Jože Pirjevec in hudičeve podrobnosti njegovih partizanskih fantazij

Foto: Ivan Buvinić

Ob vsem upoštevanju velikih naporov, ki jih je imel Jože Pirjevec pri pisanju Partizanov, lahko sklenemo, da bo zaradi zastarelosti koncepta, ideološke pristranosti, raznovrstnih pomanjkljivosti in številnih dejstvenih napak v Partizanih bolela glava marsikoga. Zato o vsem tem predlagam nadaljnje strokovne pa tudi vsakršne druge razprave. Tudi o tem, ali so Pirjevčevi Partizani v čast ali sramoto SAZU.

»Dr. Repe je stopil v studio, ne da bi pozdravil ali pogledal dr. Griesserjevo ali mene (pa nismo v sporu), tudi odšel je tako. Delovalo je sovražno – kam to pelje?« se je pred kratkim vprašal dr. Jože Možina. 9. marca 2009, ko smo se srečali pred televizijskim omizjem, se je akademik prof. dr. Jože Pirjevec rokoval s prisotnimi, meni pa je rekel, da mi ne da roke.

Ko kritične pripombe niso sprejete kot dobronamerne

Tako Božu Repetu kot Pirjevcu sem omenil nekaj kritičnih pripomb. Repetu za vsebinsko ubožni knjigi S puško in knjigo ter knjigo ob stoletnici univerze v Ljubljani, Pirjevcu pa sem posvetil nekaj oddaj Moja zgodba na Radiu Ognjišče. Doslej nista odgovorila, se ne rokujeta.

Oddajo 8. aprila 2009 smo posvetili Pirjevcu, ki me je tožil, ker sem ugovarjal njegovemu zagovarjanju vojnih zločinov partizanske strani. Dogodek, ki je bil konec aprila 1945, je namreč postavil v začetek maja, metanju umorjenih v jamo pa je rekel pokop.

Podobne težave s hudičem, ki se skriva v podrobnostih, je imel Pirjevec tudi s knjigo Tito in tovariši. V štirih oddajah pod skupnim naslovom Titoistični cirkus sem septembra 2011 dokazoval, kako daleč od znanosti je navdušenje nad Titom zaneslo spoštovanega akademika, profesorja, politika.

Še bolj je potonil v Partizanih (Cankarjeva založba, 2020). Okoli 950 strani uvedejo besede o neverjetnih potovanjih skozi fascikle, o takih in drugačnih raziskovalnih avanturah. Pirjevec nam ponuja množice utrinkov iz zelo različnih virov, bogate literature, posebej so zanimiva preigravanja, kakšne vse kombinacije so imeli okupatorji, zavezniki, komunistična in protikomunistična stran ter drugi igralci v balkanski zmešnjavi. Velikanski kup gradiva ponuja marsikaj zanimivega.

Pirjevec, kronist s plašnicami?

Pirjevec sledi toku dogodkov in se premika po posameznih ozemeljskih in tematskih poglavjih. Tako smo v Ljubljanski pokrajini in na začetku upora pa že v Črni gori, nato pri operaciji Enigma in hop v Srbijo in na Hrvaško.

To, kar uvršča Pirjevca med metodološko zastarele avtorje, pa je njegova delitev sveta po preživeti polarizaciji rezistenca – kolaboracija, revolucija – protirevolucija, osvoboditelji – izdajalci. To je vzorec, ki onemogoča spoznavne preboje. Prav tako ne upošteva preprostega dejstva, da stalinistična revolucija v Jugoslaviji s koncem vojne šele začenja uresničevati svoje končne cilje. Če nehaš pripoved s pomladjo 1945, onemogočiš ustrezno primerjavo med delovanjem in posledicami nacionalsocializma, fašizma in stalinistične faze titoizma (slednja traja še desetletje in več po koncu vojne).

Pirjevec je posvetil knjigo manom Janka Pleterskega in Dušana Bibra. Pri prvem med literaturo o partizanih ne navaja knjige Narodi, Jugoslavija, revolucija (pa je po utopičnih ciljih precej podobna Partizanom), pri drugem pa navede kar trideset besedil. Biber, ki je sicer umrl letos, je naveden tudi kot (posthumni?) recenzent. Oba in še drugo slovensko tovarišijo opisuje kot svoje zvezde vodnice. Njihov skupni imenovalec je, da so ostajali ujeti v ideološko kletko sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

Pirjevec z netočnimi podatki, ideološko pristransko karakterizacijo

Pirjevec sicer navaja številne podatke in ocene, ki bi jih ti mentorji težko sprejeli. Tako v sklepni besedi poudari, da so množični umori vojnih ujetnikov in civilistov po vojni za stalinistično vodstvo partizanskega gibanja »poraz, od katerega si niso nikoli opomogli,« da so se tudi oni sami dušili »pod jarmom diktature« …

Toda na drugi strani Pirjevčevi navijaški izpadi celo presegajo njegove mentorje. Tisti, ki dezertirajo od partizanov k domobrancem, so po Pirjevcu »kmečki ljudje, polizobraženi nemaniči«. Hujskajo pa jih »derviško vdani laiki, tercijalske ženske in inkvizitorski fanatiki«.

Lambert Erhlich je kar »edini kvizling v zasedeni Evropi«.

Itd., ipd. Ali niso take karakterizacije osovraženih drugih pristajanje na Kardeljevo »čiščenje« v duhu genocidnega uničevanja manjvrednih bitij?

Uboga Slovenija in bratske republike

V Partizanih beremo, da pri razmahu partizanskega gibanja v Ljubljani »ni imelo postranske vloge tistih 15.000 slovenskih beguncev, ki so se pred vojno iz Julijske krajine zatekli v Ljubljano in so bili odločno protifašistično usmerjeni«. Vir te trditve naj bi bil članek Toneta Ferenca. Vendar Ferenc piše o prihodu »beguncev z nemškega in madžarskega zasedbenega območja«. Torej ne gre za primorske begunce, ampak za gorenjske, koroške, štajerske in prekmurske. Takih vratolomnih, začetniških napak v Partizanih kar mrgoli.

Na nekem mestu navaja, da so partizani do poletja 1942 umorili v Ljubljanski pokrajini 250 oseb, na drugem pa, da so v valu revolucionarnega terorja spomladi 1942 samo na osvobojenem ozemlju Ljubljanske pokrajine umorili »od 350 do 500 ljudi«. Pa vendar Pirjevec pozna knjigo Jožeta Možine, ki našteje več kot tisoč umorjenih civilistov v Ljubljanski pokrajini do poletja 1942. In dokaže, da so komunisti s takim terorjem izzvali ljudsko vstajo podeželskega prebivalstva proti sebi in s tem državljansko vojno.

Nekaterih virov in literature ni na seznamu; pa še o merilih za izbor fotografij

Na seznamu virov in literature za Slovenijo manjkajo številna temeljna dela. Pa naj gre za Sodobno slovensko zgodovino Inštituta za novejšo zgodovino ali za Razdvojeni narod Tamare Griesser Pečar ali pa za spregled celotnega korpusa Knjižnice NOV in POS. Da ne omenjamo temeljnih del o okupatorskem terorju, posameznih tematskih obravnav partizanskega gibanja itd. Pirjevec ne upošteva niti popisa žrtev druge svetovne vojne in stalinistične revolucije Inštituta za novejšo zgodovino.

Omenimo še, da se sprašujemo o merilih za izbor fotografij in se čudimo nekaj nerazumljivim napakam pri podnapisih.

Ali fotografija pištole, s katero je bil umorjen ban Marko Natlačen, časti bratomorni zločin?

Podobno porazno stanje poznavanja virov in literature kot za Slovenijo je žal tudi za druge nekdanje jugoslovanske republike.

Kje Pirjevec izgubi partizane in komuniste?

Pirjevec poudarja, kako brezobzirno so komunisti prevzeli partizansko gibanje v najbolj stalinistični totalitarni maniri. Vendar je težava drugje. Razen opisov dvornega kroga stalinistične elite ne pove dosti ne o partizanih ne o komunistih. Tako ne navaja popisa partizanov leta 1941 v Sloveniji, ki ga je minuciozno obdelal Ivan Križnar. Tragično je, da ne razume, da v partizanskem gibanju niso imeli statusa borca le vojaki partizanskih enot in politični policisti, ampak tudi cela vojska poklicnih političnih organizatorjev partizanskega gibanja in oboroženih pripadnikov drugih organizacijskih oblik – od polvojaških do oblastnih.

Pirjevcu številke ne pomenijo veliko. Če navede, da partizanska vojska v nemških operacijah po kapitulaciji Italije izgubi okoli dvajset odstotkov moštva, bi lahko še dodal, da to pomeni izgubo okoli pet tisoč oseb. Toda Pirjevca partizanska vojska ne zanima niti toliko, da bi nam povedal, koliko je bilo slovenskih partizanov. Ali meni, da jih je bilo sto tisoč ali osemdeset tisoč ali kaj tretjega?

Pirjevec zamolči, da je veliko članov partije po vojni izstopilo

Še bolj kot partizani izginejo komunisti. Nič o tem, kako se žrtvujejo, kako z množičnim sprejemanjem v Komunistično partijo in Zvezo komunistične mladine zagotovijo popolno komunistično dominacijo v partizanskem gibanju. Nič o njihovih povojnih poteh niti nič o tem, da večina sprejetih med drugo svetovno vojno po njej tako ali drugače zapusti Komunistično partijo oz. Zvezo komunistov.

Tudi pravne ocene statusov in ravnanj vojskujočih se strani se Pirjevec raje izogne, bolj moralizira. Morda bi mu lahko zastavili praktično vprašanje:

Ko so ogroženi ranjenci v jami Ogenjca, jih bolničarka Mimi postreli. Ali je prav, da njeno dejanje slavijo kot vrednoto NOB, ali bi jo morali po pravnih standardih obravnavati kot vojno zločinko?

Je Pirjevec s svojimi Partizani v čast ali sramoto SAZU

Na nekaj več Pirjevčevih partizanskih težav sem opozoril tudi v oddaji Moja zgodba dne 21. junija 2020.

Ob vsem upoštevanju velikih naporov, ki jih je imel Pirjevec pri pisanju Partizanov, lahko sklenemo, da bo zaradi zastarelosti koncepta, ideološke pristranosti, raznovrstnih pomanjkljivosti in številnih dejstvenih napak v Partizanih bolela glava marsikoga. Zato o vsem tem predlagam nadaljnje strokovne pa tudi vsakršne druge razprave. Tudi o tem, ali so Pirjevčevi Partizani v čast ali sramoto SAZU.

vir: Slovenski Čas, julij 2020