Prejeli smo: Uroš Šušterič in Renato Podbersič o manj znanih plateh naše preteklosti

Foto: Demos na Kamniškem.
Foto: Demos na Kamniškem.

V petek, 26. februarja 2016, je bil Uroš Šušterič osrednji gost pogovornega večera v Frančuškanskem samostanu v Kamniku. Z njim se je pogovarjal Renato Podbersič, magister zgodovine, doma iz Nove Gorice, zaposlen na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani.

Ukvarja se s proučevanjem totalitarizmov, ki so slovensko ozemlje prizadeli v 20. stoletju, raziskuje delovanje in preganjanje judovske skupnosti, predvsem na Primorskem, ukvarja se tudi z zgodovino Cerkve in tudi obdobja med prvo svetovno vojno. Uroš Šušterič je bil rojen leta 1924 v Žalcu. Ima se za slovenskega domoljuba in srbskega monarhista. Že kot gimnazijec v Celju se je priključil tedanjemu četniškemu gibanju, gost v njihovi domači hiši je bil pogosto tudi častnik Draža Mihailović, tedanji poveljnik 39. pehotnega polka v Celju. Družina Šušterič je bila izgnana v Srbijo že leta 1941, Uroš pa se je tam priključil četnikom – Jugoslovanski kraljevi vojski v domovini pod poveljstvom generala Mihailovića in postal njen častnik.

Da je Uroš Šušterič izreden pripovedovalec z odličnim spominom, je potrdil tudi petkov nastop v Kamniku, s katerim je bil povezan skoraj trideset let kot lastnik vikenda na Brezjah nad Kamnikom. Tudi njegova prva službena leta po končani vojni in prestani zaporni kazni so bila povezana s kamniško občino. Renato Podberšič se je izkazal za odličnega poznavalca časa, ki je zaznamoval Šušteričevo življenje. Tako sta nam gosta v dobri uri in pol predstavila razmere na Štajerskem v zadnjih letih pred začetkom nemške okupacije. Predstavila sta delovanje katoliškega in liberalnega tabora, ki mu je pripadala tudi Šušteršičeva družina. Šušterič se spominja, da sta politična tabora tekmovala, ne spominja se sovražnosti med političnimi nasprotniki, ki je danes vedno bolj prisotna. V nadaljevanju nam je Šušterič slikovito prikazal prve tedne vojne, ki sta jih z očetom preživela v celjskem zaporu Stari pisker, potem pa je bila družina izseljena v Srbijo, kjer se je Uroš, skupaj z očetom in bratom, priključil Jugoslovanksi vojski v domovini. V njegovi pripovedi izstopa vsa tragika tistega časa, obdobje treh let, ki jih je preživel kot obveščevalni častnik v številnih bojih z Nemci, partizani in zlasti ustaši. Njegova zgodba nam je odprla povsem nov pogled, ki ga tudi danes v slovenskih šolah še ne učijo. Renato Podbersič je sogovornika spretno vodil stran od podrobnosti, dodana vrednost njegovega vodenja pogovora pa je bila razlaga pojmov, ki so pri nas še vedno stigmatizirani (četmiki, monarhisti, kralj, domoljubje, general Draže Mihajlović), v Srbiji pa se je že zaključil dolgotrajni proces prevrednotenja zgodovine, ki se je pisala skupaj z vpostavitvijo komunistične diktature.

Tudi Uroš Šušterič je molčal vse do leta 1980, ko je počasi prihajalo do politčne odjuge, potem pa so njegovi spomini privreli na dan. Še vedno, kljub letom in boleznim, vztraja kot pričevalec, je avtor več knjig in lastnik bogatega arhiva. V Srbiji je sodeloval pri odkrivanju resnice o četnikih, ki se je zaključila z rehabilitacijo vseh na smrt obsojenih soborcev, med njimi sta tako končala tudi njegov oče in brat. Dokler mu je zdravje dopuščalo je bil reden gost na Ravni gori v Srbiji, kjer se je pod poveljstvom generala Mihajloviča začela osvobodilna vojna v Srbiji, bil je tudi cenjen gost na dvoru kraljevega prestolonaslednika, ki sedaj živi v Beogradu. In še nekaj nam je na koncu zaupal, da je vrsto let zagotavljal stike med Maistrovima sinovoma, saj je bil eden od njiju, ki je bil visoko v četniški hierhiji, prisiljen živeti v emigraciji.

Večer, ki smo ga preživeli v družbi tako eminentnega gosta, enega že živečih veteranov II. svetovne vojne, je bil nekaj izjemnega. Očitno je bilo, da Šušterič ne goji zamer in sovraštva, čeprav je doživel marsikaj. Se ne poveličuje in ne pretirava. In še nekaj je pri njem zelo značilno: javno ni pripravljen soditi o slovenski polpretekli zgodovini, ker ga ni bilo zraven, sicer pa je še vedno zavezan monarhistični tradiciji. Je pa ostal nasprotnik vseh mogočih totalitarizmov, kar nam je prikazal z zgodbo o rušenju cerkva v Celju. Pri rušenju pravoslavne cerkve je prisilno sodeloval kot zapornik v nacističnem zaporu, protestantsko cerkev pa so rušili komunisti že po končani vojni.

Več fotografij z dogodka na povezavi.

Demos na Kamniškem