Ivo Kerže: Osredkarjevim pripombam na rob

82
1121

Ivo Kerže: Osredkarjevim pripombam na robGlede na to, da sem jaz tisti »profesor«, ki ga omenja p. Osredkar OFM v 12. odstavku svojega članka v marčevski številki Slovenskega časa, in tisti »nekdo« ter »tradicionalist«, ki ga omenja v 16. in 20. odstavku istega spisa, naj mi bo dovoljenih nekaj besed v obrambo in pojasnilo.

Evidentno je Osredkarjevo besedilo nekakšen odziv na to, kar sem pisal na spletnem portalu Časnik o problematičnosti njegovega besedila iz prejšnje, februarske številke Slovenskega časa. Tam je namreč Osredkar napisal, da zato, ker stvarnosti kot take ne moremo spoznati (kar je že po sebi filozofsko in teološko zmotno, saj gre za agnosticizem), tudi o Bogu ne moremo reči, da je sam na sebi dober, ter da bi prav tako lahko rekli, da je zli. Gre za očitno blasfemno trditev, ki zlasti ne more imeti nikakršnega opravičila, ker prihaja izpod peresa profesorja na Teološki fakulteti. Če bi to Osredkarjevo trditev vzeli zares, bi se sesula v prah vsa katoliška vera in morala, saj bi potem morali odreči Bogu, da je dober tako v smislu tega, da nas ljubi (kar je v temelju Učlovečenja in torej naše vere), kakor tudi v smislu tega, da je naša vrhovna Dobrina, naš končni Cilj, zadnja Norma našega ravnanja (kar je v temelju vse krščanske morale). Isto je o Osredkarjevem besedilu ugotovil p. Giovanni Cavalcoli OP, dolgoletni član Papeške teološke akademije, kateremu sem prevedel in dal v branje ta srhljiv Osredkarjev tekst. Njegovo analizo teksta sem prav tako objavil na Časniku.

V marčevski številki Slovenskega časa je kot rečeno sledil nekakšen Osredkarjev odgovor na vse to, v katerem sem bil tudi sam deležen krepkih opazk. Ne gre mi zato, da bi »opral svojo čast« ali kaj podobnega. Tudi ne zato, da bi želel p. Osredkarja osebno napasti ali prizadeti. Nasprotno želim njemu vse dobro in bi prav rad videl, da do tega incidenta ne bi prišlo. Toda ne moremo kot slovenski katoličani mimo dejstva, da je profesor na naši edini Teološki fakulteti napisal javni tekst (in to še v okviru osrednjega katoliškega časopisa) s tako očitno blasfemno vsebino. Gre torej za obrambo naše vere in v tem smislu bi se rad odzval tudi na njegovo zadnje pisanje.

V tem njegovem zadnjem članku v Slovenskem času me p. Osredkar označi za tradicionalista, ki med drugim »Teološko fakulteto v Ljubljani razglaša za neprimerno, da bi izobraževala bogoslovce«. Da, to slednje vsekakor drži, če se na njej tolerirajo profesorji, ki javno (in sklepam, da tudi v predavalnici) učijo, da ne moremo reči, da je Bog v resnici dober. Da se razumemo, to ni problem samo ljubljanske Teološke fakultete, pač pa širši problem tiste »diktature relativizma«, o kateri je papež Benedikt pred izvolitvijo rekel, da se je v času po zadnjem koncilu vsesala v katoliško teologijo. Ali se lahko potem čudimo duhovniškim spolnim škandalom, od katerih v zadnji mesecih prav posebej pobrneva svetovna javnost? Sam papež Benedikt (kot sem pokazal v nedavnem članku na Časniku) postavlja problem duhovniških spolnih zlorab v kavzalno relacijo s tem relativizmom ali agnosticizmom na področju teologije in morale.

V prvem delu članka p. Osredkar prikazuje, kako je tradicionalizem zmoten, ker ne prizanava uvidov 2. vatikanskega koncila (zlasti dokumenta Nostra aetate) glede dialoga med verstvi in zlasti glede možnosti, da bi bili tudi heretiki, odpadniki ali neverniki odrešeni. Pri tem izhaja iz nedavnega potovanja papeža Frančiška v Abu Dhabi ter njegovega tamkajšnjega srečanja z muslimanskimi voditelji. Glavna Osredkarjeva teza je, da je Cerkev po koncilu opustila stališče, da izven Cerkve ni odrešenja (extra Ecclesiam nulla salus) in da je torej odrešenje le za krščene, pač pa da je začela dopuščati možnost odrešenja tudi za nekrščene. Tu je treba pripomniti kar nekaj stvari.

Prvič, Cerkev ne more spreminjati svojega nauka o veri in morali, ki ga je skozi stoletja potrjevala v svojem rednem učiteljstvu, ali ki ga je potrdila z dejanjem izrednega učiteljstva (ex cathedra): v takem učiteljstvu (rednem in izrednem) je Cerkev nezmotljiva. Torej že sama ideja, da je Cerkev spremenila stališče o tako pomembni temi je zmotno.

Dalje, stališče, da so lahko odrešeni le krščeni ni le stališče Cerkve, pač pa neposredni Jezusov nauk, saj naš Gospod pravi: »če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3, 5) ter tudi: »kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16, 16). Torej v nobenem smislu ni v moči Cerkve, da bi to stališče spreminjala, ker je postavljeno od učlovečenega Boga samega.

Tretjič, zmotna je Osredkarjeva insinuacija, da je Cerkev pred koncilom učila, da noben nekrščen ne more priti v nebesa. Zagotovo noben človek ne bi mogel priti v nebesa, če se Božji Sin ne bi učlovečil in nas odrešil. Po tem odrešenjskem delu pa je Cerkev vedno učila, da je odprta določena možnost tudi za nekrščene, da so rešeni, če se na maksimalen možen način usmerijo h Kristusu (in Sv. Krstu). To je možno 1. za tiste, ki so se pripravljali na Sv. Krst, pa so pred tem umrli (krst v želji), 2. za tiste nekrščene, ki so umrli mučeniške smrti iz zvestobe do katere od katoliških verskih resnic (krst v krvi) in 3. za tiste nekrščene, ki živijo v skladu z načeli naravne morale (ki se v glavnem ujema z izpolnjevanjem deset Božji zapovedi), ki je razvidna vsakemu človeku vsled svoje racionalne narave in bi se dali krstiti, v trenutku, ko bi izvedeli za Kristusa in Njegovo Cerkev, ampak niso še slišali Zanj in to brez krivde, ki bi lahko izhajala iz lastne malomarnosti: takemu stanju rečemo nepremagljivo nevédenje. Podobna (glede nepremagljivega nevedénja) je vsebina citata iz Lumen gentium, ki ga navaja sam Osredkar in se glasi takole: »Tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti v dejanjih spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti, morejo doseči večno življenje« (LG 16). Tu seveda ne smemo razumeti življenja po vesti a la Osredkar, to je v smislu da delam po relativistično, kar mi paše, saj mi moj agnostični razum itak ne more pokazati, kaj je objektivno prav. Ne, življenje po vesti je življenje, ki je v skladu z naravno moralo, ki jo vsakemu (psihiatrično zdravemu, odraslemu) človeku nujno kaže razum in se v glavnem ujema z deseterimi Božjimi zapovedmi (prim. KKC 1860; 1955).

S tem navajanjem Lumen gentium nočem reči, da so koncilski dokumenti iz tega področja povsem neproblematični. Bolj so problematični v točkah, ki se zdijo, da podpirajo Osredkarjevo stališče o tem, da nekatoličanov ni treba spreobračati. V tem smislu npr. hvali papeža Frančiška, da je šel v Abu Dhabi, a ne zato, da bi spreobračal musilmane, npr. tamkajšnjega musilmanskega princa: »njegov namen ni bil, da bi ga spreobrnil v krščanstvo«. Ali se ti ljudje še spominjajo Jezusove zapovedi iz konca: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28, 19-20). Ne bi rad bil v koži teh ljudi, ko se bodo znašli pred Večnim Sodnikom in bodo morali polagati račune pred Njim. Kolikšna razlika s sv. Frančiškom Asiškim, s katerim sedanji papež deli samo ime, ki ne le, da je šel v Egipt le zato, da bi spreobrnil muslimane ali pa sam umrl za mučeništvo (kot toliko drugih frančiškanov v tistih slavnih časih), pač pa je menda celo spreobrnil tamkajšnjega sultana, kakor nam poročajo Rožice svetega Frančiška (24. poglavje)!  Tudi če se zdi (in tako Osredkarju kot meni se zdi – o tem sem že pisal v Časniku), da besedila 2. vatikanskega koncila nudijo podporo drži papeža Frančiška (in p. Osredkarja) in torej pomenijo odklon od predhodnega učiteljstva in od evangelija, naj nas to ne bega, saj 2. vatikanski koncil, kot je to izrazil njegov velik slovenski poznavalec Anton Strle v Uvodu h Koncilskim odlokom (Družina 2004), ni nikjer govoril »z najvišjo razsojevalno močjo, tako da bi njegove izjave bili verniki dolžni sprejemati s poslušnostjo vere« (str. 37). Kot je bilo večkrat rečeno, tudi iz strani obeh papežev, ki sta koncil vodila, je bil namreč 2. vatikanski cerkveni zbor za razliko od menda vseh prejšnjih le »pastoralni koncil« in prav nič dogmatičen.

Skratka, Osredkarjeva kritika »tradicionalizma« glede vprašanja o tem, kdo je lahko odrešen in kdo ne, je očitno deplasirana, saj kaže na svojo nekrščansko naravo, ki jo zjedri Osredkar v pojmu »dialoga«, ki je zanj »srčika evangelija«. Kaj čuden je ta Osredkarjev dialog, saj na moje (in Cavalcolijeve) argumente zoper njegov februarski tekst ni odgovoril z nobenim protiargumentom. A to nas, žal, ne sme čuditi. Če namreč Osredkar javno izpoveduje agnosticizem, je jasno, da zanj dialog ne more biti to, kar dialog lahko edino je: skupno iskanje resnice. Zanj resnice sploh ni možno spoznati, ker so naši pojmi le subjektivni proizvodi, kot pri Kantu ali Ockhamu, in nimajo na sebi nič objektivnega. Zato pa je tudi dialog zanj lahko le skupno postmoderno čepenje v agnosticizmu ali relativizmu, kakor ga že hočemo imenovati. Dialoški je tisti, ki pristaja na to, da se resnice ne da spoznati in je zato »toleranten« do drugačnih. A tudi to je zavajanje, saj so vsa grozodejstva totalitarizmov XX. stoletja izvirala iz prav takega (Nietzschejevega, Marxovega, a v temelju Kantovega in še prej Ockhamovega) relativizma: saj veste, če ne moremo razreševati sporov, ki nastajajo med nami na osnovi spoznane resnice in v resnici utemeljene pravice, potem jih lahko razrešujemo le na osnovi moči.

Dosledno s tem relativizmom, kot rečeno, p. Osredkar ne odgovarja na moje pomisleke, pač pa se spravlja name ad personam, tako da stika za mojim početjem v okviru župnije, kjer sem pred leti opozoril župnika in ŽPS na serijo liturgičnih nepravilnosti. Kar navaja so seveda polresnice. Nisem zahteval, da naj župnik mašuje po »predkoncilsko«, kot natolcuje Osredkar, pač pa v skladu z navodilom sv. Janeza Pavla II. Zakrament odrešenja iz leta 2004. Opazil sem namreč odstopanje glede določil v zvezi z uporabo obhajilnega krožnička (ki bi se moral uporabljati – § 93), glede ministrantk (prednost bi morali imeti ministranti – § 47) in izrednih delivcev evharistije (ki bi se smeli uporabljati le ob resni potrebi – § 158) ter glede mašnikovega sedeža (ki ne bi smel biti postavljen pred tabernakljem – § 310). Torej ne gre za kake predkoncilske zahteve, kot to prikazuje Osredkar, razen če morda meni, da se je 2. vatikanski koncil zgodil po letu 2004.

Dosledno z njegovim agnosticizmom in relativizmom p. Osredkar zaključi svoje pisanje na način, ki je tako značilen za današnje predstavnike »dialoškega« krščanstva. Pošilja me proč! Seveda, ker v bistvu ni sposoben dialoga: agnosticizem na katerega pristaja, mu onemogoča, da bi se argumentirano soočil z nasprotnimi argumenti. Zato pa edino, kar zna narediti je, da me pošilja proč, nagovarja Časnik, da naj ne objavlja mojih tekstov, ter zatrjuje, da nisem pristojen za kritiziranje Teološke fakultete. V trenutku ko agnostični, modernistični klerik naleti na nekoga, ki ne pristaja na njegov relativizem, je njegov edini odgovor na ravni nietzschejanske volje do moči, ki je (kot po Osredkarju sam Bog) »onstran dobrega in zlega«. Toliko mimogrede tudi o »uri laikov«, ki jo taki kleriki radi oznanjajo, a traja le dokler laiki pristajajo na njihov relativizem.

Glejte, p. Osredkar, jaz vas ne bom pošiljal proč. Vabim vas, nasprotno, v pravi dialog, v resnično soočenje najinih stališč, v skupno iskanje in najdevanje R/resnice, v kateri se prav posebej kaže krščanska ljubezen do bližnjega.

82 KOMENTARJI

  1. Bistvena razlika med g. Osredkarjem in njegovim kritikom je, da je za prvega resnica tista, ki je resnica, za drugega je dogma tista, ki je resnica. Gospod Osredkar izhaja iz temeljev krščanstva, gospod Krže iz, po mojem mnenju, v marsičem vprašljivih katoliških dogem. Prvi je odprt, drugi vkalupljen. Zato nikoli ne bosta prišla do skupnih stališč.

    Krščanstvo in Bog nista nikogaršnja last. Tudi Katoliške cerkve ne. Oboje obstaja s KC ali brez nje.

    • V članku manjka pomembno pojasnilo, ki ga dopisujem tule:
      Članek sem poslal najprej na Slovenski čas, kjer bi bilo prav, da bi mi ga objavili, glede na to, da se je p. Osredkar razpisal v svojem tam objavljenem članku prav o meni – in to zelo ad personam, tako da je stikal za mojim župnijskim življenjem, za mojo izobrazbo itd. Urednik g. Štefanič mi je rekel, da mojega članka ne bo objavil: pri tem se ni kaj posebej potrudil s pojasnili. Toliko, da bodo bralci vedeli kako je z intelektualno poštenostjo in še bolj s skrbjo za pravovernost pri Slovenskem času, ki se profilira kot katoliški mesečnik.

      • Ivu Keržetu:Gospod M.Osredkar vas ni poimensko niti omenil medtem,ko vi v svojih prispevkih žaljivo opletate z njegovim imenom in maličite njegove besede in misli.
        Sicer pa je velik del marčevskega Slovenskega časa namenjen razmislekom o kulturi dialoga- o tem pišejo resnični strokovnjaki. Zato upam,da ga boste res temeljito preštudirali.

        • Jaz za razliko od častitega patra nisem stikal v njegovo (pol)zasebno življenje. Napadel sem njegova stališča frontalno, odkrito, kot se v kritiki počne, tako da se imenuje tudi avtorja, ki ga kritiziraš.
          Da sem njegove misli maličil, morate šele dokazati.
          To da me on ni imenoval pa je, oprostite, le nekakšen tretjerazredni odvetniški trik, saj je vsak, ki je približno spremljal debato razumel, o kom govori.
          Glede branja marčevske številke SČ: res, odločil sem se prebrati še Juhantovo besedilo o Assmannu, pa me je, priznam, spanec premagal…

      • …”Bojim se, da H. de Lubacovo in Balthasarjevo predvidevanje pred 40 leti, ko sta v vzhodnih religijah videla najhujšo grožnjo krščanstvu, lahko postane resničnost.
        To tveganje pa napravlja še bolj občudovanja vredno pričevanje kristjanov na azijski celini. Katoličani so namreč povsem v manjšini, razen na Filipinih in v Južni Koreji.

        Njihovi izkušnji morajo pozorno prisluhniti in jo sprejeti Cerkve na Zahodu, kjer obstaja nesrečna težnja mišljenja, da so v bistvu vse vere enake.

        Če bo ta relativizem vdrl tudi v teološko obravnavo medverskega dialoga, bo to zelo slabo za Cerkev.

        Kardinal Angelo Scola
        (Ognjišče, april 2019)

        • Največja grožnja za krščanstvo so tisti, ki ne živijo krščansko. Največji uničevalci krščanstva so pa katoliški, protestantski, pravoslavni in drugi predstavniki krščanskih institucij, ki ne živijo krščansko in širijo doktrine, ki niso skladne z učenji Jezusa in njegovih učencev.

          Teza, da drugi ugrozajo krščanstvo, je samo dodatna potrditev, da so sami krvi za ogrožanje, saj niso zmožni videti bruna v lastnem očesu.

  2. Pater Branko na http://branenacesti.blogspot.com/2019/03/post-2019-bog-demonski-sodnik.html opiše dogodek:

    V začetku maja 2007 je takratni celjski škof Anton Stres obiskal frankolovske birmance z namenom, da jih sreča in opravi klasično »birmansko skušnjo«, t.j. da preveri njihovo versko znanje. Med drugim jih je nekoliko po filozofsko vprašal (navajam po spominu):
    Postavil bom tri trditve o Bogu. Vse tri so pravilne. Vi boste pa povedali, katera je najbolj pravilna. Trditve so naslednje: 1. Bog je vsemogočen; 2. Bog je pravičen; 3. Bog je ljubezen. Katera je torej najbolj pravilna?

    Škof in moja župnikova malenkost sva pričakovala, da bodo birmanci, novozavezno ljudstvo, rekli, da je najbolj pravilna trditev o Bogu tista, po kateri je Bog ljubezen. Tako učimo, tako bi moralo biti. Motila sva se. Otroci niso »rekli«, pač pa so v en glas skorajda zagrmeli: »Bog je pravičen!«

    ==========================

    Sta se zamislila le pater in tedanji nadšlof?

  3. Malo g. Keržetu v pomoč, da doume, od kdaj naprej je “dialoškost” glede teoloških vprašanj možna. Namreč, večina duš sprejema religijo, VERE pa ne. In vedrijo po cerkvah in templjih. Jezus je sanjo povedal: “kdor bo sprejel vero in bo krščen”, torej je krst skorajda zaman, če ni vere. To je prvi aksiom. Dokaz, da krst brez vere ni nič, so neizmerne patologije v Cerkvi. Cerkvah. Ki se samo stopnjujejo.

    Gremo naprej: kdaj pa vere ni?

    Vera (v božjost in svetost Kristusa ter v njegovo večno sveto Besedo) se ne more razviti,

    KADAR V NEKEM SEGMENTU NAŠEGA ŽIVLJENJA VLADA HUDI DUH ALI CELO NJEGOV ŠEF, DEMON.

    To pa se dogaja kadar so neka od vstopnih točk za hudega duha odprta: preko EMOCIJ (travme, neodpuščanje, zavrnitev itd),
    preko SPOLNOSTI (zlorabe, porno, homo, pedo, prostit., pornografija …),
    preko OKULTIZMA (želja po oblasti in moči, čudežnem znanju in nadzoru drugih),
    in preko KOMPROMISARSTVA (religija/sex, religija/alko, religija/nemorala, religija/levičarstvo, religija/druge variante ne-monoteističnih religij, religija/homo, religija/pedofilija).

    Tako se na človeka v nekem segmentu prilepi demon, kot klop, IN ODTLEJ TA OSEBA NA VSE STVARI GLEDA SKOZI OČI POSVETNOSTI IN POD VPLIVOM ŠEPETANJA TEGA HUDEGA DUHA.

    Tako je nastala modernizirana teologija, kakršno opiše Krže zgoraj. Samo bog je lahko poslal tega človeka, da Cerkev opozarja na to. Seveda bo zaradi tega njegov križ velik, a njegovo zasluženje pri Gospodu še mnogo večje.

    Dialoškost torej ni možna brez ODREKANJA hudim duhovom, torej brez spovedi in trdega duhovnega boja, da se stare navade greha ne ponavljajo. Ker hudič se nalepi na naše ponavljalne grehe. To pa so navade, katerih se lahko znebimo le po trdem boju in po milosti Gospoda.

    Ker naša Cerkev tega ni storila in tega vsakodnevno ne izvaja, skozi vsakega klerika in vernika, vsak dan, je jasno, zakaj smo Slovenci brez enega samega svetnika, zakaj nam je teologija posvetna-grešna, zakaj so grehi bili prikrivani in zakaj ljudje po sveti maši že 80 let volijo – levico. Ta pa muči Cerkev, kar je še en dokaz, da nam nič ne pomaga s hudičem iti na lep način, ker on itak neizmerno sovraži tiste, ki se mu udinjajo.

    Reši se lahko torej samo nadarjen posameznik, ki ZAPUSTI VSE, IN HODI ZA KRISTUSOM. Pogoj za to pa je ljubezen do Boga.

    Ki pa spet ni možna, dokler toleriramo demona v nekem skrivnem delu svojega življenja. Ta greh pa postane brezmejen, ko kot taki še druge podučujemo o “veri”.

    • Tisti, ki razlikujemo med vero in religijo, ne mislimo tako. Za nas je religija le posoda, v kateri je dragocena tekočina – vera. Seveda je pa posoda lahko umazana, celo preveč umazana in o tem govori gospod Ivo Kerže. In o tem molči gospod nadškof.

      • Mislim, da g. Osredkarja ne Vi, ne g. Kerže dobro ne razumeta. Posoda, ki je v tem svetu, je vedno omejena in umazana, božji svet je neskončen, večen in čist. Ta posoda ni umazana zaradi g. Osredkarja in njegovega razmišljanja, ampak zaradi tistih, ki “dnevno ne umirajo” po tej naravi.

        Religija je vez med tem in božjim svetom. Vera pri tem pomaga. Vera je potreben pogoj, ne pa zadosten za vstop v božji svet. Ne greši več je edini ključ, ki odpira vrata. Zato je rečeno: Široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kajti ozka so vrata in tesna je pot, ki pelje v življenje!

      • Prispodobe morate uporabljati v smislu, katerem je namenjena. Ta vaš odgovor je namenoma mimo smisla in kaže, da ne želite pogovora, ampak vsiljujete svoje mnenje.

        In še enkrat! Vaša vera ni krščanska, zato vas ponovno prosim, da ne sodite nogometne tekme, ker ste košarkaš!

  4. ‘Zagotovo noben človek ne bi mogel priti v nebesa, če se Božji Sin ne bi učlovečil in nas odrešil.’

    Hmmm. Kako pa so v nebesa prihajali vsi neandertalci, denisovanci in ljudje do začetka 1. stoletja? Kako so v nebesa prišli Aristotel, Platon, Sokrat, Keops, Qin Shi Huang Di, Avgust, avstralopitekinja Lucy, Imhotep, Asurbanipal, Mojzes, Abraham, Ismail in številni drugi?

  5. Lemans, dobro ste napisali! Med drugim: “Poglabljanje vere je v tem da se mi spreminjamo.”

    Točno. Naloga religije je, da spodbuja človeka k temu, da se SPREMENI. Kajti živali in demoni, kakršni smo, ne moremo najti MIRU in odrešenja, ki sta le pri Gospodu.

    Naloga magije je s pomočjo manipulacije in moči spreminjati druge.

    Ko pa tudi teologija postane taka, da zlorablja moč (položaj) svojih “učenjakov”, da bi zaprla usta Resnici, in vsilila svoje vse-religijske resnice (ne pa učila VERE), pade v razred okultizma in temu primernih tragičnih posledic za duše njihovih visokouniverzitetnih prerokov, ki niso razčistili z nekimi temnimi segmenti svoje duše.

    Zakaj nadškof ne najde napake pri O. ekspertizah? Zakaj Slovenski čas daje blokado na Keržetove pomisleke o objavljenih liberalnih teorijah? Zakaj jim ni dano doumeti razlike?

    Osredkarjevo pisanje je prav to, kar sem pojasnil v prvem postu zgoraj: priznanje religije, priznanje vseh religij, ni pa nič VERE in LJUBEZNI do Jezusa Kristusa najti v njih. Nobenih božjih argumentov, samo osebne zadeve in travme. Bolj spominja na kakšno filozofijo. Z njo je pa takole:

    nihče ni spodoben filozof, če sam ne odkrije neke svoje filozofije, in se trudi z njo premagati vse druge.

    A to ni možno, ko naleti na ČISTI JEZUSOV NAUK, ki je transcendenten, zato v nobenem svojem delu ni niti pri eni črki protisloven in dvoumen. Posvetni dvoumni in sami sebi protislovni teologi ter filozofi se na tem nivoju ne morejo pogovarjati, ni jim dana ta milost, in prav to je g. Kerže zaznal.

    Kdor se s zemeljskimi stvarmi ukvarja in jih pomotoma ali iz zlobe umešča v duhovno, se ne more spremeniti, kar pa je v popolnem nasprotju z evangelijem. To je sicer njihov problem, a je problem tudi naroda, ko se zrinejo na najvišje kleriške in državne položaje.

  6. Res so demoni nerazpoznavni, Veronika, a imajo skrajno šibko točko – sami povedo izganjalcem, da so skriti “dokler je to le možno”, na dan jih spravi samo poklek pred SVETNIŠKIM DUHOVNIKOM, ki moli nad nami z besedami, ki jih moramo mi ponoviti za njim: “ODPOVEDUJEM se hudemu duhu (in našteješ vse te duhove, kajti vedno so v skupini). V imenu Jezusa Kristusa jih vežem (ZELO POMEMBNO) z jeklenimi verigami, in prosim angele, naj jih v Jezusovem imenu odvržejo na dno pekla, da ne bodo nikoli več škodili živim bitjem!”

    To lahko odločen vernik naredi tudi sam, pred Gospodom. Neverjetni so učinki tega postopka (ponoviti redno, ko se čuti skušnjava), ki je SRCE IN JEDRO krščanstva, a je zaradi od satana zavedenih teologov, škofov, kardinalov, papežev in duhovnikov, najbolj pozabljen del VERE. Satan zmaguje v svojem prikrivanju in liberaliziranju Božjega nauka.

    Zato se je tako zlahka rodila modernizirana teologija, ki se samo še bohoti, in svetnikov ni več, ker se Sveti Duh v Cerkvi pravzaprav preganja, grehi pa so vse ostudnejši.

    Poskusite, duše, Gospod bo storil.

  7. Nekatere župnije v Sloveniji so se nekoliko oddaljili od ponižnega obhajanja sv. maše. Povsod ni tako razširjeno obhajanje na roko, vsekakor pa ga je vse manj.
    V klopeh ne manjkajo klečalniki, torej se kleči pred Gospodom, če to zdravje dopušča. Tudi vzklik “K višku srca” že sam po sebi izziva zbranost stoje, tako da je sedeče občestvo že malce nenaravno.
    Neposredne povezave poenostavljenega poteka sv. maš z njihovo manjšo obiskanostjo ni možno izključiti, saj ne gre za malenkosti, ampak za izraz zbranega spremljanja dogajanja pri oltarju. Zbranost pa morda obrodi sadove, ki so v pomoč v vsakdanjem življenju.

    • Zna biti, da se bo kdo obregnil ob zapis, da “neposredne povezave poenostavljenega poteka sv. maš z njihovo manjšo obiskanostjo ni možno izključiti”, ko se vendarle zdi, da se še vedno išče načine, kako mašo ‘približati ljudem’ – v smislu: narediti jo zanimivo, da bi ‘pritegnila’. Za razne ‘ciljne skupine’ razne prilagoditve. Z razno raznimi dodatki in vložki, ki imajo en glavni (zame – ne vem, če tudi za pastoraliste, ki to kreirajo) učinek: iz maše narediti predstavo, iz zbranosti raztresenost, iz ustaljenega in ritualnega (sicer po misalu strogo predpisanega) obreda razgibano dogajanje.

      Mogoče (mogoče!) bodo čez doolgo časa vendarle ugotovili (če jim praznjenje cerkva še ni padlo v oči oz. jim ne predstavlja problem), da kljub prizadevanjem za ohranitev množičnosti z na videz všečnimi pristopi tendenca nakazuje dvojno izgubljanje: kvantitete in kvalitete. In ne pomagajo niti ‘posodobitve’ niti razne oblike ‘prostovoljne prisile’ (npr. liturgični listki, obvezna udeležba določenih obredov, srečanj ipd.): to deluje zelo kratkoročno – dokler določen delni cilj (npr. zakrament) ni ‘odkljukan’. Komentar gospe po ‘uspešnem’ in programsko nabitem misijonskem tednu v župniji: “Zdaj je cerkev še bolj prazna kot pred misijonom.”

      Ko sem si že vzela besedo, recimo: mene zelo moti (in tega ne znam teološko utemeljiti svojim otrokom – zato jim kratko malo tega ne ‘privoščim’): delitev ‘križcev’ tistim, ki še niso bili pri prvem sv. obhajilu. Gre pri tem za ‘liturgično samovoljo’ (in všečnost) ali za odobreno/priporočeno dejanje? Sama to razumem v okviru potrošniške miselnosti: vsak mora nekaj dobiti, da se ne bo čutil prikrajšanega (?). (Morda so do te vse pogostejše prakse privedli še kakšni drugi nagibi, ki jih ne poznam.) Duhovnik me je prepričeval, da je tudi Jezus otroke blagoslavljal in dodal ‘utemeljitev’: “Pustite otročiče k meni.” Se strinjam, da je Jezus to počel, toda ne pri zadnji večerji. Po mojem mnenju gre za dve različni stvari/dejanji in najmanj, kar je: ne spadata v isti obred oz. ju ne moremo enačiti.

      • Se popolnoma strinjam glede nesmiselnosti (in končno tudi kontraproduktivnosti) trenda “tematskih maš”. A glede na napade s katerimi se soočajo tisti, ki si drznejo opozorjati na problematičnost tega procesa, se bojim, da je slovenska Cerkev še daleč od tega, da bi se zavedla tega problema. Bojim se, da bomo morali pasti še precej globlje, preden se bo lahko začel proces zdravljenja.

        Glede neprimernosti blagoslavljanja med obhajilom pa priporočam v branje sledeči članek, kjer je to natančno (teološko) utemeljeno: http://ad-dominum.blogspot.com/2015/01/blagoslavljanje-med-obhajilom-vernikov.html

        • Med pregledovanjem dokumentov mi je prišel pod roko dekret papeža Pia XII, o ekskomunikaciji komunistov. Da bi se lažje sprijaznili z zapovedanim blagoslavljanjem otrok, ki še ne smejo prejemati obhajila, se bomo poskusili sprijazniti s tem, da ali so med nami (morda tudi med sv. mašo) ekskomunicirane osebe, ali pa da je čas pokazal, da je ekskomunikacija malce pretežka in je bila preklicana.

  8. Krasen ste, lemans! Molitev proti Jezabelinim zverinam, ki uničujejo duhovščino in poročene kristjane. A duhov je seveda veliko več. TREBA jih je natančno imenovati. Vsak ima svojo kolekcijo. Npr: odrekam se duhu napuha, duhu lažne vernosti, duhu sprevržene spolnosti, duhu laganja, duhu zamere, duhu neodpuščanja, duhu jezikanja, pohlepa, pijače, prešuštva, laganja … KARKOLI, kar pri sebi najdeš kot ponavljalen defekt, ki ob priložnosti udari z vso silo in se mu ne moreš upirati, ti sili v misli, čustva in dejanja. Takrat so to zagotovo znamenja obleganja hudega duha, morda že obsedenosti hudega duha ali celo demona. Pri demonu pa je tako: zelo težko se ga bo kdo znebil sam pred Gospodom, kajti nekoč se je moral on ali njegovi predniki odločiti za hudiča.

    Taki modeli zlahka molijo in klečijo po cerkvah, dajejo miloščino, celo delijo obhajilo, le SVETNIŠKI duhovnik ne sme moliti nad njimi, kajti takrat pa demon popolnoma ponori, preklinja, divja, grozi, laže in razbija.

    Zakramenti torej niso dovolj, tudi rožni venec ne. Najprej je potrebno zaznati defekt, se ga odločno ODREČI, pri tem biti z Gospodom, in ko pride olajšanje, kot klop sprejeti, kar je lemans zgoraj napisal. Šele takrat smo za silo varni. Ko pa delamo greh, imajo demoni SVETO PRAVICO da pridejo, ker so povabljeni. Takšna je Božja volja kar se njih tiče.

    Naša Cerkev pa je zašla s te bazične poti krščanstva, vse je samo še v mislih, vse se jim dogaja v razumu, ta pa je skisan od hudih sopotnikov, ki jih priteguje greh.

    In res: na kolenih ali trebuhu pred ljubečim Gospodom – takšna vera je popolnoma varna. In glasna molitev Vere ter Slave: hudič namreč želi, da njega malikujemo, in ko sliši našo slavo Boga, gre stran.

    je pa še ena Oseba, ki je še močnejša od Jezusa, kar se hudiča tiče: sveta Marija! Ta pa ga povsem meče iz tira, ker je črni gospod padli angel čisto nor, da je ona bila ženska, ustvarjena, človek torej, in ČISTA. Izganjalci (tisti, ki so vredni svojega naziva) povedo, da jih včasih le Marija reši hitre smrti od napada hudiča. Nje se najbolj boji.

    In smo spet pri lemansovem rožnem vencu!

    Vse to bi morali učiti teologi, popje in župniki, kaj šele škofje. Ker pa so o teh stvareh TIHO, je to znamenje obleganosti, katero trpijo, ker jim ugajajo kompromisi. In tak narod so vzgojili; grešne kristjane, ki izbirajo brezverne vlade, ki jim pijejo kri, pa nad papežem so veseli, ki vabi milijone muslimanov, polnih svojih posebnih hudih duhov, k nam.

    Bog se nas usmili.

  9. No, no, no! Mislim, da malo preveč pomena dajete telesnim držam pri izganjanju zlih duhov. Najhujše duhove se izganja s postom … izganjalca.

    Berimo v slovenski verziji Biblije:
    Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« (Mr 9, 29)
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=1&idq=14&idp0=14&m=Mr%209&hl=Mr%209%2C29

    Berimo še v hrvaški inačici:
    Odgovori im: “Ovaj se rod ničim drugim ne može izagnati osim molitvom i postom.”
    https://www.wordproject.org/bibles/cr/41/9.htm#0

    Nerodno, kajne? 😉

  10. AlFe: “No, no, no! Mislim, da malo preveč pomena dajete telesnim držam pri izganjanju zlih duhov.”

    Tvoj pogled je versko skrajno ohlapen, nekdo stoji izza njega, in to je tisti, ki je bil najvišji od angelov, ko pa je videl, da se je Bog približal bednemu ustvarjenemu človeku, je ponorel, in zato v hipu padel. Ime mu je Lucifer.

    Zato le pazi, prijatelj: edina drža, ki v hipu ODREŠUJE, je prav priznanje Gospoda za svojega Gospoda. Torej se Mu v duši, v duhu, v mislih in s telesom hvaležno prikloniš. Takšen celovit priklon, goreč priklon pred Bogom, je najvišje izganjanje hudih duhov, ker ko slaviš Boga, hudič spozna, da si pretrmast, da bi slavil njega. Razočaran je, zato odide lovit druge.

    Vse temelji na tej PODREJENOSTI Gospodu. Post pa služi predvsem boju s skušnjavami, ker nam oslabi telo , s tem pa tudi slo. Misliti, da boš s postom kaj duhovnega dosegel, brez da bo sprejel Gospoda za svojega Kralja in sebe za njegovega služabnika, je velika hudičeva skušnjava. Dokaz: medved se posti vso zimo, če je huda, postijo se pravzaprav vse živali, Postijo se tudi kriminalci v zaporih, bolniki v bolnišnicah, alergiki, želodčni bolniki in vsakdo, ki iz nekih razlogov nima hrane. Največkrat takšni posti samo še prikličejo trume hudih duhov, ker lačen človek postane zavisten in tudi pohlepen, s tem pa morda zloben, da bi le do hrane prišel in preživel. Normalno.

    Brez VERE torej vse skupaj ni nič: niti zakramenti, niti askeze. In kdor ima VERO, ne jezikari, da je podreditev Svetemu, kar izraziš tudi s telesom, nekaj manjvrednega. Pravzaprav je krščanstvo, v katerem vero svoje duše, duha, čustev in misli ne podkrepiš tudi s telesom, ena sama farsa in halucinacija. Tisočem mučencev in svetnikov je bilo bistveno tudi s telesom podpreti in dokazati svojo vero, kot tisti svetniki na stebrih, kot mučeniki, ki so imeli na razpolago ali naj se priklonijo pred kakšnim posvetnim vladarjem ali lažnim bogom, ali pred Kristusom, in bi lahko obdržali svoje zdravo in živo telo. A so sklenili, da je priklon pred Gospodom najpomembnejši od vseh duhovnih disciplin in posvetnim dobičkom.

    Take care torej. Zaletavost ne vidi nikamor, celo nadarjenih ne.

    • Pa še tole bi dodal: post lahko izganjalca oslabi do te mere, da postane žrtev hudega duha. Bili so veliki svetniki, ki so se redno postili, in bili redno pretepani od hudih duhov, ali pa vsaj vznemirjani na razne, celo fizične načine. Kot sv. Vianei, sv. Favstina, tudi sv. p. Pij.

      Medtem ko sv. Tereze Velike noben hudič ni mogel prav nič nadlegovati ali vznemirjati s svojimi napadi. Ker je bila močna tudi v telesnem smislu.

      Stvar se da pojasniti: hudi duhovi so zemeljski duhovi, vezani so na ta svet, ne na Božjega. Zato v boju z njim nekaj zemeljske sile prav nič ne škodi. Hudi duh namreč išče nemoč. Kdor je močan, tudi fizično, in je goreče VERE, nima nobenih takšnih izkušenj s hudičem. Če kdo vsaj malo sledi življenje svetovno znanih izganjalcev hudiča, mu je že po dveh minutah jasno, da te bitke največkrat trajajo ure in ure, tudi po nekaj dni skupaj, največkrat pa zahtevajo množice srečanj. Brez fizične moči je tak. človek hitro ubit. Kajti demon napada tudi FIZIČNO. Zato imajo izganjalci celo ekipo pomočnikov, tudi fizičnih, ker ko demon ponori, zlahka razmeče okoli sebe tudi 5 ljudi, četudi ždi v sicer šibkem mladeniču.

      A mi nismo govorili o takšnih izganjanjih hudega iz že obsedenih ljudi. Govorili smo o preprečevanju situacij, da do obleganja sploh pride. Govorili smo o priklonu pred Jezusovim originalnim naukom, kot so ga živeli apostoli in prvi mučenci, patriarhi in veliki svetniki. Tu pa takole:

      Vsaka sveta maša, vsaka molitev, vsako poklekvanje in slavljenje Gospoda in Matere, vsako prekrižanje, vsak zakrament in vsaka misel na Gospoda z ljubeznijo – vse to je izganjanje hudih duhov stran od sebe in od tistih, na katere mislimo. Če smo le GOREČI pri tem. V tem kontekstu je post skupaj z molitvijo, mišljen kot darovanje svojega trpljenja, kot Jezus, seveda dobrodošel in v pomoč.

      Vse je torej odvisno od konteksta, v katerem delujemo. V vsakem primeru pa je držanje se življenja starih svetih in mučencev nekaj čisto drugega kot modernizirana teologija, ki popušča tu in tam, a takoj “faše” hudega duha tu in tam. Sveto Pismo razumeti po svoje pomeni še sam doživeti popoln kolaps, kot ga doživlja sedanja liberalizirana Cerkev.

    • Oh, gospod David,
      vi ste zelo resni. Malo sprostite in boste veliko bolje oznanjevali Boga. Malo humoristično sem vam pokazal, kako se sodobni prevod Svetega pisma razlikuje od starih, vi kar teološko razpravo o moji veri. Hm! 😉

      Preberite še enkrat, da boste razumeli, kaj pišem!

  11. Post je bil v preteklosti pogosto uporabljen kot pomemben pripomoček za čiščenje ne samo telesa, temveč tudi duše. Prakticirali so 30 do 40 dnevni post letno.

    V sedanjem času zaležanosti je mnogim vsak napor odveč. Raje živijo v svojih namišljenih predstavah, kot da bi očiščevali svoje duše. Je bolj udobno. Ni pa krščansko.

    • Mislim, da medgeneracijska travma ne obstaja. Obstaja pa travma izgubljenosti zaradi zgubljenega smisla življenja. Če človek ne ve, zakaj živi, če ne ve, da je njegova usoda odvisna predvsem od njega in ne od drugih, je zgubljen in si ne zmore pomagati. Potem pridejo travme, depresija, obtoževanje drugih za svojo nesrečo.

      To ni problem generacij, ampak strupenih miselnih tokov, ki zastrupljajo tiste, ki so za to najbolj dovzetni. Žal so pogosto med njimi prav mladi, pred katerimi je še vse življenje. Žal mnogi bolj verjamejo t.i. avtoritetam, kot lastnim očem. Zakaj je tako, je pa že druga zgodba.

  12. Ne vem, koga si vprašal, lemans. Sam bi takole rekel: medgeneracijska travma se zelo učinkovito zdravi, če se POSLUŠA NAVODILA JEZUSA KRISTUSA ZA NADARJENE UČENCE. Za nemarne pa ni druge pomoči kot križev pot. Luka 14,26:

    “Če kdo pride k MENI in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.”

    In pa seveda:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+12%2C46-50&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Umik, umik na svoje, zdravi mnoge stvari. Potem pa obiski za kako uro ali po potrebi. In je lepo prijateljstvo med generacijami. Pa molčanje, ko je treba, besede so kot bencin, umik za 5 minut na wc ali balkon ali na vrt ter molčanje, pa dela čudeže.

    Potem pa seveda zelo podroben PREGLED po lastni duši, da se odkrijejo tista ranjena mesta, na katere se je prilepil hudi duh in nam onemogoča Zaživeti. Ko to zverino lociramo, se ji je treba ODPOVEDATI, skupaj z vso njeno podlo ekipo. ZVEZATI jih v snop NJIHOVEGA gnusa in prositi Gospoda, da jih deportira.

    Pravo krščanstvo je duhovni BOJ. Boj, borba. Ko se obrnemo k Jezusu, satan takoj razčetveri naše življenje, razlomi ga, pogosto (Mt 10,34-39). A kristjani niso več pripravljeni na ta boj z DUHOM ZEMLJE, in raje zapustijo Kristusa. Tako so vzgojeni, v ljubi mir s hudičem. Takšni so tudi škofje. In celo aktualni papež. Raje gosti hude in zvite duhove islama, kot da bi se jim uprl. Ker nas SOVRAŽIJO IN PREZIRAJO.

    A zakaj je to tako? Ker so jih učili padli “učitelji”, ki samo niso Marijini borci ampak kompromis-arji. Za svoj dobiček. Po besedah svetovno znanega duhovnika, 90% katoliških duhovnikov ne verjame v pekel, v hude duhove in v hudiča. TOREJ SO HUDIČEVA ZALEGA, KER NE VERJAMEJO EVANGELIJU? Jezus je v njem nenehno omenjan kot odrešenik, tudi od demonov, ne pa le kot nek učitelj, za kar ga ima new age tudi vatikanska teologija. Je kdaj kdo slišal p. Frančiška slaviti Jezusa, slaviti ljubezen do Gospoda? Nikoli nihče, vsaj nihče se tega ne spominja, vsi pa imamo v ušesih, kako se gosti slavi demonske množice, ki na silo vdirajo k nam, ker nas prezirajo. Razočaranje iskrenih kristjanov je veliko.

    Konflikt torej: med generacijo svetnikov, mučencev in mlado generacijo kastriranih brezdušnih teoloških umovalcev, ki se zanašajo le na svoje visoke položaje. A Oče bo tako Cerkev razdejal, kot grdo gnezdo jo bo razlomastil, in iz malih semenčkov delal male Cerkve, kajti: Matej 7,13 !!

    Pa brez zamere, to je vse iz ljubezni. Kot pri Ivoti.

    • Mar ni dojeto, da ni prav nič stran od članka: gre se za konflikt med generacijo apostolov, svetnikov in mučencev, in generacijo teologov in klera, ki je spremenila Jezusov nauk o boju in ljubezni, v nauk o nastavljanju se vsakomur, ki pride mimo.

      Na nano ravni pa je to konflikt v družinah, kot ga je opisal in sebi v slavo oznanil Jezus: meč prinaša vanje, ne miru.

      To je resnična travma človeštva: nauk je postal le krinka za eno od vrst zaslužka, preživetja. Zato modernizirani krščanski nauk tako dobro sobiva z levico, islamom in ekonomijo. Da se opraviči, laže, da je to od Božje ljubezni, da je Jezus počel enako. A Jezus je dejal:

      “Jaz prosim zanje. NE PROSIM ZA SVET …”

      “Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ HUDEGA.”

      Jezus Očeta prosi za tiste, ki so se mu priklonili, ne za ljudi sveta, kot delajo ekonomisti. Poleg tega prosi, naj jih obvaruje hudega, torej hudiča. Mnogo katoliških duhovnikov pa trdi, da hudiča ni oz. je nemočen, pekel pa prazen. To je ta hudič, ki ždi v Cerkvah. Lažnivec je, kajti pekel je poln ravno takih oznanjevalcev, trdi sveta Kowalska, ki je bila poslana na oglede tja.

      Zato konflikt mora obstajati, ker če ga ni, tudi Boga ni. Biti kristjan pomeni plavati k Izviru PROTI toku, ne pa s tokom, kot nas učijo danes.

      Take care.

    • 1. Nisi dojel, AlFe, prejšnjih tem: veliko je uradnih izganjalcev, ki pa so hitro raztrgani, polomljeni ali celo ubiti od hudega, ker so NEPRIPRAVLJENI. Nimajo znanja, le mnogo napuha. Ne vsi seveda, a VEČINA. To delo jim je mnogim bolj poza, kot strokovno poslanstvo.

      2. Nepripravljeni na boj so predvsem odtlej, odkar je v uporabi modernizirani “Rimski obrednik: egzorcizmi in druge prošnje.” Zaradi njega se hudič posmehuje izganjalcem in jih izganja. Najsposobnejši v Rimu na skrivaj izprosijo dovoljenje za uporabo starega. A to je le eden od vzrokov.

      3. To je posledica modernizirane teologije, ki želi na hitro opraviti z zlo silo, ki lovi duše. Kerže pove, kdaj se je to stanje začelo strmo dvigati, skupaj s homo-zadevami v Cerkvi.

      Kar pišem, BI MORAL VEDETI VSAAAAK DUHOVNIK KATOLIŠKE CERKVE, a o tem ne vedo praktično nič, po besedah duhovnika, ki je izvedenec na tem področju. Škofje bi morali izganjati in ozdravljati, ker pa so le župani, imajo namestnike, ki pa so smrtonosno nepripravljeni, na “šnel kursih”.

      Na začetki krščanstva je bil IZGANJALEC DEMONOV IN OZDRAVLJALEC VSAK KRŠČENI IN GOREČE VERNI!!!!!!!!!!!!!

      A tu ni govora o izganjanju demonov iz OBSEDENIH ljudi, ampak povsem nekaj drugega; kako živeti po vzoru naših svetih prednikov, da hudi duh nima moči, da bi nam škodil, da bi se nam vsilil in nas prevaral. O tem je govora, TO PA BI MORAL VEDETI VSAK KRISTJAN. Pa ne vedo:

      za težave duhovne narave (hudi duh) celo Cerkev govori, da so dandanes to psihološke težave, in ljudi pošiljajo k našminkanim psihologinjam in psihiatrom po kemijo. Ne znajo ločiti MENTALNIH in DUHOVNIH težav, zato pomagajo pri zlorabi psihiatričnih zdravil, ljudi pa ugonabljajo. Kajti ko je ta napaka storjena, je mlad človek uničen za vse življenje. Tudi krivda škofov torej.

      Vse to izvira iz “elektronske teologije”, kakršni se je uprl Ivo Kerže. Teologiji, zrasli na posveten umu pod močno dozo prikritega grešnega življenja (duhov).

      Take care! Kdor misli rešiti svojo dušo, mora biti zelo pazljiv, sicer mu še Bog ne bo mogel pomagati. Kajti: Matej 7,13 ! Cerkev danes uči, da so vrata širooooko odprta, da jih sploh praktično ni, kar pa je postavljanje na laž Jezusa osebno. Kdo pa ima prav, pa vemo. LP

      • David,

        Vse je potrebno postaviti v širšo sliko.
        Tukaj moram vzeti v bran duhovnike in Cerkev.
        Pravzaprav moram vzeti v bran politike, kulturnike in podjetnike.
        Zakaj? Zaradi razsvetljenstva, ki naj bi že več kot 200 let razsvetljevalo
        Zahodno civilizacijo s svojimi dosežki.Na predvečer 230. obletnice francoske revolucije šele spoznavamo kakšen mrak je zadel našo evropsko civilizacijo.
        Stotine miljonov mrtvih v revolucijah najprej ameriški in francoski potem
        Ruski Oktobrski pa dve svetovni vojni.Francoski jakobinci so dobili naslednike v komunizmu in nacizmu.
        Pred kratkim sem slišal da je vsak masonski red (naj bi jih bilo 33) posvečen
        svojemu demonu.Skratka demoni ne delujejo sami ampak imajo moč med sabo povezanih pomembnih in vplivnih nosilcev moči, ki prenašajo ta vpliv iz roda v rod. V politiki, kulturi, gospodarstvu in seveda tudi cerkvi.
        Odločajo o valutah, borzah, vojnah in revolucijah.In to že več kot tisoč let.
        Namesto svetlobe, napredka razvoja nam vlada kraljestvo teme.
        Njihov največji sovražnik je Cerkev in vrednote, ki jih le-ta zastopa.
        Zdaj se pa sprašujem:kaj naj naredi posameznik bodisi laik bodisi duhovnik proti zlu, ki operira na polno?
        Bodimo veseli da imamo vsaj to kar imamo. Res potrebno je ločevati zrno od plev vendar delujmo z ljubeznijo našega Gospoda. Bodimo luč ki sveti v temi.
        Lep pozdrav.

      • Gospod David,
        toliko besed namesto ja ali ne. Sedaj sem pa zmeden?! Pa sem mislil, da mi boste vi pojasnili, ali Jezus pravi: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« ali »Ovaj se rod ničim drugim ne može izagnati osim molitvom i postom.« ?????

        😉

        Mir in vse dobro! In vedite! Če ste v Jezusu, vas satan sploh ne vidi! Lahko se pa skrijete v senco Svetega Jožefa, tudi tu vas satan ne bo opazil!

  13. Joj, AlFe, živiš v sanjah! Hudi duhovi ne morejo prizadeti, obsesti božjih ljudi, jih pa lahko skrajno nadlegujejo, jim celo postelje premetavajo, jim povzročijo bolezni … Nič ne veš v svoji zaletavosti, preskočil si neke že podane podatke in linke, a nisi kriv, to je produkt današnje Cerkve. Kot tale padli duhovnik:

    https://www.delo.si/novice/slovenija/james-bond-iz-bosanskega-broda-169567.html

    Glede na odziv bom umolknil glede dogodkov to noč, koliko tisočev hudih duhov je kam odšlo, zaradi našega pisanja, kaj se dogaja, ko so izgnani, postopek pa ni izveden do konca, kako Gospod pripravi past zanje, kadar je človek resničen v Njem, kakšna groza se dogaja kvazi-vernikjom in duhovnikom …

    Dragi lemans, imaš vse prav, a ne razumem najbolj konteksta, seveda pa vse izvira od Mohameda, ki ga je heretični KRISTJAN prepričal, da tisto ni hudi duh, ampak Sveti duh, on pa je prerok. in je ta prerok začel revolucijo, ekonomsko seveda. Po njem se je slabih 1000 let kasneje zgledoval Luter s svojo revolucijo, bil še dodatno zlorabljen, po njem pa angleški dvor, ki je izvedel svojo kraljevsko protestantizacijo, ki je kmalu udarila po Indijancih, Aboridžinih itd … Vse za dobiček. Sledila jim je iz Zahoda, protestantske Anglije (Engels) in protestantske Nemčije (Marx) uvožena ruska komun. revolucija, ki jo Slovenci nadaljujemo iz desetletja v desetletje, le da sedaj s “kristjani” na vrhu.

    Gledal sem oddajo o razvoju suženjstva po svetu, vernim Portugalcem je papež napisal posebno bulo (fatvo), ukaz ali dovoljenje, o nujnosti “dosmrtnega zasužnjevanja” črncev iz okolice Konga, iz tega pa je nastala vsesvetovna trgovina s črnci, ki se je preselila v Južno in potem Severno Ameriko. Cerkev je po nauku sicer nasprotovala temu, po praksi in politiki in ekonomiji pa ves čas SODELOVALA. Hinavščina na kvadrat. Zaradi tega je zdaj 60% Italijanov ne-italijanskega rodu, ampak arabsko-črnskega, kar glede na izgled lahko potrdimo, in posledično te oddaje na RTV, da nas prepričajo, da smo v resnici marakeški Afroevropejci, kar je SDS v Bruslju veselo potrdila. In je nastal DOM.

    Hudič je povsod, kjer je želja po denarju. Imaš prav.

    Ima pa vsak človek nek posvetni obrambni mehanizem proti izvornemu nauku Jezusa. Nekateri, nikakor ne najdejo preprostih odgovorov glede družinskih težav, istočasno pa si Nauk in razlage svetnikov precenjujejo s pomočjo “Svetega duha”, potem pa se odločajo po tej presoji, ki pa je le osebna, kajti Sveti duh zlahka rešuje vse osebne in družinske travme, če ga imamo. Bistveno je vedeti, kdaj pride in kako Ga priklicati.

    Moramo kar dobro paziti, dragi prijatelji v Bogu, bližje je človek Gospodu, bolj jasno mu je, kako zelo je zvit in zloben hudi duh. Najbolj od vsega pa mu paše naše naduto neznanje, ko se prepričujemo v nekaj, ker nam resnica ne ugaja. Pri tem se spomnim ameriškega vojaka iz Vietnama, ki je ponoči hodil z nožem klati vietnamske stražarje in jim rezati ušesa in ude za v alkoholne kozarce. Takole je povedal: Velikokrat sem se priplazil, z nožem v zobeh, na nekaj metrov od stražarja, in me je začutil, pogledal je vame, nekaj časa zrl, potem pa se je obrnil stran in si prižgal cigareto. Skočil sem, mu prerezal vrat, odrezal uho, in šel iskat naslednjega.

    Tako deluje demon, in tako kot stražar se obnaša današnja Cerkev in velik (ne vsii!) del duhovščine. Ko jim kdo pove Resnico sveta in Boga, ali jih opozori na opreznost, pa postanejo jezni, hude duhove pošljejo nad oznanjevalce, in takšna je bila pač usoda mnogih svetnikov Cerkve.: zelo so bili mučeni.

    Vse to izvira iz kompromisa vernih z mamonom, krajem denarja in užitka.

    Pa lep pozdrav vsem, mnogi ste se znebili hudih duhov v zadnjih 24h urah, krasni ste, Gospod pa je k sreči delo dokončal, sicer bi se večina vrnili. Zdaj pa se ne bodo vrnili, vse dokler ne bomo delali greha. Hvala tebi Gospod!

    • Aja, AlFe, še odgovor “dolgujem” o tistem rodu, ki se izganja le z molitvijo in postom. Nisi razumel konteksta: NEKATERIH demonov učenci niso mogli izgnati, in to je bil poseben rod, ki se ga izžene le z vztrajnostjo molitve in samožrtvovanja s postom.

      Potem pa so še mnooooooooooooooooooooooooooooooooogi drugi rodovi, ki reagirajo na druge stvari. Nekateri reagirajo na sv. Marijo, drugi na kakšno relikvijo, itd, mnoge odžene LJUBEZEN, mnogo pa se jih da odgnati z energijsko silo, kajti sunke sovražijo, ker tak rod je rod plesni, zastalosti in mrtvila.

      Hudič ima mnoge “karizme” in različne vojske, kot je naših grehov mnogo.

      Gospod Kerže ima prav, kdor se drži nauka v originalu, nima problemov s temi stvarmi. A hudi ga bodo skušali vedno razčetveriti, če ne njega pa njegove najbližje, kateri so šibki v veri. Temu se ne da izogniti, dokaz je v evangeliju. Bog.

      • Ja, naši politiki so tam nekje okoli pete lige. Raje šeste. Ampak to niti ni tako pomembno za nas. Naš zgled bi moral biti:

        Življenje prvih vernikov
        Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

  14. Gospod David,
    pač pripadam skupini kristjanov, ki trdi sledeče:

    Satan se ne boji tistih, ki se postijo. Mnogo od njih je že premagal. Satan se tudi ne boji mnogih, ki živijo čisto, mnogo njih je tudi že premagal. Boji pa se tistih, ki živijo v Jezusu, zanj so nepremagljiva trdnjava. Res pa je, da je za življenje v Jezusu dobro, če se kdaj pa kdaj postimo, če si želimo čistoče.

    Skratka, satan je natanko tako močan, kot mu pustimo. Ni vsaka notranja rana že satan, videti v vsaki notranji rani satana, je pa satanovo delo.

    • Oho, g. romanbs, tole bo pa treba šele dokazati. Namreč, resnično bi me zanimalo, če v čem (v čemerkoli!) odstopam od katoliškega nauka, ker bi to mahoma preklical. Imam namreč določene načrte glede posmrtnega življenja, ki jih, upam, da deliva. Tako da izvolite, res, zelo vam bom hvaležen: če ste zapazili karkoli heretičnega pri meni, da to kar takoj javno poveste.

  15. Sedaj ste pa postali žleht. In ja! Je veliko kristjanov, ki bi dalo življenje za bližnjega, kot je Kristus dal življenje za nas. JA! Ta skupina kristjanov je kar velika!

    Res pa je tudi, da Bog navadno ne želi, da tako poceni pridemo v nebesa. Njegova volja običajno ni, da umremo za bližnjega, temveč da živimo za bližnjega. Ali še bolj določeno za nekatere komentatorje: Božja volja je, da dajo svoj prav in ne svoje življenje.

    Pa naj bo dovolj. Mir in vse dobro vam želim!

Prijava

Za komentiranje se prijavite