Janez Janša nima kaj zatirati medijske svobode, saj je v veliki meri že zatrta

7
Levičarski jurišniki zamolčali, da Janez Janša nima kaj zatirati medijske pluralnosti in svobode, ker je ta v veliki meri že zatrta, in jo lahko samo še rešuje.

Levičarski jurišniki na delu

Priče smo pravemu stampedu sovraštva do nove vlade s strani agresivne levičarske falange. Začelo se je z javnim pismom 75 »intelektualcev«, ki ga je France Cukjati označil za pamflet, »poln zlobnih podtikanj in laži«. Hkrati pa ga je pozdravil, ker so se podpisniki z njim razgalili pred slovensko javnostjo tako, da bolj niso mogli. Spremljali so ga strupeni rafali jurišnikov iz dominantnih medijev, ki so popljuvali vodstva obeh levosredinskih strank (SMC in DESUS), ki sta se dogovarjali za sestavo nove vlade. Predsednici stranke DESUS Aleksandri Pivec so celo zagrozili s smrtjo. Sledil je poulični marš na sedeža navedenih dveh strank, ki se ga je udeležilo tudi nekaj levičarske drhali s skandiranjem »Ubij Janšu!«

Stampedu se je pridružil tudi pisatelj Boris A. Novak z zmazkom, ki ni v čast razumnemu človeku.

Levičarski jurišniki prikazujejo Slovenijo kot banana republiko

Janšo so predstavili pred organi Sveta Evrope kot zatiralca medijske svobode. Urad za komunikacijo vlade je odgovoril na to blatenje Slovenije. V odgovoru so blatenje slovenskih oblasti označili za recidive komunizma, s čemer se tudi sam strinjam. Tega pa jurišniki niso mogli požreti in so zbobnali skupaj nekaj parlamentarnih odborov, zahtevali odstop zunanjega ministra dr. Anžeta Logarja … Pravnik in politik dr. Marko Pogačnik je pripomnil (Demokracija, 9. 4. 2020), da »ena politična skupina očrni mednarodni ugled Slovenije pred Svetom Evrope in potem, ko vlada na to reagira z ustreznim pojasnilom, je spet halo!«

Blaž Zgaga pa je šel še dlje, saj je v članku, objavljenem najprej v hrvaškem tedniku Nacional in nato ponatisnjenem v italijanskem levičarskem tedniku L’Espresso, naprtil Janši nič manj kot državni udar s teatralnim naslovom »Slovenija, polna pooblastila premierju: državni udar za kulisami pandemije«. Na slovensko ambasado v Rimu so začela deževati vprašanja zaskrbljene tuje javnosti. Veleposlanik Tomaž Kunstelj je moral ljudi pomirjati, uredniku L’Espressa Marcu Damilanu pa je poslal pismo.  Navedbe Blaža Zgage je v pismu zanikal ter zahteval, da njegovo vsebino objavijo na istem mestu in enako poudarjeno, kot je bil objavljen Zgagov pamflet (Demokracija, 12. 4. 2020). Tako so jurišniki poskušali prikazati Slovenijo v tujini kot kako banana republiko, a so s tem osmešili sebe in tuje medije, ki so jim nasedli. Kar niti ni tako slabo, ker so se s tem tudi zunaj meja primerno razgalili.

Na spletni strani »Domovina.je« (24. 4. 2020) je uredništvo spomnilo, da v državah s politično kulturo velja pravilo, da se vladam prvih 100 dni da mir, da se vpeljejo, in hkrati pripisalo, da pa naši vladi »niso dali miru niti 10 dni, kaj šele 100«.

K čemur bi sam dodal: »Kaj 10 dni, s pljuvanjem in sesuvanjem vlade so začeli, še preden je bila ustanovljena«.

Kdo zatira v Sloveniji medijsko pluralnost in svobodo?

Znano je, da je levici uspelo obdržati nadzor nad glavnimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, represivni organi, šolstvo, mediji, civilna družb idr. tudi v tranziciji, ki jih je po potrebi tudi zlorabila, da se je obdržala na oblasti. Pri tem so ji pomagali dominantni mediji (dnevniki, na desetine revij in tednikov, javna TV SLO, komercialne TV idr.), ki so prek kapitalskih, kadrovskih ali poslovnih navezav (oglaševanje!) ostali pod nadzorom levice. Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je v svoji nedavni izjavi opozorilo, da so bili večinski mediji pod kontrolo levice »v preteklosti grobo izkoriščeni za obračunavanje s političnimi nasprotniki iz desne sredine«. Navedeno so potrdile tudi nekatere empirične raziskave kot npr. »Študija medijske svobode in avtonomije medijskega prostora v RS, 2007«, in »Medijska svoboda v Sloveniji, 2008«.

Nekaj poskusov formiranja alternativnih dnevnikov je namreč propadlo, med ostalim tudi zaradi odklanjanja oglaševanja v njih s strani rdečih direktorjev, ki so prevzeli nadzor nad podjetji. Kar se je zavleklo še v tranzicijo. Tako je nedavno tega nekdanji premier Šarec zažugal podjetjem v večinski lasti države, ki so naročala oglase na Nova24TV.

Od alternativnih medijev so se s prispevki vernih ljudi prebili na površje najprej Radio in revija Ognjišče ter tednik Družina. In to mukotrpno, kot je razvidno iz utemeljitve za častno priznanje ZNP msgr. Francu Boletu, vizionarskemu in pogumnemu tvorcu Ognjišč, kjer piše, da je

»P(p) policija ustvarjalce budno spremljala … Zmanjkovalo je papirja za tisk…Boletu so za tri leta odvzeli potni list…Celodnevne hišne preiskave na uredništvu revije v Kopru pa so bile za zaposlene pravi hišni pripor. Prostorov namreč ves dan nihče ni smel zapustiti: niti visoko noseča tajnica uredništva ne itn.«  

Janez Janša nima kaj zatirati medijske pluralnosti in svobode, ker je v veliki meri že zatrta

Med laičnimi alternativnimi mediji je znotraj časopisnega podjetja Delo nastal najprej Slivnikov tednik Mag, ki pa so ga levičarji s sovražnim prevzemom uspeli uničiti. A je zopet zaživel kot samostojni tednik Reporter. Po nedavnem prevzemu s strani medijskega tajkuna Martina Odlazka Reporter težko prištevam k alternativnim pomladnim medijem, saj se družno z levimi glasili z vsemi topovi spravlja nad Janšo in SDS. Če k temu dodamo še tednik Demokracijo, zasebno televizijo Nova24TV in nekaj spletnih portalov, dobimo glavnino medijev, ki niso pod nadzorom levice. A žal jih je skupaj komaj za slabih 10 %, bolj za demokratični okras.

Tako Janez Janša nima kaj zatirati medijske pluralnosti in svobode, ker je v veliki meri že zatrta, in jo lahko samo še rešuje. Jurišniki so to zamolčali Svetu Evrope, vendar imajo člani Sveta v Sloveniji svoja diplomatska predstavništva, ki pozorno spremljajo dogajanje, ter so dezinformacije o medijskem stanju v Sloveniji, ki jih levičarji podtikajo tujini, kratkega diha in prej škodujejo njim samim kot njihovim političnim nasprotnikom. Kot se je npr. to zgodilo Blažu Zgagi z njegovim pamfletom v Nacionalu in L’Espressu.

Nesprejemljiva pristranskost javne RTV SLO

Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami je bilo odvratno opazovati voditelje TV soočenj, ko so, z nekaj častnimi izjemami, udeležencem papagajsko polagali na jezik slogan, da po volitvah »ne bodo sodelovali z Janšo«. V izjavi Združenja novinarjev in publicistov (Časnik, 14. 4. 2020) smo lahko prebrali o pristranskosti RTV SLO tudi ob nastopu tretje Janševe vlade, ko so

»Novinarji in uredniki odkrito agitirali proti novi vladi …, se orkestrirano odzivali na dogajanja, ki niso bila v skladu z levo usmerjeno ideologijo…ter s takim ravnanjem ustvarjali popačeno in pristransko dojemanje javnosti«.

In ker javno TV SLO financiramo državljani različnih političnih pogledov in naročnine ne moremo odpovedati, je zlorabljanje RTV SLO za promocijo ene opcije hkrati nasilje nad nami, ki nam ga ni treba trpeti. V sosednji Italiji je plačevanje naročnine za javni zavod RAI tudi obvezno. Naročnina se pobira skupaj s položnico za elektriko. Naročnino je potrebno plačati, če imaš TV ali radio aparat, tudi če ju ne gledaš ali poslušaš. Leta 1975 je nadzor nad RAI prešel z vlade na parlament. Obstaja parlamentarna komisija, v istem razmerju kot parlament, ki imenuje upravne organe RAI. Sedanje stanje na RTV SLO, z nekaj častnimi profesionalnimi novinarskimi izjemami in nekaj nemočnimi pomladnimi predstavniki v programskem svetu, očitno tega zelo resnega problema ne rešuje, kar kliče po odločni akciji.

7 KOMENTARJI

  1. Danes so na RTV SLO skupaj z direktorico Mediane, tiste, ki je Marjana Sarca razglasila za Luko Doncica politike, v oddaji Tanje Gobec razglasili, da javno mnenje od vseh ustanov v teh kriznih casih najbolj zaupa prav RTV SLO.
    ☺☺☺

  2. Se se kdo spomni, kaksne tezave je imel Radio Ognjisce s pridobitvijo frekvenc? Ali dnevnik Slovenec z razposiljanjem ter prodajo v trafikah?

    Gotovo je tudi tega bil kriv Jansa, veliki zatiralec medijske svobode, kene? Sicer pa je bilo najvec medijske svobode v Sloveniji seveda v komunizmu.

  3. Problem je možno uveljaviti povsem enostavno – z uveljavitvijo slovenske ustave, ki zahteva uveljavitev demokratičnih temeljev slovenske družbe.
    To pa je možno le z demokratično vsebino medijskih sporočil.

    Demokratična vsebino medijskih sporočil pa vsebuje resnicoljubnost in poštenost sporočila do poslušalca in bralca, ki je podprto z argumenti in dokazi in posledicami določene rešitve.
    Vsebuje desni in levi pogled na neki dogodek, dogajanje, problem.
    Le tako pridobi poslušalec in bralec celovito sliko, da se potem lahko odloči, kako se naj problem reši, oziroma katera rešitev je primernejša – desna ali leva.
    Demokratična vsebina medijev upošteva tudi osebno dostojanstvo do tistih, ki os predmet vsebine sporočila. Tudi osebno dostojanstvo je ustavna kategorija, saj ga ustava opredeljuje kot človekovo pravico.

    • Lepo, da verjamete v moč ustave, spoštovani svitase!
      Bojim pa se, da naša realnost tega ne podpira. Trdo jedro naše tranzicijske “levice” namreč ne spoštuje ne ustave, ne zakonov oziroma eno in drugo krši, kadar jo ovira pri uresničevanju svojega večnega cilja: popolne oblasti nas družbo. Zato je iskren napor, da se napiše še tako lepa ustava, stran vržen napor, ker ustava in zakon ni nobena ovira za “levico” – eno in drugo se preskoči, pa je…

      No, moram reči, da me pogosto razočara še vedno slabo poznavanje bistva naše “levice” s strani intelektualcev. Očitno je bilo še premalo preživetih osemdeset let in vsa krvava revolucionarna izkušnja ni bila dovolj, da bi do obisti spoznali temačni miselni svet nasilnega boljševiškega totalitarizma, ki nam je poškodoval slovenske ljudi, da jih ni spoznati. Pišoči sem in tja citirajo recimo Dolanca, pri tem pa niti ne pomislijo, kaj pravzaprav pomenijo njegove besede o trajnosti partijske oblasti, ali one Ribičičeve o “razumevanju” enobe pred Pučnikovo komisijo – še danes ne!

      Intelektualci so napisali lepo ustavo in se potem zadovoljni zaprli v svoje kabinete, kot da je popisan kos papirja vse, kar je potrebno storiti, da se ustavo spravi v življenje. Potem ko smo domnevno premagali totalitarni sistem. Pa smo ga res? Kajti dejanska ustava, po kateri moramo živeti, je na žalost precej drugačna od one napisane…

    • Se strinjam, toda v zadnjem času, od kar je bil ta prispevek objavljen, je bilo storjenih kar nekaj velikih nepravilnosti. Omenil bi samo en velik spodrsljaj televizijske hiše, ki sicer trdi, da išče resnico. Res nimam časa, da bi vsa zavajanja opisal.
      Tako so npr. predvajali izjavo zdravnika, ki je kršil Hipokratovo prisego. Tak zdravnik ni več zdravnik v pravem pomenu besede temveč nekdo, ki se skuše uveljaviti na račun bolnikov. Pozivam nadrejene, da ta zdravnik, ki ne spoštuje svoje prisege, nemudoma izgubi svoj položaj.
      Novinarka Tarče se mora opravičiti za storjen spodrsljaj.

  4. Spoštovani kalimerovski komentatorji o pravicah naroda iz Ustave ne morete doseči nič konkretnega. Ustavo je treba uveljavljati na demokratičen način z dostojnimi manifestacijami v dobro naroda in države.
    Treba se je zbrati in javno manifestirati pred RTV. ZNP bi moralo biti nosilna sila take dostojanstvene manifestacije za svobodo in resnično demokracijo, ki ni leva in desna, ampak je poštena in resnična v dobro države in naroda. Naj živi svoboda in demokracija, zato zbor v skladu z Ustavo pred RTV.
    Nedopustno je stalno napadanje vladajoče koalicije, ki se trudi za blaginjo države in naroda !!!!!!
    Ker bo premagan coronavirus je potrebno zmagati tudi nad levico, ki je protinarodni virus in ugonablja narod že 80 let. Zadnji čas je, da se jo izloči iz parlamenta, ker je bilo dovolj krutih izkušenj z ideologijo laži in nasilja. Pa srečno Slovenija !!!

Comments are closed.