Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice Slovenijo do sedaj stale skoraj 300 milijonov EUR

2

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vsako leto sprejme okrog 240 pritožb iz Slovenije. Sodišče je Slovenijo obsodilo zaradi kršitev človekovih pravic v 332 primerih (93 %). Iz državnega proračuna je tako Slovenija do sedaj izplačala 295.644.418,49 evra odškodnine.

Velik problem v Sloveniji predstavlja poleg medijev tudi sodstvo. Pa ne zato, ker ne bi bilo ustreznih zakonov, temveč zato, ker tranzicija še ni povsem izpeljana in se zakoni ne izvajajo ali pa se izvajajo enostransko. Pravna država ne deluje, lahko celo trdimo, da v Sloveniji trenutno ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Medtem ko sodstvo ne zasleduje resničnih krivcev, so se vrstile kazenske ovadbe in postopki proti znanim predstavnikom pomladne strani, tako predstavnikom civilne družbe, politikom, novinarjem, teologom, ker so si pridržali ustavno pravico svobode govora.

Po osamosvojitvi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb

V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za to do sedaj ni imela dovolj časa, sledili pa so neprestani protesti. Vse še malo spominja na pretekle čase, ki si jih nekateri očitno želijo nazaj. Takrat so se na zatožni klopi znašli mnogi kritiki obstoječega enopartijskega sistema oz. posameznih ukrepov komunistične oblasti, da ne govorimo o nasprotnikih medvojnega in delno povojnega revolucionarnega nasilja. Del teh so seveda umorili, ne da bi jih postavili pred sodišče.

Sodbe so bile na montiranih procesih seveda že vnaprej določene v partijskih gremijih  ̶  in bile so izredno visoke. Pri izbiranju sodnikov je imela prednost politična primernost pred strokovno kvalifikacijo. V preiskavi, med procesom in v zaporu so bile kršitve človekovih pravic nekaj običajnega. Sodišča niso upoštevala prič niti gradiva v prid obtoženca niti ne motivov dejanj. Po potrebi so tudi ponarejali dokaze. Nihče od odgovornih za zločine v času komunističnega režima se ni zagovarjal na sodišču. Za pomočnika načelnika tajne policije Ozne po vojni in soodgovornega za povojne umore Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov.

Slovensko sodstvo ni doživelo lustracije

Ker v Sloveniji ni bilo lustracije, se po osamosvojitvi obremenjenim na odgovornih mestih ni bilo treba avtomatično umaknili. Ostali so in čakali, kaj se bo zgodilo, ob tem pa se je uničevalo arhivsko gradivo, ki bi pričalo o kršitvah človekovih in državljanskih pravic. Hvala bogu, ni jim uspelo uničiti vsega.

V nasprotju s slovenskim sistemom so po priključitvi vzhodne k zahodni Nemčiji pri osebah na družbeno in politično pomembnih položajih  ̶  pri članih vlade, v vojski, sodstvu, uslužbencih v javnih uradih in profesorjih na univerzah  ̶ preverjali, ali so nekoč bili v službi nemške tajne policije Stasi oz. so z njo sodelovali. To zakonsko preverjanje je nemški parlament podaljšal do leta 2030. Od leta 1991 do konca leta 2020 je arhiv Stasija na zahtevo javnih organov prejel 1.756.592 zahtev za pregled oseb, zaposlenih v javnih službah. Stasi je uspelo uničiti okrog pet odstotkov arhivskega gradiva, medtem ko ga je bilo v Sloveniji uničenega okoli osemdeset odstotkov.

Slovensko sodstvo v številnih primerih ne deluje po pravnih normah

Sojenje v Sloveniji ne poteka v razumnem roku, zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ustavno sodišče je leta 1995 ugotovilo, da »bivši jugoslovanski in v njegovem okviru slovenski ustavni in državno institucionalni sistem v nasprotju z izročili evropske pravne civilizacije ni postavljal v ospredje človekovih pravic in ni izoblikoval pravnih omejitev državni oblasti in njenemu nasilju« (U-I-158/94 z dne 9. 3. 1995).

Očitno se še nismo povsem oddaljili od tega sistema. Sodni postopki so še vedno dolgotrajni, izreki sodb so pogosto brez zadostne utemeljitve, delno celo brez vsake utemeljitve. Isti sodniki sodijo v pritožbah pa tudi v sodbah, ki jih pošilja višja inštanca v ponovno sojenje, kar je v pravni državi nedopustno. Prav tako tožilci sodelujejo v kazenskih postopkih, na katere bi lahko vplivali njihovi osebni interesi. Seveda v nasprotju s sodniki tožilcev v takih primerih ni mogoče zavrniti zaradi pristranskosti, kljub temu pa je v pravnih državah samoumevno, da v takih postopkih ne sodelujejo, ampak se iz takih postopkov že sami izločijo. V omenjenih primerih gre za zlorabo prava.

Sodniki so posredno ali neposredno obremenjeni s preteklostjo

Tako sicer v Sloveniji obstaja en sam lustracijski zakon, to je sodniški zakon, ki v 3. odstavku 8. točke določa, da tisti, »ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine«, nimajo pogojev za pridobitev trajnega sodniškega mandata, vendar se je zakon izvajal zgolj enkrat. Imeli smo sodnike, ki sicer ne bi smeli imeti trajnega mandata, tako npr. bivši predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša.

Da velik del sodstva v Sloveniji ne deluje po pravnih normah, veljavnih v demokratičnih državah, kažejo številni primeri. Najbolj znan, zdaleč pa ne edini, je proces Patria, ki je bil poskus izločitve neljubega vodje največje opozicijske stranke v Sloveniji iz politike. Spomnimo se še vsaj na primer Franc Kangler, ki je predmet tudi parlamentarne preiskovalne komisije, samo da je Ustavno sodišče ustavilo preiskavo proti sodnikom, in še na primer dr. Milka Noviča, ki je na podlagi zelo dvomljivih obtožb bil obsojen na 25 let zapora in od teh odsedel 40 mesecev. Sodnik, ki je Noviča končno oprostil, je bil deležen hudih pritiskov.

Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice Slovenijo do sedaj stale skoraj 300 milijonov EUR

V istem času, ko ni sodnega epiloga za dejanske grožnje s smrtjo na plakatih in v izjavah protestnikov proti predsedniku vlade, češ da gre za svobodo govora, je Ustavno sodišče sprejelo letos aprila diametralno nasprotno odločitev. Zgodovinar Jože Pirjevec se je pritožil na odločitev Vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča in višjega sodišča proti dr. Boštjanu Turku. Pirjevec je navajal, da so mu bile kršene človekove pravice, ker je Turk izpostavil neizpodbitno dejstvo, da se je Pirjevec še v času, ko to ni bilo več potrebno, podpisoval z Giuseppe Pierrazzi. Po lastni izjavi je svoje ime spremenil v prvotno stanje šele leta 2004.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil Turkov zapis v kolumni Reporterja leta 2011 Referenti in renegati delno oster, da pa ni šel prek pravice svobode izražanja, posebno zato ne, ker je Pirjevec javna oseba. Ustavno sodišče pa je v nasprotju z dotedanjo prakso (seveda v drugačni zasedbi) poseglo v oprostilno kazensko sodbo, ki je pa sicer ni moglo razveljaviti. Kljub dejstvu, da je avtor napisal nekaj, kar je res, naj bi bil po mnenju večine na ustavnem sodišču žaljiv in s tem v kolumni kršil človekove pravice.

Besedo ima sedaj Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), na katero se je Turk obrnil zaradi kršitve svobode izražanja. Treba je dodati, da ESČP vsako leto sprejme okrog 240 pritožb iz Slovenije. Do konca leta 2017 je bilo na Evropskem sodišču za človekove pravice vloženih kar 9238 pritožb. Sodbo je izdalo v 353 primerih do konec leta 2017, tri pa še leta 2018. Slovenijo je obsodilo zaradi kršitev človekovih pravic v 332 primerih (93 %). Iz državnega proračuna je tako Slovenija do sedaj izplačala 295.644.418,49 evra odškodnine.

2 KOMENTARJI

  1. Problematične so zlasti tiste sodbe slovenskih sodišč, ki jih je EU sodišče razveljavilo zato, ker so v neskladju z znano sodno prakso evropskega sodišča ob odločanju slovenskih sodišč.

  2. […] Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico. Izbrisani podjetniki niso našli pravice na slovenskih sodiščih, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. […]

Comments are closed.