Panter – zgodovinski simbol slovenskega naroda 2. del

Poleg knežjega kamna, vojvodskega prestola, kamnitih miz dvanajstij (ob katerih je zasedala in pravdala slovenska veča pod lipo, slovenskim drevesom življenja), kipcev slovenskega sončnega boga Belina ter njemu posvečenih tročanov ipd., je prav panter ena pomembnih povezovalnih, zgodovinskih insignij slovenskega naroda.

Vse, kar šteje

Iz pomenljivega korena kar ali kor izhaja tudi naziv Karni za Slovence pa dežele Karnija, Koroška-Korotan-Karintija, Karnijola ali Kranska s preglasom od Karnska ter država Karantanija. alpsko gorstvo, Karavanke pa dežela Kras s preglasom od Kars … itd. Kor je tudi blizu Gor in že smo pri Gorotanu.

Naj mi bo na tem mestu dovoljeno še razširiti ta zgodovinsko-geografski pogled. Dežela Karija, nekdaj zaveznica Trojancev v boju proti invazijskim Ahajcem. Potem otok Kreta (Kareta). Pa feničanska/veničanska Kartagina, zatem največje kamnito megalitsko svetišče v Karnaku (Carnac) v Bretoniji (po starem Venetiji), dobesedno posejani s slovenskimi imeni krajev in rek. Še en Karnak v Egiptu. Kardif (Cardiff), glavno mesto Walesa (nekoč Venedotia, ki je obsegala večji del današnjega ozemlja Anglije), tudi Cornwall.

Vsa megalitska svetišča na Irskem s korenom kar in ker, z najvišjim vrhom Karantom (Carraunthill), pa Kornati in Korčula v Dalmaciji. V daljni (V)Indiji Koromandiji imamo tako višavje Vindov (Vindhya hills), kot tudi gorovje Koromandl, ki je polno megalitskih struktur. Vrnimo se v Evropo: tu je Karsika (Corsica).Tudi Karpati in še kaj bi se našlo, ko bi le imeli dovolj kakovostno znanost. Recimo, kar v češčini govori o skalnati morfologiji, prav enako pa tudi v nemščini.

Prikrivana kamnita panterja iz Koroške in od drugod

Relief s panterjema na pročelju gosposvetske stolnice Marijinega vnebovzetja na Koroškem. Relief naj bi izviral iz pribl. 2. stol po Kr., iz obdobja prazgodovinske in staroveške slovenske države Norik. V umetnostni zgodovini to motiviko opišejo kot fons vitae (izvir življenja), iz katerega raste arbor vitae (drevo življenja).

Iz obdobja slovenskega kraljestva Norik izvira tudi kamnit relief s panterjema na pročelju znamenite srednjeveške slovenske stolnice Marijinega vnebovzetja v Svatnah (Gospa Sveta) na Koroškem. Relief je na pročelju nad glavnim vhodom v stolnico. V avstrijskem in nemškem uradnem zgodovinopisju je ta relief popolnoma zamolčan.

Relief, vzidan (včasih tudi ob pisnem posvetilu) na verske objekte in gradove, je predstavljal (versko, simbolno, energetsko) zaščito objekta. Na Slovenskem je ob gosposvetski stolnici več takšnih zaščitnic z upodobitvami panterja, npr. v stolnici na Krki (Gurk) na Koroškem, v benediktinskem samostanu slavne slovenske plemkinje in svetnice sv. Heme Koroške na Krki na Koroškem, v Lipnici na Štajerskem, v Dhovšah pri Celovcu, na Ptuju, v Sobotišču v Panoniji, v Čepovanu na Goriškem, v Loffelbachu pri Gradcu, v Kalsdorfu pri Gradcu … Panter je upodobljen tudi na grobnicah naših prednikov Rasenov (Etruščanov).

Pomembna omemba glede Norika je tudi navedba langobardskega pisca Pavla Diakona, ki za Norik ali Karantanijo za leto 595 po Kr. uporabi ime Provincia Sclaborum, kar pomeni država Slovencev, saj je v tedanjem času naziv provincia predstavljal status samostojne države ali kraljestva, kot je Diakon nazival tudi sosednje Langobardsko kraljestvo. Izraz Sclaborum z betatizmom od Sclavorum pomeni slovenski in se je nanašal izključno na Slovence v alpskem prostoru.

Kotlaška/ketlaška kultura

Broše s podobo panterja iz nekaterih najdišč slovenske t. i. kotlaške ali ketlaške kulture v 9. stol.

V slovenskih karantanskih grobovih iz 10. stoletja dokaj pogosto najdemo podobo stiliziranega panterja na t. i. luničastih uhanih, ki so ena izmed značilnosti slovenske ketlaške kulture, značilne za Karantanijo med 8. in 11. stol. V obdobju te kulture je panter upodobljen na številnih zaponkah in uhanih, najdenih na Ptuju, v Mengšu, Kranju, na Bledu, v Srednji vasi v Bohinju, v Kvaru pri Rožacu (Corno di Rosazzo) v vzhodni Furlaniji, v Ogleju in na številnih gornještajerskih najdiščih.

Začetki heraldike

V obdobju heraldike oziroma že ob njenih začetkih v 12. stol. se je panter pojavljal na številnih pečatih v Veliki vojvodini Karantaniji vsaj od leta 1143 dalje. Kot uradni grb je prvič izpričan leta 1160 na pečatu Otokarja III., mejnega grofa v Karantanski krajini ter upodobljen na bojnem praporu, imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Kmalu zatem je izpričan tudi na pečatu koroškega vojvode Hermana leta 1163. Vojvoda je na njem v viteški opravi na konju, s ščitom v levici in s praporom v desnici. Že v istem času se začne panter v heraldični srednjeveški obliki pojavljati na pečatih po vseh slovenskih deželah. Črn karantanski panter je takrat sploh predstavljal enega prvih grbov v Evropi poleg cesarskega orla, angleškega leva, francoske lilije in portugalskega ščita.

Da gre v karantanskem grbu za črnega panterja, opisuje tudi viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu Parzival, v katerem dobesedno piše: »Črni panter na ščitu iz hermelina,« kar kasneje nadgradijo v črnega panterja na srebrnem ali belem ščitu.

Črni in beli panter

Okrog leta 1246 je prišlo do spora med vojvodstvom Koroško in vojvodstvom Štajersko, ker sta obe uporabljali enak grb – črnega panterja. Stanje je bilo za tedanje obdobje zelo nenavadno. Obe vojvodstvi sta imeli enak grb in enak bojni prapor – črnega panterja, saj je to znamenje izhajalo iz prvotne Karantanije, tudi obe novi vojvodstvi sta izšli iz nje. Že to dejstvo samo po sebi jasno kaže, da črni panter ni bil nikakršen »rodbinski grb Španhajmov«.

Kraljevo sodišče je razsodilo, da je Koroška starejše in prvotno vojvodstvo, ki predstavlja neposredno nasledstvo vojvodstva in zgodovinskega prava Karantanije, zato je lahko obdržala grb in prapor s črnim panterjem, Štajersko vojvodstvo pa je moralo grb in prapor spremeniti. Ker ni hotelo zamenjati svojega karantanskega znamenja, je zato zgolj spremenilo njegove barve. Tako je takrat za Štajersko nastal beli panter na zelenem polju, ki je grb avstrijske zvezne dežele Štajerska še dandanes. Omenjena dejstva Štiha, Pleterskega in njun krog jasno postavljajo na laž.

Ne rodbinski, ampak deželni grb

Tudi pečata Bernarda, koroškega vojvoda, in njegovega sina Urha III. (Ulrika III.) na isti listini drug ob drugem dokazujeta, da v primeru grba s črnim panterjem zagotovo ne gre za rodbinski grb. Leta 1147 ima Urh III. v svojem pečatu napis: »SIGILLVM VLRICI FILII DVCIS KARINTHIE,« kar pomeni: »Pečat Urha, sina vojvoda Koroške.«

Če bi bil grb s črnim panterjem rodbinski grb Španhajmov, bi bil tudi sin Urh III. uporabljal enak grb. Toda Urh (Ulrik) III. uporablja drugačen grb, pri tem pa posebej izpostavlja, da je sin vojvoda Koroške. Ko je bil Urh III. po očetovi smrti ustoličen (1256) in je sam postal vojvoda Koroške, več ni uporabljal dotedanjega grba, temveč je uporabljal grb s črnim panterjem. To je dokaz, da je smel grb s črnim panterjem uporabljati zgolj vojvoda Koroške, ker je šlo za deželno insignijo, ne za rodbinsko. Ker ni šlo za rodbinski grb, ga ni smel uporabljati niti njegov sin, ampak je pridobil to pravico šele potem, ko je bil ustoličen. Uporabljal ga je vse do svoje smrti leta 1269.

Pet razgaljenih laži Andreja Pleterskega

  1. Izum Andreja Pleterskega, da naj bi panter bil rodbinski simbol Španhajmov, postavlja na laž že prva izpričana upodobitev črnega panterja iz leta 1160, ki predstavlja grb mejnega in s tem vojaškega grofa v Karantanski krajini Otokarja III. Otokar ni pripadal rodbini Španhajm.
  2. Na laž postavlja Pleterskega tudi panter v pečatu (1220–1232) grofov Goriških, saj ti niso imeli nobene povezave s Španhajmi. Lahko pa že govorimo o pečatu Goriških knezov, ne samo grofov, saj je bil Majnard III. leta 1231 povišan v kneza Svetega rimskega cesarstva (Kürfürst, Prince elector).
Del pečata grofa Majnarda II. Goriškega, ki je bil tedaj obenem tudi palatin vojvodine Koroške (iudex provincialis), palatinat pa je izviral iz starega vojvodstva Karantanije. Pečat je uporabljal tudi njegov nečak Majnard III. Goriški, s katerim sta skupaj vladala od leta 1220. Pečat se je uporabljal vsaj do leta 1232. Na njem sta lepo vidna konj (kar predstavlja bojno opravo in s tem vojaško poveljstvo) in črni panter na grofovem ščitu. Majnard III. Goriški je bil leta 1231 povišan v kneza Svetega rimskega cesarstva.
  1. Pleterskega postavlja na laž tudi črni panter, upodobljen na pečatu štajerskega maršala Wildonskega leta 1195. Maršal Wildonski ni pripadal rodbini Španhajm. Wildon pa je štajersko, ne koroško mesto.
  2. Na laž ga postavlja tudi pečat štajerskega in obenem avstrijskega vojvode Leopolda IV. Slavnega. Na njegovem bojnem praporu iz leta 1205 je črni panter, Leopold pa ne pripada rodbini Španhajm, temveč Babenberžanom (Babnogorcem). Črni panter je tudi na njegovem pečatu iz leta 1214. Še bolj zanimiva sta novčna dvojna pečata vojvoda Leopolda IV. Slavnega iz leta 1217. Na eni strani je na vojvodovem ščitu upodobljen črni panter (Štajerska), na drugi strani pa orel (Avstrija). To je pomembno, saj sta Avstrija in Štajerska takrat bili samostojni vojvodstvi, kot je bila tudi Koroška … Vojvoda drži v roki prapor s črnim panterjem, ki predstavlja insignijo stare Karantanije.
Novčni, dvojni pečat štajerskega in avstrijskega vojvoda Leopolda VI. Slavnega iz leta 1217. Vojvoda drži v roki prapor s črnim panterjem, ščita pa se razlikujeta – orel (Avstrija) in črni panter (Štajerska), ki izhaja iz vojvodstva Karantanije.
  1. Na laž postavlja Pleterskega tudi velik pečat Alberta I. Habsburškega iz leta 1287, soproga Elizabete Goriške, ki je obenem mati habsburške dinastije. Ne Albert ne Elizabeta nista iz rodbine Španhajmov. Krožni napis na pečatu našteva vojvodove naslove: »Po božji volji vojvod Avstrije in Štajerske, grof v Habsburghu in Kyburgu.« Vojvoda je upodobljen v viteški opravi in nosi čelado s šopom pavjih peres, ki so izvirno karantanska dragotina (čeladni okras), šele kasneje postanejo avstrijska. V levici drži avstrijski ščit, na vratu njegovega konja je upodobljen štajerski ščit s karantanskim panterjem, v desnici pa drži prapor s podobo panterja, ki predstavlja znamenje ali insignijo dežele, ne pa rodbine, kar je bistvenega pomena.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Črni panter je Karantanija in Karantanija je črni panter

Omenjena dejstva dodatno dokazujejo povezavo med znamenjem črnega panterja in vojvodstvom Karantanijo. Če ne bi bilo tako, različna vojvodstva, ki so nastala iz dežel stare Karantanije, ne bi imela enakega znamenja (panterja) v pečatu, na praporu oziroma na ščitu. Vojvodi, knezi, grofje, maršali in gospodje Goriške, Koroške, Istre, Štajerske, Krajnske in Vzhodne krajine so za svoje dežele, ki izvirajo iz starega vojvodstva Karantanije, uporabljali znamenje panterja. V 9. stol. je bila država Karantanija povišana v status kraljestva (v virih: Regnum Carentano, Regnum Carantanum, Carentariche …). Še to, Španhajmi so modrega panterja kasneje zanesli na Bavarsko.

Kratkonoga, sveža laž o karantanskih Slovanih

Andrej Pleterski in Miha Kosi sta se spustila celo tako nizko, da za Karantance uporabljata izraz Slovani, namesto Slovenci.

Kot že prej omenjeno, je pojem Slovani umeten novejši prostozidarski konstrukt za ideološke potrebe nadnarodnih oziroma protinarodnih ideologij, nastalih s strani prostozidarjev v 19. stol., ko so ustvarili nove, umetne ideologije: panslovanstvo, panromanstvo, pangermanstvo in neokeltstvo ter predstavljajo prirejene smernice za potrebe zavajanja prek akademskega (indoktrinacijskega) aparata, katerega so nadzorovali prav oni. Naj tu omenim še primera Josefa Dobrowskega, češkega jezuita in pa domačega A. T. Linharta, ki sta oba širila to “novo krivo vero”. V teh štirih umetnih pojmih naj bi se postopoma zlili, stopili, izničili in uničili vsi izvorni narodi stare celine (Sloveni (Slovenci, Slovaki in Slovinci ob Baltiku), Baski, Katalonci, Staroprusi, Kašebi …).

Etnocidna prekrstitev karantanskih Slovencev v karantanske Slovane se je pričela izvajati šele v obdobju obeh Jugoslaviji.

Slavni obred slovenskega ustoličevanja in slovensko pravo (Institutio Sclavenica, Slavica lex)

Eden številnih dokazov slovenske državne samobitnosti je starodaven slovenski obred ustoličevanja plemstva na knežjem kamnu in vojvodskem prestolu ter slovensko pravo ali pravda (Institutio Sclavenica, Slavica lex). Pri omenjenem je značilna svobodna, demokratična izvolitev vladarjev s strani ljudstva (ljudovlada = demokracija). Vladarja je pri Slovencih izvolilo in ustoličilo ljudstvo. Izvoljeni vladar je simbolično prisegel svobodnemu kmetu. Ni ga izvolilo plemstvo niti vojska kot v sužnjelastniškem fevdalizmu, značilnem za takratno Evropo.

V slovenskem pravu je tudi ženska imela izenačen status z moškim v družbeni in politični opravilnosti. Plemstvene (tudi dinastične) zadeve so se prenašale tudi po ženski strani, imela je svobodo odločanja pri darovanju itd. To ni bilo značilno za noben drug narod, ki nas je obkrožal. Vsled teh dejstev je tudi slovensko pravo ali pravda dokaz o starodavni narodni samobitnosti Slovencev in demantira iznajdbe slovanske oziroma točneje južnoslovanske ideologije.

Slovensko ustoličevanje na knežjem kamnu in prva ameriška ustava

Eden najdragocenejših dokazov o narodni ter državni samobitnosti in ljudovladi/demokraciji Slovencev v srednjeveški Karantaniji je prva ameriška ustava iz leta 1776, t. i. Deklaracija o neodvisnosti (Declaration of Independence, 1776), pri sestavljanju katere se je njen avtor, znameniti ameriški predsednik in izobraženec Thomas Jefferson (1743–1826) zgledoval po karantanskem – slovenskem pravu, kjer je oblast izbiralo ljudstvo. O tem priča tudi spomenica (spominska plošča) na pročelju stavbe Sveta ameriško-slovenske kulturne in zgodovinske dediščine (Slovenian-American Heritage Foundation) v Clevelandu, v zvezni državi Ohio, ZDA.

Felicijan in Bodin

Slovenski profesor Jože Felicijan, ki je v obdobju po drugi vojni poučeval na univerzi St. John’s College v Clevelandu, je leta 1967 napisal svoje znamenito knjižno delo The installation of the Dukes of Carinthia o starodavnem demokratičnem ustoličevanju plemstva (knezov) in ureditvi slovenske Karantanije, ki je bila nekaj nepojmljivega v fevdalni Evropi. Prof. Felicijan se je v svojem delu opiral na znamenitega francoskega zgodovinarja, pravnika, filozofa, ekonomista in državnika Jeana Bodina (1530–1596), ki je občudoval karantansko ustoličevanje in v svoji knjigi Les Six Livres de la Republique (Pariz, 1576) napisal, da nikjer na svetu nima para. Prof. Felicijan je namreč izvedel, da je prav iz Bodinove knjige slavni ameriški predsednik Jefferson spoznal slovensko ljudovladno/demokratično ustoličevanje in se naslonil nanj ob pisanju prve ameriške ustave.

Thomas Jefferson je v Bodinovi knjigi, ki jo je imel v svoji knjižnici, mesto, kjer je opis slovenskega ustoličevanja, označil s črto na robu ter spodaj napisal začetnici svojega imena T.  J.

Beligrad prikriva Felicijana

Znamenito Felicijanovo delo, ki ga je posvetil tej zadevi, je bilo predstavljeno na številnih ameriških univerzah, med drugim tudi na znameniti Harvard University (C. Brinton, 1969, 657). V Jugoslaviji se je o tem strogo molčalo. Režimski protislovenski belgrajski aparat je poskrbel, da so Felicijanovo študijo v Sloveniji in takratni Jugoslaviji povsem zamolčali, čeprav je bila natisnjena v Celovcu. Srbska protiobveščevalna služba je imela v veliki meri pod nadzorom tudi javni tisk slovenskega zdomstva. Zato so številna glasila v slovenskem zdomstvu (tudi) o tej knjigi molčala.

V zdomstvu v Avstriji se je o knjigi opogumil poročati samo pater Ivan Tomažič, ustanovitelj slovenskega društva Korotan na Dunaju. Pater Tomažič je bil kot iskren domoljub tudi eden največjih raziskovalcev starejše slovenske etnogeneze in pozneje tudi avtor in soavtor številnih knjig in strokovnih člankov o prazgodovini Slovencev. Prispevek o Felicijanovi knjigi je objavil v Glasu Korotana, št. 4, leta 1970, na Dunaju. Kljub jugoslovanski blokadi je Felicijanova knjiga v zdomstvu požela številna priznanja.

ZDA izrekajo priznanje Felicijanu

Spominska plošča o srednjeveškem slovenskem obredu ustoličevanja plemstva in vplivu na ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona ter pisanju njegove Deklaracije o neodvisnosti, prve ameriške demokratične ustave, leta 1776. Plošča je na pročelju stavbe Sveta ameriško-slovenske kulturne in zgodovinske dediščine v Clevelandu (Ohio) v ZDA.

Ob izidu knjige je Frank Lausche (Lovše), ameriški senator slovenskega rodu, imel novembra 1967 v ameriškem senatu daljši govor, v katerem je predstavil pomen karantanskega ustoličevanja in njegov vpliv na ameriško ustavo, t. i. Deklaracijo o neodvisnosti, Declaration of independence. Felicijanovo delo je bilo predstavljeno na častnem mestu v knjigi znamenitega ameriškega Slovenca dr. Edvarda – Edija Gobca o slovenski dediščini Slovenian heritage I. (dr. Edvard Gobec, Cleveland, 1980).

Dr. Edi Gobec je bil ugleden slovenski antropolog, sociolog, filozof in zaslužni profesor državne univerze Kent v ZDA ter številnih drugih univerz. Bil je med ustanovitelji in ravnatelj Slovensko-ameriškega raziskovalnega centra (SRCA – Slovenian Research Center of America) v ZDA ter dolga desetletja požrtvovalno zbiral in urejal gradivo o Slovencih, ki so v ZDA z ustvarjalnim delovanjem na različnih področjih pustili močan pečat kot tudi gradivo o slovenski etnogenezi in številnih zaslužnih slovenskih znanstvenikih, ki so prispevali v dobro človeštva. Leta 1970 je bil dr. Gobec vpisan na seznam znamenitih Američanov (National Register of Prominent Americans). Njegova predstavitev študije prof. Felicijana je pustila v Ameriki močan pečat.

Clinton izrecno hvaležen Slovencem

Dragocen dokaz o poznavanju slavne slovenske etnogeneze s strani ameriških političnih struktur je izrekel tudi ameriški predsednik Bill Clinton junija 1999, ko je kot prvi ameriški predsednik po letu 1991 obiskal samostojno Slovenijo. Clinton je nagovoru na večerji, ki mu jo je na Brdu pri Kranju priredil slovenski politični vrh in jo je prenašala tudi slovenska TV, poudaril, da so se Američani naučili demokracije od Slovencev, in navedel, da je Thomas Jefferson, pisec ameriške Deklaracije o neodvisnosti, vnesel demokracijo v politično strukturo sodobne Amerike po karantanskem slovenskem zgledu.

Poleg knežjega kamna, vojvodskega prestola, kamnitih miz dvanajstij (ob katerih je zasedala in pravdala slovenska veča pod lipo, slovenskim drevesom življenja), kipcev slovenskega sončnega boga Belina ter njemu posvečenih tročanov ipd., je prav panter eden pomembnih povezovalnih, zgodovinskih insignij slovenskega naroda.

Zato nikakor ne držijo kriminalne in kontradiktorne izjave Andreja Pleterskega in Mihe Kosija, da panter ne povezuje vseh Slovencev niti ni povezovalni simbol Slovencev. Omenjena dva v svojih izjavah izdata, od kod so naročene. Panter Slovence povezuje, ne povezuje pa Slovencev s sovražniki slovenstva, ki prav tako živijo v Sloveniji in si jo nekateri skušajo lastiti ter spreminjati po fetiših invazivne kulture, od koder izvirajo.

Slovenija je namreč prekomerno nasičena s prišleki iz republik nekdanje umetne tvorbe Jugoslavije oziroma Balkana. Resnici na ljubo je večina teh (nikakor ne vsi!) zelo nastrojena proti vsemu, kar je izvirno slovenskega. Včasih iz gole zavisti, večinoma pa zaradi zaupništva svoji agenturi in dobro stoječi finančni ter karierni eksistenci. Zavidajo nam našo omiko, kulturo, izročilo, ker je odstopajoče drugačno od njihovega. Motijo jih simboli slovenstva: panter, knežji kamen, vojvodski prestol, lipa … Spomnimo se npr. izsekavanja slovenskih lip na simboličnih mestih, ropanja zgodovinskih dragocenosti in rušenja slovenskih gradov ter kamnitih miz dvanajstij v obdobju Jugoslavije …

Torej sta se Pleterski in Kosi v svojem namenu izrazila napačno, ker panter povezuje Slovence, ne povezuje pa s Slovenci tistih slovenskih državljanov, ki imajo do Slovenije okupatorsko nastrojen odnos. Tu torej tiči zajec in nalogodajalec odpora proti slovenskemu simbolu – panterju.

Se nadaljuje …

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.