Giovanni Cavalcoli, član Papeške teološke akademije: »Trditev, ki je povsem napačna in nadvse nevarna«

94
1975
Giovanni Cavalcoli

Komentar k članku p. Marija Osredkarja o trpljenju nedolžnih in podobi dobrega Boga

Glede na odzive na članek, ki sem ga objavil v Časniku  o besedilu p. Marija Jožeta Osredkarja iz januarske številke Slovenskega časa, sem dobil občutek, da kar nekaj bralcev ne verjame moji oceni, da je Osredkarjev članek poln težkih filozofskih in teoloških zmot in kaže na žalostno stanje, v katerem se nahaja filozofska formiranost in pravovernost na naši teološki fakulteti (p. Osredkar je namreč profesor osnovnega bogoslovja na tej fakulteti).

Zato sem se odločil, da pošljem Osredkarjev članek v pregled p. Giovanniju Cavalcoliju, dominikancu, dolgoletnemu rednemu članu Papeške teološke akademije in emeritiranemu profesorju dogmatike na Teološki fakulteti Emilije Romagne ter metafizike pri Dominikanskem filozofskem študiju v Bologni, ki je prispeval spodaj objavljeno analizo, jaz sem jo pa prevedel iz italijanščine. Prilagam v datoteki tudi prevod Osredkarjevega besedila, ki sem ga poslal Cavacoliju (TUKAJ), in Cavalcolijev izvirnik (TUKAJ). Osredkarjeve teze (gre za odlomke vzete Osredkarjevega izhodiščnega članka) so oštevilčene in napisane v celoti z ležečo pisavo, sledi pa jim Cavalcolijev komentar v navadni pisavi. Članek sem ponudil v objavo Slovenskemu času, a je urednik rekel, da je najbolje, da nadaljujem s polemiko kar v Časniku. Na članek sem po e-pošti opozoril tudi p. Osredkarja. Naslovni stavek je iz komentarja k 7. tezi.                                                                                                   Ivo Kerže

OSREDKARJEVA 1. TEZA:

Teza, da je samo evangeljski Bog pravi, ne reši naslednjega vprašanja: »Kako je lahko edini pravi, krščanski Bog dober, ko pa toliko nedolžnih ljudi na svetu trpi?« Ko humanitarne organizacije prikazujejo fotografije afriških otrok in dojenčkov, ki so živi okostnjaki, se pri mnogih ljudeh zamaje vera v »dobrega Boga«. Danes imajo mnogi, verni in neverni, težavo z »dobrim Bogom«. Teologi in duhovni pisatelji se s konfliktom dobrega Boga in trpljenja soočajo in mnogi ga skušajo rešiti.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Med Božjo dobroto in trpljenjem ni konflikta. Bog ne povzroča trpljenja pri nikomer. Celo peklenske kazni niso muke, ki bi jih povzročil Bog, razen če govorimo v metaforičnem smislu; v pravem pomenu gre za kazen, ki si jo prisluži grešnik s svojim grehom, kajti greh po svojem bistvu povzroča trpljenje in smrt. Sicer bi ne bil greh.

Bog je nasprotno tisti, ki odvzema trpljenje. Kristus je namreč prišel prav zato, da bi nas osvobodil vsega zla in bi nas vodil k večni sreči. V mukah sedanjega življenja, naj jih povzroča človek ali pa narava, Bog ne igra čisto nobene vloge, saj so posledice izvirnega greha in naših osebnih grehov.

Res je, da Bog, če bi hotel, bi lahko odpravil vse naše muke. A tega ne stori, ker je hotel dati našemu trpljenju, v Kristusu, pomen, ki je obenem asketski, vzgojni, spokorni, očiščujoči, zadostilni, spravni in odrešilni. Vse to pa je dobrota, ljubezen, pravičnost in usmiljenje.

Če naša vera v Boga začne kolebati pred prizori človeškega trpljenja, pomeni da ne pojmujemo pravilno Božje dobrote, tj. tako kot sem jo izrisal zgoraj. Želeli bi Boga, ki bi bil dober glede na nek naš pojem dobrega, ki je v resnici zmoten. Odreči vero v Boga, ki kaže svojo dobroto na način, o katerem sem govoril, ni niti smortno.

Kakšnega drugega Boga bi pa lahko izbrali? To ne bi bil nič drugega kot nek lažen, udoben bog, ki ne bi zahteval od nas pokore in zadoščevanja, ali pa bi to bil nek ponarejeno sladek in usmiljen Bog, kakor Lutrov, ki nam obljublja odrešenje, a nam obenem pušča, da počnemo kar se nam zljubi, ali pa bi to lahko bil Kantov framasonski Bog, vrhovni potrjevalec človeškega razuma, ki si domišlja, da lahko odpravi  iz sveta vse trpljenje le s svojo močjo. Ali mogoče kaže zanikati slehernega Boga in se izreči za ateizem? S kakšno koristijo? Morda, ker bi s tem odpravili trpljenje? Kakšno počelo dobrote nam sploh še ostane, če odpravimo Boga? Morda človek? A kdo je ustvaril človeka? Ali lahko obstaja človek, če Boga ni?

OSREDKARJEVA 2. TEZA:

Pogost problem pri tovrstnem razmišljanju pa je tudi ta, da avtorji ves čas govorijo o pomembnosti problema. Zadovoljivega in razumljivega odgovora pa ne ponudijo. Pravzaprav je že Tomaž Akvinski v svoji Sumi razmišljal o dobrem Bogu in različnih Božjih podobah. Mislimo predvsem na njegovo trditev, da je Bog popolnoma drugačen, kot si ga lahko predstavljamo. Tudi profesor Anton Stres je študentom pri predmetu teodiceja to vedno znova polagal na srce in jih rotil, naj si to zapomnijo za vedno.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Ni res, da je Bog »popolnoma drugačen, kot si ga lahko predstavljamo«. Če bi bilo tako, ne bi vedeli ničesar o Bogu. Pomislimo na pogovor med Lojzekom in Jožekom glede bistva slona. Lojzek vpraša Jožeka: si kdaj videl slona? Jožek pravi: ne. Lojzek nato znova vpraša: ali veš, kaj je limona? Jožek reče: vem! In Lojzek zaključi: no, slon je nekaj povsem drugega!

Jasno je, da če se gremo teologijo na tak način, je to v bistvu norčevanje iz ljudi, pa čeprav pri tem želimo izpasti kot nekakšni mistiki. Če med spoznavajočim subjektom in objektom, ki naj ga spoznamo, ni nobene podobnosti, je spoznanje nemogoče in tudi če bi tak objekt obstajal, v kolikor je nespoznaten, bi za subjekt bilo, kot da ga ni in bi torej imeli prav ateisti, ko trdijo, da Boga ni.

Če je bil človek ustvarjen po Božji podobi, pomeni, da je človeški um podoben Božjemu. Zato pa je dano človeku spoznati, da Bog obstaja in kdo je Bog. Vse to je v skladu z učenjem IV. lateranskega koncila iz leta 1215, ki pravi, da »med ustvarjeno stvarjo in Stvarnikom ni mogoče opaziti podobnosti, ne da bi se morala obenem opaziti še večja nepodobnost« (Denz. 806). Podobnost in nepodobnost je treba treba vzeti skupaj, ker se vzajemno uravnotežujeta. Če se odpravi podobnost, zapademo v agnosticizem, v fideizem (Luter), v laži-mistiko (Rahner), v ateizem (Marx); če se odpravi razlika, zapademo v gnosticizem, v racionalizem (Kant) in v panteizem (Hegel). Način, kako združiti obe kategoriji je analoško pojmovanje bitja (analogia entis), ki jo nakazuje samo Sveto pismo prav zato, da bi nas naučilo, kako priti do spoznanja Boga (Modr 13, 5).

Po tem pojmovanju, ki ga je razvil sv. Tomaž Akvinski, so lastnosti, ki jih pripisujemo Bogu v pravem pomenu (kot npr. dobrota, modrost, pravičnost) v bistvu iste kot tiste, ki jih najdemo tudi v ustvarjenih stvareh, a se od slednjih razlikujejo po načinu obstoja. Medtem, ko se lastnost v ustvarjenih stvareh razlikuje od njihovega bistva (jaz sem po svojem bistvu človek, a nisem po tem istem bistvu, tj. nujno, tudi moder, pravičen ali dober) in je zato omejena, je v Bogu vsaka lastnost istovetna z njegovim bistvom in je zato v njem neomejena, neskončna.

OSREDKARJEVA 3. TEZA:

Ja, Boga si moramo predstavljati, da sploh lahko o njem govorimo. Pa ne samo, da lahko o njem govorimo, pač pa predvsem, da lahko verujemo vanj. Razlika med govorjenjem o Bogu in vero vanj je velika. O Bogu namreč lahko govori vsak človek. Tudi neveren. Vernik pa govori z Bogom. Ko moli. Ko se nevernik zaloti, da govori z Bogom, postane vernik, ker začne moliti. Iskreno pa lahko moli le, če se v svojem življenju drži tega, kar prepoznava kot Božjo voljo.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Nevernik ne more govoriti z Bogom, če ne verjame v njegov obstoj.  Kako lahko govorim z nekom, o katerem predpostavljam, da ne obstaja? Dejstvo pa je, da v resnici vsi vsaj podzavestno vemo, da Bog obstaja in vstopamo na različne načine v odnos (naj bo prijateljski ali sovražen) z njim, kajti vsi moramo njemu odgovarjati za naše početje (Mt 25, 31-46).

Torej je nemogoče, da bi nevernik podzavestno govoril z Bogom, a da bi potem to ozavestil. Nevernik, ravno zato ker je nevernik, ne govori nikakor z Bogom, niti zavestno niti podzavestno, saj, kakor sem rekel, ne govorimo s tistim, za katerega mislimo, da ne obstaja. Ali lahko jaz govorim z Jupitrom ali Merkurom? Pravi pogovor se namreč lahko dogaja le na zavestni ravni, saj podzavestno govorjenje (denimo v sanjah) ni nekaj, za čemer lahko človek stoji, saj se dogaja mimo njegove svobodne volje.

Toda, zopet: ostaja dejstvo, da tudi najbolj prepričan ateist, ne more biti racionalno prepričan, da Bog ne obstaja, kajti, kakor pravi Sveto pismo, je ateizem neumnost (Ps 14, 1; 63, 2). On se torej kvečjemu lahko trudi, da bi ohranil svojo misel daleč od Boga, da bi posledično lahko usmerjal svoje življenje kot mu bolj paše, toda stalno ga bo mučil očitek vesti, ki ga bo ateist zaman skušal utišati, npr. tako, da bo npr. pred drugimi nastopal arogantno in samozavestno.

OSREDKARJEVA 4. TEZA:

Poznamo torej podobo zunanjega sveta, ne poznamo pa zunanjega sveta samega na sebi. Ker je vsako spoznavanje subjektivno, je tudi posameznikova podoba zunanjega sveta subjektivna. Torej je lahko različna od podobe, ki si jo ustvarijo drugi ljudje. V praktičnem vsakdanjem življenju stvarnosti sicer ne ločimo od njene predstave v naši zavesti. Poglobljeno razmišljanje pa nam razodeva, da je zunanji svet drugačen od podobe, ki si jo človek ustvari o njem. Na tak način si razlagamo človekovo mišljenje in razmišljanje o objektih, ki so zunaj subjekta.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Napačno. Podobe in pojmi služijo našemu spoznavanju zunanje stvarnosti, čutne ali duhovne, in sicer take kot je sama na sebi. Samo tako je možna resnica: adaequatio intellectus et rei. Če ni te adekvacije, tega ujemanja, tega konformiranja s stvarnostjo sta umevanje in čutenje v zmoti. Spoznanje, da bi bilo resnično, mora biti objektivno, mora predstavljati, odsevati ali reproducirati objekt na notranje zvest način. Spoznanje ima seveda svoj subjektivni vidik. A ta se nanaša le način in sredstva spoznanja, ne pa objekt. Moj način spoznanja je drugačen od tvojega, kajti moj um, moji možgani in moji čuti so drugačni od tvojih in so lahko bolje ali slabše delujoči od tvojih.

Človek pri spoznanju uporablja sredstva, ki so drugačna od tistih, ki jih uporabljajo ptiči ali angeli. Toda ob predpostavki, da vsi zrejo isti objekt in je to zrenje skladno z resnico, je objekt, ki ga spoznavajo, en sam. Človeški um deluje pri vseh na bistveno isti način, zato pa daje iste objektivne rezultate v vseh in v vsakem posamezniku. Zato pa lahko z eno samo vedo, spoznavoslovjem,  spoznamo delovanje človeškega razuma kot takega, in sicer v vsakem človeku. Zato pa se lahko vsi dogovarjamo v jeziku in si sporočamo isto resnico.

OSREDKARJEVA 5. TEZA:

Ponotranjeni Bog torej ni nič drugega kot neka upodobljena ideja Boga, ki je subjektova produkcija, katero izrazimo z besedo. Kadar torej izgovorimo besedo »Bog«, v bistvu ne govorimo o Bogu, temveč o Božji podobi, ki smo si jo ustvarili v svoji zavesti.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Ponotranjenje nekega objekta in posledično oblikovanje podobe ali pojma ali predstave, nas nikakor ne pripelje nujno do posledice, da se ustavimo pri podobi in se v njej zapremo tako, da izgubimo stik z stvarnostjo objekta, ki bi bil v tem primeru Bog. Vloga podobe ali pojma je namreč natančno v tem, da nam posreduje objekt, da nas postavi v stik z objektom, da nam ga intencionalno ponavzoči (re-praesentatio).

Tu ravno pride do resnice, do tega da postane spoznanje adekvatno (adaequatio) stvarnosti. Če se um ustavi pri podobi, ki ne odgovarja stvarnosti objekta, pomeni, da je po naključju prišlo do disfunkcije v spoznavnem procesu, zaradi katere ni prišlo do normalnega spoznavnega akta, pač pa je prišlo do napake, do prevare ali do nesporazuma. To velja seveda tudi za spoznanje Boga.

OSREDKARJEVA 6. TEZA:

Beseda nima pomena sama v sebi. Nihče ji ne more določiti pomena. Beseda dobi pomen v komunikaciji. O tej ideji razmišlja Ludwig Wittgenstein, omenjeno problematiko najdemo pri Emilu Benvenistu, to idejo razvija tudi Guy Lafon. Pomen besede »se rodi« v občevanju med ljudmi. Ista beseda med posamezniki v različnih okoljih izraža različen pomen. To pa zato, ker je človek vedno pogojen z nekim kulturnim okoljem in zunaj njega ne more niti zaživeti. Tako tudi beseda dobi pomen v okolju, kjer je izgovarjana. Popolnoma iste zakonitosti veljajo za besedo »Bog«. Nima pomena sama v sebi. Pomen ji podari okolje, kjer se beseda izgovarja. In ker se izgovarja v različnih okoljih, ima beseda »Bog« v različnih okoljih različne pomene. Ker je beseda Bog, ki jo mi sicer poznamo in uporabljamo, v neki drugi kulturi imela drugačen pomen, kot ga poznamo mi, moramo poznati njihovo kulturo – način življenja, da bi lahko razumeli, kakšno vsebino nosi v sebi beseda Bog v judovstvu, islamu, budizmu ali hinduizmu. Religije so ustvarile različne Božje podobe. Ko torej musliman izgovori besedo Bog, si pod to besedo predstavlja nekaj drugega kot jud ali kristjan.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Ni pomembno ali se besedi »Bog« daje različne pomene v različnih verstvih. Pomembno je in treba je upoštevati, da vsi, zavestno ali podzavestno, neposredno ali posredno, metaforično ali pojmovno, filozofsko ali spontano, eksplicitno ali implicitno (prim. Lumen gentium, 16) vedo, da obstaja Bog in da morajo pred Njim položiti račune (prim. Mt 25, 31-46), tudi če ga imenujejo z drugimi imeni. Toda vsi vedo, da z besedo »Bog« je mišljen Absolutni, Večni, Neskončni, Vrhovno bitje, prvi vzrok in poslednji cilj vseh stvari. Seveda nastane potem razprava o tem ali obstaja ali ne in kakšne lastnosti ima; toda vsi, kakor sem rekel, teisti, deisti, politeisti, ateisti, budisti, brahmani, gnostiki, panteisti, animisti, totemisti, šinotisti, taoisti, šamani in malikovalci vedo, da Bog obstaja in ne morejo tega ne vedeti. Nepremagljiva nevednost glede Božjega obstoja namreč ni možna.

OSREDKARJEVA 7. TEZA:

Zato si ustvarjamo Božjo podobo s pomočjo antropomorfizmov in govorimo o dobrem ali hudobnem Bogu, o Bogu, ki nima ne začetka in konca, o pravičnem ali krivičnem Bogu … Zavedajmo pa se, da ni dobrega in slabega Boga, ampak obstajajo podobe o dobrem in hudobnem Bogu, ljudje nosimo v sebi podobo pravičnega ali krivičnega Boga … Drugače ne moremo. Bog pa je popolnoma drugačen, kot si ga sploh lahko predstavljamo, zunaj kategorij dobrega in slabega.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Glede raznih podob Boga je treba pretehtati, katere so pravilne in katere napačne, in sicer izhajajoč iz zanesljivega spoznanja, ki temelji na razumu in zlasti na veri. Če se vrnem k temu, kar sem že pripomnil k 2. tezi, trditi, da je Bog »popolnoma drugačen, kot si ga sploh lahko predstavljamo, zunaj kategorij dobrega in slabega« je trditev, ki je povsem napačna in nadvse nevarna, in ki obenem prepušča teologijo najbolj skrajni samovolji, postavlja v Boga vse in nasprotje od vsega, zanika vse teološke dogme krščanske vere, uniči moralo in opraviči vsako vrsto zločina in greha, ko odvzame Bogu lastnosti Najvišjega Dobrega (Summum Bonum) in Absolutnega zakonodajalca človeškega ravnanja, kakor tudi Poslednjega cilja našega delovanja in prvega vzroka naše večne sreče.

OSREDKARJEVA 8. TEZA:

Skratka, beseda Bog v človeški komunikaciji dobiva vedno nov pomen. Božjih podob je toliko, kolikorkrat je izgovorjena beseda Bog. Vedno novo prepoznavanje Božje podobe bodisi v različnih življenjskih obdobjih bodisi v različnih kulturah pa je v bistvu različno prepoznavanje Boga, Božje volje in Božje besede. Ker imajo različne podobe različne pomene, lahko rečemo, da različne Božje podobe ljudi, ki slišijo besedo »Bog« v različnih kulturah, tudi različno nagovarjajo. Vsaka podoba namreč človeka, ki jo vidi ali sliši, zagotovo nagovarja.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Res je, da beseda »Bog« lahko dobiva v človeški komunikaciji vedno nove pomene z razvojem teologije in duhovnosti. Kar zadeva podobe Boga, jih je treba premisliti, kot sem rekel, v luči naravne teologije in zlasti v luči dogme. Če nam te podobe ne kažejo Boga kot je v sebi, temveč so le stvaritve naše misli, nas sploh ne postavijo v stik z Bogom, pač pa povzročijo, da zapademo najhujšemu praznoverju, najbolj banalni poganski mitologiji in najbolj vulgarnemu malikovanju.

OSREDKARJEVA 9. TEZA:

Ne gre za mojega, tvojega in njegovega Boga; ne gre za več Bogov. Gre za enega Boga in za različne Božje podobe. Zato ne moremo govoriti o različnih bogovih, temveč lahko govorimo o moji, tvoji in njegovi Božji podobi. Skratka, Boga različno prepoznavamo.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Res je, da je možno prepoznavati Boga na različne načine in v različnih podobah. A pri tem naj bo jasno, da je treba predpostavljati, kot sem rekel, da te različne podobe, zato da so koristne in ne zavajajoče, morajo vse prikazovati Boga kot je v sebi, kajti če se zaprejo same vase in ne dosežejo ali dojamejo božanskega objekta, se spremenijo v zločesto mnoštvo bogov in malikov, ki žalijo človekovo dostojanstvo.

OSREDKARJEVA 10. TEZA:

Kristjan pa se mora zavedati, da je podoba dobrega Boga še vedno podoba. Bog je popolnoma drugačen od naše predstave o dobroti. In vendar si ga lahko predstavljamo, da je dober. Tako dober, da se je iz ljubezni do ljudi pustil pribiti na križ in za ljudi umrl.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Dobrota ni podoba, pač pa transcendentalni pojem. Božja dobrota ni čutna ali upodobljiva, za razliko od dobrote materialnih stvari. Zato pa (ne da bi nikakor izključil, da Bog izkazuje svojo dobroto s čutnimi dobrinami) je nujno dojeti, da Bog, ker je nadvse čisti Duh, izkazuje svojo dobroto človeku zlasti z duhovnimi dobrinami. Zlasti ta je tista raven, na kateri lahko cenimo, kako nam Bog Oče izkazuje svojo dobroto po Sinu v Svetem Duhu. Ravno Kristus je tisti, ki nam pokaže kako Bog lahko ostaja dober v tem, ko nas prepušča trpljenju in nas vabi, da bi jo ljubili tako kot Kristus.

Treba je razlikovati podobo dobrote od umskega ali transcendentalnega pojma dobrega. Podoba se nanaša na nekaj upodobljivega, tj. na materialno stvar. Zato služi temu, da si predstavljamo čutno dobroto. Dobrota v transcendentalnem smislu pa je pojem, ki ga lahko pripišemo analoško in v pravem pomenu besede bodisi ustvarjeni stvari kot tudi Stvarniku.

Kot namreč pravi I. vatikanski koncil je Bog »edina posamezna povsem enostavna in nespremenljiva duhovna podstat« (Denz. 3001). Njegova dobrota je torej le intelektualna in povsem duhovna, kljub temu, da je On stvarnik čutne dobrote materialnih stvari. Zato je možno in je treba reči, da je Bog resnično in v pravem pomenu besede dober, čeprav njegov način tega, kako je dober presega naše človeško dojemanje.

Lahko pripišemo Bogu sicer tudi upodobljive poteze, toda ne v pravem pomenu besede, a le po primerjavi. Sveto pismo npr. pravi »Bog je večna skala« (Iz 26, 4). Jasno je, da se izraz »skala« lahko v pravem pomenu besede nanaša le na materialno stvar. Toda lahko pripišemo ta izraz Bogu po primerjavi, če razmišljamo takole: kakor pravimo, da se lahko trdno naslonimo na skalo, tako lahko podobno trdno naslonimo svojega duha na Boga. »Trdno nasloniti se« pa je analoški izraz, ki se lahko nanaša tako na Boga kot tudi na skalo, čeprav je način bivanja te lastnosti v Bogu in v skali bistveno drugačen kot sem omenil v komentarju k 2. tezi.

OSREDKARJEVA 11. TEZA:

Obleka resnice se prilagaja »času«.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Ne, čas se mora prilagajati resnici Evangelija, ki ne preide. Pravilo resnice ni čas, temveč to kar je večno, Božja Beseda, nauk vere. Čas in časovno, postajanje in zgodovina seveda vsebujejo resnico, ki je sicer spremenljiva in minljiva, a ni zato kaj manj resnica in jo je treba upoštevati ter spoštovati. Kljub temu pa ostaja, da se mora svet prilagajati Evangeliju in ne nasprotno. To pa obenem ne pomeni, da ne bi evangeljski oznanjevalec imel dolžnosti razumeti časa, v katerem se nahaja in deluje, zato da bi vedel kako sporočiti in aplicirati temu času Besedo večnega življenja, ki ne preide.

OSREDKARJEVA 12. TEZA:

Ko torej Cerkev oznanja dobrega, ljubečega Boga, se hkrati zaveda, da je Bog drugače dober in drugače ljubeč, kot si ljudje lahko dobroto in ljubezen predstavljamo.

CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Bog je dober, a ne na način kot si običajno predstavljamo, kar je dobro, pa tudi ne na način pojmovanja dobrega, do katerega pridemo v naravni teologiji. Tako se nam lahko zgodi, da se nam Bog zdi hudoben in nepravičen, zlasti če izhajamo iz preozkega pojmovanja dobrote. To sicer ne pomeni, da bi Bog lahko bil dober na način, ki bi bil nasproten našemu razumu, kakor je mislil Luter, ali kakor je to pri islamskem Bogu. Bog je dober na način, ki je višji od našega razuma. To je navsezadnje logično, saj bi sicer ne bil Bog. Ne sme nas čuditi, da to, kar je neskončno, presega to, kar je končno.

Zato da bi si pridobili določeno spoznanje Božje dobrote, je treba povzdigniti misel, tj. naučiti se moramo dojeti dobroto, ki je višja od čutne (kar ne pomeni, da je treba slednjo prezirati), a tudi višja od tiste, ki je človeku sonaravna. Treba si je, skratka, pridobiti pojem čisto intelektualne in duhovne dobrote, tj. take, ki je, kot že rečeno, analoška, transcendentalna in metafizična. Podobe in metafore so koristne in nujne, toda če ostanemo pri njih, bomo končali v mitologiji in malikovanju.

Le če bomo opremljeni z analoškim pojmovanjem dobrote nas način kako včasih Bog ravna z nami ne bo pohujšal, temveč bomo radostno dojeli, da »kar oko ni videlo, uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9).

94 KOMENTARJI

  1. Gospod Ivo Kerže,
    lepo ste se potrudili, dobili ste mnenje nevtralnega teologa. Dvomim pa, da ste koga uspeli prepričati. Dokler bodo naši škofje znali lepo peti ne pa tudi izganjati hudiča, bo tako, kot pač je!

    Še predlog rešitve, da ne bo sama kritika:
    Škofe skupaj s teologi, ki poučujejo, na dopust poslati v skupnost tipa Cenacolo. To je skupnosti, ki delujejo med najmanjšimi in dobrine za preživetje dobijo samo iz Božje previdnosti.

    • O dvomu ne bi. A v tem primeru je na mestu, ker g. prof Kerže ne piše zato, da bi koga prepričal. Nudi pa drugačne poglede, ki jih tudi dobro utemelji. Od tod naprej moramo razmišljati, iskati in sklepati sami, če si želimo spremembe na boljše.

      Na vseh področjih se opazi, da drugačnih pogledov skoraj ni. Če pa so – so tarča dvomov in kritike. Živimo v enoumju in še tukaj ga veselo podpiramo.

      • G. AlFe, škofe žal ne moremo poslati nikamor. Lahko pa jih opozarjamo na napake. Oziroma smo dolžni!

        Zato vljudno prosim g. prof., da svoje analize pošlje vsem škofom, če tega doslej ni storil. Pri tem sem pripravljena sodelovati.

  2. Odlicen prispevek. Osebno zelo rad prebiram p.Marka Rupnika, katerega teksti so kot zdravilo za ta cas in da, kot je napisal AlFe: v skupnosti Cenacolo in v kaki druzini doma, je verjetno vec teologije, saj tam domuje dejavna ljubezen.

  3. Zelo dobra Keržetova poteza, odgovori Cavalcolija pa vseeno dajejo še kanček upanja, da satan vendarle še ni do konca požrl Katoliške Cerkve, kljub njeni dediščini popolne teologije, ki postaja vse bolj odrinjena, sprevračana in zlorabljena.

    Če pa bi vse zgornje pisanje pojasnili na kratko, da bo vsakomur nadarjenemu jasno, v čem je razlika, bi rekli tako:

    Dokaz, da je um neke osebe v transcendenci (v Božje svetu, Božje duhoven), je v tem, da zmore v isti točki in istem trenutku ZDRUŽITI dve stvari, ki so posvetnim teologom, vernikom, filozofom in verstvom (Luter, Mohamed …) nemogoči:

    1. Razpelo (in ime Boga, podoba Boga ali funkcija Boga) ni Bog,
    2. a Bog je osebno prisoten v razpelu, v podobi Boga in v funkciji Boga (npr. dobroti in usmiljenu). Kot je prisoten v sveti hostiji.
    3. Zato je za transcendentnega vernika, ki je zapustil sebe in je z ljubeznijo ves čas zagledan v Boga, tudi ime Boga, podoba Boga in ostalo: BOG OSEBNO. Jezus osebno.

    Islam (Mohamed) in Luter tega ne zmoreta spojiti v eno, tudi vsi zgoraj našteti filozofi ne, tudi Cavalcoli in Kerže še ne čisto. Kaj manjka?

    Manjka NORA LJUBEZEN do Jezusa Kristusa in Matere.

    Ta vse stvari naredi preproste in popolnoma vedne takemu sledilci, takrat Bernardka in fatimski pastirčki presežejo znanje vseh teologov sveta.

    Te ljubezni se lahko naučiš le od tistega, ki je zapustil vse in ki hodi z Jezusom, a ne le v veri, ampak že v LJUBEZNI.

    Dokler duša ne doseže tega nivoja, ki je iznad vere, teologije in filozofije, bodo vedno teološke in filozofke vojne, ko pa se LJUBEZEN z Bogom začne krepiti in je trajna, se Lutrovi, Mohamedovi, Šankarjavi in Osredkarjevi poskusi pojasnitev zdijo le obupno iskanje v temi. Zato so sami po sebi dobri, ko pa te zmote vsiljujejo novim iskalcem, postanejo heretični in zli. Tudi kdaj blasfemični. Človek hitro vidi, da se v njih ozadju skriva le želja po imenu, časti, mesu in užitku. In iskanje izgovorov za grde grehe.

    Cavalconi in Kerže pa oddajata prvi šibek, a kljub temu omamen volj po Resnici in končnem odrešenju. Bog je skrit za duhovno slepe, pozorni pa lahko v teh pisanjih zavonjajo, kako zelo blizu je, če smo čistih src, in tudi, da ima podobo, ime in funkcijo, ki je večna:

    JEZUS KRISTUS.

    Vse ostalo je odveč.

    • Kit je do konca požrl preroka Jono in Jezus je bil do konca pretepen, križan, ubit in pokopan. Do konca mrtev. Cerkve v maternici krščanstva so do konca uničene. Tako bi satan lahko tudi Cerkev razlomastil do konca, da bo iz vse gore kosti, iz koščice enega mezinca, spet prišlo Življenje. In to bo mezinec svetnika, ne papeža, škofa ali grešnega teologa.

  4. Upam, da bo g. Kerže videl razliko v svojem pisanju od tega. Me veseli sicer, da se je tako lotil stvari. Upam, da bo tudi vnaprej prav bojeval svojo bitko, ki ni nepomembna. Članek je začel z “da kar nekaj bralcev ne verjame moji oceni, da je Osredkarjev članek poln težkih filozofskih in teoloških zmot” in upam, da bo razmislil še enkrat, da ni bil v tem problem. Upam, da bo presegel “jaz imam prav” in da bo svoj boj bojeval kot vitez, in ne kot hudobni suženj.
    G. Kerže, hvala in veliko uspeha. Bog vas blagoslovi.

  5. AlFe pa je povedal prav: škofe je treba preveriti, če so res škofje, kajti ONI morajo:
    oznanjati evangelij po svetu,
    ozdravljati bolnike
    in izganjati demone.

    Škof, ki tega ne stori vsaj enkrat, je marioneta, pozunanjena podoba. Taki ne vedo, kaj je prav in ne, ker ni Kristusove moči z njimi, zato se po TF in Cerkvah širi zlo, okuženo z zablodami luteranstva in posvetnih filozofov. Cepljeno na sodomijo, ki rojeva pedofilijo.

    Kako je že apostol Jakob zapovedal škofom, kardinalom in papežem? Nekako takole:

    “Ko je kdo med vami bolan, naj ta bolnik pokliče starešine Cerkve, da bodo molili nad njim in ga mazilili s svetim oljem.”

    Vsaj eden od stotih mora hitro ozdraveti. In vsaj enega na leto je treba rešiti demonov, pa bomo lahko verjeli v vodstvo škofov.

    Je pa res, da ko zmeden “učitelj”cepi svoje učence, so tudi ti “učitelji” lahko le zmedeni. In narod gre v propad, lahko tudi dokončen. Ne vemo, ali bo prej prišel novi svetniški papež in blagoslovil novega svetniškega slovenskega škofa, ali bo prej ta narod izumrl? Vse kaže na drugo opcijo, ni pa rečeno, kajti pri Gospodu je vse mogoče.

  6. Cavalcoli nekatere Osredkarjeve teze ne zanika, temveč jih samo po svoje dopolni. Pri nekaterih polemizira s tezo, ki je Osredkar sploh ne uveljavlja (npr. 3.teza). Morda je težava v prevodu. Predvsem polemizira glede pogledov na predstavo o Bogu in o Bogu samem.

    Po mojem mnenju Osredkarjeve teze temeljijo na celostnem Jezusovem nauku, stvarnosti in logiki, katere rezultate v tem svetu podpira tudi sodobna, zlasti fizikalna znanost. Cavalcolijeve trditve temeljijo bolj na selektivnem Jezusovem nauku in na cerkveni dogmatski predstavi stvarnosti.

    Človek je bitje po bo božji podobi. Toda kaj je od tega božjega še ostalo? Duhovno počelo, zakopano pod grmado posvetnih stvari. V vsem ostalem je človek bitje zelo omejenih sposobnosti, obremenjen z egom in s tem povezano grešnostjo. Torej pravo nasprotje Absolutnega, Večnega, Neskončnega, Svetega. Pojdi in ne greši več, pravi Jezus. To je ključ do oživitve duhovnega počela in stika z božjim.

    Kaj je dogma? Dogma je poskus, da se stvarnost prikaže v skladu z željami in predstavami človeka iz mesa in krvi o njej. Ta torej ne izhaja iz spoznanja stvarnosti, temveč iz želene predstave stvarnosti. Zato je vsaka dogma milo rečeno problematična in ne more služiti kot resen argument. Problematičnost dogmatizma se morda še najbolje vidi pri dogmi, da je bil apostol Peter prvi papež Katoliške cerkve.

  7. Ta je pa res dobra. Dogma naj bi torej določala kaj naj bo neka stvar (resnica) in ne ubesedenje te resnice. S takšnim pristopom lahko sesujemo vse verske resnice: od Jezsovega učlovečenja, do njegove človeške in Božje narave … Zanikamo razodetje, zanikamo sposobnost, da človek, sicer omejeno, vendarle pride do spoznanja Stvarnika. Če to zanikamo, zanikamo Sveto pismo.
    Človek je ustvarjen po Božji podobi in to je bistvena lastnost človeka, ki je tudi greh ne more izbrisati, lahko le pokvari in zabriše. Kaj je od tega ostalo? Ostaja Bog in človek, ki iz svojega bistva hrepeni po Bogu, pa čese tega zaveda ali ne.

    • Vera ni isto kot spoznanje resnice in resnica. Verjamemo ali verujemo lahko v karkoli resničnega ali lažnega. Vse, kar kristjan potrebuje, je v Svetem pismu. Ne potrebuje nobenih cerkvenih dogem, ki ga oddaljujejo od Jezusovega učenja na poti odrešitve.

      • Kar vztrajaš na nekih trditvah, kljub temu, da ti je Farkas zelo utemeljeno odgovoril. Vendar vse spregledaš, preslišiš in ostaneš na istem. Nobena dogma ne oddaljuje od Jezusovega učenja. Niti ena.

        • Nobena dogma ne oddaljuje od Jezusovega učenja? Mislim, da oddaljujejo in to prav pri bistvenih rečeh.

          Npr. v Svetem pismu je na večih mestih jasno rečeno, da kdor umre v grehu nepokesan, bo za vedno izgubljen. Pokesati se po Jezusu pomeni: Pojdi in ne greši več. Katoliška cerkev to ignorira in nadomesti s: Pojdi in zmoli tri Zdrave Marije. Ker cerkveno očetje vedo, da grešna duša ne more v božje kraljestvo, saj bi ga oskrunila, so se domislili puragatorija ali vic, kjer naj bi se duša kar sama od sebe očistila. Niti Jezus niti apostoli nikjer ne omenjajo vic. Pravijo samo, da kdor umre v grehu bo pogubljen. Zato v evangelijih navajajo, kako se očistiti. Tu, v tem svetu.

          Marija je v Svetem pismu predstavljena kot ženska iz mesa in krvi. Jezus jo imenuje “žena”. Pokopana je v Jeruzalemu poleg Magde in Lazarja, nedaleč od najbolj verjetnega groba apostola Petra. Cerkev je zemeljsko mati preobrazila v božanstvo, ki skrbi za vstop v nebesa. Ta dogma je v celoti nastala v Cerkvi in nima nobene zveze z Jezusovim učenjem.

          Za enkrat dovolj.

          • Kje so tu dogme? Ne poznam dogme o vicah?! Poznam pa recimo dogmo o brezmadežnem spočetju. Da bi govorili o Mariji kot o božanstvu, ne poznam nobene dogme. Čeprav bi se lahko tudi strinjal o pretiranosti ali celo malikovanju lika Marije. Čeprav, morda samo premalo dojemam njen pomen. Ženskam pomeni njen lik veliko več. Da se meša brezmadežno početje z brezgrešnostjo, se tudi meni zdi. Nimamo dveh brez greha, Jezusa in Marijo. Kar pa ne zanika dogme o brezmadežnem spočetju.

          • No, tine, dejstvo je, da se, če zavestno ne priznavate oz. oporekate proglašenim verskim dogmam, sami izločate iz občestva Cerkve. Cerkvena avtoriteta pač ni nek supermarket, kjer si poljubno izberemo tiste stvari, ki nam “pašejo”.

            Drugače me pa predvsem vedno znova preseneča to enostransko sklicevanje na Sveto pismo, ki je pogosto pri protestantih, čedalje bolj pa očitno tudi pri katoličanih… kot da je Biblija “padla” direktno iz nebes (še vezana v usnje verjetno…) … zakaj npr. sploh priznavate biblični kanon, če ne zaupate avtoriteti Cerkve? … Sveto pismo preprosto nima nobenega smisla zunaj občestva Cerkve, v katerem je nastalo. Nastalo je v Cerkvi in za Cerkev. Pri tem seveda priznavamo tudi delovanje Sv. Duha, ki ni vodil le piscev besedil, temveč tudi Cerkev. In jo še vedno vodi.

            Z drugimi besedami, biblični kanon je prav tako verska dogma. Zakaj torej verujete Cerkvi glede svetopisemskega kanona (zakaj npr. ne priznavate tudi ne-bibličnih evangelijev? .. ti nam, kot morda veste, o Kristusu ponujajo precej drugačno sliko), hkrati pa zanikate njeno avtoriteto, da razglasi druge verske dogme?

          • Sveto pismo so pisali evangelisti, ki so imeli še stik z apostoli. Zatorej je verjetno, da je avtentičen. In verjamem, da tudi je. Obstajajo tudi drugi spisi iz časa zgodnjega krščanstva, ki to potrjujejo.

            Stvari, ki jih je Cerkev vpeljala veliko kasneje, zlasti če so v nasprotju s Svetim pismom, so ne samo zelo problematične, ampak so očitno tudi odklon od Jezusovega učenja.

            Krščanstvo je veliko več kot katolištvo. Toda nekateri katoliki se obnašate tako kot komunisti. Pomembneje je ali smo naši ali nenaši, kot pa kaj je res.

          • uuuu. tole je pa meni preveč. deimastre je navedel nekaj zelo močnih argumentov. Jaz bi rekel, da sem bolj prizanesljiv, pa to ni bilo dovolj. G. Tine, res se izločate iz Cerkve. S tem grešite zoper Sv. Duha, kar je zelo hudo.

          • Krivoverstvo je močno vidno pri tinetu, ki bi kar izbiral neke posamečne delčke vere, druge pa zavračal, kakor da je sam Kristus.

          • Nobena Cerkev nima te moči, da bi karkoli naredila namesto nas. Jezus pravi: Vzemi svoj križ in hodi za menoj.

          • Tine, Sveto pismo še zdaleč niso samo štirje evangeliji, temveč še marsikaj drugega. Poleg tega pa sam čas nastanka ne more biti edini odločilni dejavnik pri presojanju resničnosti nekega besedila. Janezov evangelij je npr. precej starejši od sinoptikov, pa je o nekaterih stvareh bolj točen kot Marko, Matej in Luka (več o tem npr. pri Ratzingerjevem Jezusu iz Nazareta, predvsem 2. knjiga).

            Poleg tega evangeliji niso “zgodovinske knjige” v sekularnem pomenu besede, temveč teološka besedila (kar seveda ne izključuje njihove historičnosti!), katerih polni pomen se razkrije šele v povezavi s Staro zavezo (Kristus kot novi Adam, Kristus kot izpolnitev Izaijevih prerokb itd.). Tako so jih razumeli vsi cerkveni očetje. Kaj hočem povedati? Da je na evangelije nesmiselno gledati zunaj njihovega nastanka v skupnosti Cerkve ter zgodovine odrešenja, ki se začenja z Judi, svojo polnost pa doseže v Kristusu. Kot so nastali v Cerkvi in za Cerkev, jih lahko tudi samo Cerkev pod vodstvom Svetega Duha pravilno tolmači. Trditi, da se lahko posameznik postavlja zoper vso cerkveno tradicijo in samostojno razlaga evangelije (in Sveto pismo nasploh) je v najboljšem primeru nesmiselna, v najslabšem pa znak izrednega napuha.

            Sicer pa sklepam, da niste sistematično študirali zgodnje-krščanske in psevdo-krščanske (gnostične) literature ter na tak način prišli do sklepa, kateri evangeliji so pravi oz. bolj zgodovinsko točni. Ne, kot praktično vsi kristjani ste sledili nauku Cerkve, ki je določila svetopisemski kanon. In seveda je prav tako. Ampak kako lahko potem trdite, da ne priznavate cerkvenih dogem?… seveda jih, problem je samo, da pri tem ravnate “izbirčno” ter v skladu z lastnimi željami in predstavami, kaj bi Cerkev morala učiti. S tem niste izumili nič novega, zanikanje posameznih delov nauka ni nič novega… tudi biblični kanon so že neštetokrat zanikali oz. spreminjali. To je počel že Markion v 2. stol., ki mu starozavezni Bog ni bil všeč in je zato njemu neljube dele preprosto črtal.

            Za konec pa še to: ne moti me, da niste “naš”. A ena od krščanskih dolžnosti je, da zavedene opozarjamo oz. jim pomagamo, da ostanejo v popolnosti združeni s Cerkvijo, ki je Kristusovo telo. Z zanikanjem cerkvenih dogem, se iz tega sami izločate, zato sem vas želel dobronamerno posvariti, mislil nisem nič slabega.

          • Spoštovani Demaistre, hvala za dobronamernost. Toda ne strinjam se z vašim pogledom na religijo in glede vloge KC.

            Na religijo in krščanstvo gledate zelo ozko, površno in sektasko. Religija ni pripadnost neki religiozni organizaciji in ni stvar avtoritet. Stvarnih in samozvanih.

            Vsak človek je poklican na duhovno pot k odrešitvi. Ne glede na to ali pripada kakšni religiozni organizaciji ali nobeni.

            Bistvo vsake religije je ezotericna pot. Tudi krščanske, saj je bila v zgodnjem krščanstvu intenzivno prakticirana, kot morda veste. In v samem jedru med razlicnim religijami ni bistvenih razlik. Razlike nastanejo, ko se religiozne organizacije začnejo oddaljevati od svojega religioznega jedra in postajajo vse bolj pozunanjene. KC se je organizacijsko oblikovala leta 325, če se ne motim. Od tedaj dalje je postala vse bolj pozunanjena in tudi nestrpna do vzporednih ezotericnih gibanj, izhajajocih iz obdobja zgodnjega krščanstva.

            Obstaja vseprisotna nevidna Kristusova sila ali Kristusova cerkev, ki nima zveze z nobeno zunanjo organizacijo in je na voljo vsem na svetu, ki so prebujeni za ezotericno duhovno pot, ki jo je utrl in pokazal Jezus Kristus.

          • Dragi Tine, jaz vas seveda ne morem prepričati, da bi spremenili svoje mnenje, ampak vaš odgovor me niti najmanj ne prepriča.

            Najprej mi sploh niste odgovorili na vprašanje: kako lahko sploh kaj veste o Kristusu, če ne priznavate avtoritete Cerkve? Kako si usklajujete npr. podobo o Kristusu iz štirih kanonskih evangelijev v primerjavi s t. i. evangelijem po Tomažu ali evangelijem po Judu? Kolikor jaz vem, sta precej različni.

            A glede na vaš zadnji odgovor, je problem še mnogo večji; namreč, če med religijami ni bistvenih razlik, je potemtakem popolnoma vseeno ali je kdo kristjan, budist, hindujec, musliman ali kaj tretjega. Ali ne? Še več, jaz sploh ne vidim potrebe po Kristusu. Čemu ga sploh potrebujemo? Če je zgolj eden od učiteljev duhovnosti, je res nepomemben, duhovnih gurujev je na svetu bilo (in jih še bo) še pa še.

            Poleg tega se mi zdi trditev, da so vse religije v bistvu enake, iz čisto primerjalno religiološkega vidika nevzdržna. Namreč, kaj imata npr. skupnega krščanstvo s svojim naukom o ljubečem vsemogočnem Bogu z budizmom, ki sploh ne pozna pojma osebnega boga?krščanska predstava nebes nima popolnoma nič skupnega z budistično nirvano. Ali pa npr. kaj imata skupnega islam in religija predkolumbovskih Indijancev? …če sem še malo bolj radikalen, vaša trditev je naravnost groteskna, če upoštevate, da je npr. religija Aztekov zahtevala množična človeška žrtvovanja. Kako lahko to primerjate s krščanstvom?

            PS: Cerkev ni nastala leta 325, takrat je potekal Nikejski koncil, ki je opredelil nauk o Kristusovi božanski naravi (Kristus je istega bistva z Očetom, ni ustvarjeno bitje kot je trdil heretik Arij). Problem je, da si ljudje to napačno predstavljajo: to ne pomeni, da kristjani prej niso verjeli v Kristusa kot Boga (o tem zelo jasno pričajo Pavlova pisma in evangeliji), temveč se je potrebo po koncilu pokazala zaradi tega, ker so nekateri glede tega širili napačne nauke. Skratka, rast nauka oz. diferenciacija le tega je potekala zaradi stvarnih konkretnih potreb in kot logično nadaljevanje oz. poglobitev že obstoječega vedenja o veri.

          • Spoštovani Demaistre, govoriva o različnih stvareh. Vi govorite bolj o religiozni formi, jaz bolj o religiozni vsebini.

            Vrh, bistvo in najvitalnejši del vsake religije predstavlja njena mistika. Mišljenje ni tisto, kar nas pripelje do najvišje, poslednje resnice, do Absoluta, Boga. Resnica mistike je v biti in ne v mišljenju. Bit je zakrita in neubesedljiva.

            Uveljavitev katoliške religiozne organizacije je mistiko v krščanstvu potisnilo na stranski tir. To je verjetno posledica preveč razumskega pristopa k razumevanju krščanstva. Teologi so vero, sicer v želji po resnici, racionalizirali. S tem so se pa oddaljili od njenega bistva in temeljnega izročila. Izgubo stika so poizkušali nadomestiti s svojimi zamislimi, kar jih je še bolj oddaljilo od bistva izvornega krščanstva. Kriza krščanstva je verjetno posledica tega pristopa. Kajti le mistika je tista, ki je osredotočena na samo bit, na neubesedljivo resnico.

            Temelje mističnega krščanstva je sicer postavil Dionizij Areopagit. Predstavil jo je v trifazni poti: očiščenje, razsvetljenje, poenotenje. Takšno pot najdemo tako pri Janezu od Križa kot tudi pri Rumiju, tj. v izvornem sufizmu in tudi pri hinduizmu, budizmu, kitajskem laocetizmu in še kje. Za kaj več, tukaj ni prostora.

            Izvorna in nevulgarnizirana religija je vedno samo notranja, intimna trofazna pot. Navsezadnje Jezus in apostoli pravijo: pogubljen bo, kdor umre v grehu. Ne pravijo: pogubljen bo, kdor ni ubogljivi član te ali one religiozne organizacije.

          • Jezus pravi tudi (parafraziram): vam dam ključe nebeškega kraljestva, komur grehe zadržite, jim bodo zadržani, komur jih odpustite, bodo odpuščeni. Glede na to se mi zdi jasno, da je nepripadnost določeni religiozni “organizaciji” (Cerkvi namreč) tudi greh. … Vsaj če evangelije in vso krščansko tradicijo jemljete resno.

            V evangeliju po Janezu piše tudi: Jaz sem pot, resnica in življenje. Ne piše, da je bistvena “trofazna pot”, ki jo lahko najdemo tudi v budizmu, hinduizmu in še marsikje. Kot sem že zgoraj napisal, če bi bilo tako, potem je krščanstvo v bistvu res nepomembna stvar. Vsaj meni bi bilo škoda izgubljati čas z njim …. kot je lepo rekla ameriška katoliška pisateljica Flannery O`Connor, ko ji je nekdo omenil, da je evharistija čudovito simbolična: “If it is only a symbol, then to hell with it.” 🙂

          • Gospod Demaistra, seveda lahko stvari razumete po svoje.

            Toda Bog je ljubezen. In kakšna ljubezen je to, da bi bila namenjena ekskluzivno samo članom določene organizacije? To je ljubezen cestninarjev, kot pravi Jezus. Saj najbrž ne mislite resno. Jezus ločuje samo med grešnimi in očiščenimi.

            Prvotni namen Cerkev je bil, da podpirajo svoje člane na njihovi ezotericni mistični poti. V tem svetu se žal vse spridi. Tudi Cerkve. Dokazov za to je vsak dan več kot dovolj.

          • Jezus pravi, da ne more nihče priti k Očetu razen po njemu. Nihče ne more biti čist, če ne “opere svojih oblačil v Jagnjetovi krvi”, kot piše v Razodetju. To pa implicira pripadnost Cerkvi, predvsem pa radikalno zanika vašo tezo, da so vse religije v svojem bistvu enake oz. enako dobre. Če bi to bilo res, potem za Kristusa preprosto ni nobene potrebe. Kaj je sploh prinesel novega? Verstev je bilo na svetu že pred njim ogromno, duhovnih učiteljev pa še več (in jih še bo).

            Težava je, da Cerkev razumete napačno, zgolj kot institucijo, kot pravni subjekt. Seveda je Cerkev tudi to, ampak hkrati je tudi mnogo več; je Kristusovo mistično telo, Njegova prisotnost na zemlji. Kot taka Cerkev zato kljub grehom svojih članov (tudi najvišjih klerikov), ki se jih danes in v zgodovini ni manjkalo, ostaja čista in neomadeževana.
            Skratka, ločevati moramo med njenim človeškim in božjim značajem. Če tega ne sprejmemo, potem Cerkev seveda nima smisla, je zgolj res še ena od neštetih človeških institucij s celim kupom “gnoja”, ki se je nabral skozi zgodovino.

          • Aja, pa še to. Teza, da božja ljubezen implicira sprejemanje vse in vsakogar, je popolna analogna današnji levičarski logiki, da ne moremo nikogar ljubiti, če hkrati ne sprejemamo vseh njegovih lastnosti in ga ne podpiramo pri vseh njegovih željah in pričakovanjih. Saj poznamo to logiko, ki se vedno pojavlja pri vprašanjih istospolnih, transspolnih itd.

            Nekoga ljubiti še ne pomeni sprejemati vseh njegovih neumnosti. Npr., sam ne bom nikoli pozabil, ko mi je neki zdravljeni narkoman rekel, da je prava ljubezen bila, ko so ga starši vrgli na cesto. Drugače se ne bi nikoli podal na pot zdravljenja, po vsej verjetnosti bi pa še uničil družino.
            Bog nas seveda vse ljubi, a hkrati je Njegova ljubezen tudi “trda” in za nas pogosto nerazumljiva. Predvsem pa ne izključuje tudi pravičnosti. Božja ljubezen in pravičnost si ne nasprotujeta, to je eden od bistvenih delov krščanskega nauka.

          • Gospod Demaistre, človek lahko verjame karkoli in veruje v karkoli. Tudi v največje neumnosti in se je zanje pripravljen boriti. Toda po njih delih jih boste spoznali, pravi Sveto pismo. Ta dela morajo biti vidna že v tem svetu.

            Če vera prehaja v krepost, ta v spoznanje, …. in ta v ljubezen, kot pravi apostol Peter, je vera dobra religiozna podlaga. Če tega ni, je vera opij za ljudstvo, kot je ugotovil Lenin. Slepa vera pa morilka religije in z njo povezanega svetega.

          • No prav, Tine, očitno bova ostala vsak na svojem. Upam, da brez zamere, moja opozorila so bila dobronamerna.

            Samo še nekaj: o opiju za ljudstvo je govoril že Marx, ne šele Lenin, ampak iz drugačnega vidika kot ga tu omenjate. Namreč za Marxa vera ni razlog za alienacijo delavskega razreda, kot pri Feuerbachu (vera kot opij za ljudstvo), temveč zgolj epifenomen buržoaznega oz. kapitalističnega družbenega reda, ki delavstvo (ekonomsko) popredmeti in ga tako alienira od njegove človeškosti. Vera je iz tega razloga po Marxu praktično nepomembna, po nastopu brezrazredne družbe bo odmrla sama od sebe.

  8. Alojz Rebula, je menda nekoč dejal duhovnikom… Kako nam razlagate večno življenje, če tam ne bo dveh komponent, ki jih poznamo časa in prostora..

    • Dvodimenzijsko bitje ne more razlagati tretje dimenzije brez napak. To je menda vsakomur razumljivo. Edino se lahko krešemo okoli mnenja, ali smo štiridimenzijska bitja.

      Torej! Smo nad Bogom ali ne? Če je Bog samo izmišljotina v človeških možganih, potem smo vsekakor. Ampak! Kdo je potem ustvaril cvetlice?

  9. Kdor domneva, da vse ve in da le njegovo spoznanje edino velja, je blago receno sila domisljavo bitje. Se sami sebi smo vcasih realno skrivnost in soclovek, s katerim prezivimo veliko casa. Vera je pot poniznega srca pred Bozjo skrivnostjo, ne duhovnega napuha. In ne vzvisene sodbe nad drugimi, ki so jim dana malo drugacna spoznanja.

  10. Tine ipd, da bo jasnejša razlika med Osredkarjem, Keržetom/Cavalconijem in popolnoma izvornim Jezusovim naukom, ki je povsem odvisen od ljubezni do Jezusa:

    Škof Uran je dejal nekako takole: “Ni vseeno, ali piješ Savo pri Krškem ali pri slapu Savica. Oboje je Sava, a pri Krškem je že polna umazanije, strupov in mogoče radioaktivnosti.”

    Osredkarjev nauk je seveda že radioaktiven, je pitje Save pri Krškem (pazite na plastične vrečke, pride lahko do zadušitve!). Keržetove/C razlage so tam nekje pri Bohinjski Bistrici, izvir pa je slap Savica: živi Kristus.

    Ključ do izvirske vode ti daje samo svetniška oseba, ki je v ljubezni z Jezusom, nihče ne more do tja sam. Simbolno je to prikazano z VSTOPNINO pod slapom.

    Zdaj pa se lahko vsakdo zastruplja kjer se sam želi, le pri izviru se ne moreš zastrupiti, ampak imaš samo eno možnost: ozdraviš.

    • Povirje slapa Savice ni iz nebes, ampak z visjih obmocij, ki jih je clovek zal uspel ze precej zapackati. Prepricaj se pri sedmerih jezerih, zlasti okoli znane koce. Tamkajsnja voda zanesljivo ni pitna. Sploh pa, kdo si, da bos sodil, da franciskanski pater ponuja Savo pri Krskem?

      • Ah, spet vi “ekologi”, ki ne marate ljudi. Ste kot vegani. Važno vam je tolči po človeku, vseeno zakaj.

        • IF je ekolog? Žal ne razume preproste razlage škofa Urana, ki ni bil požegnan od zmedenega učitelja, ampak od svetnika Janeza Pavla drugega. Nekateri filo-inteligenti ne razumejo, da je pod slapom voda pitna, v Krškem pa ni, kar se vidi že s ceste.

          • Problem prispodob. Za sodobnega mestnega fantiča so vse prispodobe s trto in ovcami zelo težko razumljive. Saj druge krave razen Milkine ni videl!

        • Kako obracas zadevo. Jaz da tolcem po ljudeh, zato, ker mi dejansko ni vsec, kako se in to evidentno tolce po konkretnem franciskanskem patru?

          Krscanska vera preko Svetega pisma uci, kako prav in dobro ziveti in delati. Ne kako edino zvelicavno misliti. Znotraj katolistva je skozi zgodovino veliko teologij in veliko duhovnosti. Ne ena edina zvelicavna. Bog nas je ustvaril kot unikate. Ne kot replike. Da se svobodno in polno izrazimo kot ustvarjalna bitja. Kot homo sapiens. Torej bitje, ki misli. Ne le sledi in uboga.

          Gospod Osredkar misli kot misli. Ne vem, zakaj bi ga bilo treba napadati, ce ne misli povsem identicno kot jaz. V Gospodovi hisi je veliko bivalisc.

          • Res je, da katolištvo ne zapoveduje ene same filozofije ali duhovne poti (npr. duhovna pot frančiškanov je drugačna od jezuitov), ampak to ne pomeni, da “anything goes”. Obstajajo meje, ki jih katolik ne sme prekoračiti, če naj ostane katolik. Posebno seveda to velja za profesorja teologije, ki je vendar postavljen za to, da uči.

            In nekatere Osredkarjeve trditve v tem članku so res v nasprotju z naukom Cerkve, kot je dr. Kerže izpostavil in tudi dokazal. Navsezadnje tudi v tem članku.

    • David, večinoma imate odlične zapise. Tokrat pa govorite o nauku, ki je nekoliko boljši ali pa nekoliko radioaktiven. Pa to nikakor ne drži. Obstaja samo en in edini Božji nauk, ki je edinstven, nespremenljiv in ga ni možno “interpretirati” na ta ali oni način, saj je EN IN EDINI. Božja beseda je ENA in nima različnih interpretacij, saj bi bilo to smešno.
      Vsi ostali samooklicani katoliki pa ste očitno res vzgojeni s strani samih krivovercev, ki so malo sem ter tja učili Božjo besedo.

      • p.s.

        Če naj bi veljala teza, da je več “interpretacij”, potem priznavamo, da imajo tudi muslimani prav, pa tudi vsaka od stotin različnih protestantskih heretičnih vej.

  11. Pogoj “pojdi in ne greši več” se ni izgubil. Vsaka spoved vsebuje trden sklep, da se bomo spopadli z grehom. Priprava na spoved pa ne gre mimo ugotovitve, kako smo pri tem uspeli.

    • Obstajajo pa demonski verniki, med njimi vsi ti Cerkveni zločinci, o katerih zadnje čase posluša ves svet, ki izvajajo najhujši greh vseh grehov: zlorabljajo inštrument spovedi, odveze in obhajila, da s tem elegantno pokrijejo svoje grehe. Že pred grehom računajo na to in svoje tovariše. Torej njihov sklep ni bil resničen. Taki grešniki, tudi kardinali, so izmeček izpod hudičevega repa. Ko pa je to povezano še s pedofilijo, pa je greh vsevesoljni, ker ubijati vero v Boga otroku, ki je prišel z zaupanjem, je pa nekaj, nad čimer bi človek norel do onemoglosti, a potem le zajoka.

  12. Pred tedni sem srečal novomeškega škofa pa sem mu hotel povedati nekaj pripomb. Ko sem videl, s čem se ukvarja času misijona, sem obnemel. Ta starček ne razume ničesar, žal mi je zanj. Rajši zmolim kako desetko zanj, kot da mu razlagam Einsteinovo teorijo, ko še Newtonove fizike ne obvlada.

    Podobno sem občutil, ko so gospoda Marjana Turnška postavili za mariborskega škofa. Tako mi je bilo hudo, da sem imel kar solzne oči. Tako mil človek ne more v red spraviti volkove! Izgubili smo dobrega strokovnjaka, odličnega mariologa, da smo prekrili sledi zveri.

    Ja, takrat so mi pred oči prišle besede:
    … Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. (1 Pt 5,8)

    • Hvala AlFe. Ob današnjih hvalnicah sem mislila na odstavljene škofe. Ti so bili dolžni sprožiti organizacijo strokovnih področij, na katera se (logično) ne spoznajo. Za dodaten nadzor nad strokovnimi službami bi se lahko naslonili na strokovne laike. Pouk: “prebrati moraš, podpišeš lahko” je zavezujoč. To trdim ob vsem spoštovanju.

      V zgornjem članku je govor o kakovosti pouka na TF. K temu se laiki ne moremo izrekati – razen, če so zmote očitne (obstoj hudiča). Lahko pa škofe opozarjamo, da resno odgovarjajo za pripravo novih duhovnikov. Primer duhovnika Cerarja dokazuje potrebo po bolj skrbnem nadzoru nad formacijo tudi zunaj pouka.

  13. Boga spoznaš in začutiš njegovo bistvo, ko okusiš dobroto soljudi, ki je odsev božje ljubezni.

    Hrepenenje po Bogu pa spoznaš, ko prestajaš trpljenje ali sovraštvo.

  14. AlFe: “Pred tedni sem srečal novomeškega škofa pa sem mu hotel povedati nekaj pripomb. Ko sem videl, s čem se ukvarja času misijona, sem obnemel. Ta starček ne razume ničesar, žal mi je zanj. Rajši zmolim kako desetko zanj, kot da mu razlagam Einsteinovo teorijo, ko še Newtonove fizike ne obvlada.”

    V neki od Družin je na začetku intervjuja povedal hude stvari, kako čaka, da papež sprejme njegov odstop, ki mu ga je odložil za eno leto: osebne in škofijske težave, starost, strah pred selitvijo nekaj deset metrov daleč … pojamra, da se je moral že trikrat v življenju seliti (???).

    In res, ta garnitura škofov, ki so p. Frančiškovi … le kaj … kako … ni poti, da bi lahko kaj o totalnem Evangeliju razumeli, povedali, govorili, oznanjali … So zgledni upravniki, hišniki, menedžerji, duhovne zadeve pa … človek je v srce zadet, koliko blagoslovov in milosti je šlo mimo njih, ko so jim kamere še “pasale”, na teologiji pa se je razvijal biznis, se je teologija spreminjala v nekaj spužvasto groznega; posvetnega do amena …

    Od te garniture ni kvasa. Ni jim dan duh razlikovanja. In niso vsega sami krivi: kolikor so dobili, to imajo, kar pa jim je bilo navrženo, so oholo zavrgli. Posledice so tudi volilne, ko kristjani že 80 let volijo komuniste.

    Tak rod nima šans, razen če si izmoli svetnika, a potem bo pa tega ubil. Imeli smo veliko svetnikov, a škofom ni bilo mar in v 1000 letih še vedno nimamo nobenega uradnega. Od hudiča smo. Nekateri bralci hvalijo kakega Rupnika, pa koga drugega, a pri vseh vedno znova slišiš, da se bojijo Svetega Duha, da imajo celo Svetega Duha za hudiča v preobleki, da Bog, ki se komu razodene ni pravi, in tudi misijonarji misijona, ki ga AlFe omenja, so brundali enake stvari, vsi neodrešeni, vsi izgubljeni, vsi zvečer v svoji sobi nesrečni. Zdaj vem, zakaj je tako, odkar je Kerže obelodanil Osredkarjeve filozofije o Bogu,

    in kdor je to Savo pil pri Krškem, mu ni več pomoči. Pili pa so jo vsi, skozi desetletja.

  15. Ivo Kerže – zares v vsej Sloveniji niste našli teologa in/ali škofa, ki bi vam lahko kaj napisal?

    • Trdim, da je cel kup duhovnikov, ki so zgrajeni po novodobnih gibanjih v Cerkvi in bi še kako znali odgovoriti! Ampak! Slovenec prizna samo avtoriteto tujca.

      • AlFe, tale tvoj odgovor je pa pod vsakim nivojem, v sramoto ti je. Je nekrščanski in nima veze z Resnico. Ti je tujec, kdor govori Resnico? Tujec bi ti moral biti Slovenec, ki predava spakedranščino.

        In da so v Sloveniji ljudje, ki še vedno obvladajo izvorno teologijo? Kje je kdo? Škof Stres veš, kaj je polagal na srca slušateljem. Kdo je ta duhovnik, zakaj ga ni slišat, če je res poln Svetega Duha. Zato sklepam, da blodiš. Govoriš namreč o celem kupu, a človek še enega ne more zaznati. Skoraj vsi so pili vodo pri Krškem.

        In tretje: prav imaš, da je v naši Cerkvi cel kup novodobnih teoloških teoretikov, zato pa:

        – smo Cerkev brez sadov Svetega duha,
        – se praznijo semenišča, prihaja pa sumljiv kader,
        . celo star škofe ocenjujejš kot nesposobne in moliš zanje,
        – katoliki pa že 70 let volijo prebarvane komuniste. Torej je ta novodobna Cerkev tudi bolj leva kot ne. Itd itd …

        Skratka, komentar za posrat.

        • Vau! Kakšne besede!

          Torej! Ogromno duhovnikov se je oblikovalo v tujini, delujejo pa v novodobnih gibanjih. Ogromno duhovnikov je iz vrst redovnih skupnosti, ki so se tudi oblikovali izven naših semenišč.

          Res pa je, da ne razlagajo teologije, ker nimajo časa. KER DELUJEJO!

          Radi bi poimenski seznam. Pa kar nekaj bi jih lahko naštel, a ji ne bom. Ker bi jih popljuvali. Sicer pa, tu imaš enega, ki se kar redno oglaša, pa kar pametno piše.

        • Vseeno pa bi rad slišal mnenje o duhovniku Cirilu Čušu iz Žetal. Kaj je narobe z njim, da sem osramočen, če rečem, da je pravi?

        • Vseeno pa bi rad slišal mnenje o patru Marku, bolniškemu duhovniku iz Novega mesta. Kaj je narobe z njim, da sem osramočen, če rečem, da je pravi?

        • Vseeno pa bi rad slišal mnenje o duhovniku Draganu Adamu iz Ljubljane. Kaj je narobe z njim, da sem osramočen, če rečem, da je pravi?

  16. Za zaključek vsem-avtorju in komentatorjem-predlagam,da (še enkrat natančno!)preberete Osredkarjev prispevek.
    V njegove misli in usta namreč polagate stvari,ki jih NI izrekel oz.zapisal. I.Keržetu pa: zaprosite ga za pojasnilo in uraden komentar svojega prispevka ter vaše kritike. Dialog gluhih je namreč povsem nesmiseln.

  17. Se strinjam z baubau-om. In dodajam, da je tak nacin razpravljanja, kot se tu dogaja, cista slepa ulica. S takim temacnim slikanjem skupnosti, ki jih pripadas, ni mozno znotraj nje smiselno funkcionirati. S taksnim omalovazenjem in celo zanicevanjem drugih, ljudje, ki tako pisejo, slejkoprej predvsem kazejo nase. Predvsem na nevroticno nezadovoljstvo s samopodobo.

  18. A to je tisti Giovanni Cavalcoli, ki je rekel, da so potresi v Italiji bili kazen, ki jo je Bog poslal zaradi homoseksualcev (no, zanimivo, da govori zgoraj o tem, da Bog ne povzroča trpljenja (prof. Osredkar tega sicer sploh ne trdi – vsaj ne v citatu (a kdo ve, se da kje zastonj dobiti Osredkarjev članek?), malo težko se potem zmaže ven s tem, ko kao Bog pošlje kazen, ko umre na stotine ljudi in deset tisoče brez domov – po moje ne moremo reči, da ne trpijo). Pa potem so ga visoki predstavniki Cerkve in radio Maria »obsodili«, da gre za “a pagan vision” dating from “the pre-Christian era. Kakorkoli, res je, da to ni vsebinsko povezano z člankom. Članek je tako ogromen, da bi vsaka teza zahtevala verjetno svoj članek in razpravo. Na splošno – včasih Giovanni po moje niti ne razume, kaj je hotel prof. Osredkar povedat (npr. pravi, kaj se ljudje sprašujejo o dobrem Bogu, kako dopušča trpljenje), včasih le dopolnjuje in podrobneje razlaga, včasih kar nasprotuje prof. Osredkarju, pa pravi isto (npr. Osredkar pravi, da nevernik, ko začne govoriti z Bogom, postane vernik; Giovanni pa mu kao ful nasprotuje in reče, da nevernik, ne more govoriti z Bogom, ker bi bil vernik – ne razumem, v čem je problem?), ponekod se precej strinja z Osredkarjem, pa kar nekaj zabluzi (npr. Osredkar napiše: »Ker je vsako spoznavanje subjektivno, je tudi posameznikova podoba zunanjega sveta subjektivna.«, Giovanni pa napiše: »Napačno. … Spoznanje ima seveda svoj subjektivni vidik.« (ja, no in v čem je potem problem?). Sicer nadaljuje »A ta se nanaša le način in sredstva spoznanja, ne pa objekt. Moj način spoznanja je drugačen od tvojega, kajti moj um, moji možgani in moji čuti so drugačni od tvojih in so lahko bolje ali slabše delujoči od tvojih.« To je rahlo rečeno nelogično – ja, saj govorimo o spoznanju, ki je seveda »prizadeto« od način in sredstva spoznavanja objekta, ni logično, kako naj bi se potem subjektivnost ne nanašala tudi na objekt, če govorimo o njegovem spoznavanju. A hoče povedat, da objekt (sam po sebi) ni subjektiven? Pa saj to nihče ne trdi, halo?saj govorimo o

    • Mojci1:Zastonj lahko preberete članek p.Mari-ja Sredkar-ja pri nekom,ki je naročnik Družine in ima zato dostop do arhiva(objavljen je bil v prilogi Družine Slovenski čas dne 27.01.2019)ali pa v knjižnici-natančen naslov članka je:”Trpljenje nedolžnih in krščanska podoba dobrega Boga”.
      Samo ob natančnem pre-branju lahko najdemo pravi odgovor.
      Lep pozdrav

  19. spoznavanju, ne pa o objektu). Sicer je res morda prof. Osredkar kje uporabil kaj nejasnega (npr. da je Bog popolnoma različen, kot si ga predstavljamo (sicer ni napisal, da on to trdi, ampak da je to trdil Akvinski, če smo že pri tem – a Giovanni tukaj polemizira z Akvinskim ali kaj?); kar verjetno niti Osredkar ni mislil (da je POPOLNOMA različen), verjetno pa je zelo različen, saj »nepopolno spoznavamo« itd, (po moje Boga zelo v omejeni obliki spravimo v naše predstave (pri tem nam pomaga Sveto pismo in učenje Cerkve, da gremo vsaj malo v pravo smer) in ga zelo nepopolno spoznavamo – razen morda v kakšnih mističnih in podobnih izkušnjah – samo tisti, ki tega ni izkusil, niti ne ve, za kaj gre, ker z razumom ne moreš tega dojet); gotovo pa je, da naša subjektivna izkušnja ni popolnoma subjektivna in povsem neodvisna od objekta); tudi o drugih trditvah bi se dalo razpravljat (npr. da vsi (tudi ateisti) itd. VEDO, da Bog obstaja – ja no, ne vemo, kako je to Giovanni mislil, moramo ustvariti malo za lase privlečene definicijo »vedenja«, recimo »nezavedno« vedo (kar sicer Giovanni tudi uporabi – no, pri tem se pa (joj, groza, gotovo je to delo temnih sil, morda bi bilo dobro izgnati ta psihologiški modernizem iz ubogega Giovannija) sklicuje na fenomen nezavednega, ki je v svojem bistvu psihoanalitski oz. Freudovski (pred njim recimo nezavedno vsaj v takem smislu ni bilo vključeno v koncept o človeku). Ah, ne da se mi več nadaljevati po citatih, sicer pa to ni moja naloga (niti nisem neka teologinja), ampak naj se brani sam prof. Osredkar, če se hoče (oz. verjetno se mu niti ne zdi smiselno na tem mestu; sploh ne, ker je zavzel avtor tak pristop – po moje (ne želim sicer soditi), je poslal Osredkarju pred objavo tegale samo zato, da se bo lahko izgovarjal, da je to naredil (da mu tega ne bi kdo očital) – ne pa ker bi sam želel kaj vsebinskega doreči z njim). Na koncu še en splošni komentar – res je, da je v Cerkvi veliko problemov (še hujših, kot si g. Kerže & Company predstavlja; verjemte mi), ampak način reševanja, kot si ga predstavljajo in hočejo uveljavit, je pa v nekaterih zadevah prav skoraj 180 stopinj napačen (itak ga ne bodo mogli uveljavit ker bo takoj trčil na realnost….). Ampak pustimo jim veselje ob zgražanju nad grešniki (po moje, če so iskreni, imajo nekaj iz tega tudi za svoj ego – če bi se tega znebili, bi morda še lahko kaj delovali v pozitivno smer) … Ok, sem ven iz vsebine, bom nehala.

  20. AlFe, samo na kratko, sem že zapustil to temo, so me opozorili, naj kaj odgovorim. Napisal si: “Res pa je, da ne razlagajo teologije, ker nimajo časa. KER DELUJEJO!”

    Kdor pije Savo pri Kranju ima težave to razumet, a če gre višje gor, PROTI TOKU, kot je rekel škof Uran, mu bo jasneje:

    Narod ne more biti rešen, tudi Cerkev ne, le z dobrimi deli in ponižnim življenjem in solidno vero, ampak tu govorimo o povsem drugi, višji kategoriji:

    kdor je srečal Gospoda iz srca v srce, mu je tudi teologija, izvorna teologija, takoj v srcu, in takoj lahko govori ali pa piše v kak dnevnik, ki ga ljudje kasneje najdejo in tiskajo v milijone, govori,

    kot govorijo svetniki. O takih predavateljih, ki so tudi PRIČEVALCI TUDI LASTNEGA ODREŠENJA, govorimo, jih iščemo, a ne najdemo v Sloveniji. Ni jih. Opazil sem v drugih katoliških narodih, da jim Gospod pošlje takšne pričevalce, ki znajo tudi nauk pričati iz svoje osebne izkušnje z Njim, ter v skladu z nepobrkanim in nesprevrženim evangelijem.

    O tem govori ta Keržetova tema, ne le o delavcih v vinogradu, ampak o direktorjih vinogradov, to je škofij in lokalnih Cerkva.

    Kdorkoli se spotika v nacionalnost Cavalcolija ali koga drugega, ko se razlaga teologija, ki je vsaj približno še vedno izvorna, teh stvari seveda ne more še razumeti. Rabi čas in trpljenje, ter milost nad milostmi: srečati in sprejeti kakšno Božjo dušo, ki ga bo uvedla v transcendentni Nauk, in ga rešila krških variant posvetnih filozofij nauka. Takšen je pač model odrešenja, ki ga je vzpostavil Jezus: od Božjega človeka na človeka gre Gospod.

    Če pa so nekatere Cerkve do konca zašle, in nenehno oznanjajo, da je celo navdih Svetega Duha najbrž preoblečen hudič; in ko k njim pride kakšna Bernardka ali fatimski pastirček, njuno srečanje Gospoda/Matere ocenijo kot fatamorgano, zablodo, delovanje hudega duha. Zaradi te aids-rak rane slovenske Cerkve, Slovenci nimamo NITI ENEGA svetnika, niti enega samega samcatega svetnika, ni sadov Svetega Duha, semenišča se praznijo, prihajajo pa sumljivi karakterji; zaradi tega kristjani na volitvah že desetletja volijo levičarje in je naša Cerkev pravzaprav pretežno leva, torej – demonska. Škofje pa ne vedo kaj je prav in ne na teološkem faksu, zanje je vse OK. Kar je napisal Osredkar, jim je pač OK. A kjer ni duha razločevanja, tudi Gospod ni osebno prisoten.

    Hudiiiii problemi slovenske Cerkve in celotnega naroda. Bog v take narode ne pošilja svetih duš, da bi jih vodile, ker so takoj zatolčene.

    Vabilo: bratje in sestre, proti temu toku Cerkve je treba, kdor želi piti Vodo življenja pri izviru. Cerkev je neko neurje odneslo par sto km navzdol, in tam zdaj prodaja nauk, v stekleničkah “bio-zdravila”, a voda v njih je kalna.

    • No, ampak Bog ne pusti vernih duš samih, zato jim pošilja duhovnike, kot se šika. Seveda niso vsi duhovniki na nivoju, nekaj pa jih le je. Zato se mi zdi vaše posploševanje pretirano. Recimo poudarjanje: “Slovenci nimamo NITI ENEGA svetnika.” Eden od vzrokov je prav gotovo, da gospodarji nam hlapcem tega niso pustili. Sicer pa imamo kar dva blažena: Slomška in Grozdeta. Pa tudi stran https://katoliska-cerkev.si/svetniski-kandidati-cerkve-na-slovenskem se splača pogledati.

      Glavo pokonci, gospod David in s svojim življenjem oznanjajte veselo novico o Bogu.

  21. ad Mojca 1: Rumeni tisk ribari v kalnem po vsem svetu. Bolj pomembna so dejanja: Če je Giovanni Cavalcola vice postulator v postopkih beatifikacije, v tem trenutku npr. dominikanca Tomaža Tyna. potem uživa zaupanje par excellence.

    • Lahko morda navedete kakšen link, da se bolj pozanimam o temle postopku beatifikacije? Dobila sem edino tole, da se je ta postopek začel že leta 2006, s strani Carlo Cardinal Caffarra (a to je bil tisti kardinal, ki je podpisal dubio papežu Frančišku? kot kaže je) in da je vice-postulator Giovanni Cavalcoli (kot kaže od leta 2006). No ja, če je to res, potem to ni nek dokaz o ne vem kakšen zaupanju par excelence v tem trenutku. Kakorkoli, vsaj od začetka (kar sem analizirala) analize citatov (naprej se mi ni dalo), je njegovo komentiranje milo rečeno konfuzno in mestoma nelogično (kot sem napisala), to zelo težko kdo zanika. Morda je napisal bolj na hitro, morda je problem prevoda, morda je pa treba upoštevati, da je že star 78 let (če sem prav izračunala). Če je tako argumentiranje kot je predstavljeno tukaj, višek teološkega pisanja (upam, da ni), potem je teologija res v močni krizi in nas res mora skrbeti …

    • Spoštovana Veronika,
      ni vsaka novica izmišljija rumenega tiska.

      ‘Radio Maria’ ni rumeni tisk, temveč katoliški radio, ustanovljen s strani katoliških laikov leta 1987 v Milanu, z namenom prek radijskih valov evangelizirati in spodbujati svoje poslušalce v ljubezni do Jezusove matere.

      ‘Radio Maria’ se je hitro priljubil poslušalstvu po vsej Italiji, do danes pa je prerasel v mednarodno radijsko združenje ‘World Family of Radio Maria’ s 77 radijskimi postajami, ki po vsem svetu (v Evropi, Afriki, Aziji, obeh Amerikah in Oceaniji),  oddajajo program v več kot 65 svetovnih jezikih. Prek približno 2.000 radijskih repetitorjev, razporejenih po vsej zemeljski obli, Radio Maria po ocenah dosega približno 500 milijonov poslušalcev.

      Dominikanski pater, teolog Giovanni Cavalcoli je pred leti v mesečnih oddajah sodeloval z italijansko redakcijo omenjene radijske postaje.
      Po hudem potresu, ki je leta 2016 prizadel osrednjo Italijo, je pater Cavalcoli, v oddaji v živo na Radiu Maria izjavil, da je bil potres božja kazen zaradi grešnih civilnih zvez med homoseksualnimi osebami.
      S takšno interpretacijo vzrokov potresa je Cavalcoli povzročil veliko razburjenje v širši, verni in neverni javnosti.

      V Vatikanu so njegovo razlago obsodili kot žaljivo do vernikov in škadalozno za neverne.
      Dejali so, da gre pri takšni interpretaciji za poganski pogled, neskladen z naukom Cerkve, saj je v nasprotju z vizijo Boga, kot jo ponuja Kristus, ki je usmiljeni Bog.
      Opravičili so se žrtvam potresa ter jim izrazili sočutje in solidarnost v imenu papeža in vse Cerkve.

      http://m.famigliacristiana.it/articolo/il-vaticano-su-radio-maria-terremoto-castigo-divino-visione-pagana-offensiva-per-i-credenti-e-scandalose-per-chi-non-crede.htm

      Tudi na Radiu Maria so se z uradno izjavo distancirali od Cavalcolijeve razlage potresa rekoč, da je takšno stališče v nasprotju z oznanilom božjega usmiljenja, ki je bistvo krščanstva in temelj pastoralnega delovanja papeža Frančiška. S patrom Cavalcolijem so na radiu prekinili sodelovanje.
       
      Giovanni Cavalcoli dotične svoje razlage ni preklical, temveč jo je večkrat ponovil za druge medije. Kritike iz Vatikana je komentiral, češ naj gredo gospodje ponovno brat Katekizem.

      https://www.google.com/amp/s/www.ilfattoquotidiano.it/2016/11/05/radio-maria-sospeso-padre-cavalcoli-ma-solo-dopo-lintervento-del-vaticano/3169951/amp/

      In zanimivo: med številnimi profesorji dogmatske teologije, ki jih je moč najti doma v Sloveniji in drugod po svetu, se profesor Kerže sklicuje prav na kontroverznega patra Cavalcolija.

  22. AlFe, zmeden si, kdaj pa kdaj: zgoraj očitaš Keržetu, da se je obrnil na Italijana po Resnico, ko pa imamo pri nas “cel kup” duhovnikov, ki bi razlago enako dobro opravili,

    potem pa dodaš, da ti pač nimajo časa za razlage, ker delajo.

    To je zmeda na kvadrat, ki ne pelje nikamor. Znak posvetne kontradiktornosti. Tako dikcijo imajo muslimani. Zdaj pa poglej: Jezus in apostoli niso gradili bolnišnic, niso imeli paliative, ne Karitasa, niso službeno obiskovali umirajočih po hišah, ampak je glavna naloga apostolov:

    oznanjati nesprevrženo, ŽIVO Resnico,
    če pa naletiš na bolnika ali človeka v težavah, mu pač pomagaš kot znaš, apostoli pa morajo še izganjati demone in ozdravljati bolnike. Glavno delo pa je Pavel in Peter:

    GLASNO GOVORITI IN RAZLAGATI IZVORNI NAUK, KI NI POLN UMAZANIJE IN RADIOAKTIVNOSTI, kot voda pri Krškem.

    Samo taki pričevalci imajo glavo in srce pokonci, mi pa vidimo le poklapane, ki, četudi so delavni, ko odpro usta, nimajo kaj Živega za povedati. To velja še posebej za škofe in del teologov. Zato se pravi iskalec obrne po pomoč kamorkoli po svetu, da dobi spodobne inštrukcije od Božjih znalcev. Očitati to potezo Keržetu je zato demonsko razmišljanje, še posebej, ker so pri nas domala vsi pili okužen Božji nauk in takega tudi živijo, kar zlahka prepoznamo po posledicah: tako osebnih, Cerkvenih kot narodovih. Kot smo Slovenci dobili Kristusa “od zunaj”, je enako tudi danes: če ne bo prišel spet “od zunaj”, se bo propad samo še nadaljeval, ne glede na posvetni “optimizem” in kup pridnih a TIHIH delavcev po vinogradih.

  23. Aha! Upam, da sedaj bo šlo! Torej!

    GLASNO GOVORITI IN RAZLAGATI IZVORNI NAUK, KI NI POLN UMAZANIJE IN RADIOAKTIVNOSTI

    Življenje prvih vernikov
    Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 43-47)

    Poudarjam:
    Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.

    Še bolj poudarjam:
    Gospod
    ******************************************************************

    Kje so uradni apostoli? Vernikov je pa kar nekaj, pa tudi vernih duhovnikov. Ni treba vse obsoditi, da pijejo vodo pri Krškem. Marsikomu je Sveti Duh dal bistro studenčnico v flaško. Torej! Naštel sem tri duhovnike. Kaj je narobe z njimi? Upam, da bo kdo navedel še kakšnega.

    • Dragi AlFe, še vedno ne doumevaš. Pa pojdimo znova in znova, poglej:

      Cerkev je hierarhična ustanova. Njen človeški del je hierarhičen po vzoru oz. muštru nebeškem. Zdaj pa sprejemaj, sicer “po besedah svojih ust se zvežeš”:

      NAJVIŠJI Božji predstavniki na Zemlji so tiste svetniške osebe, ki so SREČALI Gospoda iz srca v srce, bili v hipu odrešeni, dobili milosti (nadnaravno Kristusovo moč), kar se kaže potem v njihovem delovanju.

      To delovanje je, če nekako dam v številke, 80% PRIČEVANJE Z BESEDO, ostalo pa so druga dela usmiljenja. Priča se z jezikom in/ali peresom. To je bil npr. Apostol Pavel. Ta kategorija pričevalcev-apostolov (mera za apostolat je srečanje živega Jezusa v duhu in totalno spreobrnjenje z odrešenostjo) je najvišja, ker se hoja za Kristusom začenja le z enim samim dejanjem:

      POSLUŠANJEM NESPREVRŽENE BOŽJE BESEDE OD SVETNIŠE OSEBE.

      Druga, nižja stopnja v nebeški hierarhiji so prav tako odrešene osebe, ki pa ne zmorejo izjemno hitro in nezmotljivo argumentirati kakršnegakoli teološkega problema. So svetniki, a pričajo z zgledom, medtem ko jim beseda ne teče. Če bi bil Jezus tak, ne bi opravil nič. nekdo mora RAZLAGATI živo Resnico.
      —————————-
      Potem pa so visoko kvalificirani teologi, ki so v manjši meri srečali Gospoda, in imajo ali nekaj spoznanja ali pa izjemno trdno vero, ki temelji na duhovni askezi. Z Nepremagljivimi Božjimi argumenti zmorejo potolči vse herezije sveta.

      Pod njimi v hierarhiji so običajni posvetni teologi, ki ne grešijo.

      Pod njimi so duhovniki, ki ne grešijo in vedo povedati 10 besed, ko jih kaj Božjega vprašaš, a so zgledni delavci v vinogradu.

      Pod njimi so grešni duhovniki in grešni teologi, ki se poleg posvetne teologije ukvarjajo tudi z denarjem, organi drugih ljudi, morda sodelovanjem z mafijo ali pa so mahnjeni na ženskarjenje in nastopaštvo, telefončkanje in druge grehe, ki jih prikrivajo s krancljenjem cerkve in poklekvanjem.

      A najvišje štejejo tisti, ki so prek študija ali pa prek spoznanja spoznali živega Jezusa in tako dobili kodo za razumevanje celotne izvorne teologije.

      Vsakdo pač po svojih močeh. A narod brez vsaj ene duše, ki popolnoma doumeva nauk, ker LJUBI Jezusa, ter duhovščine, ki tako osebo spoštuje in POSLUŠA, postane demonski.- Imaš že popolnoma demonske zahodne narode, kot so npr. Nemčija, Anglija, ki so živeli v zmotnem krščanstvu, zdaj pa jih je preplavila črna magija in mohamedanstvo.

      Pričevalca. Božjega, prepoznaš po tem, da živi svetniško, potuje naokoli in ljudem razlaga živi nauk v vsakdanjem življenju na tak način, da se ljudje samo s poslušanjem spreobračajo.

      Prosim, ne zaletavaj se, ampak počasi tole skozi naslednje mesece dojemi, da boš razumel, kaj je tvoj popolnoma prvi post zgoraj pomenil. Napisal si. “Dvomim pa, da ste koga uspeli prepričati. Dokler bodo naši škofje znali lepo peti ne pa tudi izganjati hudiča, bo tako, kot pač je!”

      Ti si tisti, ki se ni dal in uspel prepričati, tebi zvoni (v glavi) 🙂

      Lep pozdrav. Ob 20:10, čez nekaj minut, bo gospod Kerže na Nova24 pri Donku.

      • To predalčkanje me spominja na klerikalizem. Sveti Duh pa veje, kjer hoče in koliko hoče. Lahko bi našteval primere, kjer je Sveti Duh popolnoma drugače pihal, kot ste vi navedli, gospod David. Ampak dvomim, da bi jih sploh brali.

        Pa mir in vse dobro vam želim!

  24. To predalčkanje je podobno jalovemu pisanju pravilnikov v samoupravnem socializmu, ki je vodilo k dokončni razgradnji dotlej še vedno delujočega gospodarstva.
    Tudi ostali pojavi okoli nas, kot so napadi na zdravo pamet, družino ali vero, spominjajo na sesutje sistemov, ki niso gradili na odgovornosti in principih dobrega gospodarjenja.
    Lahko tukaj pišemo in beremo, a če ne bomo hkrati konkretno posegali tam, kjer se krši Deset Božjih zapovedi, bo naše teoretiziranje povsem nekoristno.

  25. Odličen nastop gospoda Keržeta in gospoda Donka! Morda so nekateri redki nadarjeni gledalci videli, da je bila njuna dikcija Jezusova. Polna DUHA RAZLIKOVANJA, ki je ena glavnih značilnosti odrešilnega nauka:

    razločevati med Resnico, pol-resnico, četrt-resnico in neresnico. Prav to je Kerže poudaril, enako kot evangelij: liberalnost krščanstva, Bog-le-usmiljenež, kot tudi vsi-smo-enaki, vse to je seveda velik nesmisel, kajti potem Kristus in nauk in Cerkev niso potrebni, če vsa dejanja in kakršnakoli vera vodijo v nebesa, če bi bili res odrešeni tako tisti pri Izviru, kot tisti, ki pijejo in delajo strup daleč spodaj.

    Gospod ljubi vse ljudi, nikakor pa ne ljubi vseh enako. Zato je v evangeliju apostol, “tisti, ki ga je Jezus ljubil”, ki je bil bolj ljubljen od drugih, ker je ON LJUBIL JEZUSA BOLJ OD DRUGIH. Isto velja za Magdaleno: najbolj ga je ljubila, prva je tekla h grobu in zato ga je prva videla vstalega, kar je norma za apostolat. Taki ljudje dobijo veliiiko več milosti od prvih, in Jezus pove, da ima takšne, ki sprejmejo veliko milosti od njega, najraje. To je povedal sveti Fasvtini.

    Janez je torej od apostolov Jezusa ljubil najbolj, rezultati pa so bili tudi temu primerni: ljubezen ga je zadržala, da ni zbežal kot drugi, da je imel pogum; postal je posinovljen; edini od apostolov ni bil mučenik, ampak je dočakal visoko starost; in dano mu je bilo Razodetje. Pravoslavci ga imenujejo Janez Teolog.

    O tej stopnji svetosti in karizmi govori ta tema, kajti, če bi Jezus delal samo usmiljena dela, samo čudeže in samo dobroto, ne bi pa natančno razlagal Božjega načrta in ločeval zrna od luščine, farizejev od Resnice, in hinavcev od prijateljev, za krščanstvo nikoli ne bi nihče slišal. Enako velja za Pavla in kasnejše velike teologe, ki pa so bili razsvetljeni.

    Na koncu: kdor ne sprejema hierarhije na svoji duhovni poti, je pravzaprav demonski. Takšna je naša Cerkev, glede na to, da je v Vatikanu 80% naklonjenih sodomiji, da papež skoraj že dokazano načrtno ščiti najhujši homo-lobi (vsi okoli njega so te sorte, kot je povedal Kerže in naštel imena). Je pa zdaj problem: obstaja človeška hierarhija v Cerkvi, in obstaja Božja. Kadar človeška (papeži, kardinali, škofje) postanejo patološki, kar je bilo velikokrat v zgodovini, se mora iskalec Kristusa zanesti samo na Božjo hierarhijo Cerkve, to je na Jezusa, Mati, svetnike, svetniške in Božje ljudi.

    Drugače je IZGUBLJEN.

    In prav današnji čas je takšen. Kdor bo sledil današnji visoki kler, bo IZGUBLJEN. Kdor pa bo sledil življenje svetnikov, se trudil ljubiti Jezusa, mu pride Jezus naproti,

    IN GA NAUČI GOVORITI RESNICO, V KATERI NI NOBENIH POSVETNIH POTVARJANJ, KI SLUŽIJO GREHU V OPRAVIČILO.

    Kar smo včeraj slišali od Keržeta, je eden od takih ljudi. In kdor lahko s svojo Besedo doseže večje množice, je pri Bogu večji, kajti zanimajo ga množice odrešenih. O majhnih in velikih v nebesih pa ste brali v evangeliju, pa se Bogu pritožite za “predalčkanje”.

    Naj razume, komur je dano, bo rasel skupaj z Gospodom. Za to pa rabi Besedo od neskorumiranih oznanjevalcev. Kerže je včeraj namignil na nadaljevanje katastrofe: ko zmeden gu ru cepi svoje gu ru je, so vsi zmedeni; in v Rimu je danes 50% kardinalov, ki jih je nastavil Bergoglio, zato bo najbrž tudi naslednji papež: Frančišek drugi. Kar pa bo hud problem, a ni rečeno, da bo tako, kajti pri Gospodu je vse mogoče in upanje je najmočnejša žavba. Do takrat pa: držimo se svetnikov. Samo-masaker Cerkve se šele začenja.

  26. “Kdo bi si mislil,da smo ubijalci,
    da v zlobni je besedi takšna moč,
    da v naši sta oblasti dan in noč
    in pravi smo ogabni izdajalci!
    Besede Božje smo le poslušalci,
    saj v boj zapletamo se z bližnjim vroč,
    v težak ga hladno stiskamo obroč,
    peklenske smo teme oznanjevalci.
    Kdaj spet po volji Bogu bo naš dar?
    Kdaj več ne bo obračal se od nas?
    Kdaj vredni spet postanemo Gospoda?
    Le ćisti sme stopiti pred oltar,
    kdor je v Gospodu svoj umil obraz
    in ve,kaj bližnjega je čast,svoboda.”

    Ta pesem Zdenke Serajnik je objavljena v reviji Magnifikat-marec 2019- prav za današnji 15.marec 2019 na strani 176
    Objavljam jo tu zato,ker menim,da je odlično opozorilo vsem nam.

  27. Pljuvači po katoliški Cerkvi, po slovenskih duhovnikih in škofih ter bruhači žvepla, ki jih med pisarjenjem po dotičnem forumu tišči na blato, bi morali najti primerno skrit kotiček za odmetavanje svojih izločkov.

    Časnik ni kloaka, postaja pa tej podoben zaradi protikatoliške gnusobe, ki se kopiči pod nekaterimi članki.

    Časnik ni spovednica, kjer bi se pljuvači očiščevali svojih grehov. Žal prav nasprotno – pljuvačem omogoča, da svoje grešno seme širijo med bralstvo.

    Prava farsa je, da se je enemu takšnih pljuvačev, prosvetljeni gospod Kerže celo zahvalil za podporo!

    Ali Ivo Kerže ne zaznava, da pod njegovimi članki določeni anonimneži sistematično in redno omalovažujejo in blatijo Katoliško Cerkev kot celoto, posebej pa slovenske škofe in duhovnike, do katerih razpihujejo prezir in jih blatijo?
    Na ta način blatijo celotno slovensko Cerkev in hujskajo bralstvo Keržetovih zapisov proti njej. Zapovrh to počno s polnimi ustmi Gospoda!

    Pogrešam Keržetove bratske opomine takšnim hujskačem, da grešijo in vnašajo razdor v Katoliško Cerkev.

    Kdor namreč na drugega kaže s prstom, ga obrekuje in opravlja (izpostavlja grešna dejanja nekoga, ki ga ni zraven), sam najbolj greši, kajti kakor pravi apostol Pavel: »Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi« (Rim 14,4).
    Kdor torej bližnjega obsoja, ko nanj kaže s prstom, ko mu očita slaba dejanja, ko ga neupravičeno kritizira, mu jemlje dobro ime in ugled itd, dejansko bolj in težje greši, kot tisti, na katerega letijo očitki o grešnosti.

    Odlomek iz nagovora papeža Frančiška:

    “Kdor sodi svojega brata, je na napačni poti in bo na koncu tudi sam sojen na enak način. Edini sodnik je Bog. Tisti, ki se mu sodi, lahko vedno računa na obrambo Jezusa in Svetega Duha.
    Kdor si nasilno prisvoji neko mesto ali neko vlogo, ki mu ne pripada, je obenem poraženec, kajti na koncu bo žrtev lastnega pomanjkanja usmiljenja. Tako se bo zgodilo z osebo, ki sodi svojega brata. Jezus pravi, naj najprej vzamemo bruno iz svojega očesa in šele nato iver iz očesa svojega brata…
    Kdor sodi, bo poražen, slabo bo končal, kajti z isto mero se bo sodilo tudi njemu. Sodnik, ki pomeša mesto, ker se postavi na mesto Boga, je nadut, samozadosten, stavi na poraz. In kaj je poraz? To, da boš sojen z isto mero, s kakršno si sodil.”

    http://www.mirenski-grad.si/bruno-iver-ne-sodi-da-ne-bos-sojen

    A kaj se sploh čudim Keržetovemu molku, saj podobno počne sam: pod izgovorom, da gre za teološko-filozofske dokaze, obtožuje in obsoja posamezne predstavnike slovenske katoliške Cerkve krivoverstva in blasfemije ter svoje sodbe, nastale na temelju vprašljive argumentacije, celo izpostavlja na medmrežju.

    Je mar pljuvanje po slovenskih duhovnikih ter obkladanje slednjih z nedokazanimi obsodbami o krivoverstvu in blasfemiji, plod pristnega krščanskega uvida?
    Po mojem ni.
    Je pa očitno zelo moderno.

    Da pripadniki slovenske Katoliške Cerkve neutemeljeno in kar na počez blatijo pastirje Cerkve s papežem vred in pri tem še posebej izpostavljajo slovenske duhovnike in škofe ter celo poimensko pljuvajo po posameznih med njimi, je nadvse škodljiv “modernizem”!

    Takšen “modernizem” je po moje dosti bolj škodljiv, kot dva ali trije – morda narobe (sic!) interpretirani – stavki, ki jih je zapisal pater Osredkar.

    Razumem, da je gospod Kerže kot gimnazijski profesor poklicno obremenjen z iskanjem napak v tujih razmislekih in pisnih izdelkih.

    A dobro bi bilo, ko bi imel na umu, da pri ocenjevanju izdelkov soljudi sam ni nezmotljiv in brez greha.

    In dobro bi bilo, ko bi se zavedal, da z nekaterimi svojimi zapisi neposredno in posredno, prek pljuvaških komentarjev, ki jim brez lastne intervencije de facto pritrjuje, podpihuje razdor znotraj slovenske Cerkve, z napadanjem papeža pa morda celo širši razdor.

  28. ad Vanja – kritizirani stavek teologa Cavalcoli je glasil (po prevodih):
    Božja kazen: Tudi če človek postopa z dolžno previdnostjo, lahko domneva oz. celo razmišlja, ali se zaradi napadov zoper Božji zakon (dostojanstvo družine in zakona) ne srečujemo morda s tem, kar imenujemo Božja kazen.
    Eden od komentatorjev dalje piše: To, kar je bilo dovoljeno za papeža Benedikta, ni več dovoljeno za papeža Frančiška, ko našteva, koliko teologov je moralo že oditi z radia Maria.

    Sama sem opazila, da se v Evropi oglašajo ugledni teologi, ki se ne bojijo Božje kazni, bojijo pa se grehov, ki so (po Svetem Pismu) dražili Stvarnika tako dolgo, dokler niso izzvali Njegovega srda.
    Tudi laiki se lahko priključimo k bolj konservativnim pogledom, kar bi lahko, spoštovana Vanja, morda poskusili tolerirati. Zato Vas prosim, da nam dovolite izraziti svoja stališča.

    Pa še to: P. Cacvalcolia ne napada Vatikan, ampak Vatikanski in drugi mediji.

    • Veronika,
      ali se vam morda dozdeva, da je v moji moči, da vam ali komurkoli drugemu lahko jaz odvzamem besedo na Časniku?

      Menda pa mi je dovoljeno zapisati svoje razmisleke, pod pogojem, da svoje komentarje primerno argumentiram in sokomentatorjev osebno ne žalim.

      Dokler administratorji foruma ne bodo odločili drugače, lahko tako vi, kot jaz in še marsikdo drug, pod anonimnim vzdevkom ali podpisano s pravim imenom, napiše marsikaj.
      Seveda pa ni nujno, da komentatorji pod članki o vsem soglašamo.
      Da ne bi morda vi meni najraje odvzeli besede? 😉

      Kar se tiče “napadov” na patra Cavalcolija: zgoraj navedeno oceno o Cavalcolijevem predkrščanskem stališču o vzrokih za potres leta 2016 je podal takratni namestnik vatikanskega državnega sekretarja za splošne zadeve, danes kardinal Angelo Becciu, ki ga je papež Frančišek leta 2018 povzdignil v kardinala ter ga imenoval za prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov.

      Becciujeve izjave so navedene v članku italijanskega katoliškega tednika Famiglia Cristiana, ki je priložen na povezavi v mojem komentarju višje, kjer avtor članka Antonio Sanfrancesco citira besede monsignorja Becciuja.

      Lahko pa seveda svobodno dvomite v navedbe dotičnega katoliškega medija o besedah monsignorja Becciuja ter rečete, da so se vsi italijanski mediji zarotili proti patru Cavalcoliju 😊

        • Brez panike, Zdravko,
          zaenkrat mi nihče ne jemlje besede 😁
          Menim, da v svojih komentarjih za kaj takega niti ne dajem povoda.

          Zgoraj se je Veronika pridušala, češ naj jim (ne vem koga, razen sebe, je še imela v mislih) jaz dovolim izraziti svoja stališča, kakor da bi bilo v moči čisto navadnega komentatorja, med kakršne spadam, komurkoli podeliti ali odvzeti besedo na tukajšnjem forumu.
          To je pač v domeni Časnikovih urednikov oz. administratorjev foruma.
          Veroniki sporočam, da nisem ne eno ne drugo.

          • Popr:
            …češ naj jim (ne vem koga, razen sebe, je še imela v mislih) jaz dovolim izraziti njihova stališča,…

          • A, razumem. Cavalcolija ste sicer stlačili skozi mesoreznico, pa tudi sam ne vem ali čisto upravičeno. Verjetno so ga razumeli dobesedno, da so prebivalci porušenih vasi grešniki, homoseksualci itd. Božja kazen nas doleti zaradi grehov. Vendar v smislu svarila nam, ki nas ni zadelo (še) nič hudega. Če so nič krivi prebivalci pretrpeli tak potres in uničenje, kaj se bo šele zgodilo nam grešnikom.

          • Ok, Zdravko,
            najprej razčistiva: jaz patra Cavalcolija ne tlačim skozi mesoreznico. Pod člankom, ki vsebuje Cavalcolijeve komentarje, zgolj povzemam iz javno dostopnih medijev (ne katerihkoli, ampak iz tistih, za katere menim, da so verodostojni in da lahko uživajo visoko stopnjo mojega zaupanja), o Cavalcolijevi razlagi potresa leta 2016 na Radiu Maria.

            Morda pa so me ti mediji popolnoma zavedli in so bile vse objavljene vesti le prostozidarski komplot proti Cavalcoliju? Ne, šalim se.

            Če že v mesoreznico, se je pater tja stlačil sam z nenavadno razlago potresa kot Božje kazni. Menim pa, da zaradi izrečenih besed njega ni nihče sesekljal, nekateri so sesekljali le njegovo trditev.

            Če rečem, da se strinjam z vami in s patrom Cavalcolijem, da je bil potres Božja kazen, mi boste morali razložiti, kako je mogoče potres, ki ob smrtnih žrtvah, ranjenih in splošnem uničenju povzroči ogromno človeškega trpljenja, razložiti kot Božjo kazen in obenem trditi, da Bog ne povzroča trpljenja (kakor stoji zapisano v Cavalcolijevem odgovoru na Osredkarjev članek)? In če je potres, ki nedvomno prinese ljudem trpljenje, Božja kazen za človeške grehe, ali potemtakem Bog s kaznijo povzroča ljudem trpljenje? Kako bi Bog, ki je dober, povzročal ljudem trpljenje? Ali Bog s svoji kaznijo udari naključno? Če Bog kaznuje naključno, ali je Božja kazen po človeških merilih lahko pravična? Koga naj bi pravzaprav Bog s tem kaznoval? So vsi potresi Božja kazen? Ali je vsako trpljenje posameznika Božja kazen za grehe? Za čigave grehe, za grehe istega posameznika ali za grehe nekoga drugega?
            Skratka… če bi bil potres Božja kazen za grehe… mi ne vi ne don Cavalcoli ne bi znala preprosto odgovoriti na celo kopico vprašanj 😊

            Za tiste, ki razumete italijanščino – še eno razmišljanje o Cavalcolijevi trditvi:

            http://www.vinonuovo.it/index.php?l=it&art=2474

            Po mojem mnenju ostaja Božji načrt človeku (ljudem) največkrat nedoumljiva skrivnost, pa če se še tako trudi(mo) razumeti, zakaj ga (nas) je ob vsem dobrem doletelo tudi slabo in hudo.

            Smem(o) pa upati, da bo nekoč vse moje (naše) trpljenje dobilo smisel v gledanju Boga iz oči v oči.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite