Huda kriza NSi in spotikanje ob Janšo

Fraza »odvzeti volka iz okolja« je primer politične korektnostiK mojemu odzivu sta me spodbudila prispevka Matevža Sedeja Nobene potrebe ni, da se NSI spotika ob Janšo, da bi bila videti sredinska (23. 9. 2019 ) in Žige Stupica Huda kriza NSi – napačna politika, vodje, staroste in mnenjski promoviranci (24. 9. 2019). Z obema avtorjema ne nameravam polemizirati, saj imata vso pravico povedati svoje mnenje glede političnih odnosov v Sloveniji. Osebno nisem naklonjen polemikam, v katerih se pretirano kritično izražamo o posameznih osebnostih našega političnega terena. Vsekakor pa je nujno, da opozarjamo na očitne zdrse in napake vodstev t. i. pomladnih strank, ki so se začele že ob začetku osamosvojitvenega gibanja in se z enako mero nadaljujejo še danes. V tem smislu se pridružujem avtorjema, ki opozarjata na neprimeren način komuniciranja med SDS in NSi. Pridružujem se tudi mnenju o nepotrebnem spotikanju ob Janšo nekaterih vodilnih članov Stranke NSi, predvsem pa »pomladno« usmerjenega tednika Reporter.

Ivan Oman: »Kar sem povedal, sem povedal.«  In je umolknil.

Naj najprej omenim dve katastrofalni napaki, ki sta jih zagrešili stranki SKD in SLS v prvih letih osamosvojitve in demokratizacije Slovenije. Ko sem se leta 1991 vključil v tedanje politično dogajanje kot urednik Slovenca (najprej njegove priloge Sobotna branja), nisem mogel verjeti, kako porazno je bilo tedaj kadrovanje v stranki SKD. Nekaj takih potez je bilo usodnih tudi za ponovno obujeni časnik Slovenec, ki je zato žalostno ugasnil že čez nekaj let. Približno v istem času so usodno napako zagrešili tudi vodilni člani vodstva SLS. Kot eden od urednikov Slovenca sem bil povabljen na zaprti sestanek vodstva stranke, kjer je bila glavna točka združitev SLS in SKD v enotno stranko. Združitev je goreče zagovarjal njen ustanovitelj pokojni Ivan Oman. Mlajši člani vodstva, ki so vajeti prevzemali v svoje roke, so predlogu vneto nasprotovali ne glede na ugled in izkušnje gospoda Omana.

Ivan Oman je polemiko zaključil z besedami: »Kar sem povedal, sem povedal.«  In je umolknil. Do konca sestanka ni več spregovoril.

Lev Kreft: »Če ne bo šlo drugače, poznamo še druge metode.«

Tretja velika napaka se je zgodila zunaj obeh strank in jo pripisujem tudi že pokojnemu in visoko spoštovanemu dr. Jožetu Pučniku. V eni prvih številk omenjenega dnevnika Slovenec smo z njim za objavo pripravili intervju. Na vprašanje, kdaj bomo dokončno opravili s komunizmom, je odgovoril: »S komunizmom je konec, komunizma ni več.« Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Kako je tako visoko razgledana osebnost z doktoratom iz sociologije lahko izrekla tako usoden stavek. Ali g. Pučnik tudi med sedemletno zaporno kaznijo ni  prepoznal totalitarnosti in trdoživosti komunistične ideologije?

Eden od neposredno po osamosvojitvi najvplivnejših komunističnih funkcionarjev Lev Kreft je v neki družbi izrekel pomenljivo misel, ki je zvenela kot grožnja: »Če ne bo šlo drugače, poznamo še druge metode.«

Žal se tega niso zavedali tedanji najpomembnejši pomladni politiki Lojze Peterle, Jože Pučnik,  Marjan Podobnik in še kdo. Morda samo Ivan Oman in Janez Janša.