Slovenija pred novim valom ideološkega nasilja?

Milan Kučan, Branko Masleša in Janez Stanovnik / Vir: Facebook
Milan Kučan, Branko Masleša in Janez Stanovnik / Vir: Facebook

Zgodovina in življenje nudita ogromno izkušenj, da je oblast mamilo. Posamezniki, ki so povsem normalni in prijetni, v trenutku, ko v družbi ali službi dobijo moč nad nami, izgubijo samokritičnost. Prepričani so, da so s tem postali najpametnejši, najbolj izobraženi, najpravičnejši … vse do tega, da so najlepši. Zato vračanja v stanje normalnega državljana ne prenesejo, ampak postanejo mora družbe.

V Sloveniji je najbolj razvpit primer nekdanjega predsednika Kučana, ki se s stanjem nekdanjega oziroma »starega« predsednika ne more sprijazniti, ampak skuša še vedno vladati iz ozadja. Opozorilo, da je ob vzpenjanju treba misliti na sestopanje, je za mnoge nedojemljivo.

V Sloveniji so razmere zapletenejše, ker je nekdanja komunistična oblast vsilila prepričanje, da obstaja več resnic. Le tako lahko vzdržuje prepričanje, vsaj med svojimi pristaši, da so vselej ravnali pravilno. Relativiziranje resnice, njeno izenačenje z lažjo, je pravzaprav njeno bistvo. To potrjuje tudi izrek, da bi bilo komunizma takoj konec, če bi bila laž vsaj za pet minut prepovedana.

Svetovni komunizem, ki enkratno izrablja socialne krivice in privablja socialno preobčutljive ter naivne ljudi, tudi zato mora biti odpravljanje nepravičnosti temeljno načelo vsake odgovorne politike, je, kot vsaka totalitarna oblast, dvignil vrednost oblasti in njene politike nad vse. Njegovi voditelji so nadljudje, utelešena božanstva in tako, skrajno nekritično in ubogljivo, jih je treba tudi sprejemati in se do njih obnašati. Zato v totalitarnih režimih in komunizmu ne sme biti opozicije. Še posebno jo sovraži v lastnih vrstah. Znani sta prepričanje in praksa slovenskih komunistov, da je politika nad vsem, da ni zavezana do ničesar, samo do sebe. Politika je edina resnica! Zato je nič ne more ali ne sme ovirati, še najmanj zakonodaja ali ustava. Njena temeljna naloga je svet spreminjati v skladu z ideologijo.

Razmeroma dolg uvod je bil potreben, da pojasnimo ozadje dvotretjinske oziroma ustavne večine slovenskega parlamenta, ki hoče onemogočiti katoliške osnovne šole. Trenutno sta dve in v njih je nepomembno število učencev, toda katoliški sta. Izvajata isti učni program kot državne, zato je ustavno sodišče že pred leti sprejelo sklep, da jih država ne sme financirati le 85 %, ampak 100 %. Le stroške posebnega izobraževanja lahko prevalijo na starše. V Sloveniji morajo starši oziroma Cerkev vzdrževati tudi šolske stavbe. Za državo je katoliška šola skoraj pol cenejša od državnih.

Komunisti se z odločbo ustavnega sodišča, da mora država osnovne šole, ki izvajajo isti državni program, enako financirati, ne strinjajo. Zavedajo se, da so otroci za ideološko oblikovanje najbolj primerni. Prav zato se tako dolgo in počasi ločujemo od komunizma, ker smo bili v njem vzgojeni. Odločili so se, da določbe ustavnega sodišča ne bodo izpolnili, ampak jo izigrali s spremembo ustave. Sklicujejo se na enakopravnost, proti elitizmu. Resnica je drugačna. Privatna osnovna šola, ki bi jo morali večinsko financirati starši, ustvarja neenakost šolstva, ker si jo lahko privoščijo samo bogati. Cerkvena osnovna šola, ki jo financira država, ni in ne more biti vir neenakosti. Njihova laž prihaja ob dejstvu, da leta in leta čakamo na specialistični zdravniški pregled v državnih bolnicah, ker za privatne zdravnike nimamo denarja, mnogi ga ne dočakajo, najbolj do izraza.

Slovenija je nepravna država. Sedaj bo še neustavna. To je toliko bolj tragično, ker je na čelu njene vlade ustavni pravnik dr. Miro Cerar. Na oblast je prišel zaradi obljub, da bo moralo, zakonodajo in ustavnost dvignil nad vse. Kot komunisti, ki so s sklicevanjem na »ljudsko demokracijo« uvajali najhujši totalitarizem.

Komunisti so na volitvah vedno v prvih vrstah. Slovenska volilna abstinenca dobiva zato tragično razsežnost.

Pripis uredništva: Članek je bil najprej objavljen v Naši luči, letnik 67, številka 1.