Franc Bole, pionir in velikan slovenske katoliške medijske scene

6
342
Franc Bole je ob sovražnih odporih in pritiskih oblasti z odločnostjo, pogumom in učinkovitostjo zaoral v zatohlo slovensko levičarsko medijsko sceno in jo prezračil z dragocenimi in nenadomestljivimi projekti. Kaj bi Slovenija brez svojih Ognjišč in kaj brez Boleta? Ostajamo mu večni dolžniki!

Pred dnevi je med Slovenci doma in v tujini močno odjeknila vest o smrti msgr. Franca Boleta, velikega borca za pluralnost in svobodo medijev. V tem sestavku se bom ognil pisanju o njegovem duhovnem in pastoralnem poslanstvu, pa o njegovi vlogi pri ustanovitvi in vodenju slovenske Karitas ter pri organizaciji romanja bolnikov in invalidov na Brezje, ker je bilo o tem že veliko napisanega. Omejil se bom zgolj na njegov izjemen in enkraten prispevek pri ustvarjanju katoliških medijev in pluralizaciji širše slovenske medijske scene.

Davnega 1965. leta je Bole s peščico primorskih duhovnikov (Bojan Ravbar, Silvester Čuk idr.) zasnoval mladinski verski list Farno Ognjišče, ki se je od začetne ciklostirane naklade 1300 izvodov v nekaj letih prelevil v vsebinsko bogato, oblikovno okusno in ugledno mladinsko  revijo Ognjišče, ki je v nekaj letih dosegla  celo magično naklado 100.000 izvodov. In to se je dogajalo v pogojih, ko so oblasti poskušale z vsemi sredstvi zadušiti to pobudo.

Franc Bole prejel tudi Častno priznanje Boruta Meška

Iz utemeljitve Združenja novinarjev in publicistov Slovenije (ZNP) za podelitev Častnega priznanja Boruta Meška msgr. Boletu (2018) lahko npr. preberemo, »da je policija ustvarjalce Ognjišča budno spremljala… Zmanjkovalo je zanje papirja za tisk…Boletu so za tri leta odvzeli tudi potni list…V 70-tih letih je moral pred sodnike, ker je v Ognjišču odgovoril na pismo bralca o tem, zakaj Tito ni dobil Nobelove nagrade za mir…Celodnevne hišne preiskave na uredništvu revije v Kopru so bile za zaposlene pravi hišni pripor: prostorov namreč ves dan nihče ni smel zapustiti, niti visoko noseča tajnica uredništva ne itn.« V utemeljitvi še piše, »da bi v Sloveniji težko našli človeka, ki je toliko naredil in žrtvoval za svobodo medijev, kot je bil Franc Bole«.

Iz revije je potem nastala tudi Založba Ognjišče, ki je v času duhovne lakote pod prejšnjim enoumnim sistemom izdajala knjige v sanjski nakladi 20.000 do 30.000 izvodov. Z demokratizacijo in nastankom slovenske države so navedeni akterji pridobili tudi radijske frekvence in tako se je začel oglašati tudi Radio Ognjišče, najprej iz improviziranega  studija  pod Cerkvijo Sv. Marka v Kopru, nato pa iz Ljubljane, s polnim 24-urnim programom od prvega dne naprej. V utemeljitvi ZNP lahko preberemo, »da je Radio Ognjišče še danes edini nacionalni elektronski medij, v katerem dobijo dovolj medijskega prostora tudi politična opozicija, oporečniki in preprosti ljudje«.

Bole ni bil samo pobudnik in ustanovitelj navedenih projektov, ampak dolga leta tudi odgovorni urednik, direktor in pisec tekstov. Izvršen je bil tudi poskus  ustanovitve katoliške televizije (TV3). Ta projekt pa zaradi zahtevnosti produkcije programa, pomanjkanja finančnih sredstev in političnih pritiskov ni uspel. Tako so ti medijski projekti koprske škofije obogatili Cerkev kot tudi slovensko družbo. Ob verskih vsebinah opravljajo tudi javno informacijsko dejavnost ter se lotevajo tudi širših družbenih problemov.

Franc Bole, pionir in velikan slovenske katoliške medijske scene

O izjemnem življenjskem opusu msgr Boleta govorijo tudi sledeča prejeta ugledna priznanja:

  • naziv monsinjor (papež Janez Pavel II, 1985),
  • Odličje Svetega Cirila in Metoda (Slovenska škofovska konferenca, 1993),
  • nagrada 15. maj (MO Koper, 1997),
  • priznanje Ljudje odprtih rok (revija Naša žena, 1999),
  • Schwentnerjeva nagrada za založniško dejavnost, 2003,
  • Red za zasluge (predsednik Republike Borut Pahor, 2013) in
  • Častno priznanje Boruta Meška (ZNP, 2018).

O tej svoji izjemni življenjski epopeji je msgr Bole nekoč v svoji veliki skromnosti spregovoril nekaj zelo preprostih in razumljivih besed, ki pa veliko povedo, in sicer: »da je pomembno imeti neke ideale in biti pripravljen se žrtvovati zanje…Pa da je vse delal v ekipi in so tako vsi uspehi bili skupni ter da mu je Bog dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili«. Tudi sam mislim, da Slovenija res ni imela moža, ki bi ob sovražnih odporih in pritiskih oblasti s tako odločnostjo, pogumom in učinkovitostjo zaoral v zatohlo slovensko levičarsko medijsko sceno in jo prezračil z dragocenimi in nenadomestljivimi projekti. Kaj bi Slovenija brez svojih Ognjišč in kaj brez Boleta? Ostajamo mu večni dolžniki!

6 KOMENTARJI

  1. Hvaležen sem gospodu Gregoriču za ta prispevek. Zares nadvse prezrt, a zelo zaslužen človek. Tudi dostojanstveno slovo v koprski stolnici to dokazuje. Nalašč sem tisti večer spremljal dnevnik TV Koper in TV SLO 1, niti ene same besedice. Žalostno in bedno! Radio sicer poslušam samo v avtu, vendar je dosledno to samo radio Ognjišče – korekten informator, z vsem ostalim pa balzam za dušo. Neverjetno, kako pomirja to razgreto slovensko ozračje.

  2. Clovek z “zlatimi rokami”. Da je ze v komunizmu tako uspel z izjemno dobro brano mladinsko katolisko revijo Ognjisce in nato uspesno zalozbo, meji na cudez.

  3. Bistveno je, da so se Bole, Ravbar, Čuk idr. medsebojno podpirali. To je skrivnost njihovega uspeha.

  4. Tudi jaz sem nekoč delal pri njemu, in – fino je bilo , čeprav je trajalo prekratek čas . Vendar pa sem šel potem na bolje, tako, da nisem bil preveč žalosten.
    ” Naj Bog dobro poskrbi za njegovo dušo onstran . ”
    Več kot to molitev za umrle duše nismo sposobni narediti na tem svetu kjer smo žal tako omejeni v delovanju.
    Mir naj vam bo, vse do Drugega Prihoda v tem desetletju, ko se bomo verjetno tudi ponovno srečali z Francem Boletom ob Drugem Prihodu , takoj za Koncem “sveta v tem desetletju.
    Takrat nam bo vsem razložil, kako se je imel tam gori.
    Z Blagoslovi Božjimi do tedaj .

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite