Po medijski bitki: »Avanti popolo bandiera rossa …«

4

Spodbujanje k uporu po svetovljansko z »Avanti popolo bandiera rossa …«

Bitka je končana, mrličev ni, preštevamo ranjence. Zmagovalcev ni, vsi smo poraženci, čeravno nasprotna stran v medijih vztrajno razglaša svojo zmago. Spopad v medijih se je razvnel zaradi mojih besed, ki kljub grobosti (ali prav zaradi nje) prepričljivo odslikavajo stanje duha zahodnega človeka: uživanje za vsako ceno. Žal nisem Greta Thunberg, ki bi jo bili iz ozadja naučili, kakšno oštevanje hedonistov in uničevalcev planeta je sprejemljivo, da bi progresivni mediji v njem videli ključ za rešitev sveta.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Še zadnjič o »Avanti popolo bandiera rossa …«

»Zastavo glejte zmagovito, s krvjo Zveličarja oblito!« prepevam in v isti sapi zatrjujem, da nisem ne katolik ne budist, ampak podjetnik. Spodbujanje k uporu po slovensko z »Le vkup, le vkup, uboga gmajna …« ali »Nabrusimo kose …« bi zvenelo domačijsko, zato svetovljani prepevajo tuje hujskaške pesmi. Toliko o »Avanti popolo bandiera rossa …«.

Na bojišču se je pojavil tudi dr. Žiga Turk. Vesel sem, da ni držal svoje besede, zapisane na TW, češ da zanj ni več mesta v moji družbi pri Časniku, in v sredo, 20. maja, objavil zanimiv prispevek. Vanj je vključil razlago o razumski in čustveni komponenti mišljenja: o jezdecu in slonu. Zamislil sem se in spoznal, da moj slon intuitivno lomasti, jezdec pa pada iz sedla in pogosto neuspešno poskuša ujeti slona. V analitičnih člankih g. Turka, ki jih z navdušenjem prebiram, je jezdec vedno trdno v sedlu. Tega pa ne moremo trditi za oglašanja spoštovanega publicista na družbenih omrežjih.

V lazaretu se je z lažjimi poškodbami znašel tudi Časnik, za katerega so prenekateri bralci iz Odlazkovega medijskega imperija kot tudi jurišniki na TW prvič slišali, kar morda na srednji rok niti ni tako slabo.

Ožjemu in širšemu krogu sotrudnikov pri Časniku se opravičujem za vse sitnosti pri nehotenem medijskem ravsu. Žal sem v svojem članku, ki je bil objavljen 17. maja in naslednji dan umaknjen, z r**** (mnenje z mero) podrl, kar sem naredil z glavo.

4 KOMENTARJI

  1. Zdaj mi jasneje, zakaj je prejsnji clanek Tomelja umaknjen. Res ni bil napisan v belih rokavicah, bil pa je argumentiran. In argumentom pritrjujem se enkrat. Nihce nima pravice groziti s komunizmom in revolucijo, niti Ana Ros! Priseganje na komunizem in uspesno gibanje v kapitalisticnem podjetnistvu, racunajoc na hedonisticni konzumizem premoznih, ce hocete priviligiranih slojev je protislovna, shizoidna opredelitev. Pritiskanje na takojsnje odpiranje meje s Severno Italijo ob ocitanju, kaksna neodgovornost da je odpiranje meje s Hrvasko, je glede na podatke o realnem stanju covid epidemije enostavno ignorantska neumnost.

    Misljenje, da je nekdo nedotakljiv v smislu obravnave politicnih stalisc samo zato, ker je mednarodno priznan na nekem podrocju, konkretno gastronomskem, kot je Ana Ros, mi je nesprejemljivo. Ce prijateljuje s Kajo Sajovic z MMC in skupaj z njo objavi knjigo, precej pove o sebi in svojem nazorskem obzorju. Ce ne veste, kaksne stvari objavlja doticna v MMC in kaksen (ne)cloveski odnos kaze do ljudi, do kolegov drugih nazorov, se pozanimajte.

  2. Tudi meni ni jasno zakaj je bil članek umaknjen, oz. odstranjen. Nič takega ni bilo v tistem članku.Vsi smo se lahko načudili ga. Ani Roš,na njenem izpadu. Še posebej v Italiji se je ta avanti popolo končal z rdečimi brigadami, ki so bile v celem svetu prepoznane kot teroristična skupina! In za kar nekaj napadov so prevzeli odgovornost.

  3. Hinavščina dvojnih meril, ki obvladuje slovenski intelektualni, medijski in politični prostor, je že pregovorna.

    Zaradi te hinavščine si pristaši in zagovorniki levičarske politike lahko privoščijo prostodušno izražati kakršnakoli lastna stališča, občutja in vzgibe do vsega, kar se prišteva k desni politiki.
    Slovenski levičarji smejo javno in nekaznovano izražati celo svoje najnizkotnejše vzgibe s pozivi k ubijanju ljudi!

    Osrednji in najvplivnejši medij v državi, t.j. državna televizija, je tâko pozivanje smrti tudi sama sproducirala. V svojih prostorih, v svojih oddajah in na svojem medmrežnem portalu je državna tv, brez kanca slabe vesti in brez vsakršnega opravičila, promovirala pozivanje k umoru janšizma.

    Levičarsko morilsko grozeče vzklikanje “smrt janšizmu” in “ubi Janšo” na aktualnih kolesarskih protestih je le vrh ledene gore! Grozeči napisi na plakatih in grozeče vpitje ne izražajo zgolj sovražne nastrojenosti proti eni od političnih strank in njenemu vodji, temveč naravnost grozijo s smrtjo slovenskemu premieru in prevsem podpornikom politične stranke, ki ne delijo istih prepričanj s slovenskimi levičarji!

    Toda slovenska tožilka ni videla razloga za sodni pregon tega grozljivo sovražnega pozivanja! Lahko si mislimo, da je tako odločila zaradi lastne levičarske pristranskosti in nesposobnosti objektivne presoje. Namreč, slovensko tožilstvo je v preteklosti posameznike že preganjalo, sodstvo pa že obsodilo in kaznovalo zaradi zapisov na FB, ki jih je ocenilo kot sovražne do migrantov. Tisti zapisi niso pozivali k ubijanju migrantov. Nenazadnje sodstvo preganja politika Janšo (ki so mu s smrtjo grozile znane osebe, ki jih sodstvo ne preganja!) zaradi javno izraženega mnenja, da je laganje dveh novinark plačana politična prostitucija.

    Med cvetoberom grozljivih javnih izjav slovenskih levičarjev najdemo:

    – med levičarsko srenjo takorekoč ponarodelo vpitje “še premalo smo jih pobili”

    – zapis na Twiter profilu Luke Jurija, (bivšega) SD politika, danes direktorja Pokrajinskega muzeja v Kopru, o domobrancih: “nekaj jih je preživelo, jugo neučinkovitost pač”

    – besede, izrečene v jutranji oddaji državne tv iz ust igralca Iva Godniča, oponašalca enega največjih zločincev 20. stoletja: “saj zdaj so sv. Barbaro izpraznili, je spet prostor”, ki jih je taisti kasneje še nadgradil na FB-ju z zapisom: “super, da te ustaške kadavre praznijo iz jame, bo za novo ustaško golazen prostor”

    To so le tri zloglasne izjave, ki so doživele celo nekaj medijske pozornosti. Tovrstnih nizkotnih izjav od znanih govorcev je bilo še več.
    Medtem pa se slovensko sodstvo na takšno, očitno sovražno, posredno in neposredno pozivanje k pobijanju drugačemislečih, sploh ne odziva!

    Nič čudnega, da je, nikoli kaznovano sovražno levičarsko izražanje, neznanec nadgradil v grafitu na eni od trgovin v slovenski prestolnici z zelo nazorno in neposredno grožnjo: “Kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013!”
    Vprašanje se glasi: koliko slovenskih levičarjev je ta zločest zapis javno obsodilo? So se morda na odkrito grožnjo kristjanom odzvali prolevičarski novinarji, ki skočijo v zrak za vsako, le malo ostrejšo besedo z desne?

    Kadar se kdorkoli z desnega političnega pola izrazi le malce bolj grobo deskriptivno in malce manj orokavičeno o levičarskih svetih kravah, ga takoj napade širna levičarska srenja, hkrati pa doživi še številne kritike z desnega političnega pola.

    Tako je bilo tudi s člankom g. Tomelja, kjer ta ni zapisal nič posebej spornega, predvsem pa nič neresničega. Kljub temu je bil njegov članek deležen cenzure, češ da je presegel mero.

    Najbolj so se levičarji, konkretneje, levičarski agitator in medmrežni “vplivnež” Roni Kordiš, zvani Had, spotaknil ob Tomeljeve poetične prispodobe, ki opišejo vsakdanje fiziološke procese, ki se odvijajo v telesu vsakega, kolikor toliko zdravega človeka, tako tudi v telesih finih gostov gospe Roš.

    Roniju ni bil všeč izraz “podelati se”, čeprav se tudi sam redno podela.
    Prav tako mu nista bila všeč izraza “petični požeruhi” za jedce, ki so, za zaužitje nekaj zalogajev hrane, pripravljeni prepotovati lep kos poti in odšteti pretirano veliko vsoto denarja.
    In ni mu bila všeč označba “tako rekoč predelovalni stroji za gnoj”, za taiste petičneže – pa čeprav se tisto, kar petični gostje fiziološko predelajo in izločijo po koncu večurnega prehranjevalnega obredja pri gospe Ani, lahko uporabi le kot gnojilo, podobno hlevskemu gnoju.

    Drži pa, da pustjo petični gostje gospe Ani, v zameno za to, ker jim je omogočila predelavo določenih hranilnih substanc v gnojilo, zajeten kupček umetelno potiskanega papirja.

    Gospa Ana se je na Twitterju, na zapis Andreja Tomelja neženirano odzvala z uvodnim vzklikom “Holly shit.”…

    …bržkone je ravno zajeten kupček umetelno potiskanega papirja tista esencialna substanca, ki v očeh gospe Ane daje pridih svetega čisto navadnemu dr**u, ki ga na račun njenih kuharskih sposobnosti, na koncu koncev izločijo tudi njeni petični gostje.

    ————

    P.s.: upam, da Časnikovo uredništvo, zaradi prekoračene meje vljudnega izražanja o gostih gospe Ane, ne bo cenzuriralo tudi mojega komentarja 😉😁

    P. p.s.: Roni Kordiš sam zase najbolje ve, zakaj se je sladko priliznil “partizanstvu” gospe Roš.
    Nobeno kosilo ni zastonj. Še najmanj tisto pri gospe Ani…

    • Jah, Vanja. Apartheid imamo. Apartheid! To najbolj nazorno dokazujeta prav pravosodje in MSM. Pomagajo jima pa tudi razni “akademiki”, kulturniki, kontinuitetni politiki in drugi.

      Protesti in razne Ane so v funkciji ohranjanja apartheida. Ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne.

Comments are closed.