Iskanje pravega obraza partizana, udbovca, in Kučanovega svetovalca

Dr. Zdenko Roter
Dr. Zdenko Roter

Dr. Zdenko Roter, nekdanji partizan, po vojni sodelavec tajne politične policije, zadolžen je bil za »kler«, sociolog religije in politični svetovalec, se je v uvodu knjige Pravi obraz obregnil ob ljudi, ki so kritično ovrednotili njegovo prvo avtobiografsko knjigo Padle maske. Po njenem izidu leta 2013 je ta knjiga doživela precejšen odmev, med drugimi odzivi tudi v obliki javnega pisma, ki ga je objavil Jože Kurinčič, zdaj že nekdanji profesor slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani.

Jože Kurinčič takrat na odprto pismo ni dobil odgovora, ga pa je dobil v uvodu knjige Pravi obraz, kjer je dr. Zdenko Roter pismo označil za »nerazumljivo« in »čudaško«, ob tem pa sploh ni odgovoril na njegova temeljna vprašanja, kot so bila npr.: kako se je počutil kot mladi udbovec, ko so njegovi kolegi (morda tudi on sam) sestavljali obtožnice v montiranih procesih, ko je Roter vendar vedel, da so obdolženci krivi le zato, ker jih je okrivil partijski vrh – Roterjev delodajalec; kako se je počutil, ko je zasliševal duhovnike in bogoslovce in jih hotel pridobiti za sodelovanje, da postanejo njegova »globoka grla«; kakšna čustva so ga navdajala, ko je zasliševal škofa Antona Vovka, človeka nesporne moralne veličine …

Ob molku glede teh pomembnih vprašanj je Jože Kurinčič sklenil, da bo nadaljeval javno dopisovanje, in sicer s pismom, objavljenim v januarski številki Slovenskega časa, ki ga objavljamo v nadaljevanju.

Jože Kurinčič se je v januarskem pismu dotaknil številnih tem, ki jih Roterjevi knjigi načneta, a bralca pustita brez argumentiranih odgovorov. Naj naštejemo le nekatere:

  • (ne)upravičenost oboroženega upora okupatorju v razmerah, ko je ta upor terjal toliko žrtev;
  • idilično predstavljanje partizanskega tovarištva in tovarišije v vojnih razmerah, torej v razmerah največje nesreče, opustošenja, organiziranega zločina;
  • pojav protikomnističnega oboroženega upora, za katerega Roter trdi, da se je pojavil brez pravega stvarnega vzroka, iz golega ideološkega nasprotovanja komunizmu;
  • idealiziranje udbaštva in predstavljanje tajne politične policije kot čisto običajne obveščevalne službe;
  • povojni vznik t. i. »novega razreda«, od katerega se Roter sicer želi ograditi, da je (bil?) vsekakor njegov pripadnik;
  • problematiziranje slovenske demokratizacije in osamosvojitve in uničevanje arhivov, ki je spremljalo ta proces.

Ob vseh kritičnih pomislekih, pa se je v pismu Kurinčič zahvalil Roterju za »nekaj imenitnih pasusov«, ki jih je zapisal v knjigi Pravi obraz. Med njimi je tudi naslednji zapis:

»Do zdaj znana družbena in politična praksa, ki se je sklicevala na socializem ali komunizem, je nedvomno upravičeno prepoznana kot zavržna. Zaradi domnevnih nacionalnih ali partijskih interesov je bilo surovo ubitih veliko ljudi, rojenih in tudi še nerojenih. Nikjer, prav nikjer v tako imenovanih socialističnih državah ni bilo niti sledu o kakršnikoli obsežnejši praksi , v kateri bi bili ljudje enaki in bi si v življenju vsi delili dobro in slabo, zato se je tudi družbena teorija marksizma kazala kot neuporabna in škodljiva. Socializem, komunizem in marksizem so v tem trenutku mrtve človeške tvorbe … prepričan je, da je osnovni vir zla, ki je uničil idealna pričakovanja večje družbene enakosti, stalinizem in osebno Stalin sam…« (Pravi obraz, str. 143).

Jože Kurinčič  je zapisal: »V Slovenskem času sem objavil skrajšano verzijo pisma Zdenku Roterju. Glede na velik odmev pri znancih in dejstva, da predvsem mnogi mladi nimajo naročene Družine, bi bilo morda v Časniku primerno objaviti del pisma in s povezavo opozoriti na celoto.« Pobudo smo razumeli, saj gre za poskus razprave o ključnih vprašanjih, ki še danes delijo naš narod, in pismo v nadaljevanju tudi objavljamo. Kurinčič najbrž ne pričakuje Roterjevega odgovora, morda pa bo odgovor v našel naslednji Roterjevi knjigi. Pustimo se presenetiti!

Drugo odprto pismo dr. Zdenku Roterju izidu knjige Pravi obraz

Spoštovani g. Zdenko Roter!

14. 12. 2013 je bilo v Sobotni prilogi Dela objavljeno moje odprto pismo, ki je nastalo po izidu vaše knjige Padle maske in intervjuju z vami. Upal sem, da boste na pismo odgovorili, in ko sem po treh letih že popolnoma obupal, je prišel vaš odgovor. Pa ne v pismu, ampak v knjigi Pravi obraz. Ker v uvodu v knjigo moje pismo omenjate in pravite, da se vas je »po svoje najbolj dotaknilo«, nadaljujem to svoje javno dopisovanje z vami. In to kljub temu oz. prav zato, ker na moja številna vprašanja niste odgovorili. Nad mojim mnenjem se v knjigi samo zgražate in ga označite kot »nerazumljivo« in »čudaško«. Niste odgovorili na moje vprašanje, kako ste se počutili kot mladi udbovec, ko so vaši kolegi (morda tudi vi) sestavljali obtožnice v montiranih procesih, ko ste vedeli, da so obdolženci krivi le zato, ker jih je okrivil partijski vrh – vaš delodajalec; nič o tem, kako ste se počutili, ko ste zasliševali duhovnike in bogoslovce in jih hoteli pridobiti za sodelovanje, da postanejo vaša »globoka grla«; nič o tem, kakšna čustva so vas navdajala, ko ste zasliševali škofa Antona Vovka, človeka nesporne moralne veličine …

Oborožen upor okupatorju

V knjigi Pravi obraz pišete o tem, da ste odšli k partizanom zelo mladi, s 16. letom, tako rekoč še otrok, in da starša temu nista nasprotovala. Res občudovanja vredna mladostna zagnanost, predanost idealom svobode, pravičnosti …, ki kakor megla prekrije tveganost in nevarnost take odločitve. Ob vaši pripovedi o tem, kako ste šli v vojno še kot otrok, mi stopijo pred oči podobe afriških bojevnikov iz Ugande, Eritreje, Malija … Mnogi med njimi so še pravi otroci, ki skoraj gotovo nič ne vedo, za čigave interese izpostavljajo svoja mlada življenja.

Na začetku vojne je bilo gotovo veliko mladih, ki so bili enakih načel kot vi – pripravljeni braniti narodovo svobodo. Gotovo je bila za veliko večino prebivalcev Slovenije okupacija kot nočna mora, nesreča, sužnost, ki se je je treba čim prej rešiti. (No, kot odrešitev izpod slovanskega jarma so prihod okupacijskih čet doživljali štajerski Nemci in Kočevarji, morda tudi kdo v Ljubljani in ponekod na Gorenjskem ter prekmurski Madžari.) Zagovorniki partizanstva pravite, da je bila oborožena gverila edina rešitev. Ali se vam danes, ko imate za seboj že številne izkušnje in modrost starosti, ne postavlja vprašanje, ali se je splačalo? In: ali je bilo odgovorno na nasilje odgovoriti z nasiljem? Odgovoriti na izziv največjih armad v Evropi z oboroženim uporom, in to brez ustreznega orožja, brez vojaškega znanja, brez tako rekoč vseh sredstev, ki jih potrebuje vojaštvo. Ste kaj pomislili, kako se boste v gozdu prehranjevali? Ste računali na neskončne zaloge pri že tako na robu svojih ekonomskih zmožnosti živečem slovenskem kmetu? Ste računali na to, da boste sredstva pobrali sovražniku? Ste že na začetku računali na »razredne sovražnike, kulake«, ki se jih lahko oropa?

No, mladi, kot ste tedaj bili, vas taka eksistenčna vprašanja morda niso skrbela. Vi sami zaradi mladosti verjetno niti približno niste vedeli, v kaj se podajate. Verjeli ste v svobodo in napredek, ki ga bo prinesel oborožen boj, zaupali ste starejšim voditeljem. Teža odločitve je bila njihova, oni so vas zvabili v gverilo; v krvavi ples nasilja in smrti. KP in njen podmladek SKOJ, v katerega ste se včlanili, vam je govoril o tem, kako sta boj in nasilna revolucija gonilna sila zgodovine. Na to v knjigi odgovarjate: »Upor zoper okupatorja, tudi vojaški, je bil zagotovo legitimno in visoko moralno dejanje« (PO, str. 154). Pa se vam res tudi danes zdi, da je bil tak upor, če je že bil legitimen, tudi pameten? Ali ni sedaj, ko ste starejši, na mestu vprašanje, ali se je splačalo? In da je treba pri odgovoru upoštevati dejstvo, da je slovenski narod v veliki meri tudi zaradi odločitve OF, da se je treba z orožjem upreti okupatorju in istočasno izvesti revolucijo, izgubil kakih 12 % svojega prebivalstva, in to večinoma mladih – cvet naroda? Veliko več, kot so ga izgubili narodi, ki so se drugače odzvali na okupacijo kot slovenski partizani. Recimo Danci, Švedi, Norvežani, Belgijci …

Večina starejših narodnih voditeljev (političnih in verskih), tistih, ki niso bili obsedeni z idejo o boju kot gibalu zgodovine, je položaj presodila drugače. Menili so, da je frontalni boj z okupatorjem za narodno skupnost poguben in so tako ali drugače taktizirali. Tako imenovana sredina se je izogibala vsakemu stiku z okupatorjem, odpovedala pa se je tudi oboroženemu uporu in še bolj bratomoru. Jakob Šolar in Andrej Gosar sta se držala svojih moralnih principov in se tako nenasilno upirala. Gotovo je bil nenasilen odpor bolj legitimen kot nasilen. Med drugim tudi zato, ker se za takojšen oborožen odpor niso odločili narodni voditelji, ki so bili edina legitimna oblast. Za to se ni odločila londonska vlada ali Slovenska ljudska stranka v domovini niti druge večje stranke. Za oborožen odpor se je odločila samo OF, ki jo je vodila minorna ilegalna teroristična KP, ki pa je imela na začetku vojne le kakih 1200 članov. V državi je bila prepovedana, in sicer zaradi njenega programa – nasilen prevzem oblasti. (Tudi sodobne države imajo v zakonodaji zapisano, da nasilniške stranke nimajo mesta v državi.)

Da bi prikrili vprašljivost svoje odločitve, vse ostale izbire imenujete kolaboracija ali celo izdaja. Posebno izraz »izdajalci« je krivičen in tudi nesmiseln. Krivičen zato, ker se je večina »izdajalcev« odločila za drugačno pot iz prepričanja, da bodo tako bolj koristili sebi in narodni skupnosti. Nesmiseln pa zato, ker v vsaki državljanski vojni vsi nasprotniki drug drugega ne le izdajajo, ampak tudi uničujejo. Tako kot so fanatični protirevolucionarji ovajali revolucionarje, so tudi revolucionarji ovajali »belogardiste« okupatorju. Če se je le dalo – to je pač logika vsake vojne. Namestnik šefa ljubljanske policije Vladimir Kante, ki je bil sodelavec OF, je bil gotovo vesel, če so Italijani v Gonars odpeljali kakega »nenašega«.

Tovarišija in tovarištvo

»Iskrenost in medsebojno spoštovanje, enakost in medsebojna pomoč v stiski. Vsi za enega, eden za vse, nobenih prednosti v hrani, obleki, obveznostih. Neverjetno medsebojno zaupanje tudi v najtežjih trenutkih, ko je šlo za življenje in smrt. /…/ Tovarišija je v njem zgradila, utrjevala in ohranjala smisel življenja zanj kot posameznika in pripadnika velikega uporniškega gibanja. /…/ Takrat je bilo kljub trdoti bivanja lepo živeti, upati in verjeti v lep prihodnji dan. Že prva leta po vojni se je ta povezanost razkrojila in nastal je umazan vsakdan.« (PO, str. 57–58)

Spoštovani g. Roter, razumljivo je, da idealiziramo svoja mlada leta. »Dni lepši polovici« je zapel slavospev že Prešeren. A vaš slavospev govori o mladosti v vojni, ki se pokaže tako predstavljena kot čas sreče in vzpona ne samo vašega osebnega življenja, ampak tudi narodne skupnosti. V resnici pa je vojna najhujša nesreča, ki lahko prizadene kakšno skupnost. Ob vaši idealizirani podobi medvojne partizanske tovarišije iz leta 1942 se mi kot nasprotje vsiljuje podoba partizanščine, kakor jo prikaže dnevnik »narodnega heroja« T. Vidmarja – Luka, komandanta Šercerjeve brigade. Ta je v svoj dnevnik med drugim zapisal:

8. april 1942 – Rekvizicija dveh krav pri Galetu. Likvidiran Zorc Stanko, partizan 3. čete.

9.april – Patrulja prižene Hrena Janeza iz Verda. Likvidiran.

10.maj – Likvidacija Oglarja in njegove žene na Padežu. Zvečer miniranje proge med Logatcem in Planino, poškodovana lokomotiva, promet ustavljen 6 ur.

8. V. 42 – Požig Hrenove parne žage na Verdu.

13.-14. V. 42 – Zasekana vojaška pot Verd – Pokojišče.

14. V. 42 – Zaplenjeno troje glav živine, namenjene za ital. oboroženo silo.

Likvidacija vohuna Koširja iz Mojstrane v logorju III. čete.

11. V. 42 – Likvidiran denuncijant Eller iz Podpeči.

12. V. 42 – I. četa likvidirala dvainštiridesetčlansko cigansko vohunsko bando. Zaplenjeni 3 konji.

13. V. 42 – 2. četa likvidirala belogardističnega izdajalca Kovačič Filipa in njegovo sestro Ivano.

14. VI. 42 – Belogardistu Stražiščarju v Mateni zaplenijo: 1 svinjo, 2 telici, moško kolo, 2 koži usnja, obleko in nekaj drugih predmetov.

15. VI. 42 – Posestniku Rusu Albrehtu iz Logatca je bilo zaplenjenih par konj, ker je njegov hlapec prišel odstranjevat naše zaseke na cesti.

16. VI. 42 – Patrulja je streljala na živino onih, ki so odstranjevali drevje ob železnici. Pri tem je bil ubit en vol, en konj in en kmet.

17. oktober 1942 – Zvečer rekvizicija pri Maroltu v Verdu. Velik plen.

18. januar 1943 – Zjutraj ob 4. uri izgon vseh prebivalcev iz vasi Hinje – Hrib – Pleš. Zapaljena je vsa živina in hrana. Vasi zažgemo in porušimo. Ljudje izgnani proti Strugam.

19. januar 1943 – Nadaljuje se evakuacija materiala iz Hinj (AS 1815, TE 3).

Ob vseh teh grozotah se vaša idilična podoba partizanstva izgubi. V ospredje stopi vojna kot največja nesreča, opustošenje kot organiziran zločin. Kako veliko pozabljenje ali pa nevednost je potrebna, da z idiličnimi podobami prekrijemo kruto resnico neke vojne in ustvarimo o njej mit. Čas druge svetovne vojne ne more biti čas zenita našega naroda, ampak čas največje katastrofe.

Spoštovani g. Roter, v vaših vojnih spominih pogrešam opise čisto osebnih doživetij: kako vas je, fanta Zdenka iz Ljubljane, v hosti navdajal strah, kako ste bili lačni, kako ste obirali uši, kako ste bežali, bežali (saj je beg najpomembnejša taktika gverile), kako pogosto je bila v »zraku mešanica alkoholnih hlapov, urina in človeškega blata« (PO, str. 87) in krvi, ta značilni vonj vojne in njenega nasilja. Pogrešam tudi vaš uvid kot uvid starejšega človeka, da »onkraj nišana« niso bile nemške zveri in svojat ali laški fašistični makaronarji in belogardistični izdajalci, ampak navaden mobiliziran delavec Hans iz Hannovra ali kmet Janez iz koroškega Šentjakoba pa ribič Mario iz Benetk ali lončar Lojze iz Šentjerneja ali železničar Franci iz Dobrepolja, ki jih je prav tako kot vas – ki niste bili komunistični bandit, ampak mladenič z željo po svobodi – mučil strah za življenje, lakota; da so bili ljudje, ki so prav tako kot vi hrepeneli po domu, ljubezni … Skratka, pogled na tisto človeško, ki nam je ljudem kot ljudem vsem skupno, ki je onkraj ideologij, ki nas ženejo v vojne.

V Padlih maskah pripovedujete o tem, kako ste se v Parizu srečali s prijateljem M. Venišnikom – Savincem, kako sta tudi potem še prijateljevala, da pa je še pred letom 90 naredil samomor, potem ko se je moral zagovarjati zaradi svojih hudodelstev, ko je bil v upravi teharskega uničevalnega taborišča. Milan Venišnik, politični komisar partizanskega bataljona, je znan tudi po tem, da so po njegovi odločitvi poleti 1942 partizani pobili devet kmetov iz Prigorice in njih trupla vrgli v jamo Žiglovica. Torej ste bili prijateljsko povezani z ljudmi, ki so bili krivi hudih zločinov med vojno in po njej. V knjigi se prikažete kot mož trdnih moralnih načel. Gotovo ste z grozo doživljali smrti teh svojih prijateljev. Meni pa se ob tem postavlja vprašanje, kako je možno ohraniti vero v NOB in v revolucijo z vedenjem o vseh teh stvareh. Morda boste rekli, da niste vedeli, kaj se je dogajalo v Teharjah, da niste slišali za Žiglovico. Morda res ne, a kot inteligenten visoki uslužbenec tajne policije ste imeli vse možnosti, da do informacij pridete. Ste se bali, da se bo podrla vaša vera v enobe in revolucijo? Kako ob vseh grozotah vojne, ki ste jih doživeli in ste o njih slišali ali brali, še vedno postavljate v ospredje srečo medvojne mladostne tovarišije?

Protikomunistično gibanje

V Pravem obrazu ste na str. 51 zapisali: »Italijanska ofenziva je povzročila veliko zarezo v osvobodilno gibanje. V igro je vstopila dobro organizirana bela garda. Čez noč, kot pravi Kocbek, so se pojavili kmetiči, oboroženi s puškami in bombami ter začeli ubijati partizane in tiste, ki so jih vidno podpirali. Začel se je smrtni ples državljanske vojne. Vodstvo bele garde v Ljubljani so sestavljali predvsem klerikalni intelektualci in duhovniki. Širila se je predvsem med kmečkim prebivalstvom. /…/ Zgodili so se prava ekstaza preprostih podeželskih ljudi, eksplozija strastnega protikomunizma, moralna in teološka pretvorba religije, pošastna predstava slovenskega klerikalizma.«

Iz tega vašega zapisa sledi, da se je pojavil protikomunistični oborožen odpor brez pravega stvarnega vzroka, iz ideološkega nasprotovanja komunizmu. To pa demantirajo dejstva, navedena v Vidmarjevem dnevniku, pa tudi znani vosovski umori vidnih nasprotnikov komunizma spomladi in poleti 1942 (npr. dr. Ehrlicha). Seveda je imela pri organizaciji odpora zoper komunistično revolucijo veliko besede slovenska Katoliška cerkev. Njeni voditelji so morda dobro vedeli, kaj se z revolucijo pripravlja; namreč preganjanje krščanstva, kristjanov in Cerkve, ukinjanje zasebne lastnine, demontaža družine, degradacija vseh slojev, ki ne spadajo med »proletariat«, predvsem kmetstva, likvidacija političnih nasprotnikov … Na vse te stvari je Cerkev opozarjala že pred vojno, a je velika večina ljudi razumela ta opozorila kot pretirano propagando zoper komunizem. A žal se je po vojni uresničilo vse, kar je napovedovala najtrša »klerikalna propaganda«. Še več, že med vojno, v tako imenovani drugi fazi revolucije, se je začelo uresničevati vse, kar je napovedovala ta »propaganda«. In zato je popolnoma razumljivo, da se je predvsem slovenski kmečki človek, ki je bil izpostavljen tako brutalnim napadom na njegovo imetje in življenje, organiziral in branil. Branil najprej zato, ker ga pred partizansko brutalno silo niso zavarovale okupacijske oblasti, ki so bile dolžne to storiti. Predvsem Italijani so kot oblast odpovedali in niso vzpostavili niti minimalnega pravnega reda niti niso poiskali in kaznovali morilcev in tatov, ki so »rekvirirali« – kradli pridelke, živino … Zdi se, da so si ob razmahu brezpravja in posledično državljanske vojne meli roke, ker so se »maledetti slavi« kar sami med seboj pokončevali.

Nadaljevanja pisma je dostopno na spletni strani Družine.