Kdo je avtor izraza antijanšizem in kaj mu je prvotno pomenil, bodo morali ugotoviti jezikoslovci. Ni nujno, da je to Milan Kučan, gotovo pa je od njega navdahnjen. Je njegov glavni skrbnik in mu daje vedno nove poudarke. Vsekakor se je v zadnjih letih vsebina pojma dokaj razširila. Na eni strani je dobila površinsko vsebino, ki prekriva globoko antidemokratično in antislovensko na drugi.
Janez Janša naj bi bil po trditvah modrookega lomilca ženskih src krivec vsega slabega v Sloveniji, ki pa po Kučanovi krivdi ni dosegla osamosvojitvenih ciljev. Janševa politika naj bi slonela na laži, strahovladi, tožarjenju v tujini, vabljenju tujih politikov, ki nas poučujejo in zahtevajo avtokratsko vladavino, zavzemanje za slovenstvo, graditev medijskega imperija za gradnjo manipulacij … Očitati to človeku, ki je bil na oblasti bistveno manj kot Kučan, dejstvo, da to očita človek, katerega lakaji so letali na Finsko in fabricirali patrijo, ki je prosil Italijana Fassina, naj zavira slovensko osamosvojitev, ki je boter vseh tajkunov in ljubljanskega župana z njegovo moralo vred, ki napada madžarskega predsednika, ki je prvi pokazal vsaj nekaj razumevanja za porabske Slovence, govori dejansko več o njemu kot pa Janši. Tipičen primer komunističnega govora, ki lastne napake pripiše drugim, oziroma tatu, ki vpije za nedolžnim: »Primite tatu!«
S pomočjo medijskega imperija, ki ga obvlada preko Foruma 21, ki obsega večinske časopise in elektronske medije, je danes v Sloveniji ustvaril psihozo, da je janšizem najnovejša oblika fašizma. Kdor simpatizira z njim ali kaže zanimanje zanj, se avtomatično postavi izven družbe in ni vreden biti član slovenskega občestva. S pomočjo večinskih medijev so ustvarili stanje, kjer je odkrit antijanšizem vstop za »in«, je obvezna mentalna obleka za one, ki jih oblikujejo gnojišče javnih čenč, polresnic in ostudnih laži. Spomnite se samo govorjenja o Janševih sinovih. Nič jim ni svetega in ni slučajno, da so v rovu sv. Barbare našli tudi otroške ostanke – žrtve onih, ki nam jih vsiljujejo kot vzornike in rešitelje slovenstva.. Zato so antijanšisti vsi največji zagovorniki »strpnosti in kulture dialoga v slovenski javnosti«, resnični »demokrati in svobodomisleci«. Pred- in povolilne izjave slovenskih »demokratičnih politikov« to potrjujejo. Parada nestrpnosti napoveduje slabe čase, če ne smrt slovenski demokraciji.
Antijanšizem ima tudi realne korenine: sodelovanje ali vodilna vloga Janeza Janše pri zrušitvi slovenskega komunizma in njegovo zamenjavo z demokracijo, pri dokončanju rušenja Jugoslavije, pri zmagi nad JLA – četrte armade v Evropi, pri oblikovanju demokratične neodvisne države Slovenije … Vzrokov za smrtne zamere je več kot preveč! Si lahko mislimo, kolikim je na podlagi »zaslug« in privilegijev staršev onemogočil življenje na račun drugih?. In to človek, ki ni iz elite, ampak »domobranske« Dolenjske? Bolj žalostno je dejstvo, da tistim, ki odkrito želijo prevzeti vodenje Slovenije, gornja dejstva nič ne pomenijo. Jim niso vrednota. Še več! Hočejo ga izriniti iz slovenske družbe. Ne zavedajo se: » Ti očeta do praga, sin tebe čez prag!« To ni samo greh, to je zločin proti človečnosti in humanizmu! In ti ljudje trdijo, da bodo nadgrajevali slovensko demokracijo?
Za prepir sta vedno potrebna dva, kar pa ne pomeni, da sta v velikosti krivde izenačena. Spominjam se, kakšno psihično maltretiranje sem doživljal po vrnitvi iz vojne za Slovenijo. Dovolj je že samo, če se nekdo avtokratu ne ukloni in ne žvižga po njegovih taktih. Tudi po Janši in drugih osamosvojiteljih je začelo »padati« takoj po dokončni osamosvojitvi in od takrat se samo še stopnjuje. Seveda jim dokončno ne bo uspelo, toda zamislimo si, kaj morajo pretrpeti »oče vsega slabega v Sloveniji« in njegovi najbližji? Likvidatorje, množične morilce pokopujejo na državne stroške, zaslužne za samostojno Slovenijo pa pošiljajo na grmado. Njihovo sovraštvo je tako nizkotno, da svojim strastem in prizadetostim zaradi neuresničenih ambicij in karier, frustraciji, izpostavljajo in žrtvujejo slovensko državo in slovenski narod oziroma slovenske državljane.
Milan Kučan, ki je oče in glavni podpihovalec in usmerjevalec najnovejše slovenske politične tragedije, je poklicni politik zadnjega obdobja komunistične Jugoslavije. Njegov vzpon je povezan z »žaganjem« (njegov izraz) Staneta Kavčiča. Bil je izbranec, maziljenec in favorit Mitje Ribičiča, kar pove, kateremu krogu je pripadal in zakaj je njegov duhovni oče prof. dr. Zdenko Roter. Za razliko od njegovih »tovarišev«, kot so Popit, Šetinc, Marinc, Šinigoj in drugi, ki so se po zlomu komunizma umaknili v zasebnost, je ostal v javnem življenju in se spustil v politično življenje, kjer je dosegel najvišje položaje. Izkoristil je dejstvo, da ni bilo lustracije ali kakšnih drugih političnih sanitarnih ukrepov. Izjemno je ščitil stare »kamerade« in organiziral zaščito divje privatizacije. Tudi po zaslugi nesposobnosti in nekompetentnosti naivnih pomladnikov. Očitno ne vidi v komunizmu nič slabega in ga več kot sto milijonov njegovih žrtev ne gane.
Milan Kučan je dokazal, da je polnokrvni politik v slabem in dobrem in gorje onemu, ki mu pride naproti. Zato sovraštva do slovenskih pomladnikov nikoli ni skrival. Zlasti onih, ki pred njim niso počepali. Spomnimo se samo Pučnika. Drnovšek se je moral pred njegovo vsiljivostjo zaklepati, za svojega učenca Boruta Pahorja, ki ga je fizično in v dojemanju demokracije prerasel, ne najde dobre besede. Svet še vedno ocenjuje v dimenzijah jugokomunizma, razrednih sovražnikov in podobno, kar nam tako nonšalantno razkriva ljubljanski župan.
Gotovo Milanu Kučanu ne moremo pripisati krivde za povojne zločine, čeprav naj bi po zatrjevanju sosedov že v kot otrok zapisoval na obzidju domače cerkve, kdo hodi k maši. Tega verjetno ni kriv, kaže pa na okolje. Dejstvo je, da tudi v času, ko je bil na vrhu partije in oblasti, ni bilo vse v skladu z demokratičnimi standardi. Bili so celo skrivni uboji. Ne trdimo, da je bil pobudnik ali naročnik, ni pa mu bilo dogajanje neznano. Tisto, kar mu lahko zamerimo je dejstvo, da ni nič in še manj kot nič prispeval k razčiščevanju povojnega dogajanja. Odgovoren je za uničevanje arhivov in drugih dokazov, prikrivanje morišč in morilcev … V kakšni drugi državi bi ga že samo zaradi tega postavili pred sodišče, v polovičarski Sloveniji se kaj takega ne more zgoditi.
Pri tem je tragično, da ni nečloveško krut samo do idejnih nasprotnikov in tekmecev v lastnih vrstah, ampak tudi pristašev njegove ideologije. Če v tem kontekstu lahko razumemo, da noče povedati, kje je grob dr. Ehrlicha, je značilno, da noče razkriti grobov dachauskih žrtev, kar je njegovemu intimnemu krogu dobro znano. Ne razkriva, kdo je izbiral ljudi za Goli otok. Lotiti bi se kazalo tudi časov iz osamosvajanja, vloge v procesu proti četverici, njegovih dogovorov z Miloševičem, načrtov o koncentracijskih taboriščih za pristaše slovenske osamosvojitve, vloge v orožarski aferi, patriji in zlasti tajkunizaciji Slovenije … Po insajderski informaciji naj bi bil povezan tudi z finančno potopitvijo mariborske nadškofije Ni slučajno dal odlikovati Ertla, ki je prevzel nase vrsto njegovih grehov.
Slovenija se ni začela ne z partijo ne z letom 1941
Še bi lahko naštevali in samo čuditi se moramo, da ni poleg avtorizirane biografije luč sveta ugledala še temna podoba tega politika. Zaradi miru, ki ga slovenska prihodnost nujno potrebuje, ne blatenja. Gradiva je več kot dovolj. Treba je samo volje, vztrajnosti in znanja.
Prvemu predsedniku samostojne in neodvisne Slovenije, želimo vse dobro. Predvsem pa želimo, da se pomiri z dejstvom, da je komunizma v Sloveniji in Jugoslavije za vselej konec. Demokracija, ki mu ne gre z jezika, je tu, kar priznava tudi z zlorabo njene humane naravnanosti in prednosti v primerjavi z njemu ljubim totalitarizmom. Če se ne more odreči politiki in oblasti, naj vstopi v politično tekmo. Preneha naj delovati iz ozadja in ustvarjati vzdušje katastrofe. Slovenija zasluži boljšo prihodnost in zadnji čas je, da preneha biti talec njega in njegovih. Slovenije, ki se ni začela ne z partijo, ne z letom 1941, se nimajo pravice lastiti.
