Epidemija covid-19: samo za prave voditelje

11
Dobro je, da je vlada reaktivirala Jelka Kacina: pojav njegovega obraza je za vse tiste, ki se spomnijo vojne za samostojnost, znak, da gre zares – kot je to povedala tudi v maske odeta prva seja vlade. Poleg tega ima Kacin sposobnost tistega moralno sprejemljivega spinninga, ki dviga zaupanje. Dobra rešitev, ki kaže, da Janša zna razmišljati široko, je tudi izbira Lahovnika. Foto: STA

Komaj teden je v sedlu nova vlada – desno-leva vlada, in ne desna, kot se nas trudijo prepričati mainstream mediji. Vlada je v naglici zavihala rokave in že uveljavila vrsto ukrepov za obvladovanje epidemije covid-19, tam, kjer je prejšnja vlada delovala precej zmedeno in že skoraj omagala.

Epidemija covid-19 izpostavila slabosti varnostnega sistema države

Epidemija covid-19 je izreden izziv za vsako državo, pri nas pa je izpostavila dolgoletno zanemarjanje sistemov, ki državo delajo močno, zlasti varnostnega sistema v najširšem smislu: država v skladiščih nima mask; v krizi ne more računati na kaj več kot na gole roke in dobro voljo slabo opremljene vojske; nima transportnih, zlasti letalskih kapacitet, s katerimi bi hitro in učinkovito dostavila potrebno medicinsko opremo (brez dubioznih posrednikov kot je to bilo v primeru mask, za katerega bi bilo bolje, da bi ga minister Matej Tonin širši javnosti zamolčal); ima po svetu sila skromno mrežo majhnih veleposlaništev itd. Da ne govorimo o javnem zdravstvenem sistemu, ki se glede na vse pravzaprav v teh dneh drži izredno dobro.

Poleg tega ima Slovenija pre-normiran pravni sistem, ki je hkrati izredno tog, zagotovo preveč tog za takšne krize: vlada trepeta v strahu, kdaj bo opozicija (tista opozicija, ki se naslanja na dediščino prejšnjega nedemokratičnega sistema) v ukrepih omejevanja gibanja zaslutila drobne kali domnevnih permanentnih avtokratskih tendenc predsednika vlade. To dobro vidimo na primeru razmišljanj o aktiviranju 37.a člena zakona o obrambi, ki ga demonizira tista opozicija, ki ji je blizu na vojsko oprt režim nekdanjega generala Chaveza ali prejšnji sistem, oprt na JLA.

Čeprav bi bil namen aktivacije tega člena predvsem policijo razbremeniti varovanja meje, velike večine zdravorazumsko mislečih ljudi zagotovo ne bi motila tudi prisotnost vojske na ulicah, če bi bilo to potrebno: ne moti liberalne Francije, ne moti ljudi pod levo vlado v Španiji ali levo-populistično vlado v Italiji. Ta kriza je zato tudi priložnost, da Slovensko vojsko spet začutimo kot svojo.

Očitno in razumljivo je, da se tretja Janševa vlada še vzpostavlja in nekoliko išče

V akutni krizi, s katero se sooča, še ni uspela postaviti niti vseh državnih sekretarjev. Pohitela je z zamenjavo direktorja policije in načelnika generalštaba, čeprav bi očitno bila bolj nujna menjava direktorja Sove, če mu predsednik vlade ne zaupa do tolikšne mere, da ga ne imenuje niti v Svet za nacionalno varnost, kjer mora biti direktor nacionalne obveščevalne službe eden ključnih članov, v vsaki državi.

Tisti, ki Janeza Janšo dobro poznajo, pravijo, da je nagnjen k mikromenedžmentu, zato mu včasih kljub izjemni samodisciplini kaj uide iz rok: v sedanjih razmerah, ki so nekajkrat težje od običajnih, je tveganje za kaj takšnega toliko večje. Drugič spet, kljub briljantnemu političnemu čutu včasih prisluhne nerazumnim glasovom: le kdo mu je svetoval tako hitro (sicer nedvomno potrebno) zvišanje plač funkcionarjem (četudi ne sebi!). Veliko bolje bi naletel, če bi vlada takoj zvišala plače zlasti zdravstvenim delavcem, ki so v teh tednih (in mesecih) najpomembnejši za državo. Popravo te naloge je sicer vlada naredila takoj.

Dobro je, da je vlada reaktivirala Jelka Kacina: pojav njegovega obraza je za vse tiste, ki se spomnijo vojne za samostojnost, znak, da gre zares – kot je to povedala tudi v maske odeta prva seja vlade. Poleg tega ima Kacin sposobnost tistega moralno sprejemljivega spinninga, ki dviga zaupanje. Dobra rešitev, ki kaže, da Janša zna razmišljati široko, je tudi izbira Mateja Lahovnika.

Širino pa bo moral predsednik vlade pokazati tudi tako, da se bo – zlasti v teh časih – znal ugrizniti v jezik in se ne odzvati na vsako bedasto opazko iz medijev ali opozicije, ki itak preži le na napake; konec koncev ima predsednik vlade dovolj drugih skrbi.

Epidemiji covid-19 še ni videti konca, a po tej krizi nič več ne bo tako, kot je bilo

Janša mora sprejeti, da je sedaj predsednik vlade, ne več dolgoletni voditelj opozicije. Z mediji mora hočeš-nočeš delati; na novinarskih konferencah je pač treba novinarje posesti na način, da sebi in drugim ne bodo grožnja za zdravje. Če ne gre drugače, bi lahko vlada z mediji pripravila interaktivno video konferenco. (Verjeti ali ne, država, ki so jo bila pred prejšnjo vlado polna usta umetne inteligence, je dejansko precej bosa pri tako preprosti stvari kot so video-konferenčne zmogljivosti.)

Po enem tednu vlada dela hitro: medtem ko opazuje, ali bodo ukrepi za zajezitev epidemije pričeli dajati prve plahe sadove (ali pa bo potrebno poseči po še ostrejših), se je zelo hitro odzvala s pripravo paketa ukrepov, ki bi preprečili najhujšo gospodarsko škodo. Tu ima SDS priložnost, da se bolj uveljavi kot stranka, ki ji je blizu (tudi) ekonomija.

Epidemiji covid-19 še ni videti konca, a komentatorji po vsem svetu že zatrjujejo, da po tej krizi nič več ne bo tako, kot je bilo. Dejansko česa takšnega po španski gripi pred sto leti Evropa še ni izkusila, vendar je v današnjem globaliziranem in hipermobilnem svetu psihološki učinek spremenjene urbane krajine še veliko večji.

Nemoč zdravstvenega sistema in znanosti se zdita, vsaj na prvi pogled, primerljivi s stanjem pred sto leti: ne moremo se več zanesti, da bo zdravstvo lahko zares poskrbelo za vse, in zdravila (najverjetneje) ni. Nekateri že pišejo o novem ravnotežju med globalnim in lokalnim.

Vlado čaka mukotrpno delo odpravljanja posledic krize

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo. 

V in po krizi bo prostor za različne skrajnosti. V slovenskem kontekstu bodo krila dobili zagovorniki etatizma in državnega lastništva, ki pa bodo na vso moč ugovarjali upravičenim zahtevam tistih, ki opozarjajo na šibkost te države na področju varnosti, vojske in policije, pripravljenosti na krize. Velik izziv – med državami in med državljani – bo odločitev med zapiranjem vase in solidarnostjo, tudi med demokracijo in populizmom. Slovenija, ki iz zgodovine pozna predvsem dolgo obdobje levega avtokratičnega populizma, hkrati pa ima v vseh sferah javnega življenja še vedno dominacijo levica, je zato najbolj nagnjena tveganju v levo usmerjenih anti-demokratičnih odklonov. Saj res, kdo neki bi lahko podprl tak odklon v desno: Državni zbor, kjer sta SDS in NSI v manjšini? Delo, Dnevnik in RTVSLO? Nevladne organizacije, ki so na okopih ultra-levice?

Opozicija ima možnost, da z (oblastno motivirano) preobčutljivostjo za vlogo represivnih organov in za nujno omejevanje svoboščin v epidemiji državo, ob pomoči nekakovostnih ali tudi preprosto transmisijskih medijev, pahne v kaos. Če se bo tega vendarle vzdržala, pa čaka vlado predvsem mukotrpno delo odpravljanja posledic krize.

Spomin volivcev je kratek, slovenskih še posebej, saj nimamo ne mnenjskih voditeljev ne medijev, ki bi spomin gojili. Ni prav veliko možnosti, da bi na naslednjih volitvah volivci sedanjo vlado nagradili. Ali pač? Se bo uspelo Janši in Toninu, zlasti njima, uveljaviti kot voditeljema v enkratnih časih?

11 KOMENTARJI

  1. Ni tako hudo. Problem je treba razumeti predvsem kot priložnost. Če prejšnja vlada ni ustrezno dimenzionirala videokonferenčne zmogljivosti, se to javnosti poudari tako, da vlada zaprosi za tehnično pomoč Univerzo v Ljubljani, Inštitut Jožef Stefan in/ali druge prejemnike državnega denarja (in nikakor zasebne donatorje, da se ne ustvari vtis korupcije).

    • Kakšen bo “vtis”, ni treba ugibati, to že vemo.
      Popolnoma onemogočiti Janšo in v nulo zminimizirati desnico, da bo postala strančica, ki na volitvah nima nobene teže in zato ne more nikoli in nikdar priti na oblast, je strateški cilj tistih, ki državo vodijo iz ozadja, levico pa uporabljajo kot lutko svojih interesov.
      Njihova diktatura traja že več kot osemdeset let, demokracija pa je le navidezna – zgolj zaradi “vtisa”…

      Jasno, da o demokraciji ne more biti govora, če se opcije na oblasti ne menjavajo že osem desetletij.
      Zato je pravzaprav smešno ko novinarska krdela do onemoglosti poudarjajo, kakšna huda nevarnost preti “demokraciji” od Janše in desnice. Nevarnost preti kvečjemu obstoječemu levemu totalitarizmu, ki ni nič manj živ kot pred petdesetimi leti, ko smo odkrito bili pod peto boljševističnega režima. Zato je in bo “antijanša” edini program levih strank.
      Do kdaj bo tako, lahko trikrat ugibate…

      • Ph! Nevarnost za drzavo in ljudstvo so tisti, ki so se v marcu sirili laz, tudi s pozicije oblasti in njenih medijskih in “strokovnih” (Nijz) sluzabnikov, da gre za eno malo gripico, da ni razloga za skrb, ne za zapiranje lokalov, sol. In laz, da imamo dovolj zascitnih sredstev na voljo. In da zascitne maske niso potrebne oz ne sluzijo namenu.

        Na sodisce bi si zasluzili ti! Ali pa da bi vsaj ljudstvo spregledalo in se vecinsko nehalo pustiti voditi lahkomiselnezem, pubertetnikom in diletantom!

        • Na sodišče! Pa ti si pravi mali revolucionar. 🙂
          In eden največjih hujskačev tu na tem portalu.

  2. Naj vprasajo Italijane, koliko jih moti, da pri njih vojska pomaga v tej strasni krizi. Brezglavi omejenci, zaprti v svojem slonokoscenem stolpu levicarske ideologije, predsodkov, nansalnosti in paranoj! Seve, da bo vojska morala pomagat, cim tezje bo, tem vec. Samo prav veliko je nimamo, pa se vec kot polovica jih je ali oficirjev ali uradnikov.

  3. Vecji problem je sicer popolna nepripravljenost in pomanjkanje glede zascitne opreme. Majhne rezerve prostih respiratorjev na prvem mestu. In majhne kadrovske rezerve. Intenzivistov, anesteziologov, medicinskih sester na teh oddelkih. Te kadre je pac treba imeti, dolgorocno planirati, da jih imas. Tudi s placno politiko. Ne more biti vsak druzboslovni cvekac, npr rezimski trobilec v mediju, placan kot recimo specialist intenzivist ali anesteziolog. Ce pa je tako, pa ti dragoceni kadri uidejo v drzave, kjer jim je to jasno.

    • “Ne more biti vsak druzboslovni cvekac, npr rezimski trobilec v mediju, placan kot recimo specialist intenzivist ali anesteziolog. ¨”

      Že res, ampak strici potrebujejo ravno te čvekače in trobilce, da kot psi čuvaji čuvajo politično-mafijski režim, za zdravnike jim ni mar.
      Ko bodo potrebovali zdravniško pomoč, bodo itak šli v Švico ali Avstrijo ali kam drugam. Torej, koga bodo plačali bolje?

      Šarec tudi ni dvignil plač ravno javnemu sektorju kar tako, ker se je tisti dan tako zbudil.

  4. Takoj, ko sem slišal novico, da je Kacin imenovan za glasnogovorca kriznega štaba, sem pomisli, da je to priznanje Kacinu za njegovo vlogo ministra za informiranje v Demosovi vladi, posebno pa še za njegov dobro namazan jezik na tiskovkah v CD med slovensko vojno. V tej vlogi je dobil tričetrt te vojne.

    • Koristna tedaj in odlicno izpeljana, ampak realno propagandna in deloma manipulativna vloga Kacina. Imam zadrzke. Se vecje zadrzke imam do karakterja te osebe, ki jo je pokazal ob in po Depali vasi. Vseeno, vedno je upanje, da se clovek spremeni na bolje.

Comments are closed.