Mestna občina Novo mesto je letošnje leto razglasila za leto Leona Štuklja (1898–1999), v spomin na 120-letnico njegovega rojstva. Celo leto so bili v ta namen organizirani številni dogodki, vrhunec Štukljevega leta pa je bil v ponedeljek, 11. novembra 2018. Tega dne popoldan so v Galeriji Dolenjskega muzeja odprli spominsko razstavo v poklon novomeškemu rojaku in olimpioniku Leonu Štuklju z naslovom »Leon 120 let«, osrednja slovesnost pa je bila zvečer v olimpijskem vadbenem centru Novo mesto na lokaciji veledroma. Slavnostni govornik je bil predsednik RS Borut Pahor.
Telovadec in olimpionik Leon Štukelj se je rodil 12. 11. 1898 v Novem mestu. Bil je najuspešnejši slovenski športnik, dobitnik osem (8) zlatih, šest (6) srebrnih in šest (6) bronastih kolajn, vse med obema svetovnima vojnama. Po poklicu je bil sodnik, po letu1945 pa vse do svoje smrti 8. 11. 1999 pa je živel v Mariboru. Danes se po njem imenujeta športni dvorani v Novem mestu in v Mariboru, kjer imajo tudi trg z njegovim imenom.
Ave Triumphator
Ko sem bil leta 1956 šolar v četrtem razredu, nam je učiteljica Ema Kranjec, po navadi je bilo to zadnjo popoldansko uro pouka, z veseljem prebirala Jurčičevega Jurija Kozjaka in nam navdušeno pripovedovala o veličastnih sprejemih Leona Štuklja v Novem mestu, ki so mu jih Novomeščani pripravili vsakokrat, ko se je vrnil iz olimpijade. To sem si zapomnil za vse življenje … Po več kot 40-letih pa sem se kot prvi župan Mestne občine Novo mesto v Radencih prvič srečal Leonom Štukljem, ki je bil takrat star 98 let. Bil je drobne postave, vendar čil in zdravega duha. Na mene je napravil izreden vtis. Tako me je prešinila misel, da bomo ob njegovi 100-letnici rojstva pripravili še veličastnejši sprejem na Glavnem trgu v Novem mestu. In tako je tudi bilo: enkratno in nepozabno! Prireditev je pripravil režiser Matjaž Berger, ki jo je poimenoval »Leon Štukelj, Ave Triumphator«
Nemška zaseda pred Žužemberkom
Ob nekem drugem srečanju z Leonom Štukljem pa mi je pripovedoval o življenjski preizkušnji med drugo svetovno vojno jeseni leta 1943. Leon se je z nekaj znanci peš odpravil na obisk k sorodnikom iz Novega mesta v Zafaro pri Žužemberku. Nenadoma so se sredi poti znašli pred do zob oboroženimi Nemci, ki so »hajkali« za partizani. Situacija je bila napeta, saj bi Nemci lahko z enim samim rafalom pokončali vse ljudi, z Leonom vred. K sreči je Leon odlično govoril nemško, zato se je nemškemu oficirju predstavil, kdo je, in mu začel pripovedovati, da je bil športnik in da je nastopil in prejel kolajno tudi na olimpijadi v Berlinu leta 1936. To jih je rešilo. Oficir je postajal prijaznejši do Leona in njegovih spremljevalcev, saj je bil leta 1936 tudi on na olimpijadi v Berlinu, kjer je s pozornostjo spremljal prav telovadce …
Z Leonom Štukljem ostajam povezan v eshatoloških razsežnostih
Novomeščana olimpionika Leona Štuklja, ki so mu v rodnem mestu postavili lep spomenik, imam vedno v lepem spominu. Njegova sestra in starši so pokopani na pokopališču v Ločni v Novem mestu, kjer se ob njihovem grobu večkrat ustavim in se na poseben način z njimi in z Leonom Štukljem družim v eshatoloških razsežnostih. Leon je bil dober človek, spoštljiv in pozoren do vseh ljudi, ne glede na njihovo politično in versko prepričanje. Bil je uglajen in izobražen človek, s sogovorniki pa se je pogovarjal z izbranimi in tehtnimi besedami. Užival je v gledališču in pri poslušanju klasične glasbe. Do konca življenja je telovadil na krogih, ki jih je imel pritrjene na podboju vrat med dvema sobama …To mu je pomagalo, da je ostal čil in zdrav vse do svoje smrti.
Fotografije: Marko Klinc in splet
