v raznih obdobjih vedno nove odtenke v razumevanju njihovega pomena. Vendar nikakor ni moč zamenjati dogme in njenega globokega pomena s formulacijo ali razlagami, neke dobe ali znotraj neke teološke misli« (str. 64).

Trditev v zadnjem stavku je značilen primer modernistične misli (Pascendi, 12. odst. sl.), ki neposredno nasprotuje nauku I. vatikanskega koncila, po katerem je nauk Cerkve nespremenljiv in se skozi vsa obodbja predaja v istem pomenu in v isti formulaciji: »eodem sensu, eademque sententia« (Dei Filius, 4. pogl.). Po Rupnikovem modernističnem nauku so tako dogme globinsko historizirane in s tem relativizirane. To nas ne sem čuditi, saj če v skladu z njegovim agnosticizmom ne moremo spoznati stvarnosti in zlasti ne Boga, potem tudi naše dogmatske trditve ne morejo povedati nič dokončnega in  zavezujočega.

Rupnik, »Cerkev papeža Frančiška« in slovenska patristika

Vidimo torej, da je Rupnikova teologija od glave do peta prežeta z »diktaturo relativizma«, o kateri je govoril papež Benedikt XVI. Ni toliko pomembno sedaj, ali vidimo v njej predvsem protestantski supernaturalizem in zavračanje narave ali pa modernistično naturalizacijo nadnarave, saj gre, kot smo videli, za dve lici ene in iste herezije, ki se vleče skozi celoten novi vek vse do danes in odslikuje dvoedino, protislovno naravo novoveške filozofije kot take. Pomembno je, da razumemo, da Rupnikova misel, kljub sugestivnemu izrazu, ki kaže na umetnika, kljub celi vrsti resničnih, a dokaj samoumevnih ugotovitev (npr. da zrel medosebni odnos mora izstopiti iz golega egocentrizma) ter kljub (zavajajočemu) navajanju besedil cerkvenih očetov, je vsa prežeta s težkimi teološkimi zmotami, ki bralca zanesljivo vodijo v duhovno brezpotje: in tu govorim tudi iz lastne izkušnje, saj sem bil sam dolgoletni konzument Rupnikovih spisov. Obenem pa vidimo, kako se njegova misel lepo ujema s temeljno smerjo pričujočega pontifikata, ki ob eksplicitnem hvaljenju Lutrovega nauka ob 500. letnici nastanka te herezije nenehno proizvaja bolj ali manj uradne izjave (od Amoris laetitia prek intervjujev s Scalfarijem in letalskega »kdo sem jaz da sodim« vse do nedavne izjave v Abu Dhabiju), ki merijo na relativizacijo nauka Cerkve in s tem mehčajo že itak od koncila močno zmehčan doktrinaren okvir, v katerem se zato toliko lažje in pogosteje pojavljajo odkloni od moralnega nauka – najbolj razvpito v obliki duhovniških spolnih zlorab.

Glede nenavadne priljubljenosti rupnikjanstva na Slovenskem pa je možno le še enkrat ponoviti globok uvid slovenskega filozofa Milana Komarja iz njegovih Razmišljanj in razgovorov (1957), da je res očitno kantovski (in že prej nominalistični) agnosticizem, ki smo ga prepoznali v ozadju Rupnikove (in že prej Osredkarjeve) teologije na Slovenskem močna duhovna podlaga, ki v precejšnji meri določa, kaj je slovenskemu katoličanu všeč in kaj ni; najverjetneje pa je povezana s splošno priznanim močnim vplivom janzenizma, tega v katolištvo zamaskiranega protestantizma pri nas. Zato lahko znova s Komarjem duhovito ugotavljamo, da se res zdi, da je »Kant – slovenski cerkveni oče«, ki ga Rupnik v svojih knjigah in govorih vztrajno, a neprepričljivo preoblači v patristične in pravoslavne paramente.

136 KOMENTARJI

  1. Ko Janezek nekaj prebere to poskuša vpeti v svoj miselni okvir in izhajajoč iz tega določa kaj je prav in kaj ne. Kaj pa če je Markec mislil nekaj drugega kot je Janezek razumel? Običajno, ko se ljudje usedejo skupaj (morda skupaj spijejo kozarček ali dva) in se pogovarjajo, nizajo argumente ter se izogibajo nalepk (ti si Apolov, ti si Pavlov, ti si Lutrov, ti si heretik, ti si Janšev…) se na koncu v marsičem strinjajo, čeprav je na začetku zgledalo drugače. Seveda: če se zapičimo v razlike, če iščemo dlako v jajcu ne pa dialog potem je logično, da smo vsaksebi. Mimogrede: to je bila Lutrova logika, ko se je na vsak način želel skregati v Cerkvijo. Menda je Avguštin napisal (cca.): v bistvenem – enotni, v dvomnem – spoštljivi, povsod pa ljubezen. Pa menda ne bomo temu rekli relativizem? Ali pač. Kakor kdor gleda.

    • Vprašanje skladnosti trditev nekega teologa z naukom Cerkve ni iskanje “dlake v jajcu”. Razen seveda, če menite, da se nauk Cerkve vrti okrog nebistvenih, nepomembni stvari, a v tem primeru imate težave z vero.

  2. Verjetno bi se dalo napisati kaj še boljšega, a dejstvo je, da razen Keržet nihče drug tega ne loteva.

  3. Še en zapis, ki kaže, da se je Katoliška cerkev že zdavnaj ločila od religije. Ostali sta samo še ideologija in z njo povezana dolgovezna teološko-filozofska razprava in cerkvena liturgija. Kar vzhodnjaški modrijani zmorejo povedati v kratkem odstavku, katoliški misleci ne zmorejo v debeli knjigi. To najbrž tudi ni njihov namen. Pač pa za odrešitev brezplodna neskončna razprava in predalčkanje.

    Žal mnogi katoliki bolj verjamejo avtoritetam in dogmam kot lastnim očem. Če ne bi bilo tako, bi vedeli, da gotovo obstaja razlika med naravno in nadnaravno osebo. Vsaj glede njegove volje, občutkov, čustev in mišljenja. Oseba je formalno lahko ista z istim imenom in priimkom, toda prvi je grešni, drugi brezgrešni. Prvi ima glede teh štirih stvari običajne lastnost, drugi povsem drugačne. Ali kot pravi Pavel: oni Drugi v meni mora rasti, jaz se pa manjšati. A to je že področje religije, ki za mnoge v KC ni zanimivo.

    • Katoliška Cerkev je sveta in se že zato ne more ločiti od religije. Takšnega strupenega cinizma pa človek res ne pričakuje od kristjana. Tega očitka Cerkvi ne poznajo niti protestanti.

        • Seveda. Sicer pa najbrž greš kdaj k maši in izpoveduješ vero med drugim tudi v “sveto katoliško in apostolsko …”, mar ne?!

          • Niti približno tega nimajo vse druge verske skupnosti. Že protestanti sploh nimajo svetnikov, najbrž tudi svetosti ne poznajo.
            Tako, naj dopolnim, seveda vidim svetost in čistost Cerkve. In to takšno, da ga nobeno zlo ne more oskruniti. Ko so človeške slabosti prodrle tako globoko, da so recimo začeli trgovati z odpustki, je prišlo do totalnega razkola, reformacije. In Cerkev je umaknila to gnusobo. To so veličastne stvari.

          • Zdravko, kako veste, da je KC boljša od drugih in celo edina prava, če drugih ne poznate? Ste bili kdaj v kakšni drugi skupnosti? Iz vaših odgovorov sklepam, da ne. Govorite na pamet, brez resnih argumentov.

            Mi smo “naši” in edino pravi, a ne? Moj oče bolj pameten kot tvoj… se pogovarjajo otroci.

          • Tine, prozoren poskus speljati temo drugam. Vaše besede so cinične. Napadi na Cerkev nizkotni. Čudi me, da se imate za kristjana, celo katoličana bi rekel, čeprav ne vem.

          • Nizkotni napadi? Če imate kakšne argumente, jih povejte in moja stališča zavrnite. Če ne, se malo zamislite nad sabo.

          • Argumente za svetost Cerkve? Če jih ne vidite, potem ste še daleč od vere in resnice. Sicer se tudi ne izpovedujete za katoličana, očitno.

          • Nobena druga religija kot katolistvo ni v zadnjem casu ustvarila taksne svetnice kot je mater Terezija, Tine. Nobeno vzhodno verstvo. In delez pri njeni formaciji so imeli Slovenci. Od skofa Gnidovca do nasih jezuitskih misijonarjev v Indiji. In danes imamo patra Pedro Opeko. Ne podcenjuj in omalovazuj torej, Tine, cloveski in duhovni potencial danasnjega katolistva. Vsem velikim grehom navkljub je se polno dobrega, kdor ga hoce videti. Bog daj, da bo tudi v prihodnje.

          • Haha, komaj verjamem, da bi nekdo rad argumente, izpeljavo svetosti Cerkve?! Morda dokaz, celo. 🙂

          • Zdravko, konkretno dogma o Petru kot prvem papežu je z zgodovinskim znanstvenim instrumentarijem dokazljiva. Toda ne obstaja niti en arheološki, biblični in zanesljivi zgodovinski dokaz, da je Peter kdajkoli bil v Rimu in papež. Obratno, vse več je dejstev, ki kažejo, da nikoli ni bil. Toda to je daljše zgodba.

            Znano je tudi, da so bile nekatere dogme sprejete pod pritiskom tedanjih vladarjev, ki so imeli svoje interese.

            Se pa strinjam, če sami pridemo do spoznanja, ki potrjuje dogmo, pridemo do resnice. A potem to ni več dogma.

          • Kako ni dogma?!Seveda je dogma, saj je še vedno ne moreš dokazati. Ti imaš pa res težave z dogmami. 🙂

    • Gospod tine, žal ste dokazali, da ste na področju teologije slabo razgledani. Tako slabo, da v tej slabi razgledanosti verjetno niti ne videte kaj slabega.

          • Zaradi svoje nerazgledanosti razglašate ljudi, ki jih ne razumete, za ideologe. Hkrati pa spregledate, da so ravno tisti ljudje, ki jih tako zelo občudujete, morda v resnici resnični ideologi.

          • No gospa AlenkaN, vam bom predstavil človeka, ki se ni ukvarjal z dogmami in brezplodnimi teološko-filozofskimi razpravami, ampak s čiščenjem svoje duše in se ob tem boril z nasprotnikom, ki ga je skušal. Pa še katolik je bil. Katoliški establišment ga je sicer videl bolj kot disidenta, saj mu je precej nasprotoval in ga onemogočal. Nasprotovali so mu tudi drugi, ki v duhovnem smislu niso prišli dlje kot do dogem, tj. nikamor. Pri očiščevanju si je pomagal z meditacijami. K temu je spodbujal tudi druge. Imel je precej sledilcev in jih ima še, čeprav ni več med živimi. Cerkev ga je navsezadnje morala proglasiti celo za svetnika. Vendar ne zaradi njegove uspešne hoje za Kristusom, kar je žal tipično za KC, temveč zaradi njegovega daru zdravljenja, ki je včasih eden izmed stranskih produktov uspešne hoje po duhovni poti. Ta človek je bil Padre Pio.

            Seveda tako poduhovljene ljudi, ki vedo, kaj je njihova poklicanost in so posvečeni samo samoočiščevanju in približevanju Bogu, najdemo tudi v drugih religioznih skupnostih in tudi zunaj njih. Na duhovni poti dogme in teološke razprave nič ne pomagajo, so le ena izmed ovir, ki jih je treba preskočiti.

          • Dogme so ena od najglobjih izrazov resnice. Tako da odslej niti ne uporabljajte besedo resnica, ker ne veste nič o tem. Samo zastrupljate druge, ki jo iščejo.
            Če niste katoličan, to povejte odkrito. Česa vas je sram!?

          • Zdravko, dogma je trditev, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih. Mednje spadajo tudi t.i. verske resnice.

            Toda resnica ni, da nekaj verjameš. Resnica je tisto, kar neizpodbitno spoznaš na osnovi lastnih izkušenj.

          • Če že omenjate patra Pija:
            Prav pater Pij je bil vesten študent teologije. Pozneje pa je pripovedoval, da mu ni ravno koristilo leto kapucinskega noviciata, ko so morali mladi kapucini popolnoma prekiniti s študijem teologije in se ukvarjati samo z “duhovnostjo”, kar jih je naredilo otopele, jim vzelo stik z realnostjo in miselno avtonomijo.

          • Tine, dogma je nedokazljiva trditev. Treba jo je razumeti. Dotlej pa lahko velja kot trditev avtoritete.
            Tudi v znanosti poznamo nedokazljive trditve.Na primer, aksiomiv matematiki so vsi nedokazljivi. Trditve avtoritete,po vaše? Ker učitelj tako pravi?
            Če ne razumete dogem, potem ste daleč od resnice. Verske resnice sicer vse temeljijo na izkušnji, kajti drugega “dokaza” ni. Edini dokaz da je v veri kaj resnice je lastna izkušnja.

          • Zdravko, leta 1870 je bila sprejeta dogma, da je bil Peter prvi papež. Na osnovi kakšne izkušnje je bila sprejeta ta dogma?

          • AlenkaN, duhovnost je trdo in konkretno delo na sebi, ne bluzenje. Kako je to videti, med drugim opisuje tudi Padre Pio.

          • Tine, dogme so nedokazljive. Če je ne razumeš, je vsaj ne zavračaj. Kajti potem se zelo oddaljiš od resnice.
            Izkušnja resničnosti vere je osebna, zato vere ne moreš nikomur pokazati, ampak lahko samo pričuješ o njej. Vsak kdor ohrani vero, pride tudi do izkušnje resničnosti vere. Lahko bi rekel celo realnosti vere. Kakor je pisano: Kristus je realnost.

          • Seveda je duhovnost trdo in konkretno delo na sebi, ne bluzenje.
            Ampak vi ne ločujete med tem, kaj je trdo in konkretno delo na sebi, in tem, kaj je bluzenje.
            Vi ločujete med tem, kar vi razumete in podpirate, in tem, kar vi ne razumete in razglašate za ideologijo.

    • IF, kar navajate, nima prav nobene zveze s svetostjo. To je humanizem. Tudi Rdeč križ se ukvarja s humanitarno dejavnostjo. Pa tudi kakšne socialne delavke so pri tem uspešne.

      • Krscanska svetost je tudi, ce ne predvsem to. Sluziti v globoki ljubezni in usmiljenju. Izgorevati za druge. Tudi Slomsek. Tudi Baraga. Tudi Maksilian Kolbe. Ne vem kaksno svetost imas ti v mislih, Tine.

        • Takšnih ljudi imate vsepovsod dovolj, tudi zunaj katolištva. Seveda so ta dejanja hvale vredna, a nimajo nič s svetostjo.

  4. Spoštovani g. Ivo Kerže, ne razumem Vas! Papež Frančišek? Osredkar? Marko Rupnik? Vsi so vprašljivi. Kdo bo naslednji? Se Vam ne zdi, da razdvajate? A res niti za trenutek ne podvomite, ali se je izplačalo in je prav in primerno, da ste postni čas, veliki teden s svetim tridnevjem in veliko noč, ta najdragocenejši čas, ki je namnejen lastni poglobitvi, uporabili za seciranje svojega brata? Tudi apostoli so bili ves ta čas izgubljeni, ne le Vi in jaz, ki se sedaj spotikam ob Vas. Do Binkošti imamo čas, da pridemo k sebi in se odpremo Duhu, ki združuje in povezuje!

    • To, kar očitate Keržetu, nima nikakršne teže. Malo se zamislite, preberite še kaj v različnih tujih medijih in morda se vam odprejo nova obzorja.

  5. Ja, Rupnik je res umetnik, zato iskanje dlak v jajcu ni tako na mestu. Je pa Kerže tokrat zelo prizanesljiv z njim. Ali pa p. Rupnik le ni tako velik heretik. Še več prizanesljivosti v bodoče g. Kerže.
    Da v boju duha in mesa zmaguje meso, so vedeli povedati modri duhovniki. Da celo Sv. Pismo uči, da je najprej to kar je duševno, potem to kar je duhovno. Da noben živ človek ne more biti brez greha, tudi vemo. Da ima sam papež spovednika, je javno znano. Čemu, če ne bi grešil.
    Tega ne morem sprejeti pri g. Keržetu.

  6. Zelo zanimivo, da je mogoče najti v tekstih p. Rupnika tudi tisto, kar sam eksplicitno zelo kritizira oz. se od tega distancira (vsaj v njegovih govorih) 🙂 Mislim, da je “can” v prvem komentarju dobro predstavil/a, kje je zanka. Seveda ni garanta, da bolj pravilno razumem misel p. Rupnika kot avtor članka, vendar v tej misli še nisem našel nekonsistentnosti (razen morda eno neposrečeno izjavo na enem srečanju, kjer pa je morda le bolj nagnil palico v eno stran, da bi se zravnala, ker je zvita v drugo stran), v razumevanju, kot ga slika zgornji članek, pa precej. Mislim, da je glede na urnik p. Rupnika precej malo verjetno, da se bosta g. Kerže in p. Rupnik v bližnji prihodnosti lahko usedla skupaj ob kozarcu dobrega vina, kosu kruha in nekaj rezinah pršuta :), zato morda opozorim na nekaj točk, kjer razumevanje g. Kržeta ne more biti pravilno.

    Svobodna volja: Če bi p. Rupnik padli človeški naravi popolnoma odrekal svobodno voljo, bi nasprotoval sam sebi. Če ne drugega, p. Rupnik govori o svobodni izbiri človeka (posameznika), da sprejme osebni način bivanja od Boga. Vseskozi namreč poudarja, da v ljubezni ni prisile, tako tudi Bog ne prisili človeka v odrešenje, ampak mu ga ponudi, da ga lahko svobodno izbere ali zavrne (tu kot primer takšnega sprejetja npr. navaja pozno Abrahamovo sprejetje – po dolgi poti učenja).

    Spoznanje stvarnosti: Kako bi p. Rupnik trdil, da obstaja absolutnost drugega kot objektivnost, hkrati pa nasprotoval zakonu neprotislovnosti? To sploh ni logično in bi bilo naivno misliti, da p. Rupnik tako (nelogično) razmišlja. Če p. Rupnik zavrne vse “pristope” spoznanja, ki jih nekdo pozna, to ne pomeni, da je zanj vsako spoznanje nemogoče. Kateri je torej “pristop” spoznanja, ki ga edinega priznava p. Rupnik? Odgovor poda naslov knjige (“Po Duhu”), utemeljen pa je med drugim v 14. poglavju 1. pisma Korinčanom (natančneje v 14. vrstici) in v 3. poglavju evangelija po Janezu, natančneje v 3. vrstici.

    Modernizem zaradi pojmovanja osebe: Oseba, kot jo po mojem mnenju razume p. Rupnik, ni nikakor pogojena z razumnostjo, ampak z (ljubečim) odnosom. Če nisem v (ljubečem) odnosu (človek po padcu), se z razumom ne morem dokopati do tega odnosa, ampak moram sprejeti nekoga, ki se mi na drugi strani svobodno daje (tu seveda potrebujem tudi razum, ampak le-ta več kot očitno ne zadošča). Kateri smo bili kdaj “nesrečno zaljubljeni”, zelo dobro vemo, kako to izgleda in zakaj je tako 🙂 Predstavljam si, da to še veliko bolje razume sirota, ki jo po letih sirotišnice in rejništva ljubeča družina sprejme in posvoji ter ne dela razlik med njo in biološkimi otroki.

    Modernizem zaradi pojmovanja dogem: Avtor ugotovi “Po Rupnikovem modernističnem nauku so tako dogme globinsko historizirane in s tem relativizirane.” Iz citiranega stavka p. Rupnika, ki bi naj to utemeljil “Vendar nikakor ni moč zamenjati dogme in njenega globokega pomena s formulacijo ali razlagami” pa sledi (z upoštevanjem konteksta in brez nasprotovanj temu kontekstu, torej misli p. Rupnika) ravno obratno: dogma in njen globok pomen presega vsakršno formulacijo in razlago – je skrivnost (= ne moremo je “obvladati”), h katere odkrivanju smo v vsakem času povabljeni vsi.

    Kant: P. Rupnik v različnih (vsaj nedavnih) govorih kritizira kantovski način razmišljanja in ga prepoznava kot eno glavnih groženj in se proti njemu bori (po mojem mnenju je eden glavnih ciljev duhovnih vaj, ki jih vodi, da ljudem pomaga osvoboditi se tovrstne miselnosti). Tako težko rečem, da v svojih spisih razmišlja po kantovsko, čeprav dopuščam možnost, da je v (daljni) preteklosti tako razmišljal (tudi njegova misel se je oblikovala, da je danes takšna, kot je, tudi sam je bil “posameznik”, zdaj pa je “oseba” 🙂 ).

    Skratka, da bi glavni očitki iz članka držali, bi moral p. Rupnik izredno nekonsistentno razmišljati v ključnih stvareh. Temu nikakor ne morem pritrditi, saj je možno problematizirane njegove izjave razložiti na način, da so konsistentne z njegovim preostalim razmišljanjem. Veliko bolj verjetna je razlaga, kar so nekateri že ugotovili, da g. Kerže iz spisov p. Rupnika ne razbere dejanske misli p. Rupnika.

    Za zaključek naj kot zelo dobro demonstracijo, kaj lahko izhaja iz iste misli nekoga za dva različna človeka: g. Keržeta so spisi p. Rupnika pripeljali v “v duhovno brezpotje”, mene pa govori p. Rupnika (manj spisi) usmerili na pravo pot, tako da p. Rupnika (zase) doživljam za najboljši približek, kar bi naj bil duhovni oče v pristni tradiciji Cerkve (pa sem imel osebni stik z njim samo enkrat za zelo kratek čas).

    • Zelo tehtna in dovolj precizna razlaga misli p.Rupnika za protiutež in dober odgovor I.K.-ju. Hvala vam zanj.

    • Hvala za vsebinski odziv, s katerim pa se ne morem strinjati zlasti zato, ker posel obrambe nekega besedila ni v tem, da pokaže, da so v besedilu tudi nasprotne trditve kritiziranim (to, kot sami nakažete, je samo lahko še dodatna hiba besedila, ki kaže na njegovo nekonsistentnost), pač pa da pokaže, da je možno razumeti kritizirane trditve drugače kot jih prikazuje kritik. To bi porekel generalno glede Aleksiosovih pripomb, zlasti pa glede odstavka o svobodni volji.

      Glede odstavka o spoznanju stvarnosti: glede zakona neprotislovnosti (ki je temeljno logično pravilo) Rupnik sam pravi, da po njegovem logična pravila niso nič objektivnega. Da je za Rupnika edino pravo spoznanje možno kot nadnaravno, milostno razodetje (tj. “po Duhu”) pa je ravno del problema in ne rešitve. To je ravno definicija supernaturalizma, ki dopušča le nadnaravno spoznanje (Luther, Malebranche, ontologisti, Rahner). Rupnik zanikuje možnost naravnega, razumskega spoznanja in to je zoper nauk vere.

      Glede modernizma v Rupnikovem pojmovanju dogem pa, dragi Aleksios, očitno sami zapadate v modernistično agnostično interpretacijo dogem. Dogma je nauk, kot je bil podan v nekem obdobju bodisi glede smisla kot glede formulacije. Da je možno znotraj tega smisla in formulacije odkriti še nove pomene, ki predhodno ugotovljenega smisla in formulacije v ničemer ne zanikujejo, ampak le dopolnjujejo, a v tem primeru ne gre za odkrivanje novih pomenov izhodiščne dogme, temveč za formulacijo nove dogme. Npr. iz dogme o Učlovečenju sledi dogma o Marijinem Brezmadežnem spočetju, je torej vsebovana v prejšnji dogmi, a gre vendarle za novo dogmo, ki zahteva nov izrek učiteljstva in ki prejšnje dogme seveda nikakor ne zanikuje. Ko Rupnik govori o iskanju novih pomenskih odtenkov in izrazov iste dogme govori seveda o spreminjanju ene in iste dogme, saj govori v navedenem odlomku o dogmi v ednini.

      Pa še tole: kakšni spisi/besedila koga pripeljejo v “duhovno brezpotje” in kaj ne, ni po sebi kriterij pravilnosti teh besedil, ker je možno, da jih kdo napačno razume itd. Kriterij je (tu se upam, da strinjamo) skladnost z naukom Cerkve. Vaša naloga je torej, da pokažete kako so RUpnikove trditve, ki jih kritiziram, skladne z naukom Cerkve, ki ga navajam.

      • Modrijani pravijo: Duhovni razvoj v smislu Nove zaveze je mogoč samo, če smo osvobojeni balasta dogem ter dolgih in zapletenih razprav.

        • Iskreno upam, da mislite ne tele naše Modrijane. 🙂
          Kajti takšna modrost si pa upam trditi, da ni bila nikoli izrečena in ste si jo izmislili. Sofizem.
          Ostanite raje pri dejstvih. To je za vas vsa resnica zaenkrat.

          • Očitno ste zelo nerazgledan, neveden in neizkušen glede duhovnih zadev. Če bi bil za te stvari bolj dovzeten in odprt, bi to že sam vedel. Tako kot vedo mnogi drugi.

          • Preprostost in čisto srce .. ne vem kdo lahko to zanika.
            In jasno izražena misel, da jo vsak človek lahko razume. Brez nepotrebnega obračanja besed.

      • Spoštovani dr. Kerže, strinjam se, da obstaja možnost nekonsistentnosti besedila. Ampak če je nekonsistentnost prisotna, to ni dodatna, ampak potemtakem edina hiba. Če res p. Rupnik zdaj trdi, da ni svobodne volje, potem pa trdi, da svobodna volja je, kako mu lahko očitate, da zanika obstoj svobodne volje? V takem primeru ne moremo reči ničesar, razen da obstaja nekonsistentnost. Naj sklepam, da sami ne upoštevate zakona protislovnosti in posledično ne verjamete vanj? Iz vašega primarnega prispevka in tega komentarja sledi točno to. Alternativa je, da ste se nekje zmotili. Da so te nekonsistentnosti misli p. Rupnika glede svobodne volje le navidezne ter da v resnici padli človeški naravi ne odreka svobodne volje, pa tole: Kaj če p. Rupnik, trdi, da svobodna volja v človeku obstaja, ampak je od Adamovega greha dalje blokirana (ni izgubljena in ni uničena ter ni le beseda ali celo prevara, ker ji ustreza stvarnost, ki je ujeta in le čaka na klic »Lazar, pridi ven!« ali »Talita kum!«, da »zaživi« v odrešeni osebi; morda kaj v smislu Mdr 3,2-3), in sicer do te mere, da je človek sam ne more odblokirati, ampak je za to potrebna Božja milost? Da je kaj takega mogoče, opredeli KKC 1735.

        Se vam ne zdi, da če vi trdite, da »Glede spoznanja stoji Rupnik trdno na stališču agnosticizma, tj. na stališču, ki odreka človeku sposobnost spoznanja stvarnosti.« in »Za p. Rupnika je /…/ vsako spoznanje Boga nemogoče, kar je ravno osrednja teza agnosticizma na teološkem področju.«, jaz pa zapišem »Kateri je torej “pristop” spoznanja, ki ga edinega priznava p. Rupnik? Odgovor poda naslov knjige (“Po Duhu”)«, da sem pokazal, da je možno razumeti kritizirano trditev drugače, kot jo prikazujete? Vrednostna sodba o tem pristopu, ki jo podajate (»je ravno del problema in ne rešitve«), nima nobene zveze s tem, da ste kritizirano trditev razumeli napačno iz zato izpeljali napačen sklep, razen, da ste potrdili, da ta pristop obstaja, torej da sem pokazal vaše napačno razumevanje.

        Zgolj (ali primarno) razumsko spoznanje lahko vodi človeka le do večnega življenja po Mt 25,31-46 (ne poznajo ne Sina – pravijo mu gospod, ne Očeta, ne bratov, katerim so stregli, a kljub temu prejmejo kraljestvo), nikakor pa do večnega življenja po Mt 25,14-30 (vsi poznajo gospodarja kot služabniki, ki se jim je razodel pri skupnem bivanju; vemo, da je Jezus apostole najprej imenoval služabnike in nato prijatelje [Jn 15,15] in na koncu že brate [Jn 20,17]). P. Rupnik zgolj ponavlja za Jezusom iz Jn 3,2-3: če gledaš (znamenja) in uporabljaš razum, nekaj spoznaš (da Bog je, da je Stvarnik vsega in še kaj) in potem misliš, da že vse veš, ampak v resnici sploh ne vidiš prav, ker si sam in ne v odnosu, v katerem bi te nekdo drugi rodil (da bi postal sin Očeta v Sinu), zato kljub pravilni uporabi razuma spoznaš narobe in si v zmoti (bistveno je, da je Bog dejansko Oče, ne zgolj, da je Stvarnik; na to po mojem mnenju misli p. Rupnik, ko govori o iluzornem spoznanju Boga). Zoper nauk vere ni, da je primarna milost, po kateri se ti Bog razodene kot Oče, ti ga sprejmeš, postaneš sin v Sinu in nato spoznaš tudi razumsko in o njem nekaj poveš. Zoper nauk vere je, da misliš, da lahko spoznaš (ne pomeni zgolj obstoja, ampak v izvornem judovskem pomenu besede »spoznati«) Očeta sam, brez da On naredi prvi korak. O tem govori tudi z vaše strani že citirani Dei Filius.

        Ko p. Rupnik zapiše »Vendar nikakor ni moč zamenjati dogme in njenega globokega pomena s formulacijo ali razlagami, neke dobe ali znotraj neke teološke misli« po mojem mnenju misli na točno to, kar opredeli I. vatikanski zbor (Dei Filius): da dogme in njenega globokega pomena ni mogoče zreducirati zgolj na formulacijo ALI zreducirati zgolj na razlage neke dobe ALI zreducirati zgolj na razlage znotraj neke teološke misli ALI zreducirati na vse to hkrati, ampak je potrebno vzeti celoto, t. j. poleg iste (brezčasne) formulacije upoštevati tudi isti (brezčasni) pomen. Mislim, da ste enostavno narobe razumeli napisano (oz. natančneje: prevedeno iz italijanskega izvirnika, morda nespretno). P. Rupnik ne govori o novih pomenskih odtenkih in izrazih ter ne zagovarja historizacije in relativizacije dogem, ampak ravno obratno. Zagovarja jih kot take, kakršne opredeljuje Cerkveno učiteljstvo skozi celotno zgodovino. Torej počne ravno obratno, kot mu očitate. Torej očitno to počne bolj slabo :), pri čemer dejstvo, da ste gledali prevod, verjetno ne pomaga.

        Upam, da sem s tem bolje pokazal, kako so vsaj glavne trditve p. Rupnika, ki jih kritizirate, skladne z naukom Cerkve.

        • Hvala za še en Vaš vsebinski odziv. Pojdiva po vrsti.
          1) glede nekonsistentnosti: obsodil sem kot rečeno posamezne trditve, ki pa se ponavljajo skozi Rupnikova dela. Če je kje drugje drugače rekel, ne pomeni, da te trditve niso zmotne, in jih mora preklicati, zlasti zato, ker se ponavljajo.
          2) glede svobodne volje: če bi šele Božja milost odblokirala svobodno voljo, kako bi lahko to milost svobodno sprejeli? Ali pa morda mislite, da je ne sprejmemo svobodno?
          3) glede spoznanja: nauk Cerkve se je v Dei Filius opredelil, da je možno naravno (tj. brez pomoči milosti) spoznati (do neke mere) Boga (njegov obstoj, atribute). Če je to spoznanje možno le “po Duhu”, torej nadnaravno, je potem to v nasprotju z Dei Filius. To je bila konec koncev poanta tudi vseh obsodb filozofsko-teološkega tradicionalizma (Bonetty, Bonald itd.) v XIX. stol.

          4) imam pred sabo ital. original, str. 79: ne vidim bistvene razlike s slov. prevodom. Vezniki “ali” (v it. “o”) so tu in tam a ne razumem v čem razveljavljajo mojo ugotovitev, da po Rupniku v tem odlomku ne velja, da se dogme prenašajo nespremenjene skozi nauk v isti formulaciji in istem pomenu kot uči Dei Filius. Vaša razlaga, da tu Rupnik kritizira le redukcijo dogme na večno formulacijo (brez večnega pomena) ali na večen pomen (brez večne forumlacije) je sicer domiselna in kaže na Vašo teoretsko razgibanost, za katero Vam čestitam, vendar ni prepričljiva, ker ne pojasni zveze s prvi stavkom odlomka, ki govori o tem, da ne smemo gledati na dogme kot na nekaj okamenelega in da je treba iskati v njih nove pomenske odtenke. Torej ni Rupnikova poanta v ohranjanju izvorne celovitosti dogme, ampak v njeni historični dinamizaciji in torej v njeni historizaciji, kar je zoper Dei Filius.

          • Z veseljem 🙂

            1) Mislim, da sem naslovil vse (glavne) problematizirane trditve (če se motim, me prosim popravite in izpostavite še kakšno trditev, ki sem jo zgrešil) in privzemam, da dopuščate mojo interpretacijo in s tem neproblematičnost teologije p. Rupnika, razen tam, kjer le-temu z najnovejšim komentarjem eksplicitno nasprotujete (v točkah 2) do 4)). Te naslovim v nadaljevanju.

            2) Res sem morda v zadnjem komentarju nespretno zapisal (tako da se lahko razume, da ne more posameznik sprejeti nobene svobodne odločitve), sem pa zato v komentarju prej navedel, da p. Rupnik ne razume svobodne volje tako (kar mu očitate). Hvala vam za razumevanje, da niste takoj sprejeli interpretacije, da mislim, da Bog človeku vsili odrešenje 🙂 Morda še enkrat zapišem na malo drugačen način: posameznik je zaprt v ta (ustvarjeni) svet in se lahko (svobodno) odloča le med alternativami tega sveta (množica A), ne more pa se (nikakor) odločiti za nobeno izmed alternativ, ki ta svet presegajo (množica B), in sicer vse dokler mu Bog ne ponudi svojega načina bivanja (“novost”, torej slabi dve tisočletji stara alternativa, ki je del množice A, da jo lahko človek svobodno izbere, ker se je Bog sklonil k človeku in zaživel na tem svetu kot človek) in ga le-ta tudi (svobodno) sprejme. V množici A vse alternative vodijo v smrt posameznika. Le ena alternativa iz množice A (sprejetje Božjega načina življenja) pa omogoča, da se posameznik po smrti prebudi v novem (občestvenem) življenju osebe (kar vodi v razširitev možnih alternativ izbire človeka še na množico B). Je posameznik v svojih odločitvah zares svoboden, če se lahko odloča le o izbiri iz omejenega nabora možnosti (zgolj množica A, kjer po vrhu vse odločitve vodijo v smrt), ne pa o izbiri iz vsega možnega nabora alternativ (unija množic A in B, kjer vse alternative iz množice A vodijo v smrt, vse alternative iz množice B pa v življenje)? Ali temu rečemo delna svoboda, delna nesvoboda ali pa kar nesvoboda (p. Rupnik očitno stoji bolj na tem zadnjem stališču) je z vsebinskega stališča pravzaprav vseeno (seveda pa ni vseeno z vidika podajanja vsebine, kar se je tu izkazalo za problematično). Kar je bistveno, temu po mojem mnenju zelo težko rečemo popolna svoboda. Torej če pustimo na strani poimenovanja, ki jih očitno lahko različno razumemo, je za teologijo p. Rupnika po mojem mnenju vsekakor pomembno ločevanje na ti dve množici možnih izbir (A in B), kaj je v kateri množici (A = smrt, B = življenje) in da ima človek najprej zgolj možnost, da izbere način smrti (možne izbire iz A), pri čemer pa ga zgolj ena alternativa (iz A, sprejetje Božjega življenja) po smrti vodi naprej v življenje, pri čemer se mu odpre cel nov spekter možnih alternativnih izbir (B). Pred izbiro te ene (najboljše) alternative so posamezniku vse alternative iz B nedostopne (1 Kor 2,14: Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.). V tem smislu sem pisal o (de)blokadi. Če v tem smislu pogledamo na kritizirane izjave p. Rupnika:
            »saj naravi gospodujejo zakoni, ki so izraz nujnosti« (str. 59) – omejenost na množico A (»nujnost«), kjer vse alternative vodijo v smrt (»zakoni, ki gospodujejo naravi«)
            življenje osebe se zato ne dogaja »po miselnosti posamičnega jaza, po nujnostih narave, ampak po svobodi odnosa« (str. 93) – iz omejenosti na alternative množice A (»miselnost posamičnega jaza«, »nujnost narave«) po svobodni odločitvi za sprejetje Božjega življenja, ki je občestveno, t. j. odnosno (pri čemer so vsi odnosi v občestvu svobodni, brez vsakršne prisile) v resnično svobodo izbiranja med alternativami množice B v uniji z množico A (»svoboda odnosa« – če izberem karkoli iz B, vstopam v odnos in živim v njem na enega izmed načinov; če izberem karkoli iz A, izstopam iz odnosa in se izročam v roke smrti na enega izmed načinov)
            »povzpeti na višjo bivanjsko raven, ki bi mu omogočila, da bi v odnosu do svoje narave živel svobodno. Pekel tega jaza je torej v nesvobodi. Jaz ne bo nikoli svoboden od samega sebe, kajti njegova zavest je priklenjena na potrebe narave« (str. 98) – sprejetje edine alternative iz A, ki vodi preko smrti v Božje življenje (»povzpeti na višjo bivanjsko raven«) razširi nabor alternativ (»mu omogočila«) z zgolj množice A (»nujnost narave« iz zgornje točke) na unijo množic A in B, zato je osvobojen izbir iz zgolj nabora A (»v odnosu do svoje narave živel svobodno«); če svoboda zapade zakonu neprotislovnosti na način, da posameznik je ali ni svoboden, torej zanj ni delne svobode (mislim, da na tem stališču stoji p. Rupnik), potem moramo reči, da je v omejenosti na alternative iz množice A človek nesvoboden, toliko bolj v primerjavi z lepoto možnosti iz B (»pekel jaza je v nesvobodi«); posameznik lahko izbira zgolj alternative iz A (»njegova zavest je priklenjena na potrebe narave«), ki vse vodijo v smrt (»jaz ne bo nikoli svoboden od samega sebe«)
            Mislim, da s to interpretacijo (za katero zopet dopuščam možnost, da je nisem dobro predstavil 🙂 ), teologija p. Rupnika nikjer ne nasprotuje nauku.

            3) Vam dam popolnoma prav. Možno je spoznanje (»brez Duha«) do neke mere. To je po mojem mnenju tudi stališče p. Rupnika. Ampak kar je ključno, p. Rupnik trdi, da za to, da bi človek po smrti vstal v življenje, ta mera (nikakor) ne zadošča. Po mojem mnenju p. Rupnik to mejo razume na liniji Stvarnik-Oče. Če gledam stvarstvo, lahko vidim, da zadaj stoji neka inteligenca in ne zgolj naključje. Če dodam še temu, da verjamem razodetju (npr. Svetemu pismu), lahko vidim, da je ta inteligenca Bog, da je Stvarnik. Tako lahko sprejmem tudi, da je eden od njegovih atributov ta, da je ta Stvarnik dejansko moj oče. Ampak da je moj oče, tako zgolj vem, kar mi bore malo pomaga, saj to, da vem, da je moj oče, ne ustreza nič bolj konkretnemu. De facto ga namreč ne morem sprejeti za očeta, ga kot takega doživljati in imeti z njim odnos (odnos je že v judovstvu primarni način spoznanja), brez da bi On posegel vmes in tudi On svobodno vstopil v najin odnos (torej mi na mojo svobodno izbiro podelil Sv. Duha, torej da sem deležen milosti, če želite). P. Rupnik torej stoji na zelo logičnem stališču, da noben posameznik, ki ve, da je sin/hči, ni nikoli ustvaril oz. sam dosegel in tudi nikoli ne bo ustvaril oz. sam dosegel odnosa z očetom, saj je po definiciji sam. Čim pa (svobodno) sprejme drugega, ki se mu (svobodno) daje (verjetno ni treba poudarjati, da se v prave odnose po definiciji vstopa svobodno), pa ni več sam, zato po definiciji ni več posameznik, torej posameznik umre. Posameznik pri sv. krstu umre, Oče pa pri tem po Sv. Duhu rodi novega sina/hči v Sinu (postane del Sinovega Telesa, ki je Cerkev). Torej v tem smislu je (resnično) spoznanje Očeta (ne zgolj Stvarnika, ampak Očeta; ne samo vedeti Zanj, ampak Ga tudi sprejeti in Ga doživljati, biti z Njim v odnosu, živeti z Njim) možno le »po Duhu«.

            4) Prvi stavek (oz. poved z dvema stavkoma) odstavka je »Dogme niso okamenele definicije in teološke razlage dobivajo v raznih obdobjih vedno nove odtenke v razumevanju njihovega pomena.« (str. 64). Res ni možno, da bi v prvem delu te povedi (prvi stavek) p. Rupnik kritiziral način razmišljanja, ki reducira dogmo le na večno formulacijo, pozablja pa na večni pomen (»niso okamenele definicije«)? Res ni možno, da v drugem delu povedi (drugi stavek) p. Rupnik ugotavlja, da je pomen dogme sicer večen, a se razumevanje različnih teologov tega pomena skozi zgodovino dokaj spreminja (»razlage dobivajo v raznih obdobjih vedno nove odtenke«)? Če dodam poudarke in komentarje v oklepajih: teološke razlage (razumevanje teologov) dobivajo v raznih obdobjih vedno nove odtenke (se razlikujejo v manj bistvenem) v razumevanju (razumevanje vsebine ni enako vsebini) njihovega pomena (pomen kot vsebina dogme ostaja vseskozi isti, kar pa ne velja za razumevanje te vsebine). Mislim torej, da ste v svoji kritiki neupravičeno poistovetili (raznovrstne) teološke razlage dogme in (eden in edini) pomen dogme, kar p. Rupnik strogo ločuje. Torej po vaše p. Rupnik trdi, »da ne smemo gledati na dogme kot na nekaj okamenelega in da je treba iskati v njih nove pomenske odtenke«. Kar se tiče prvega dela (»da ne smemo gledati na dogme kot na nekaj okamenelega«), ste po mojem mnenju spremenili opredelitev p. Rupnika iz »okamenele definicije« na svojo »nekaj okamenelega«. Ker sem že pokazal, da za p. Rupnika dogma ni zgolj definicija (formulacija), ste po mojem mnenju izvedli neupravičeno razširitev (formulacija in pomen) opredelitve predmeta kritike p. Rupnika (zgolj formulacija) in s tem neustrezno predstavitev njegovega stališča, s tem pa napad na slamnatega moža, kar pomeni da je vaša kritika v tem delu neustrezna oz. brezpredmetna. Glede drugega dela (»da je treba iskati v njih nove pomenske odtenke«) po mojem mnenju sklepate neupravičeno, saj v dotični trditvi p. Rupnika ni nikjer spodbujanja k čemu, ampak zgolj ugotavljanje stanja (»teološke razlage dobivajo«) brez njegove vrednostne sodbe (da je to OK ali da ni OK), vsaj ne v tej povedi (kot sem pokazal prej, je njegova obsodbena vrednostna sodba v naslednji povedi).

            Torej kot sam vidim, ni nobene potrebe, da bi moral p. Rupnik karkoli preklicati, ker je vse v skladu z naukom. Je pa verjetno na mestu klic k jasnejšim opredelitvam oz. formulacijam, da bi bilo možno manj napačnega razumevanja, kolikor je pač to možno, oz. dodajanje pojasnitev v smislu, da to in to ni mišljeno tako in tako (najverjetnejše zmote).

          • Dragi Aleksios, odgovarjam po vrsti:
            ad 1) veseli me, da se strinjava, da je treba najprej razčistiti, kako je s posameznimi Rupnikovimi obtoženimi trditvami (potem se lahko ev. ozremo še na tekst kot celoto);
            ad 2) Vi tu v bistvu trdite (da Rupnik trdi, da) človek glede zveličanja nima svobodne volje vse do trenutka, ko mu je bila možnost odrešenja oznanjena (kar pa je, kot pravite, postalo možno šele po Vnebohodu/Binkoštih) in da pred tem oz. mimo tega gredo vsi v smrt (=pekel). Če bi to bilo res, bi vsi tisti, ki so umrli pred Kristusom oz. ki so umrli v nepremagljivi nevednosti glede odrešenja, morali iti vsi v pekel. Kar pa očitno ni res, saj imamo starozavezne preroke za svetnike. Res je nasprotno, kot je vedno učila Cerkev, da kdor se v nepremagljivi nevednosti glede Kristusovega odrešenja s svobodno voljo drži univerzalnih moralnih naukov, ki mu jih narekuje naravni razum, gre v nebesa potem, ko ga doseže Kristusovo odrešenje. Če se pa jih ne drži, ne gre v nebesa, pač pa v pekel. Vidimo torej, da je svobodna volja v nas pomemben (so)dejavnik našega zveličanja pred in neodvisno od milosti. Torej to Vaše branje ne reši te Rupnikove teze pred očitkom herezije.
            ad 3) strinjam se, da zgolj naravno razumsko spoznanje ne zaodšča za zveličanje, je pa (kot je vidno v ad 2) pomemben dejavnik, ki prispeva k zveličanju. Ne, Rupnik naravnemu spoznanju ne priznava nobene vrednosti, saj sem navedel odlomek, kjer pravi, da so zanj logični zakoni (vključno z zakonom neprotislovnosti torej) le subjektivna projekcija in torej prav nič objektivni. Brez zakona neprotislovnosti pa spoznanje ni mogoče.
            ad 4) teološka razlaga in pomen dogme sta eno in isto. Pomen dogme je tisto, kar je imel v mislih sv. oče ali koncil, ko je dogmo izrekel v določeni formulaciji, to se pravi, formulacijo, besede dogme je treba razumeti v okviru teološkega konteksta (= teološke razlage), v katerem so bile izrečene. Čisto “okamenelo”, skratka.

          • Spoštovana gospoda Aleksios in Kerže. Mislim, da nobena doktrina ni nič vredna, če ni skladna vsaj z dokazljivim delom stvarnosti.

            Jasno je, da ima vsakdo povsem svobodno voljo za katerokoli odločitev. Toda dokler je človek slep in omejen, da vidi samo stvari tega sveta, se lahko odloča le za te stvari. Šele ko se duhovno prebudi, se mu obzorje razširi in zajame ga močno hrepenenje po odrešitvi. Tedaj se lahko odloči samo za življenje. To se običajno zgodi po težki življenjski preizkušnji, ki povzroči katarzo, ta pa duhovno prebujenje. Takšnih duhovno prebujenih iskalcev odrešitve je na svetu na milijone.

            Človek se za odrešitev lahko odloči tudi brez duhovnega prebujenja, saj bi bil tudi ego ali jaz rad deležen večnega življenja. Toda takšen človek se ne more spremeniti, da bi spontano živel vse bolj brezgrešno. Takšen človek božji način življenja lahko samo kultivira ali igra, ne more se pa zares spremeniti in je v resnici še vedno takšen, kakršen je bil. Saj je prav jaz tisti, ki to onemogoča. To seveda ni odrešujoče, kajti Bog vidi v srce.

            Gospod Aleksios pravi, da pri krstu posameznik umre in da se tedaj rodi novi človek. Stvarnost tudi to demantira. Pri krstu se res človeka poveže s Cerkvijo, toda to ga ne spremeni. Če bi ga to res spremenilo, bi bili krščeni ljudje bolj brezgrešni kot tisti, ki niso krščeni. A stvarnost kaže, da ni tako. Če bi se s tem res rodil novi človek, bi tudi za vedno ostal zvest Cerkvi. Toda mnogi, ko odrastejo, formalno ali neformalno izstopijo iz Cerkve, postanejo bodisi ateisti bodisi člani drugih religioznih skupnosti ali kaj tretjega.

            Predvsem pa zaradi takšnih razprav tudi en človek več ne bo odrešen in nihče tudi sekunde prej.

          • Dragi Tine,
            1) midva z Aleksiosom sva se menila v okviru katoliškega nauka, v katerega koncepti kot so “duhovno prebujenje”, “jaz” in “ego” nimajo, kolikor vem, svojega mesta.
            2) krščeno človeštvo je objektivno zmožno več dobrega kot nekrščeno, kar dokazuje vsestranski razvoj, ki se je zgodil v krščanski Evropi, je pa zmožno tudi več zla, ko od danih milosti odstopi (koncentracijska taborišča…), po logiki “corruptio optimi pessima”.
            3) Če bi take razprave bile brezplodne, kot pravite v zadnjem odstavku, bi bil brezploden tudi praktično ves nauk Cerkve, ki iz takega tipa razprav (poleg navdiha Sv. Duha) v pomembni meri izvira. Tudi Vi s to trditvijo se postavljate na isto agnostično linijo a la Rupnik, Osredkar, Luther, Rahner & nonnulli, ki menijo, da naš razum (in njegove razprave) ne koristijo nič našemu zveličanju. Naj Vas to seveda ne čudi, ker ste (kot vsi mi, sklepam) zrasli v okviru modernistične teologije in oznanjevanja.

          • Spoštovani gospod Kerže, razum brez hrepenenja po odrešitvi in ljubezni se v krščanstvu imenuje tudi Lucifer. Neskončne razprave, več ali manj namenjene sami sebi, so Lucifrejevo delo. Saj človeka odvračajo od bistvene naloge, ki je potrebna za odrešitev in jo je dal in demonstriral Jezus Kristus: brezgrešen način življenja. Razum seveda koristi zveličanju, a le, če prispeva k čiščenju duše in še globljemu hrepenenju. Spet boste rekli, da ta trditev ni skladna s katoliškim učenjem.

            Prav to je tragika katolištva, namreč, da mnogi njeni verniki bolj verjamejo avtoritetam kot lastnim očem. Da bolj verjamejo črki doktrine, kot očitni stvarnosti. Če doktrina nekaj ne omenja, ne pomeni, da tega ni.

          • Dragi Ivo,
            1) Tudi mene veseli 🙂
            2) Ne, ne trdim tega, še manj pa to trdi p. Rupnik. Narobe ste povzeli in zato iz tega izpeljali hudo napačen sklep (nasproten vsaj apostolski veroizpovedi). Trdim to, kar sem napisal. Ne vem kako bi še drugače pojasnil kot tako, da greva skozi vsa vaša razumevanja, jaz pa jih enega za drugim zavračam, dokler ne najdeva pravega 🙂 To bo po mojem mnenju praktično najlažje izvedljivo, če se dobiva v živo. Jaz sem iz Maribora, vi pa se, kolikor vem, tudi veliko gibate v Mariboru. Če želite in če/ko vam čas dopušča, mi lahko pišete na aleksiosss AT gmail PIKA com. Verjetno bo koristno, če boste s sabo prinesli »problematično« literaturo 🙂
            3) Me veseli, da se strinjate, da zgolj naravno razumsko spoznanje ne zadošča za zveličanje. Mislim, da je to glavna poanta vsega izvajanja p. Rupnika. Bi lahko izjavo »objektivnost ni to, kar si človek v naprej določi – torej metode, kategorije, upoštevana logična pravila – temveč tisto, kar človek prepozna in mora priznati /…/: svoboda in absolutnost drugega« v luči tega razumeli tudi kot »kar si človek v naprej določi – torej metode, kategorije, upoštevana logična pravila – ni objektivnost, razen v primeru oz. smislu, kot bi morda lahko kdo razmišljal, da človek najde (torej prepozna) kakšno redko resnično »logično pravilo« (in ne neko pravilo, ki si ga je sam določil, t. j. izmislil), kot je npr. pravilo neprotislovnosti, pri čemer pa to še ni(ti približno) ni vsa objektivnost, ampak samo (majhen) del(ček) (oz. lastnost) objektivnosti, in to ne v smislu, da obstaja samo po sebi (je namreč samo lastnost nečesa), ampak da je (morda tudi bistveni) sestavni del (nedeljive) objektivnosti in da brez te objektivnosti sploh ne bi obstajal, zato ne moremo reči, da je to (samostojna) objektivnost; ta (nedeljiva) objektivnost pa je tisto, kar človek prepozna in mora priznati /…/: svoboda in absolutnost drugega«? Torej čisto konkretno: zakon neprotislovnosti je zgolj lastnost svobodnega Boga. Če ta zakon ne bi bil njegova lastnost, sestavni del Njega, bi bila to objektivnost, ki bi morala obstajati zunaj Njega, kar pa vemo, da ni mogoče. Mislim, da lahko rečemo tudi tako: Kot lastnost brez subjekta, kateremu pripada, lastnost ne obstaja. Če malo prilagodim močan simbol Bulgakova o pridevniku in samostalniku: Pri resničnih pravilih, kot je zakon neprotislovnosti, gre za pridevnik in ne samostalnik. Pridevnik sam zase ne koristi ničemur in je, kot da ga ni (npr. »zelen« – kaj sem s tem povedal? nič), če pa stoji ob samostalniku (npr. »semafor«), pa je zelo močan (pove: »pelji«), saj lahko ta samostalnik postavi tudi na glavo (če bi bil pridevnik »rdeč«, pri istem samostalniku pove: »stoj«).
            4) Teološka razlaga in pomen dogme nista eno in isto, vsaj za p. Rupnika ne. Pomen dogme je (po mojem mnenju vsaj zanj) čisto konkretna, ena in edina pravilna teološka razlaga formulacije dogme, medtem ko obstajajo še številne druge teološke razlage, ki nastajajo skozi čas, vendar so vse (vsaj delno) napačne. To se dogaja, ker (nobena) formulacija ne more zajeti celotne teološke razlage, torej celotnega pomena dogme (zato formulacija zajame zgolj bistveno). Tista ena in edina teološka razlaga je bila in je (vsaj delno) ostala v mislih avtorjev (torej vsaj delno nezapisana). Glede okamnelosti: kako odgovarjate na zgoraj podan očitek, da ste spremenili opredelitev p. Rupnika iz »okamenele definicije« na svojo »nekaj okamenelega«? S svojo razširjeno opredelitvijo okamnelosti izvajate tipičen napad na slamnatega moža.

          • Spoštovana Tine in Ivo,

            se kar strinjam glede Tinetovega pogleda na doktrino. Bi rekel še več: če nekaj ne »funkcionira« na Kristusu (ki je pravi Bog in pravi človek), potem je narobe. Tine, hvala vam za razlago razumevanja svobodne volje, ki je po mojem razumevanju in moji oceni skladna z razumevanjem p. Rupnika.

            Kar se tiče »duhovnega prebujenja«, »ega« in »jaz«-a vse zavisi, kako razumemo te besede. Torej če jih razumemo pravilno (duhovno prebujenje verjetno nekaj v smislu sprejetja ponujene milosti, ego ali jaz nekaj v smislu posameznika p. Rupnika), jih tudi lahko uporabljamo, zakaj pa ne. Meni se tako zdi ta Tinetov odstavek precej smiseln.

            Tine, glede krsta bi rekel, da ste ven potegnili napačne sklepe, zato ne »funkcionira«. Pri krstu posameznik umre in se rodi novi človek, to je res. Ste pa novemu človeku pripisali napačne lastnosti, saj gre za novorojenčka, ki sam od sebe ni sposoben niti preživeti, kaj šele, da bi bil sposoben odločiti se za karkoli, kaj šele za zvestobo Cerkvi, in sploh, da bi bil sposoben katerokoli svojo obljubo držati, kaj šele obljubo o večni zvestobi. Prej je bil seme, položen v zemljo, zdaj pa je to seme v zemlji začelo kliti oz. kaliti. Če bo ta krhka kal vzklila do konca, pogledala ven iz zemlje (ki mu jo trdijo in rahljajo različni dejavniki in akterji) in zrasla v (mogočno) rastlino in nato še obrodila sad, nikakor ni samoumevno, hkrati pa tudi ne avtomatsko, v smislu prisile, da bi kdorkoli seme oz. kal prisilil, naj pride do obroditve sadu (vsak vrtnar/kmetovalec ve, da ne more vleči rastline iz zemlje, da bi zrasla, ali sadu iz zrasle rastline), a po drugi strani ima na voljo vse pogoje za to.

            Kar pa se tiče koristnosti razprav, pa se moram strinjati z Ivom. Če ne bi verjel v njihovo koristnost, zakaj bi to počel? Razprava je oblika srečanja (odnos), v kateri moraš priznati svobodo drugega 🙂 , kar je ista »substanca« kot tista, h kateri se bližamo (svoboda Drugega, občestvo sv. Trojice), torej primerno orodje. Če razmišljam sam, brez vključevanja d/Drugega, sem brez odnosa (in nimam nikogar, katerega svobodo bi lahko priznaval), pa ni primerno orodje, zato fantaziram in si izmišljam stvari.

            Ne morem pa se strinjati, Ivo, z očitkom p. Rupniku glede razuma in razprav. Počenja nekaj, za kar ne verjame, da je koristno za naše zveličanje? To pa je najostrejša puščica, ki je priletela z vaše strani proti njemu 🙂 Bistveno vprašanje je, kako to početi. P. Rupnik stoji na stališču, da je razprava v smislu dokazovanja res brezplodna v smislu, kot pravi Tine, saj če nekomu nekaj dokažem, ta kvečjemu izpade neumen, kar ni ravno spodbudno zanj. Če pa uporabljam kot govorico simbol, pa me le-ta zaplete v odnos in razmišljanje, hkrati pa mi pusti svobodno voljo, da ga sprejmem ali zavrnem, pa še to postopoma, organsko. Ta »pristop« pa ohranja človekovo dostojanstvo, hkrati pa ga poskuša »potegniti« nekam naprej. Kar se tiče mojega odraščanja, pa kot je modro ugotovil en pater: Vse zmote in napake (v teologiji, oznanjevanju in še kakšnem vidiku potujoče Cerkve) so mi bile (za razliko od njega in mnogih, mnogih) prihranjene, ker nisem imel praktično nobenega stika (nisem hodil k verouku, maši, k čemurkoli »cerkvenemu«, ne poznal nobenega »aktivnega« kristjana prvih 24 let življenja, krščen šele v 26. letu starosti).

            Tine, glede bistvene naloge vse zavisi od tega, kaj razumete pod brezgrešni način življenja. Torej, kaj je za vas brezgrešni način življenja? Glede na odgovor se bom lahko z vami (popolnoma) strinjal ali pa se žal ne bom mogel (niti malo). To lahko povem, ker sem slišal že dve diametralno nasprotni razumevanji 🙂

    • Res je,blatenje dr.Osredkarja,samega papeža Frančiška in še drugih znanih imen se zdaj nadaljuje s kamenjanjem patra in dr.Marka Ivana Rupnika. Da,še se spomnimo:mnogim “pravovernežem”je šel in očitno še gre v Sloveniji v nos-tudi zato mora najbrž zdaj ustvarjati v tujini…
      tudi jaz imam tega že dovolj.Kristus je vstal-nekateri pa bi ga očitno raje pokopali nazaj-kajti oznanjajo raje kržejanstvo kot Evangelij.

      • Lepo vas prosim, vi si očitno predstavljate, da v katoliškem občestvu ne bi smeli podati kritične besede o določenih “svetih kravah”. Dr. Kerže je podal stvarno kritiko na podlagi natančnega branja teksta in s sklicevanjem na osnove katoliške teologije. Saj ni zahteval, da moramo kogarkoli zapreti, izobčiti ali karkoli podobnega. Stvarna kritika pač ni kamenjanje, seveda pa lahko to kritiko sprejmete ali zavrnete.

        Skratka, res ne razumem kako se lahko kdo sklicuje na dialoškost, “dobo laikov” in podobno, hkrati pa se zavzema za cenzuro vsake kritične besede o določenih dostojanstvenikih.

        Za konec pa še to: trditev, da mora Rupnik ustvarjati v tujini, ker je doma nezaželen, je preprosto smešna. Rupnik je daleč najbolj prisoten sodobni umetnik v slovenskih cerkvah, njegove mozaike najdemo po vsej Sloveniji. Postavili so jih marsikje tudi tam, kjer glede na arhitekturo cerkve sploh ne sodijo.

          • Sevede, avtor je Rupnikovo misel kot se kaže v njegovih objavljenih knjigah primerjal oz. problematiziral v primerjavi z osnovami katoliške teologije. To je samo po sebi definicija stvarne kritike. Nestvarna bi bila, če bi z Rupnikom obračunaval na osebni ravni, npr. da bi razglabljal o njegovih človeških pomanjkljivostih, zasebnem življenju ipd. Skratka o stvareh, ki s tematiko, ki se ji posvečamo, niso povezane. Npr. kot je to počel p. Osredkar v svojem “odgovoru” Keržetu v Slovenskem času. 🙂

            Seveda vas lahko kritika prepriča ali ne. jaz priznam, da Rupnikovih knjig nisem bral in glede tega torej ne morem izraziti posebnega mnenja. Kar sem bral nekaj intervjujev z njim, se mi je zdela njegova misel predvsem pod vplivom Hegla … razumevanje II. vatikanskega koncila kot heglovske sinteze se mi zdi zelo jasno izraženo.

            Mogoče bi na tem mestu g. Keržeta vprašal, kaj meni o tem oz. zakaj se mu ni zdelo pomembno izpostaviti tudi tega vidika.

  7. Kristjani smo najprej. In sele potem katolicani. Ce o necem katolican razmislja podobno kot Martin Luther, to ni nikaksen dokaz, da hereticno odstopa od katolistva, kaj sele krscanstva. In nenazadnje, tudi Immanuel Kant je eden najvecjih v zgodovini zahodne misli. Nihce pa ne poseduje vse resnice. Ne Luther, ne Kant in celo Kerze ne.

    • Odgovarjam na demaistra:
      Hvala za vprašanje. Zanimalo bi me vedeti natančneje, kje Vi vidite Hegla v Rupniku. Jaz ga tudi vidim, vsaj posredno v njegovi bližini Florenskemu in njegovemu konceptu resnice kot protislovja, kar ga postavlja v bližino Heglovemu pojmovanju temelja logike v protislovni dialektiki biti in niča (postajanje). Ali kot je rekel v svoji Jenski disertaciji Hegel: “contradictio est regula veri, non contradictio falsi”. Je pa res, da Hegel (in po mojem tudi Rupnik) izvirata tako ali drugače (kot celotna novoveška fil.) iz protestantizma in ta dalje iz nominalizma, tako da je možen tukaj glede odnosa Hegel-Rupnik kak bolj posreden vpliv.

  8. Papež Leon 13. je imel med mašo strašno videnje, o katerem ni govoril, je pa takoj spisal molitev k nadangelu Mihaelu, ki naj se moli ob vsaki maši, in to na kolenih. Prošnja za pomoč v boju proti Satanu. Šele nedolgo nazaj sem izvedel, kaj naj bi videl: hudič in Bog sta se zmenila, da Bog hudiču na njegovo prošnjo, v očiščenje Cerkve, Cerkev prepusti za dobo stotih let. To je vedel tudi sveti pater Pij, da bo satan zavladal, in pred smrtjo povedal Amorthu.

    Zdaj smo na višku te dobe. Nekaj je razsvetljenih duhovnikov, ki Cerkev ljubeče opozarjajo na vse zmote, ki so se zalezle vanjo in je zdaj ta zmota že v večini. Seveda so zaradi tega vsi preganjani. A že komentatorji na raznih portalih pod Cerkvene zadeve znajo lucidno napisati,
    da je današnji katolicizem protestantski,
    protestantizem je ateističen (levi),
    vsi pa so naklonjeni patološki in sprevrženi obliki judovstva, to je islamu.

    Islam, levičarstvo, protestantizem in velik del katolištva so torej proti temeljnemu božjemu nauku katoliške Cerkve. Seveda so najgloblji vzroki povsem naravni: zavist in pohlep.

    Vsi, ki Krežetovo razlago zavračajo, sploh ne poznajo zdravega jedra katoliškega nauka, ne poznajo Jezusovega nauka v evangeliju, ampak so le pozunanjeni in zmedeni sledilci zmede. Iz nauka izbirajo le tisto, kar ugaja njihovemu lagodju in slepilu. G. Rupnika sledim že dlje časa, zadnje čase le, če naletim nanj, in ni ga kaj kritizirati:

    neodrešeni teologi in filozofi pač vedno govorijo sami sebi protislovno, kot je to v lutrovem nauku, v islamu, v levičarki ideologiji, pri vseh posvetnih filozofijah itd. Ko poslušaš takšne težke razumnike, in jih gledaš, vidiš, kako s težavo iz sebe vlečejo in ubesedujejo komplicirane razlage, ki se nam zazdijo težke kot ogromni granitni balvani, glave imajo skoraj v popku, roke nekaj vlečejo iz samega sebe, sogovornika pa tudi po nekaj minut ne pogledajo v obraz, iščoč besede, ki bi pokrile tisto, kar jim še manjka k odrešenosti. Tak je tudi nadškof ljubljanski, čeprav ima tudi redke svetle trenutke, ko pove nekaj stavkov po Duhu.

    Zadnjič je pater Marko, osebno ga sicer cenim kot človeka in umetnika, dejal, da je “Cerkev brezmejna ljubezen”. Besede so lepe, realnost pa je svetu povsem drugače vidna. Je pedofilija ljubezen? Pa pustimo to, vprašajmo se le eno: katera je ena glavnih nalog Cerkve, če je Cerkev res ljubezen? Kajti ta ljubezen mora biti Božja, ki pa se skozi človeka preliva. Torej mora biti ta človek tudi božji.

    In ne znajo odgovoriti pravega odgovora niti škofje. Da je eno glavnih opravil ljubeče Cerkve BOJ PROTI SATANU NA ZEMLJI. Cerkev je vzpostavljena v boj proti satanu, ne pa v sodelovanje z njim! Jezus ni zelo veliko govoril o satanu, je pa o njem govoril vedno v ključnih trenutkih!!! Šele če se Cerkev bori proti hudiču, ki prevladuje celoten zemljeni živelj, lahko očiščene kandidate vodi bližje k Bogu in k Bogu. Ni mogoče na temno maso greha in neznanja položiti Boga, in smo rešeni – to je le utvara današnje Cerkve. Izvorno navodilo pa se glasi:

    “Oznanjaj evangelij Jezusa-Resnice, ozdravljaj bolnike, izganjaj demone!”

    To je naloga Cerkve in škofov, ne pa zateženo filozofiranje, polno zablod lastne neodrešenosti, bolnike se pošilja v bolnico, oblegane in obsedene od hudih duhov pa k psihiatrom v pogubo. Kje je pri nas škof, ki oznanja neskivenčeni evangelij, ozdravi vsaj enega bolnika in izžene vsaj enega demona na leto? NI GA. NI GA. NI GA.

    Kerže je kar na dobri poti, in ni edini, kar nekaj je takih kalibrov tudi med duhovniki v Evropi, a zelo zelo malo. To so svetilniki v temi, ki jih je oznanil Jezus svojim svetnikom, njih cena pa je osamljenost in dodan katoliški križ na tistega, ki ga že nosijo. Kajti v past lagodja in zmot zvaljeni katoliki so še hujši od protestantov, islamistov in komunistov, ko je treba mučiti svetniške duše iz svojih lastnih vrst. Krst in birma takim dušam ne pomagajo, da bi se znebili hudih duhov, kolikor ima ježek uši.

    Nekaj torej zelo prekleto manjka v tem našem nauku.

    • satan je premagan!!! Kristus ga je zmagal s svojo prostovoljno daritvijo in smrtjo na križu-za VSE-in predvsem s svojim ZMAGOSLAVNIM vstajenjem od mrtvih,ki ga praznujemo prav prav ta čas…glavo=napuh,ponos pa mu je s svojim ponižnim fiat strla že tudi Devica iz Nazareta.

      Da,po Božji volji mu je še dopuščeno opletati z repom-a le za to,da se vedno znova (vsaj jaz) spomnim naloge:spreobrni se in veruj Evangeliju!

      • Ja, tudi gospod David je samo človek. Njegovo oznanjanje Evangelija poteka skozi njegov zgled. Ga ne poznam, zato ne sodim.

        Vsak človek je grešen in pomanjkljiv. Vsak človek, ko opisuje Boga, je pomanjkljiv. Le v eni zadevi se pa lahko ujame z Bogom Odrešenikom: iz ljubezni lahko da življenje za človeka.

        Sedaj pa poglejmo, kako smo kristjani povezani v preje omenjeni ljubezni. Takoj po nedeljski maši zbežimo vsak na svoj konec. Še prvo nedeljo v mesecu,ko je neka pogostitev, hitro zbežimo. Ja, Cerkev v Evropi preživlja hude čase.

    • Hm… kaže, da bi tu nekateri, namesto v bolnico, bolnike pošiljali kar k škofom v obravnavo…
      Ja, no, tudi to bi lahko bil način za krajšanje čakalnih vrst pred zdravniškimi ambulantami! Predlagajte vladi, menda bo njen komedijantski predsednik našel nekaj smisla za takšen humor.

        • V redu, AlFe,
          strinjam se z vami, da je človekovo telo nedeljiva celota in da imajo tudi človekove misli do neke mere povraten vpliv na človeka samega.

          A s trditvijo, da so naše misli bolj ali manj glavni vzrok za nastanek vseh bolezni, se pa ne strinjam.

          Na nastanek mnogih obolenj močno vplivajo zunanji dejavniki in okoliščine, popolnoma neodvisni od tega, kaj so ljudje razmišljali, preden so zboleli.

          Pomislite na vse možne nosilce nalezljivih bolezni ali na strupene, kancerogene snovi, ki jih iz okolja ljudje lahko popolnoma nehote in nevede vnesemo v telo, kjer nato povzročijo različna obolenja.

          Ali bi bili pripravljeni tvegati in mirno verjeti Louise Hay, da bo vaše otroke pred boleznimi ubranilo pravilno razmišljanje ali ste raje verjeli zdravnikom in jih proti možnosti obolenja z visoko umrljivostjo raje cepili?

          Poskusite mi še pojasniti, s kakšnimi in katerimi mislimi bi si npr. dveletni otrok lahko povzročil levkemijo ali pa tumor na možganih?

          • Vanja,
            kolikor vem je L. Hay izhajala iz svojih lastnih izkušenj. Za sabo je imela spolno zlorabo v otroštvu in bila z njo zaznamovana dokler se ni v zrelih letih posvetila “zdravljenju sebe”. Kasneje, v zrelih letih pa je imela raka in ga prav tako ozdravila s svojo lastno metodo, katero opisuje v svojih knjigah,.to je s spremembo miselnih vzorcev, imenovanimi afirmacije.
            Tako da menim, da se je posvetila zdravljenju odraslih, tistih ki so zmožni s pozitivno naravnananimi vzorci mišljenja zdraviti svoje zdravstvene tegobe.

          • Amelie, verjamem, da je imela Louise Hay pozitivno izkušnjo lastne ozdravitve. Lahko, da se je v njenem primeru celo čudež zgodil.

            Toda AlFe sprašuje, ali smo vedeli, da so glavni vzroki za nastanek vseh bolezni bolj ali manj naše misli, kakor da bi šlo za zveličavno resnico.
            Zato ga pač sprašujem, kako bi on z metodo Louise Hay obolelemu majhnemu otroku, ki niti dobro govoriti ne zna, dopovedal, da se lahko sam pozdravi z afirmativnimi mislimi?

          • Gospa Vanja,
            jaz nisem ta človek, ki bi vam iz lastnih izkušenj to govoril, zato sem navedel neke druge. Ker pa verujem v Jezusa, vam citiram iz Svetega pisma:

            Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. 43 On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti. (Mr 5, 35-43)

            Če ne verujete V Boga Stvarnika, Boga Odrešenika in Boga Razsvetljevalca, se pač težko o tem pogovarjava.

          • Vsekakor imajo misli pomemben vpliv na nastanek bolezni. Še bolj je pomembno stanje srca oz.custev, od katerih je precej odvisna tudi kakovost misli. Še znanost pravi, da na nastanek bolezni vplivajo stres, skrbi, tesnoba ipd., torej stanje srca.

            Tudi v kakšnem okolju se gibljemo, je odvisno od naše volje, misli in srca. Ne pozabimo, vse kar se materializira, se najprej zgodi v naših glavah in srcih.

          • Nekatera obolenja so seveda odvisna tudi od človekovega stanja duha, druga pa človek preprosto stakne ali se jih naleze od že obolelih ljudi.

            Res bi me veselilo, če bi se boleznim lahko izognili samo z dobrimi mislimi.
            Tako pa se cele skupine nedolžnih vrtčevskih otročičev drug od drugega nalezejo vodenih koz ter raznih viroz, če že ne česa hujšega, saj so proti hujšim otroškim boleznim pri nas otroci na srečo večinoma dobro precepljeni.

            Ampak važno, da AlFe trdi, da so vse bolezni plod našega razmišljanja in da tisti, ki ne razmišljajo tako kot AlFe, ne verujejo v Boga Stvarnika in se ne morejo pogovarjati o čudežnih Jezusovih ozdravljenjih.

      • Človek je telo in duša, je rekl prof. Lev Milčinski in uradna medicina mnogokrat pozablja na dušo. Mnogo jih je, ki ocenjujejo, da je večina bolezni psihomatskega izvora. Ne le eksotični zdravilci. So pa seveda tudi ljudje, ki vidijo v uradnih zdravnikih bogove in se posmehujejo ljudem, ki trdijo, da je človek telo, duša in duh.

      • Dokler bodo eni pravoverni in drugi krivoverci bodo tudi versko pogojene vojne in nedolžne žrtve.

        V bistvu in jedru religij ni niti pravovernih niti krivovercev. So pa tudi stranpoti, a tudi samokorekture na podlagi teh izkušenj.

          • To je pa razmišljanje na zelo majhni globini. Predlagam, da odrinete na globoko in se pozanimate, kako je islam nastal. V čem je islam tako odstopal od Jezusovega nauka.

          • Hočete reči, da je to samo značilnost islama? Kaj pa katoliški in drugi boji proti “krivovercem”?

        • Gospod tine pravi, da v bistvu v religiji ni razlike med resnico in lažjo. To je zelo politično korektno.

          • Različni? Ali nasprotni? Ali lahko obstajata neodvisno od druge? Ne bodite tako politično nedoločeni, gospod Tine.

          • Da, gospod tine, to razumem, da je vaše zelo politično korektno prepričanje, da pri veri ni nobene razlike med resnico in lažjo.

          • Ne gre za razumenje razlike med vero in resnico, ampak za vaše zelo politično korektno prepričanje, da pri veri ni nobene razlike med resnico in lažjo. To je zelo zgovorno posebej zato, ker je v evangelij toliko govora ravno o tej razliki med resnico in lažjo.

          • Gospa AlenkaN, vera ni polaga za ločitev med resnico in lažjo.

            Eni verjamejo v verske dogme, drugi v komunistične, tretji v pseudoznanstvene, četrti v kakšne druge. Nekatere pa zanima resnica, ne vera v resnico, jo hočejo neposredno spoznati in biti del nje.

          • AlenkaN, tega pa jaz nisem tako razumela.
            Mislim, da tine tega ni rekel.
            Kot sama razumem, je vera pot do cilja.
            Cilj pa je spoznanje Resnice. Ali Boga če hočete.

          • Pa vendar Tine vztraja, da je vera lahko laž. Potem ne more biti niti pot k spoznanju resnice. On loči vero od resnice, pravi. Tudi verske dogme so zanj laž. Me je kar strah reči, da ima tudi verske resnice za laž.

          • Zdravko, verjamemo lahko karkoli. Tisto, kar je resnica in tisto, kar je laž. Zgolj verovati ne pomeni, potovati po neki deželi in jo spoznavati, ampak potovati s prstom po zemljevidu. Zemljevid je lahko avtentičen ali ne in nikoli ne more nadomestiti obiska dežele. Vera tudi nima moči ločevanja med resnico in lažjo. To je najbrž jasno še otrokom.

            Seveda je vera pomembna tudi za stvarno potovanje. Če ne verjamemo, da ta dežela obstaja, se ne bomo odpravili tja. Vendar tu se njena funkcija neha, če jo zares želimo spoznati in celo v njej živeti.

          • Zakaj bi si želel tja, če tam ni resnice? Če v veri ni resnice, čemu verujem? Potem sem najbolj pomilovanja vredno bitje, če v veri ni resnice pa še vedno verujem in iščem. Kaj iščem, potem?
            In prav po veri in iz vere ločujemo laž od resnice. Komur je resnica pretežka, odneha in verjame v vse mogoče.

          • Kako trdna vera v dogmo mora biti, da ta postane resnica, ki se loči od laži? Ali so verniki v podnebno dogmo dovolj verni, da je ta resnica?

            Saj niste resni.

          • Kakšne podnebne dogme?! Za verske dogme gre, ne za neke izmišljene stvari. Dogme niso izmišljene. Če vi verske dogme primerjate s podnebnimi, potem gotovo ne veste o čem govorite.

          • Dogma je dogma, spoštovani.

            Opis dogodka, nikoli ni dogodek sam. Vi lahko verjamete v kar hočete, tudi da je Zemlja ravna plošča. Toda vaša ali katerakoli vera nič ne dokazuje. Dokazuje samo, da ste vernik in nič drugega.

          • Gospod tine, berite evagelije o tem, kakšna je za kristjana razlika med resnico in lažjo. Če se s Kristusom ne strinjate, je to seveda vaša stvar, nikar pa tega ne razglašajte kot evidentno dejstvo.

          • AlenkaN, ne vem, če dobro razumete evangelije. Jezus Kristus govori predvsem o tem, da iskalcu mora biti absolutno najpomembnejša stvar v življenju Božje kraljestvo, o načinu življenja, ki do tja pripelje in da daje na voljo sebe ali svojo silo, ki vse to omogoča. In to demonstrira s svojimi dejanji. Za vse ljudi na svetu.

            Kdor mu sledi, bo odrešen. Kdor ne, ne bo. Saj pravi: Vzemi svoj križ in pojdi za menoj.

          • “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.”

            Torej obstajajo tudi laži in krive poti, čemur lahko rečemo tudi krivoverstva.

            Presenečate me s temi svojimi komentarji. Negativno.

          • Da, ta zloglasni slogan, s katerim lahko z levo roko opravičite vsakršno neumnost in izprijenost, mi je poznan.

  9. Da je satan že premagan? Kako potem, da vsak trenutek duše trumoma padajo v peklensko brezno? To so izpričali mnogi svetniki, ki jim je bilo dano videnje po Božjem dopuščenju v poduk nas zablodelih duš. Jezus je opravil svojo daritev in izpolnil voljo Gospoda. Za tiste je opravljeno, ki se držijo zapovedi Boga, nosijo svoj križ in poskušajo nenehno misliti na Jezusa, vsaj več kot na svet.

    In David prav pove, naloga Cerkve je izkazati boj proti satanu na Zemlji, ki čaka, čaka in preži na grešnike, preračunljivce, naivneže in vse, ki mislijo, saj je Jezus že vse opravil za nas, mi ga lahko pa naprej sračkamo. To je ena najhujših žalitev. Eksorcisti vedo, da zna satan čakati in je skrajno potrpežljiv, da udari. Povedo še to, da so nekateri duhovniki, ki take eksorciste poskušajo utišati, da naj ne vznemirjajo ljudi in podpornike cerkva o teh zgodbicah. In kot pričevalci niso več v takšnih župnijah dobrodošli.

    Kdor tako naivno in lahkotno govori o nauku, da se le spomnimo naloge, je jezik ta črnega, ker je to njegov namen. Jezus nam ni trosil rožic za življenje na zemlji. Ko je lagodno in fletno, nekaj hudo, prekleto ne štima. Heb 12,4-6

  10. Tako je Hugo. Najvišji očaki in teologi, nepokvarjeni, govorijo:

    Jezus je premagal satana, a GA NI UBIL. Pustil ga je živega in delujočega, kajti ubiti ga ne more, ker je bil najvišji Božji angel nekoč. In to pozicijo ima še vedno, le na minus prvo. Zakaj tega katoliki ne vedo, protestanti pa? Satan je živ in ni kastriran, ker ga je Jezus pustil nam v pomoč, da se skozi BOJ čistimo za nebesa. Hudič ni mrtev, to trdi vsak škof in papež. Zato baubau kaže svojo nevernost.

    Beseda “prekleto” je bila izbrana prav zato: veliko je prekletega v našem verskem in teološkem življenju, in tudi v Cerkvi je veliko satanovega in satanovih duš, ki počasi, postopoma, zvito, spreminjajo čisti Nauk v mešanico liberalizma, agnostike, monizma in protestantskih zmot. Islam pa se lažnivih kritik katoliškega nauka uči prav od protestantov, katerih najnižji del so Jehove priče, ki se nimajo več za kristjane.

    Kaj je prekletega v Cerkvi? Ja vsak tisti vernik in klerik, ki v sebi nosi hudega duha, kajti kar nekaj jih je neposredno in dokončno obsedenih z njim. Večina pa je le obleganih ali mučenih, za kar potrebujemo nenehno odpoved, molitev in zakramente, pa seveda ljubezen do Gospoda.

    Kot je dejala Mati Marija Luciji: vsak dan milijoni odhajajo v pekel. Eden od vzrokov je tudi razvodenela duhovna disciplina, tudi Cerkve, ki se je potencirala v času spolne revolucije/2. V. koncila. Mar ni prav pa. Benedikt omenil, da so nekateri predstojniki semeniščnikom takrat vrteli porno filme, da bi jih podučili kaj nima nobene moči nad njimi? In da so govorili, da pedofilija na nek način koristi? Seveda je bil to satanov posel. bili so bedni sluge angela Luciferja.

    Površnim, prepotentnim, militantnim, klerikalnim ali omlednim katolikom je za svetovati, naj svoje sovraštvo do originalnega Jezusovega nauka spreobrnejo v zanimanje in čaščenje le-tega, sicer bo Gospodova kazen, ki prihaja s p. Frančiškom, izpeljana do bridkega konca: velikih sramot in razkolov Cerkve bo, cerkve prazne, v semeniščih pa mladi LGBT kader. Kajti “Leonovih” sto let zgleda da še ni minilo.

    To bi pa kmalu pozabil: v čem je satanov poraz? V mnogih stvareh:

    premagal ga je Božji Sin; premaguje ga Devica Marija, ženka in ustvarjena, a ČISTA, BREZMADEŽNA; in vsak od ljudi je lahko rešen, SATAN PA NE MORE BITI NIKOLI. On to ve, čas se mu izteka, iskrenim kristjanom pa se ne. Zato tako zelo sovraži človeški rod, za svoje delo pa uporablja vse neposlušne padle vernike, tudi teologe, ki že desetletja delajo zlo učencem in občestvu, na kar opozarja npr. oče G. Amorth v svoji slavni knjižici o egzorcizmu, ki je po nekaj sto letih končno vsaj teoretično spametovala visoki kler. Zlo škofov, ki so OPUSTILI predpisane službe in dejavnosti, je velikansko, eden največjih grehov pa je prav OPUSTITEV. Npr. izganjanja, kadar je vzrok trpljenja obsedenost ali obleganost. In zakaj se duhovščina in visoki dostojanstveniki tega otepajo kot hudič križa? Zakaj navidezno sprejemajo nauk o satanu, V PRAKSI PA NE? Iz dveh vzrokov. Eden je, da mu zaradi oholosti nehote služijo, drugi pa, da so takšni tudi zaradi razvodenele mondene teologije, ki ne služi boju Cerkve proti satanu, ampak hodi vštric z njim, vsaj v znatni meri.

    Vse napisano zgoraj lahko teoretično potrdi vsak škof, še papež bi, V PRAKSI PA SEVEDA NIHČE NE MIGNE S PRSTOM, ker so zmotne navade že zastarele in globoko ukoreninjene. Dokaz za to je tudi, da pri nas nimamo niti enega samega priznanega svetnika. Ljudje pa vsako leto volijo komuniste. Komunisti pa govorijo enake besede o ljubezni kot naš površni del klera, in enake o svobodi kot protestanti, vse pa zanimajo predvsem ženske in tuja lastnina, kot muslimane.

    Prihaja izdatno očiščenje, a bo zelo boleče. Kerže pametne med bralci pripravlja na ta čas.

  11. Uvažanje popolnoma druge civilizacije, ki je 500 let za nami, pomeni tudi uvažanje milijard posebnih hudih duhov, ki prihajajo s temi ljudmi. Modernizirana teologija/politika, ki se širi iz Rima, je v tem segmentu smrtno grešna. Opušča dobro delo zaščite svojih otrok. ti ljudje mislijo, da smo tako zelo sveti, da hudi duhovi kar bežijo od muslimanov, ki nas prihajajo izkoriščat z velikim prezirom v srcu. Takšna ljubezen je lažna ljubezen, ker je v bistvu protestantska ekonomija. Ni ji mar za satana, ki deluje v ozadju, da bi uničil naš rod. Kliknite še tale twit:

    https://twitter.com/Turinek/status/1120534246899187712

    Toliko tistim zmedenim, ki širijo satansko laž, da je hudič samo še silhueta brez moči. Pekel pa da je prazen, če sploh je. In Bog je dober ali pa ni. In da je Jezus popolnoma drugačen kot Jezus, kar “na srce polaga” teolog Osredkar na faksu, prejel pa je od nadškofa Stresa; da je Alah isti bog kot Jahve oziroma je koran sorazmeren Svetemu pismu po p. Frančiškovo; da je Cerkev ena sama brezmejna absolutna ljubezen (nič pa ni kritike na račun brezmejnih sramot in zločinov nad soverniki in nič ni boja proti satanu) …

    To so ZABLODE. To ni vera naših apostolov in starih patriarhov ter mučencev. To danes je vera prisklednikov, ki jih je strah smrti (saj res, to zase trdi tudi pater Rupnik, kar je za tako cerkveno kapaciteto totalen absurd, popolnoma kontradiktoren izjavi, da je Cerkev ena sama ogromna ljubezen, če je ljubezen nasprotje strahu), so pohlepni, brezmejno zvijačni, v “uniformi” vsi svetniški, čez noč pa se mečkajo z demoni teme.

    A pameten katolik se lahko reši, če upošteva vsa poslana opozorila in življenje velikih svetnikov.

    • Iz vere v vero vodi pravičnost, je pisano. Takšno sojenje drugim veram je mlatenje prazne slame, če ne kaj hujšega.

      • Nadškof bi tvoji pripombi rekel, da smrdi po vsegliharstvu.

        Cerkev je uradno zavračala suženjstvo, iz katerega se je razvila svetovna trgovina s sladkorjem in potem kapitalizem v Evropi, na tiho pa je suženjstvo podpirala, celo z dekretom papeža Portugalcem, o nujnosti dosmrtnega zasužnjevanja črncev iz osrednje Afrike. Ta rokopis še obstaja, bula se mu reče.

        Na enak način pa zdravi del Cerkve v pozitivnem smislu sprejema vse vere, a v srcu pa se jih ne dotakne niti na kilometer, ker jih dobro preštudira pred tem, in dobro pozna zmote. O tem piše g. Kerže, o protestantiziranju in agnosticiranju katoliškega nauka.

        Če tega ne dojemaš, si v hudi zagati, skupaj s tovrstno teologijo lažne ljubezni.

        Levičarsko katoliško vsegliharstvo, ki voli levičarje že 70 let, o teh stvareh seveda nima pojma, ker mu ni mar za odrešenje, ampak le za družabne koristi od Cerkve. Hujši od njih pa so podtaknjenci, infiltriranci v Cerkev, ki so celo teologijo naštudirali, da so lahko začeli s potuhnjenim prevratom, ki se danes dogaja.

        V tem ni nobene pravičnosti, ker to je satanova pravičnost. In gre od vere do vere, res gre, od kontinenta do kontinenta, in žre neprevidne.

        A Bog je poslal svoje redke opominjevalce, da ne bo kasneje izgovorov, da niso slišali. Bog vedno pošlje pomoč, kadar je najhujše, a le redki jo sprejmejo.

  12. Nadškof je v nekem času veliko opozarjal glede vsegliharstva, ostalo sem sam povezal.

    Sicer pa samo opozorilo pred takimi v Cerkvi, ki so na najvišjih položajih:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+pt2%2C17-22&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Kdor je božji, torej ne potrebuje biti preveč politično vljuden. Bistvena je Resnica. Glede verstev pa naj vsak sam preizkusi:

    – lahko gre s protestanti, pa bodo že prvi dan čez Mati Marijo klanfali in svetnike za demone proglašali in Katoliško Cerkev blatili;
    – lahko gre k muslimanom, in si najde 8 žena, če jih bo zmogel živeti, ali pa se razstreli za v lažna nebesa, najbolje v kaki cerkvi;
    – lahko pa gre k budistom in se skuša razbliniti v Vesobsežno,
    – ali pa k monističnim hindujcem in smatra sebe za enakega Bogu oziroma Boga za enega od nas.
    – Ali pa se loti agnostike in Boga jemlje za neko idejo, možnost, del vsega skupaj, nič posebnega, če sploh je. In če je, je morda res dober, a le kolikor moj um to dopušča.
    – Zenist pa mu bo povedal, da vse izhaja iz uma, tudi Bog. Kaj pa skala pred njim? Je ta tudi prišla iz uma?

    To je ta veter zmede, ki veje med religijami. Jezusov nauk nima veze s temi začetniškimi demonskimi poskusi, ker je transcendenten nad zemeljskim umom. Zanj moramo pridobiti nov um, Božji um.

    Glede patra Rupnika pa najbrž marsikdo ne dojema obsežnosti zapleta. Takole jo opišimo: v Vatikanu papež zbere vse kardinalski in ostali zbor, predse postavijo stol in mikrofon, in povabijo patra Rupnika, da jim kakšno uro dolgo predava teološke in filozofske vsebine.

    Torej VES SVET sprejema določen nauk, ki pa je očitno zelo okrnjen ali krevljast. In potem nihče med njimi ni odrešen. Zato je na skrivaj nesrečen.

    V tem je problem, pa naj doume, komur je dano doumeti. In se reši zmot. Ljubi Gospod, usmili se nas.

  13. Velika odgovornost je na vodilnih v cerkvi, zaupano jim je bilo mnogo duš v vodstvo. In nekoč bodo od Boga povprašani o tem. Kot je David pojasnil, če prav razumem, vodstvo naj opravlja nekdo z Božjim umom, da se doume v polnosti Jezusov nauk. Sedaj se bodo mogoče oglasili in porekli, da že imajo takšen um, saj berejo Sveto pismo v cerkvah, duhovniki pridigajo ven iz njega, vodstvo ga pozna skoraj do potankosti. Kako do takšnega uma, torej nekaj le ne drži, na kar je bilo lepo opomnjeno.

  14. v v Matej, 25 pogl, nič ne piše, da nas v onostranstvu čaka izpit iz dogmatike:
    31 »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. 32 Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. 33 Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. 34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! 35 Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, 36 nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ 37 Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? 38 Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? 39 Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ 40 Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli
    ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹

  15. Niti en Kržetov argument se mi ne zdi prepričljiv. Za vsak očitek Rupniku najdem zagovor. Nimam časa, da bi svoje stališče argumentiral, toda to še ne pomeni, da je moje stališče napačno.

  16. Bom malo slikovit in napadalen. To, da je Rupnik rekel “A” in “B”, še ne pomeni, da je rekel tudi krivoverski “C”, čeprav to IK trdi. Kržetu bi priporočal malo relativizma v presojah, saj smo vsi malo omejeni.

  17. Po mojem mnenju relativizem ni nujno negativen, saj je velikokrat edini izhod iz zadušljivosti normativov, četudi Cerkvenih in nespremenljivih. Relativizem je v veliko primerih le razrešitev klobčiča, ki ga je zameštralo življenje. Ima podobno vlogo kot abstraktnost, ki s svojo eksplozijo razbremeni življenje nakopičenosti. Skratka, v samem bistvu se Cerkven nauk ni spremenil, le osvobodil se je okostenelosti. Ljudje so vse bolju razgledani, znanost bliskovito napreduje, pojavljajo sew novi dvomi in vprašanja, na katere je potrebno odgovoriti na prenovljen način.

    Ne glede na vse, pa več kot drži, da se v pontifikatu papeža Frančiška dogajajo resnično čudne stvari, tako čudne, da se pojavlja vprašanje, ali je to zares papež ali pa človek, ki je v papeža le oblečen. Le najbolj aktualen in kričeč primer: njegovo trmoglavo nerazločevanje med migrantstvom in begunstvom zanesljivo presega vlogo papeža na Zemlji, saj se direktno vpleta v delovanje držav in življenja ljudii ter s svojo avtoriteto agresivno vpliva na svobodne odločitve ljudi (svobodna volja). Ne izključujem možnosti, da za tem načrtom zavestno stoji veliko duhovnikov, saj ga papež brez ustrezne podpore ne bi mogelč izvajati. Tak načrt pravzaprav pomeni skrivno pogodbo s hudičem. Vsi vemo, da hudič govori veliko bolj sladko kot Bog. Jaz Bogu zaupam, čeprav je neprijeten. Zanesljivo Bog noče, da vsa Afrika pride v Evropo, ker bi to potem postala Afrika z vsemi svojimi problemi. Hoče pa veliko žrtvovanje Evropejcev, ki bi morali finančno in z znanjem pomagati k razcvetu na izvoru, to je v afriških državah samih. Bojim se, da so naše generacije žive priče kataklizmi, ki smo jo sami zakuhali s svojo brezbrižnostjo in grozljivim egoizmom. Resnice ne moremo prepoznati brez truda, odrekanja, ljubezni, prijateljstva … točno tega in samo tega, kar hoče Bog. Gre za srce. Cerkev, cerkve, zakramenti, teologi in njihovi razmisleki so pomembni, vsi skrbijo za plamen, ki rad ugasne v naših srcih in nekam spet moramo ponj. To vse je v srcu. To je edino merilo. Brez veze se mi zdi presegati svojo naravo. Moški smo robati, ženske nežne, moški smo naivni, ženske jezikave. Noro se mi zdi pomisliti, da je vse to brez smislu, če nas je že take ustvaril Bog. Nadnarava je, ko začutimo ljubezen, resnično ljubezen do drugega človeka. Naredimo lahko preizkus pri sebi. A ti koga ljubiš, resnično ljubiš?

    • Po mojem mnenju je stvar v tem, da so v Katoliški cerkvi ljudje kot je bil Padre Pio in vse do pedofilov in tistih vmes. Prvi so zaposleni predvsem s čiščenjem svoje duše in soočenjem s Satanom, ki jih skuša in preizkuša in jih administriranje ne zanima. Drugi so v glavnem duhovno šibki in jih zanimajo predvsem administrativni položaji ter moč in oblast v cerkveni hierarhiji. Odločitve v imenu inštitucije sprejemajo slednji, ne prvi. In rezultati so temu primerni.

      Sicer to ni posebnost Katoliške cerkve, to je značilnost v glavnem vseh organiziranih religij.

    • Imejmo pred seboj definicijo relativizma (=nauk, ki pravi, da je vse relativno). Kot tak ne more biti nikoli zdrav. To seveda ne pomeni, da ni nič relativno, ali pa da imamo včasih (zmotno) za absolutne stvari, ki so v resnici relativne. A to ni relativizem, pač pa znova nerelativen uvid, da so nekatere stvari relativne.

      • Imel sem v mislih relativizem kot razrešitev. Ni človeka, ki bi bil enak drugemu. To pomeni, da vsak med nami (vsaj v niansah) stvari vidi drugače. V tem je tudi smisel življenja. Ker če bi dopustili dominacijo pravil, bi estetika začela prevladovati pred etiko. V praksi bi to pomenilo, da je pomembneje lepše moliti kot iskreno moliti. Vsekakor, osnovna smer, to je deset božjih zapovedi itd., mora obstajati, sveta maša mora biti enotna za vse udeležence obreda. Ko pa je človek sam s seboj, si lahko izbere tisto molitev, ki njemu najbolj ustreza, lahko si jih tudi sam izmisli. Vsak človek se z Bogom lahko pogavarja, kot to sam želi, kot sam čuti, da je najbolj iskreno. Bog po mojem nič ne da na naše izgovorjene ali mišljene besede, ker so samo platforma, meri pa tisto, kar je pod njimi, našo intuicijo, instinkte, iskrene želje in kesanja, kar vse potuje skozi srce. V naših srcih se srečujemo z Bogom.

        • Rumi temu posrečeno pravi: Svetilke so različne, toda v njih je ista svetloba. Torej, svetilke so relativne, svetloba je absolutna.

  18. tine 8. maja 2019 at 07:54
    … človeka odvračajo od bistvene naloge, ki je potrebna za odrešitev in jo je dal in demonstriral Jezus Kristus: brezgrešen način življenja.
    ==================================================
    Brezgrešnost kot zahteva za odrešitev???? Svetniki trdijo drugače.

    Usmiljenje – označuje naš odnos do vsakega človeka. Gospod Jezus je sestri Favstini rekel: »Od tebe zahtevam dela usmiljenja, ki morajo izhajati iz ljubezni do mene. Usmiljenje moraš izkazovati bližnjim vedno in povsod, temu se ne moreš ne odtegniti ne izgovarjati, se ne opravičevati. Dajem ti tri načine za izkazovanje usmiljenja bližnjim: prvi delo, drugi – beseda, tretji – molitev; v teh treh stopnjah je zajeta polnost usmiljenja in je neizpodbitni dokaz ljubezni do mene. Na ta način duša slavi in poveličuje moje usmiljenje« (742).

    Dejavna ljubezen do bližnjega je prav tako pogoj za prejemanje milosti. »Če oseba ne naredi dela usmiljenja, ki ga je na kakršen koli način sposobna,« je spomnil Gospod Jezus na evangeljsko misel, »na sodni dan ne bo dosegla mojega usmiljenja. O, če bi ljudje znali nabirati večne zaklade, bi ne bili sojeni, ker bi z usmiljenjem prehiteli mojo sodbo« (1317).

    Gospod Jezus želi, da bi njegovi častilci v potekanju dneva napravili vsaj eno delo usmiljenja. »Vedi, moja hči,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da je moje Srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmiljenja se na ves svet razlivajo milosti (…). Moja hči, želim, da bi (bilo) tvoje srce bivališče mojega usmiljenja. Želim, da bi se to usmiljenje po tvojem srcu razlilo na ves svet. Kdor koli se ti približa, naj ne odide brez tega zaupanja v moje usmiljenje, ki ga tako zelo želim za duše« ( 1777).

    * povdarjeni stavki, ki imajo na koncu v oklepaju (…) številko, so Jezusova sporočila(in naročila) sveti sestri Favstini Kowalski

    • Relevantno je, kaj je Jezus povedal apostolom, ne kaj je povedala Favstina Kowalski. Ljubezen do vseh in vsega je mogoča samo, če je duša očiščena. Vse drugo je kultiviranje ali igra.

      • Ah! Tega pa nisem vedel! Torej besede:

        In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43)

        niso pomembne? In kje je Jezus rekel apostolom: “Ljubezen do vseh in vsega je mogoča samo, če je duša očiščena”?

        Je še kaj v Svetem pismu, kar je nepomembno? 😉

        • A ste tudi vi eden tistih, ki Sveto pismo razume po mrtvi črki na papirju, namesto po duhu sporočila?

          Jezus je imel čisto dušo in bil ljubezen. Njegova dejanja so izraz ljubezni do vseh. Vzemite svoj križ in pojdite za menoj, je rekel.

          • Kako čudovito enostavno: Kar vam ustreza, je “duh sporočila”. Kar vam ne usteza, je “mrtva črka na papirju”.

          • Res je čudno, da pri takem razumevanju se ne strinjate ne s svetniki, ne s cerkvenimi očeti, papežem, Cerkvijo. In tega unikatnega razumevanja ne morete podariti nikomur. Težak mora biti vaš križ.

          • Morda še to. Povabil je razbojnika, ki je bil križan skupaj z Njim. Torej, opranega grehov.

            Bo sedaj bolj jasno?

          • Gospod Tine,
            po mojem skromnem mnenju ste čisti janzenist. Tolažite se s tem, da imam pogosto napačno mnenje! 😉

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite