Igor Kokoškov, Veselin Vujović, Andrea Giani in Stane Kavčič

3
685
Stane Kavčič Foto: STA

Ekonomska svoboda in Slovenija

Je v tem, da za uspehi slovenskih košarkarjev stoji Srb Igor Kokoškov, za uspehi slovenskih rokometašev Črnogorec Veselin Vujović in za uspešnimi slovenskimi odbojkaši Italijan Andrea Giani, kakšna posebna skrivnost? Zakaj za temi moštvi ni Slovenca? Vemo, da, če želiš ustvariti neko uspešno moštvo, ni pomembno koliko ljudi te podpira, pač pa ali znaš igralce pripraviti do tega, da uspešno sodelujejo. Nam Slovencem najbrž nekaj manjka, da bi znali sprostiti tudi najbolj očitne ekipne potenciale. Če sklepam po smučarjih in še posebej smučarkah, alpinistih, skakalcih, tudi kolesarjih in motokrosistih, nam gre bolje. Toda to so posamezniki, individualisti, ki jih ni strah spustiti se s smučmi iz najvišjih vrhov ali se lotiti najtežjega tekmovanja triatlonk. Kljub vsemu smo tako moštveno in individualno v samem evropskem in svetovnem športnem vrhu. Le da moštev ne vodijo Slovenci. Je tako samo v športu ali je za tem kaj globjega?

Na tej točki sem pomislil  na slovensko zgodovino in se spomnil Staneta Kavčiča, predsednika izvršnega sveta Socialistične Republike Slovenije, ki so ga kot “partijskega liberalca”, leta 1972 odstavili. Ker imamo svojo državo, bi se morda lahko spomnil tudi kakšnih drugih ljudi, ki so recimo nekaj “tekem” že dobili. A njegova tekma se mi zdi prav posebej pomenljiva, ker govori o porazu in ne o zmagi.

Nekaj pojmov je na začetku potrebno pojasniti. Pojem liberalizma je seveda povsem v nasprotju z bistvom komunistične partije kot take. Lahko bi rekli, da je skovanka “partijski liberalizem”  delujoče nasprotje samo na sebi. Ta oznaka je partijska oznaka. V komunističnem razumevanju sveta so liberalci najhujši nasprotniki. Z njimi se je vedno obračunavalo radikalno, trdorokci so jo ponavadi odnesli le s tovariško kritiko, z nasprotujočo desno politiko pa so komunisti ponavadi sklepali kompromise v obojestransko korist. Liberalizem je zato za obe strani malodane kletvica in to, da je njegov najbolj razumljiv sinonim ekonomska svoboda, pomeni ponavadi smrt prav zanjo.

Slovenija je danes med 43. evropskimi državami po lestvici, ki sta jo o ekonomski svobodi pripravila Heritage Foundation in Wall Street Yournal, na 36. mestu. Ker živimo v državi, ki je svobodno ekonomsko pobudo in zaščito zasebne lastnine postavila v ustavo, se človek vpraša, kdaj, za vraga, pa je bil drugi obračun z liberalci po obračunu leta 1972, da smo padli tako nizko!

Leta 2009 so politični dediči obračuna z liberalci postavili celo spomenik Stanetu Kavčiču v Ljubljani. V očitnem pomanjkanju političnih in ideoloških zgodovinskih nastavkov neke politike, je levica s tem skušala zapolniti luknjo. Jasno je, da je Kavčičev spomenik potrebovala veliko bolj kot sicer skromni Stane Kavčič, ki je umrl nenadne smrti tik pred velikimi spremembami o katerih je pisal v svojem Dnevniku. Žal ni dočakal objave svojega prvega intervjuja po petnajstih letih popolne politične izolacije, ki ga je dal Časopisu za kritiko znanosti, februarja 1987.  In tudi ne objave svojega Dnevnika in spominov, ki so izšli leta 1988.

Božo Repe je ob odkritju Kavčičevega spomenika leta 2009, za Mladino dejal, da je bila “v letu 1988, ko je izšel Kavčičev Dnevnik in spomini, civilna družba že močna, opozicija se je formirala, izhajalo je praktično vse o nekdanjih “tabu” temah. To ne drži. Kavčič je bil tedaj še vedno “tabu” za Zvezo komunistov Slovenije. Leta 1987, ko je nenadoma umrl, ga je ta ista politika, (ki mu je osemnajst let pozneje postavila spomenik), v grob pospremila z obtožujočim govorom takratnega predsednika izvršnega sveta SR Slovenije, Dušana Šinigoja. Služba državne varnosti je posnela celoten pogreb in skrbno beležila reakcije prisotnih, kot bi šlo za akcijo FBI na pogrebu kakšne razvpite mafijske družine. Videti je bilo, da se SDV in zveza komunistov bojita Staneta Kavčiča še, ko je bil že mrtev.

Pravovernost slovenskih komunistov ali kako preprečiti uspeh nekega moštva

 Stane Kavčič. Foto: Edi šelhaus

Stane Kavčič. Foto: Edi šelhaus

Pomenljivost Kavčičeve poti je v tem, da se še danes slovenska politika sooča z dediči obračuna s “partijskimi” liberalci, obenem pa tudi pa s ključnimi vprašanji tistega političnega spopada. Staneta Kavčiča naj bi leta 1972 odstavili po nalogu Tita. Ni pomembno ali je taka zahteva v resnici obstajala. Nalogo so izpeljali Slovenci sami. Sklicevanje na Tita pove veliko o slovenski drži. Govori o njihovi politični in osebnostni integriteti, ki je nekaterim že takrat, še posebej pa pozneje, povzročala slab občutek v želodcu. Kakorkoli so že garnirali svoje nastope na seji CK ZKS, na koncu so vsi po vrsti zabili vsak svoj žebelj v Kavčičevo politično krsto. Tudi ni nepomembno, da so nekateri v svoji politični preračunljivosti in premetenosti ves čas ohranjali vtis o distanci do početja trde partijske linije. Danes vemo, da v resnici niso imeli velikih težav s tem. Francu Šetincu in Milanu Kučanu ni bilo odveč napisati njegove odstopne izjave, ki jo je Kavčič le – podpisal! Prebrali so jo na sa seji, kjer Kavčiča ni bilo več med udeleženci.

Sicer pa trditev o Titovi zahtevi ni povsem brez osnove. Liberalci v vseh republikah Jugoslavije so s tematizacijo ključnih nacionalnih, ekonomskih in političnih vprašanj načeli  vlogo edino dovoljene partije. Stane Kavčič je s svojimi idejami oporekal vsemu, kar je predstavljal sistem prevlade partije nad družbo. Razumljivo, to svoje nasprotovanje je skušal uveljavljati znotraj besednjaka in kategorialnega aparata zveze komunistov, a vsebinsko zoper njiju. To lahko danes zgleda naivno. Še posebej, ker je tudi sam na koncu partijske seje, kjer so ga odstavljali, naivno vprašal ali je res potrebno na tak način obračunavati z njim. Res pa je, da se ga marsikak svobodomiselen sopotnik spominja tudi z neprijetnimi spomini na njegovo takratno oblast. Vsekakor je tudi v tem potrebno iskati razloge, da ga v prelomnih časih konec osemdesetih let ni sprejela za svojega nobena druga slovenska politična opcija. Ostaja veliko vprašanje kaj bi bilo, če bi živ dočakal spremembe v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. K upravičenosti tega vprašanja nas vodijo tudi njegove besede iz Dnevnika, ko je zapisal:

Vendar pa upam, da bo slovenski narod ponovno našel samega sebe bodisi z obstoječo in prerojeno avantgardo, bodisi brez nje, bodisi tudi proti njej.”

Slovenska samostojnost se je zgodila brez avantgarde, in deloma tudi proti njej. Ta ni mogla, niti dobri dve leti preden je bila poražena na svobodnih volitvah, najti toliko prislovične partijske samokritike, da bi Kavčiču priznala kar mu gre. Kljub temu, da je začela svoj famozni “sestop iz oblasti”, s katerim se je briljantno ohranila kot politični dejavnik vse do danes, je ostala vseskozi zvesta socializmu.

En del te politike je bil in ostaja Titov mit, ki ga je že propagandni aparat prejšnjega režima povzdignil do nebeških višav. Namesto realne zgodovinske ocene Tita, ki ni in ne more biti zgolj črno-bela, je tudi danes investiranih veliko sredstev za vzdrževanje tega mita. Slovenska levica ga namreč še vedno potrebuje. Resnično se zdi, da nima v razumevanju lastne zgodovinske in politične podobe nič podobno velikega, da bi ga nadomestila in ga realno postavila na njegovo mesto v zgodovini. Ta mit preprosto ohranja z vso ikonografijo vred, četudi za ceno novih in novih ideoloških delitev v družbi. Zato ne preseneča, da se na srečanjih v Kumrovcu in ob obletnicah v Hiši cvetja zbere največ udeležencev prav iz – Slovenije!

Stane Kavčič in Aleksander Dubček – Milan Kučan in Vaclav Havel

Drug del te politike je ostal zvest protiliberalni usmeritvi, ki jo je, tudi na račun pietete do umrlega, slovenska partija jasno izpričala kar na Kavčičevem pogrebu. Po tistem pogrebnem govoru je jasno, da slovenska partija Staneta Kavčiča, če bi, bogdaj, dočakal slovensko samostojnost in neodvisnost, le dve leti zatem, v resnici  ne bi hotela rehabilitirati. Če bi ga hotela, na pogrebu ne bi govoril Dušan Šinigoj. Govoril bi ta, ki bi želel politično prevzeti nastavke liberalne in proslovenske usmeritve, ki jo je poosebljal Stane Kavčič. In govor bi bil drugačen. Tega potenciala vodstvo zveze komunistov Slovenije leta 1987 ni imelo in ga ni moglo razviti tudi dve leti pozneje, ko je zares šlo za samostojno Slovenijo. Neprekosljivo v oportunizmu, se je to vodstvo spretno prilagajalo razmeram in vse podredilo svojemu političnemu preživetju, kar mu je uspelo že tolikokrat prej.

Slovensko partijo so razmere v vzhodni Evropi prehitevale na celi črti. Kavčiča zato konec osemdesetih let ni postavila za predsednika slovenske skupščine, kot je to storila Češkoslovaška, ki je Aleksandra Dubčka tako nagradila za njegov upor zoper enopartijski in proruski režim leta 1968. Zanimivo je, da se je prvi  Dubčkov javni nastop po dvajsetih letih izolacije zgodil v istem obdobju, leta 1988, torej leto dni po prvem Kavčičevem intervjuju v Časopisu za kritiko znanosti. Dubček je dal intervju italijanskemu časopisu L’ Unita, in je takoj postal ikona pomladi evropskih narodov in češkosolovaškega preporoda. Bolonjska univerza mu je takrat podelila častni doktorat. Kavčiču pa so prepovedovali tudi povsem običajno pojavljanje v javnosti. To, da ne bo smel objaviti odgovora Ivanu Kreftu v pismih bralcev v Mladini, mu je leta 1984, na vodstvu SZDL, kamor je bil poklican, sporočil kar sekretar Franc Šetinc osebno.

Istega leta 1987, ko  je Vaclav Havel z Aleksandrom Dubčkom že postavljal temelje češkoslovaškega žametnega prevrata, je slovenska partijska oblast še vedno vztrajala pri trdi liniji. Dušan Šinigoj je nad odprtim grobom ponavljal obtožbe zoper pokojnika:

…ni šlo za strokovna ekonomska vprašanja, temveč za nadaljevanje povsem določenega razvojnega in političnega koncepta, katerega jedro je bilo liberalistično in avtarkično gospodarstvo z enostranskimi ozkimi razvojnimi usmeritvami. Te so temeljile na finančnih in drugih centrih moči. Zavračanje takega razvojnega in političnega koncepta je zahtevalo umik njegovih nosilcev.”

In še:

”…Stane Kavčič je, ko je dojel, da njegovo gledanje na razvijanje socializma v naših posebnih razmerah ne more biti sprejeto, mirno in odgovorno sprejel sklep, ki ga narekuje logika revolucionarne akcije – umik iz javnega življenja”, je odmevalo po ljubljanskih Žalah.

Prav perverzno je, da je v pogrebnem govoriti, da se je sam “umaknil iz javnega življenja”, ko pa vemo, da so ga povsem izolirali. Dnevnik in spomine je pisal v kleti, obloženi s poleni, da ne bi šume njegovega pisanja ujele prisluškovalne naprave službe državne varnosti. Ta je vse magnetograme prisluhov in ostale izsledke obsežne akcije, ki jo je vodila zoper njega pod šifro “Stankovič”, ves čas do njegove smrti, takoj dostavljala na mize partijske vrhuške. Spomnim se pripovedovanja sina enega od partijskih veljakov, da je bral magnetograme pogovorov Staneta Kavčiča s soprogo Angleco v njuni spalnici, ki jih je njegov oče prinašal domov.

Česa so bili krivi liberalci?

Nabor očitkov, ki jih je France Popit naštel pred Titom na Brionih, je pravzaprav aktualen spisek problemov slovenske ekonomije, politike in države tudi danes.

Časopis Delo je  31. oktobra, 1972, na tretji strani, poročal o 36. seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, ki je bila na Brionih, in na katerem je France Popit, predsednik centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije, med drugim dejal:

»Pismo tovariša Tita in biroja je za nas velika podpora, da naposled razrešimo dvojnost v političnem vrhu, namreč, da naredimo konec diferenciaciji, ki se je začela leta 1969.-«

Nadalje je govoril o naslednjih nesprejemljivih stališčih:

— prizadevanja za reorganizacijo zveze komunistov v Ljubljani, ki bi zvezo spremenila v diskutantski klub;

enostranska zunanjepolitična in zunanje ekonomska usmeritev Slovenije, podcenjevanje gospodarskih stikov s tretjim svetom, neangažiranimi deželami, deželami v razvoju;

»Ta koncepcija je segla tja gor do Bavarske, pa še malo okrog Slovenije, vse drugo pa so podcenjevali…-«, je rekel France Popit, potem pa navedel še: “…izhajanje iz ozkih egoističnih gledanj na Jugoslavijo, malikovanje profita, dajanje koncesij privatizaciji, ki bi nam, če bi šlo tako naprej, tudi dejansko ustvarila nove elemente kapitalizma, odpiranje diskusije o »delnicah, vprašanje odnosa do zasebne pobude, zlasti v dajanju koncesij mezdnim odnosom v sferi dela z zasebnimi sredstvi, zavzemanje za tako imenovano svobodno delovanje, ki bi zvodenelo vlogo zveze komunistov, plivanje na kadrovsko politiko in manipuliranje s sredstvi javnega obveščanja;”

Zamujena desetletja in izgubljene tekme

Josip Broz Tito in Jovanka Broz na Brdu s slovenskimi političnimi gosti – Stane Kavčič, France Popit, Lidija Šentjurc, Janez Vipotnik, Sergej Kraigher, general podpolkovnik Stane Potočar. Foto: Miloš Švabić. (MS 299/2)

“Tako imenovanega svobodnega delovanja” po tem obračunu ni bilo vse do začetka devetdesetih let, vloga zveze komunistov ni “zvodenela”. Tudi po tem “svobodnega delovanja” v smislu uveljavljanja ekonomske svobode, kot vidimo iz objavljenih lestvic Heritage fundacije in Wall Street Yournala, v Sloveniji ni. Petinštirideset let po tem, ko naj bi se  “prostovoljno umaknil iz javnosti”, je vse, kar je bilo s Kavčičevo odstranitvijo zamujeno, še vedno tu in čaka na sposobno slovensko reformsko moštvo in trenersko ekipo.

Kavčičeva vlada je vprašanja razvoja in gospodarske orientacije začela reševati z razvojem Luke Koper, gradnjo avtoceste do Postojne leta 1972 in načrtovanjem avtocestnega križa, projekta, ki je bili ustavljen zaradi nasprotovanja jugoslovanskih in slovenskih komunistov v znani cestni aferi. Zato, ker njemu ni uspelo, še danes nismo zgradili drugega tira do Kopra, naša železniška infrastruktura še vedno ne seže niti “tja do Bavarske” (spomnimo se žal propadlega projekta z Deutsche Bahn), nimamo tretje razvojne osi in vprašanj posodobitve slovenske železniške infrastrukture se lotevamo šele zadnja leta. Avtocestni križ smo dobili trideset let prepozno in takoj, ko je bil zgrajen, je postal preobremenjen. Samo predstavljamo si lahko kaj bi pomenilo za slovenski razvoj, ko bi avtocestni križ in želežniško infrastrukturo Kavčiču uspelo zgraditi že recimo do konca sedemdesetih ali začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Očitek Kavčiču, da je “izhajal iz ozkih egoističnih gledanj na Jugoslavijo”, lahko danes razumemo skozi vprašanja naše suverenosti in samostojnosti. France Popit je govoril o Kavčičevem “podcenjevanju gospodarskih stikov s tretjim svetom, neangažiranimi deželami…”. Stane Kavčič je napisal:

“Naša politika vidi večjega zaveznika v vsakem arabskem šejku, črnskem poglavarju ali azijskem despotu, kot pa v razviti in civilizirani zahodni Evropi…”.

Za taka stališča v tedanji slovenski in jugoslovanski politiki ni bilo prostora. Danes vpetost Slovenije v evropski gospodarski prostor, članstvo v EU in NATO, sicer izpričuje njegovo jasnovidnost. Toda preokupiranost aktualne slovenske zunanje politike s priznanjem Palestine, njena poudarjena naklonjenosti Sovjetski zvezi, Belorusiji in vzhodu sploh in odklanjanje sodelovanja z Višegrajsko skupino, kaže, da so vsa ta nasprotja še vedno tu.

Kavčiču so očitali ambicije  v razvoju terciarnih dejavnosti, ki jim je dajal prednost pred težko socialistično industrijo. Ker so ga odstavili, so še danes aktualna vprašanja turizma, storitvenih dejavnosti in razvoja slovenske znanosti. Slovenskih “finančnih centrov”, ki jih je Kavčiču očital partija, v resnici ni. Namesto močnega finančnega sektorja, ki bi bil konkurenčen v evropskem prostoru, se slovenska politika ukvarja z lastništvom v nekaj majhnih in v mednarodnem prostoru skorajda nepomembnih bank, katerih spogledovanje z evropskim prostorom je predmet sumnjičavih pogledov zaradi spornih praks v prejšnjem režimu, aktualnih tranzicijskih zablod in svetovne finančne krize.

Izgradnja Nuklearne elektrarne Krško je bila končana v Kavčičevem mandatu in karkoli si že mislimo o tej ameriški tehnologiji danes, je Slovenija z njo takrat in do danes zadovoljila energetsko oskrbo, ki pa že postaja negotova. To se vidi v ključnih strateških vprašanjih slovenske energetske oskrbe, dilemah v zvezi z izgradnjo drugega bloka NEK in vzpostavljanjem konkurence na energetskem trgu.

Eden največjih partijskih očitkov Kavčiču je letel na njegove ideje o “delničarstvu” ali, kot je rekel takratni šef partije France Popit, “malikovanju profita in dajanja koncesij privatizaciji”. To, da so Staneta Kavčiča odstavili zaradi tega, ker bi “njegova politika dejansko prinesla elemente kapitalizma”, je prispevalo k temu, da tudi trideset let po začetku tranzicije nimamo ekonomske svobode, ki bi bila primerljiva z razvitimi državami Evrope. Sploh pa nimamo normalno strukturirane družbe, nimamo trdne slovenske zasebno lastniške strukture. Velikih in pomembnih slovenskih lastnikov ni. Zgodovinsko gledano jih tudi pred revolucijo ni bilo veliko. Močan avstrijski, italijanski, nemški in češki in slaboten slovenski kapital, je po revouciji in eliminaciji tega družbenega razreda z razlastitvijo in eksodusom, pa tudi fizično eliminacijo, nadomestil državni kapital in pozneje “družbena lastnina”. Po zaustavljenih Kavčičevih heretičnih idejah o delničarstvu in neuspešni tranziciji, tako še vedno ostajajo skozi petinštirideset let nepresežene slovenske dileme o privatnem in državnem lastništvu, njegovi “razprodaji” in vlogi tujega in “domačega”  zasebnega kapitala, ki je šibak. Slednji ostaja po eno strani ujetnik prislovične slovenske zavisti, tranzijskih bližnjic novodobnih lastnikov in aranžmajev državnih uradnikov za mizami znanih slovenskih gostiln, ki v imenu zdaj te, zdaj one politike, premikajo milijone. V primerjavi z zasebnimi lastniki to počno z bistveno manj odgovornosti in v naglici vsakokratnega mandata izvršne oblasti. Po drugi strani pa so ta vprašanja predmet ostrih političnih nasprotovanj, uzurpacije izvršne oblasti, sodstva in organov represije, ki premikajo ogromne kapitalske vrednosti in nagrajujejo ali eliminirajo kadrovske garniture zaradi politike ali realnih kapitalskih interesov. Kot je leta 1972 rekel France Popit, “…vplivajo na kadrovsko politiko in manipulirajo s sredstvi javnega obveščanja”.

A ne v smislu Kavčičevih idej. Če je le mogoče to ni “dajanje koncesij privatizaciji”, to jo kvečjemu ovira in preprečuje. Če pa jo že dovoljuje, jo pretežno usmerja v destinacije, ki so se včasih liberalnega odnosa do teh vprašanj učile od Slovenije. Ni slučajno, da počasi v Sloveniji prevladuje kapital iz teh destinacij. Kot da vladajočo slovensko politiko ponovno fascinira projugoslovanska ekonomska navezanost, za katero je treba žrtvovati točno določene slovenske projekte. Kako drugače razumeti aktualne akvizicije in zanimiva pričevanja o ministru, ki je osebno narekoval bankirjem koga kreditirati in koga ne, kot o tem piše internetni blog Lipov bog.

Ko sta se pred časom sestali srbska in slovenska vladna delegacija, ki ju je na obeh straneh spremljalo večje število podjetnikov in lastnikov velikih podjetij iz obeh držav, je eden od slovenskih udeležencev opazil zanimivo razliko. Na srbski strani so sedeli praktično samo lastniki in podjetniki, ki so lahko neposredno na sestanku sprejeli obveze, sklepali posle in dogovore. Niso razumeli oklevanja slovenskih kolegov, ki so morali za svoje mnenje in stališča šele – vprašati! Koga? KAD, SOD, SDH ali pa kar neposredno koalicijo, vlado, ministre ali pa močne politične vplivneže iz ozadja. Svojega moštva ti trenerji samostojno in odgovorno ne smejo voditi, ker večinoma niti niso lastniki, pač pa prej državni uslužbenci. Zato ne preseneča, da so odzivi na gospodarske priložnosti v Sloveniji bistveno hitrejši v naši okolici, pri tem pa ne smemo pozabiti še, da druge države take odzive svojih podjetij podpirajo bistveno bolj kot slovenska svoje. Toliko o praktičnih posledicah stanja ekonomske svobode v Sloveniji in toliko o paralelah s trenerji slovenskih moštev v ekipnih igrah.

Dejstvo je, da je veliko nastavkov take politike tudi v drugih političnih usmeritvah nastalih konec osemdesetih let, in ne le pri političnih naslednikih obračuna s Kavčičem. Te vijejo roke nad prodajami tujcem in istočasno zahtevajo oster obračun s slovenskimi zasebnimi lastniki, ki da do lastništva itak ne morejo drugače, kot na nepošten način. Na vprašanje kdo naj bi bili slovenski lastniki, pa nimajo in ne morejo imeti odgovora, ki bi šel dlje od paradržavnih skladov. Jožetu Smoletu, takratnemu predsedniku SZDL, je njegov podpredsednik Jože Knez, ko je komentiral pravkar izšlo 57. številko Nove revije, rekel, da gre ekonomska liberalizacija z roko v roki s svobodo misli in združevanja in, da bo to treba pač sprejeti, če hočemo naprej. Že pokojni Knez danes slovenskim politikom žal ne more povedati, da velja tudi obratno.

Vizija, ki ne more uspeti in moštvo, ki ne more zmagati?

Stane in Angelca Kavčič. Foto: Joco Žnidaršič

Ni čudno torej, da sem se spomnil na Kavčiča. Paralela z moštvom, ki mu rečemo Slovenija, je očitna. Drži, da tudi temu moštvu manjka le pravi trener, ki bi ga znal pripraviti do tega, da bi uspešno sodelovalo in zmagovalo. Še bolj manjkajo tudi razmere, ki bi botrovale razvoju takih trenerjev in jim dopuščale, da bi jih suvereno vodili. Mar ni znano slovensko primerjanje s Švico jugovzhodne Evrope pravzaprav dokaz, da ambicija tega moštva v resnici obstaja?

Danes je svet mnogo kompleksnejši kot je bil za časa Staneta Kavčiča. Obračun s Kavčičem se je zgodil še v svetu, ki je bil enostavnejši in vlade so lahko premikale več kot danes. Danes tudi vlade ne morejo uspešno procesirati vseh podatkov, ki nas vsakodnevno preplavljajo in razvoj Slovenije že dolgo ni več vprašanje Slovenije same. Ljudje vse bolj mislijo, da se moč in odločitve selijo nekam drugam. Niti ne več v izvoljene demokratične institucije, niti ne vlade, kot vrhovne izvršne oblasti. Britanci mislijo, da se seli v EU in so zato glasovali za Brexit, Američani še mislijo, da jim vse jemlje establišment in zato glasujejo za anti-establišment Donalda Trumpa. Dvomim, da bodo ali drugi dobili nazaj to, kar pogrešajo. Slovenci, ki z volitvami uspešno zmanjšujejo moč politki z izvolitvijo desetih strank v parlament in med temi vsakič tudi take, ki pred tremi meseci niso niti obstajale, mislijo, da svet upravljajo novodobni milijonarji. V resnici oni morda znajo zaslužiti naslednji milijon, a kompleksnosti sveta prav tako ne morejo zapopasti bolje od drugih. Ljudje mešajo njihov vozni park, ki Slovence tako fascinira, z njihovo vsemogočnostjo. Velik del razlogov za to leži tudi v obračunu z liberalizmom in zato se še danes spopadamo z miti, ki s svetom algoritmov, blockchainov in modernimi izzivi humanizma in razvoja nimajo nobene zveze.

Obračun s Kavčičem je pustil posledice v celotni slovenski politiki in družbi. Posledice zahteve po “umiku njegovih nosilcev”, kot je rekel Dušan Šinigoj na njegovem pogrebu, so dolgotrajne in vseobsegajoče. Kljub temu, da se je zgodil pred petinštiridesetimi leti in znotraj takrat edino dovoljene partije, je s tem, ko je utrdil partijsko dominacijo, prinesel katastrofalne posledice in inficiral vso slovensko politiko, ki se tega kar ne more otresti in to neprestano ponavlja. Zavrl je slovensko tranzicijo, zaostril vprašanja funkcioniranja institucij pravne države, obšel, kjer je le mogoče, načela delitve oblasti, svobode zasebne lastnine, svobode medijev in vsega, kar partijska oblast, ki ga je odstavila, nikakor ni smela dovoliti, če se je hotela ohraniti. Žal je nova slovenska politika v tem delu postala njena zvesta naslednica in državnih in paradržavnih uzd ekonomski svobodi noče sneti. Zato vedri Slovenija na neslavnem 36. mestu, posledice tega pa boleče občutimo vsi.

Paradoksalno, a resnično, Slovenija je imela vizionarja med komunisti, a je bil takoj, ko je začel vizije uveljavljati, ustavljen prav zaradi komunizma. Vse Kavčičeve reformne ambicije so aktualne tudi danes. Ne glede na to, da jih ni ne mogel, ne smel nikoli do konca elaborirati, slovenska levica, ki ga je eliminirala, ni nikoli dosegla njegove intuitivnosti, širine in državništva. Obenem pa je uspešno preprečila vse, kar je Stane Kavčič snoval. Zato ne more biti njegova politična dedinja, četudi mu postavi še deset spomenikov. Dejstvo, da so ostala nerešena domala ista vprašanja slovenskega razvoja, ki jih je načenjal Stane Kavčič, pa kaže kako malo smo v Sloveniji napredovali v štirih desetletjih in pol. In kako trdovratna je še danes tista politika, ki je odstavila Staneta Kavčiča in kratkovidna tudi tista druga, ki bi se pri njem lahko marsičesa  naučila, a ne more uiti starim skušnjavam. Vprašajmo se ali moramo kaj spremeniti tudi v nas samih in našem okolju, da bomo lažje uspeli. In spoznali bomo, da imamo tudi mi svoje dobre trenerje.

3 KOMENTARJI

  1. Zanimiv in poučen vpogled v drobovje preteklih in sedanjih dogajanj, ki pojasnjujejo, zakaj smo na repu lestvice ekonomske svobode in zakaj zaostajamo za razvojem primerljivih držav. Še posebej zanimiv je blog Lipov bog, ki pojasnjuje, kako se po diktatu mafijske politike rešuje jankoviče in potaplja zvone.

    Rezultat molzenja družbe za izbrance je vsesplošno zaostajanje in beg mladih in sposobnih v države z vrha lestvice ekonomske svobode, kjer lahko uveljavijo svoje sposobnosti in jih tudi znajo cenit. Vse skupaj pa našo državo vodi v novo, še nižjo razvojno spiralo, ki pomeni še večje zaostajanje.

    Brez radikalnega odmika od sedanje prakse, ki temelji na preteklem komunističnem razumevanju stvarnosti, se Slovenji slabo piše.

    • Se strinjam s povedanim. Državo imamo, ekonomske svobode pa še ne, kjer bodo ustvarjalci odločali o rezultatu svojega dela in ne od politike nastavljeni državni uradniki, kar je osnova tudi za ostale svobode.

      Žal pa na soočenjih selektorjih niso vprašani, kdo sestavlja njihovo prvo peterko, kdo so ključni igralci – ministri in katere so njihove reference (ali so igrali uspešno v občinski ligi, ali na državnem nivoji, ali v evro ligi).

      Člani prve peterke bi se morali soočiti (glede na posamezne ključne probleme družb) in nam volivcev povedati, kateri so vzroki ključnih problemov in kateri so njihovi predlogi izboljšav za odpravo vzrokov.

      V času Staneta Kavčiča smo ubrali napačno pot. Popravni izpit so sedanje volitve. Potrebno se je vprašati pri glasovanju, kateri mandatar ima načrt igre in ključne igralce, da ga tudi udejanijo!

      Sedanja soočenja so bolj podobna gostilniškim debatam, kjer dobivajo točke predvsem bolj gobčni in glasni, tisti, ki (ponovno) obljubljajo med in mleko.

      Pregovor pravi, (Pretekla) DEJANJA SO MOČNEJŠA OD (sedanjih) BESED.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite