Andrej Tomelj: Zamolčan in vsenavzočen Leon Štukelj

0
821

120-letnica rojstva je vzrok, »reminiscence« g. Francija Koncilja, ki so pred dnevi izšle v Časniku pa povod za moje razmišljanje o Leonu Štuklju. Novomeščani so ob obletnici rojstva legendarnega olimpijca in novomeškega rojaka razglasili Štukljevo leto in pripravili številne prireditve. Hvala avtorju za članek, še večja zahvala pa gre Novomeščanom za ohranjanje žlahtnega spomina na njihovega velikega rojaka.

Gospod Koncilja je imel, kot je zapisal, srečo, da je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja njegova pogumna učiteljica v šoli upala svojim učencem pripovedovati o vélikem rojaku. V svojih spominskih utrinkih se jo s hvaležnostjo spominja. Ne jaz ne številni moji vrstniki širom Slovenije te sreče nismo imeli, zato smo pozabljenega, bolje rečeno zamolčanega večkratnega olimpijskega zmagovalca spoznavali šele v devetdesetih letih. Avtor članka posveti nesorazmerno veliko pozornost dramatično napetemu dogodku iz leta 1943, o katerem govori povsem izločeno od vsega drugega dogajanja med vojno in po njej. Nizu športnih zmag je tako dodal še »diplomatsko« zmago nad nemško patruljo. Kaj pa porazi med vojno in predvsem po vojni? Zakaj se temu tudi on izogiba? Drznem si reči, da zaradi oportunizma. Zgodovinske dogodke so namreč ali opisali ali zamolčali zmagovalci in nas prepričali, da je to večna resnica.

Štukelj na »napačni« strani

O Leonu Štuklju je bilo že veliko napisanega. O klenem stoletniku in zlasti o njegovih neverjetnih športnih dosežkih večina Slovencev kar precej ve, manj pa o njegovem osebnem življenju in poklicnem delu. Bil je pravnik – sodnik, član sokolov in rotarijancev, simpatizer kraljeve vojske (četnikov) in angleški agent – pripadnik SOE. Tančica skrivnosti še vedno prekriva njegov življenjepis v letih med drugo svetovno vojno in po njej vse tja do osamosvojitve Slovenije. V različnih virih najdemo ali izkrivljena in olepšana dejstva ali molk in sprenevedanje.

Problem je seveda v tem, da Štukelj, razgledani, svobodomiselni in pokončni človek ni sodeloval v tako imenovani narodnoosvobodilni borbi ampak v nasprotnem taboru. Imel je pravzaprav srečo, da ga je kljub odločitvi za kralja in Jugoslavijo leta 1945 doletela le zaporna in ne smrtna kazen. Po zmagi revolucionarjev zanj seveda ni bilo mesta v sodniških vrstah. Desetletja je bil izbrisan iz slovenskega zgodovinskega spomina, ne najdemo ga ne med športniki ne med obsojenimi četniki.

Koncilja je nadrobno popisal, kako se je Štukelj rešil iz nemške zasede v Žužemberku, v katero je bil padel s še nekaj znanci. Neverjetno se zdi, da bi se petinštiridesetletni civilist na Dolenjskem lahko izognil mobilizaciji (ali v partizansko ali domobransko ali četniško ali nemško vojsko) in se s svojimi znanci povsem svobodno gibal ter obiskoval sorodnike. Je bil res edini namen poti obisk sorodnikov? Bog ve in tisti še živeči Dolenjci, ki so prestali grozote vojne in revolucije.

Sokoli

Zgodovinsko dejstvo je, da so v Jugoslovansko vojsko v domovini (med četnike, plavo gardo) vstopili številni člani Sokola. Zdi se, da jim je enkrat za vselej slovensko zgodovinopisje odredilo negativno vlogo (kljub rehabilitaciji Draže Mihajlovića). Njihovo delovaje ostaja v slovenskem kolektivnem spominu »izdajalsko« in omenjani so le v zvezi s porazom v Grčaricah. Bleščeče partizanske zmage pač ne more biti brez poražencev. Povsem drugačen pa je pogled uradne (šolske) zgodovine na komunistično krilo Sokolov, tako imenovane »napredne Sokole«, ki naj bi bili ena od ustanovnih skupin Protiimperialistične fronte (OF). Ta ničkolikokrat ponovljena trditev je bila pred nedavnim razkrinkana kot prevara in zgodovinska laž; med ustanovitelji Protiimperialistične fronte so bili namreč le bivši, iz sokolske organizacije izključeni člani (Polič, Lubej, Rus).

Sprenevedanja

Komu naj verjamemo, kaj in kje je Štukelj delal po izpustitvi iz komunističnega zapora. Ta del življenjepisa je običajno izpuščen. Je to zaradi oportunizma, sramu, nevednosti ali zmede v različnih virih? V številnih pisnih virih lahko preberemo le to, da je bila Štuklju onemogočena sodniška služba, kar je neizpodbitno dejstvo. Kaj je delal in kako je preživljal svojo družino, pa moramo verjeti predvsem njegovi hčerki Lidiji Hauk. Ta je leta 2017 v intervjuju za časopis Večer povedala, da si je oče delo našel najprej v hotelu Orel, ki je bil takrat združen z Astorio, zatem je do upokojitve delal kot pravnik v takratni trgovinski zbornici. Izjavila je tudi:

»Saj so ga prišli vabit, da bi spet delal na sodišču, a pogoj je bil, da vstopi v komunistično partijo. Tega pa ni želel.« Torej pogoste trditve in zapisi, da je delal kot sodni asistent, ne držijo.

Leon Štukelj ni bil oportunist, bil je pokončen človek

Naravnost sramoten in sprenevedav je kviz o Štuklju, ki ga je za šolarje sestavil Frančk Jauk. V enem od vprašanj lahko preberemo: »Po drugi svetovni vojni je kot športnik dolgo živel povsem pozabljen. Toda dočakal je tudi osamosvojitev Slovenije, ob zgodovinskem prelomu so se spet spomnili nanj in mu dodelili številna priznanja doma in po svetu.« Le kaj naj bi morebitnemu radovednemu učencu povedala nerazgledana učiteljica, če bi ji bilo postavljeno vprašanje, zakaj je bil športnik svetovnega kova pozabljen in zakaj so se šele po osamosvojitvi spomnili nanj in kdo so se spomnili nanj? Njen odgovor bi se moral glasiti: »Štukelj je pravi obraz komunizma spoznal že zelo zgodaj in ni hotel imeti nikdar in ničesar s komunistično partijo.« Ali bi si preplašena učiteljica, ker tega ni v predpisanem učnem načrtu javne šole, to upala reči danes, ko je kulturni marksizem v srditi ofenzivi in ponovno zapadamo v enoumje?

Koliko časa se bomo še sprenevedali? Zakaj smo v zadregi, če je treba reči naravnost, da se je Leon Štukelj v kaotičnem času vojne odločil za monarhijo Karađordevićev, bil do konca zvest svoji odločitvi in je dostojanstveno nosil posledice te odločitve? Lahko bi obračal plašč po vetru, kot ga je na primer Jaka Avšič. Ta se je najprej kot četniški komandant udinjal Mihajloviću in emigrantski vladi v Londonu, nato pa Titu in partiji, delal kariero v partizanski vojski in v JLA ter politiki. Je že tako na tem svetu, da se oportunistom godi lepo, pokončnim ljudem pa so godijo krivice. Štukelj ni bil oportunist; v njegovih častitljivih letih so mu prišli naproti prevejani komunisti, se mu dobrikali in ga izkoristili v njim lastnem slogu.

Prijava

Za komentiranje se prijavite