Drago K. Ocvirk: Dolanc je mrtev, naj Dolanc dolgo živi!

15
Ne, nihče razen njega nima pravice do oblasti, samo on lahko vlada, on Dolančeva zadnja metamorfoza.

Ob smrti kralja so naznanili: »Kralj je mrtev, naj kralj dolgo živi!« V klasičnem delu o Dveh kraljevih telesih je zgodovinar Kantorowicz pokazal, da kraljevo fizično telo umre kot sleherno človeško, da pa njegovo duhovno telo presega zemeljsko in je simbol njegove službe kot veličanstva z božansko pravico do vladanja. Teorija o dveh kraljevih telesih je tako omogočala nadaljevanje, kontinuiteto, monarhije tudi po kraljevi smrti. In prav to je strnjeno povzemalo naznanilo: »Kralj je mrtev, naj kralj dolgo živi!« Kantorowicz še pokaže, da se je na tej teološki viziji sčasoma izoblikovala teorija moderne države, v kateri je suveren ljudstvo.

Komunisti so to srednjeveško politično teologijo sprevrgli v karikaturo, po kateri jim je znanost (ta je zamenjala Boga) dodelila suvereno oblast na vekov veke amen. Jugo partija je npr. gradila svojo legitimnost po Titovi smrti z zaklinjanjem: »Po Titu, Tito!« Čeprav fanatikov, ki se še naprej tako zaklinjajo, ne manjka, pa ima med našimi politiki in teoretiki vendarle neprimerno več privržencev Stane Dolanc.

Dolanc živ bolj kot kdaj koli

Sedaj, po Šarčevem pobegu iz koalicijskega »Iraka«, ko se nakazuje tudi možnost nove vladne koalicije, je namreč Dolanc živ bolj kot kdaj koli. Njegovo fizično telo bo sicer moralo čakati na vstajenje ob koncu časov, njegovo duhovno telo pa je znova živo med nami. Kot kak avatar – nova, okoliščinam primerna pojavna oblika hindujskega mitološkega bitja – se namreč pojavlja v političnih praksah in osebnostih. Tokrat ga pooseblja veselični protibabji imitator s svojim spremstvom.

Kaj je pravzaprav počel Dolanc, da njegov duh še zdaj straši po državi? Gospod je bil strah zbujajoči watchdog, varuh partijske totalitarne oblasti in njenih privilegijev. Pri tem ni izbiral ne sredstev ne besed, ko je bilo treba likvidirati tiste, ki bi si drznili postaviti pod vprašaj totalno oblast partije. V kolektivni spomin se je zapisal z grožnjo (1972) vsem, ki bi si upali pomisliti na demokracijo:

»Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.«

Da misli resno, je spomladi 1984 spoznalo 28 ljudi v Beogradu, ki jih je strpal v pripor, ker so se udeležili predavanja Milovana Đilasa. Enega od priprtih so čez nekaj dni našli mrtvega, šestim pa so sodili. Seveda ni to edina odlika tega »bulldoga«, kot so ga imenovali za hrbtom.

Stara omrežja hitro pokrpali in z njimi prepredli demokratične institucije

Prav Dolanc naj bi Udbi naročal umore političnih emigrantov in protirežimskih aktivistov po Evropi. Pod njegovo osebno zaščito je bil tudi udbovski agent in poklicni morilec Željko Ražnatović-Arkan. Dolančevi protežiranci na čelu slovenske partije niso hoteli zaostajati za svojim botrom in so dali uprizoriti sodno farso pred vojaškim sodiščem (1988). To je četverico JBTZ poslalo v zapor, da bi tako zastrašilo tiste, ki niso več ponižno sklanjali glav pred domačimi despoti.

V to ozračje zastraševanja, v katerem pa je že pihljal vetrič upanja, da bo šel komunizem po gobe, je januarja 1990 zadonel zdrav slovenski glas: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo!« Ivan Oman se je v Cankarjevem domu uprl dogmi o partijskem oblastnem monopolu in dal vedeti, da oblast pripada ljudstvu. Komunisti, ki jim samostojnost Slovenije ni nikoli bila intimna opcija, so se potuhnili in čakali svojo priložnost. Dobili so jo, ko je razpadel Demos, in se vrnili na oblast.

Stara omrežja, ki so se kljub raztrganinam ohranila, so hitro pokrpali in z njimi prepredli demokratične institucije. Času in okoliščinam primerno niso več javno trobili po Dolančevo, »da smo pri nas na oblasti mi, komunisti«, marveč počnejo to po tiho, iz ozadja. Ni jim namreč pomemben način, kako to počnejo, marveč jim je le do tega, da so pri tem uspešni. Šteje uspešnost njihovih omrežij, globoka država, kamor se steka davkoplačevalski denar, kjer se snuje delovanje države in ustvarja splošno ozračje, v katerem lahko oni dihajo s polnimi pljuči, medtem ko jim je prav vseeno, če se navadni državljani v njem dušijo.

Dolančevi avatarji

V našem (zahodnem) svetu, kjer zaenkrat nekaj veljajo človekove pravice, vladavina prava in demokracija, so Dolančeve metamorfoze prilagojene tem prevladujočim merilom in zahtevam. Le tako je namreč mogoče »legitimno« ohranjati oblastni monopol. Če je bila družba pod Dolancem prestreljena s tajnimi službami, Udbo in Kosom, pa zdaj to vlogo opravljajo omrežja globoke države. Z njimi so prestreljeni vsi državni in družbeni podsistemi, krepko pa jih podpirajo dominantni mediji in leva intelektualna srenja, ki se drenja okoli državnega korita. Prav mediji in intelektualci so ključni pri ustvarjanju ugodnega gojišča za monopolno oblast.

Avatar 1: Spomenka Hribar in manifest Ustavite desnico

Med Dolančevimi avatarji ni mogoče mimo Spomenke Hribar in njenega manifesta Ustavite desnico (1992). V njem zahteva ukinitev menjave političnih opcij na oblasti in s tem ukinitev demokracije. Ta manifest je časom primerna ponovitev Dolančevega »pri nas smo na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo«. Z njim je Hribarjeva popljuvala Omanov »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo!« Ko sem prebiral neko njeno razpredanje o Janševi pokvarjenosti in delitvi duhov, mi je prišlo na misel, da se Hribarjeva gleda v ogledalo in pripisuje svoje lastnosti tistim, ki jih sovraži:

»Samoumevnost, da imam Jaz (Mi) absolutno prav, da imam(o) Resnico v zakupu, kar nam daje Pravico, da odločamo o življenju in smrti soljudi. Ta samoumevna, vulgarna samo-prepričanost predpostavlja, da tisti, ki tako misli ali se tako počuti, nima nobene distance do samega sebe, da se ne vidi kot smrtnika med smrtniki in da v sebi nima nobene tolerance in ne sočutja z drugimi ljudmi. To pomeni, da tak človek ni spravljen s samim seboj kot smrtnikom, ampak se ima za nekaj »več«. On ve, kaj je Prav in kaj je Res! Ta nespravljenost s samim seboj, ki ima za posledico nespravljivost z drugimi, je temeljno gonilo nestrpnosti v družbi.«

Avatar 2: Če ni dveh možnih vladnih garnitur, bo pač na oblasti naša

Krilatica, da pri nas nimamo dovolj sposobnih ljudi, da bi lahko sestavili dve vladi, je redni avatar Dolanca. Logika je preprosta: če ni dveh možnih vladnih garnitur, bo pač na oblasti naša, se pravi tista, ki jo postavi globoka država. Vendar nas je ta logika pripeljala do tega, da nimamo nobene vlade več. Novi obrazi, ki so voljni služiti interesom globoke države, vidijo v tem priložnost, da si napolnijo žepe. Toda, ker so njihovi botri in tudi oni sami neizmerno požrešni, se korito hitreje prazni kot polni in si zato skačejo v lase … Vlada pade, omrežja že nastavljajo nove »nove obraze«. Sad te negativne selekcije pa je padanje kakovosti življenja in neperspektivnost za mlade.

Avatar 3: partitokracija škodljiva

Razumljivo, da je za nekdanjega vodjo partije povsem nesprejemljiv strankarski in ideološki pluralizem. V njem vidi nevarnost, da kdo spelje oblast iz krempljev njegovega omrežja, še huje pa, da bi še kdo drug poleg partije oziroma sedaj njegovega omrežja parazitiral družbo in državo. Za Kučana je partitokracija škodljiva, nevarna, hkrati pa ne pove, zakaj je temu tako. Zlorabe so namreč mogoče le v primeru, ko ni ne parlamentarnega nadzora, ne menjave strank na oblasti, ne učinkovite delitve vseh treh vej oblasti (zakonodajne, sodne, izvršne) in ne (dovolj) neodvisnih medijev.

Partitokracija ni bolezen samo slovenske demokracije. Mislim, da je to nezaželena bolezen in proti kateri se nenehno išče zdravila, pravzaprav v vseh parlamentarnih demokracijah. Je skušnjava preko klientilizma, torej podrejanja in plačevanja strankarskih uslug mimo kriterijev, ki sicer veljajo ali z zaobitjem rednih poti, ali recimo meril kadrovske politike pri javnih razpisih, javnih naročilih, itd. – neko ozračje in neka razmerja, ki niso pregledna in niso zakonita. Zato je prav, da se na ta pojav nenehno opozarja. Najedel je slovensko demokracijo, ki je mlada demokracija, prej kot sem pričakoval. Do tega je itak moralo priti, ampak nekako se mi je zdelo in se mi zdi včasih tudi zdaj, da smo sprejeli prej slabe kot dobre strani parlamentarne demokracije. Ne bi rad tega absolutiziral, ampak gotovo pojav partitokracije in klientilizma je tak nevaren pojav. (Intervju predsednika republike Milana Kučana za Radio Koper – Capodistria, Koper, 26. november 2002)

Avatar 4: Sodni pogrom proti ljudem, ki jih globoka država začuti kot sebi nevarne

Dolančevim avatarjem ni videti konca. A preden se ustavimo pri zadnjem, ni mogoče zamolčati njegovega haranja v tožilstvu in sodstvu. To niti ne preseneča, saj so tam na visokih položajih ljudje, ki so v komunizmu kratili ljudem človekove pravice. Na srečo je nad njimi še Evropsko sodišče za človekove pravice, ki vsaj nekoliko popravlja krivosodje na tem področju. Še bolj brezobziren je sodni pogrom proti ljudem, ki jih globoka država začuti kot sebi nevarne. Janšo so sodniki tik pred volitvami poslali v zapor … za nič, samo zato, ker se mu je obetala zmaga. Ne minejo volitve, da ne bi bila SDS v kakšni preiskavi česa obtožena, po volitvah pa se vse to izkaže za politično diskreditacijo in gonjo v službi Dolančevega »pri nas smo na oblasti mi …«.

Ta mašinerija se je sedaj spet zagnala, poleg Janše pa drobi politike, ki so se z njim pogovarjajo o novi vladi.

Godec je kupus hvalil, meso pa jedel

Vrnimo se na začetek tega zapisa. Burkež Šareczadnja izdaja Dolančevega sindroma, ki v bizarnosti prekaša Jankovića, Bratuškovo in Cerarja – je dosegel vrhunec svojega zabavljaštva z odstopno predstavo. Takoj je treba na predčasne volitve in tokrat izvoliti samo Šarca, da bo lahko uresničil ljudska pričakovanja.

»Ljudje po terenu me veliko sprašujejo, predsednik dajte to, predsednik dajte ono, predsednik dajte nekaj tretjega. In z vsemi temi prošnjami in predlogi se seveda strinjam.«

Figaro sem, Figaro tja, Figaro to, ono, tretje … Ne gre, ljudje božji, vzdihuje samoodstopljeni glumač:

»S temi poslanci in s to koalicijo pričakovanj ljudi ta hip ne morem izpolniti, lahko pa jih izpolnim po volitvah.«

Da, še enkrat, ste razumeli, koga voliti, kdo bo odpravil vaše težave … za nameček, za kaj pa ne, plačal še vaše položnice! Vendar pri tem pozablja, da so državljani že imeli volitve. Poslance so izvolili poslance za štiri leta, ne pa za poldrugo leto. In prav poslanci postavljajo vlado, ne kdo drug. Z večino v državnem zboru ga je lahko za premiera z videzom legalnosti postavila globoka država.

Šarec Dolančeva metamorfoza

A zaključimo v Šarčevem stilu: godec je kupus hvalil, meso pa jedel. Ogromno mero sprenevedanja in dvoličnosti je Šarec pokazal, ko je pogosto demoniziral tekmece, posebej SDS in Janšo. Nazadnje nas je seznanil, da je »s tako stranko je težko sodelovati, ki pač izvaja metode kakršne izvaja. Se pravi sovražni govor, potem tudi se financira iz Madžarske.«

Brez težav pa je zadnje čase sodeloval z Jelinčičevo nacionalno stranko in bil na oblasti po njeni zaslugi, čeprav ta poleg Levice res kaže elemente skrajnosti. Dominantni mediji, ki Šarca nosijo na rokah, se nad tem niso zgražali in niso zahtevali Šarčevega odstopa. Pa bi morali, če bi bili dosledni in pošteni. Obširno so namreč poročali, kako je moral v Nemčiji odstopiti deželni predsednik, ker je bil izvoljen s pomočjo skrajne desnice. Še več, mediji so ponovno jasno namigovali, da mora tudi naša politika delati enako in ne sodelovati … s SDS in Janšo. (Ste tudi vi pomislili na SNS, kar bi bilo logično!)

Skrajna desnica je torej SDS, ker je v opoziciji, Jelinčičeva SNS stranka pa hvalevredna, ker ohranja levega Šarca na oblasti. Burkeževa dvoličnost udarja na plano tudi, ko SDS očita:

»Želja po oblasti je močna.« Ne, nihče razen njega nima pravice do oblasti, samo on lahko vlada, on Dolančeva metamorfoza.

A kot je bil Omanov vzklik »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo!« znanilec pomladi, tako je tudi želja SDS in drugih strank, da prevzamejo oblast, znanilec preloma z Dolančevim avatarjenjem in metamorfoziranjem. To bi nas končno postavilo ob bok normalnim demokracijam. Tam delujejo ustrezne nadzorne inštitucije, ki so za globoko državo in strice iz ozadja grobar.

15 KOMENTARJI

  1. Šarec brez pomoči medijev ne bi prispel niti do položaja vratarja vladne palače. Roko na srce, za kaj več tudi ni sposoben.

    Slovenski najbolj vplivni mediji pa že dal časa kažejo intelektualno in moralno dno. Pravo bebavost. Človek se čudi, kako jim še vedno lahko nasedajo ljudje, ki od levih vlad nimajo nobenih koristi.

    • Vsi tako imenovani dominatni mediji delajo z izgubo. Pred kolapsom jih rešujejo tajkunski sponzorji, v veliki meri tudi podjetja, ki so večinsko v državni lasti. To za inšpekcije, ki že brusijo kose (sklicujem se na članek, objavljen na teletekstu pred nekaj dnevi), ni sporno. Mediji, ki bi morali raziskovati nepšravilnosti, pa same sebe seveda ne bodo postavljali pod drobnogled. RTV Slovenijo, ki naj bi bila javni medij, dejansko pa gre za antifašistično strašilo, plačujemo vsi. Ni potrebno biti Poirot, da bi razumel, da smo še naprej v komunizmu. V srčiki se ni ničesar spremenilo. Nasprotno, korenine, koreninice in kapilare zla se daljšajo in spletajo med seboj v nerazrešljive vozle. Stvar je tako globoka, da ni več izhoda. Krivi so jebivetrski (ne)volivci. Žal mi je, da jaz kot optimist, pišem tako strašljive stvari.

  2. G. Romovš je pred leti v eni svojih knjig napisal, citiram; KADAR ZLO PRIDE DO SVOJEGA DNA ,SE ZRUŠI SAMO VASE , ZAČNE TROHNETI IN USTVARI HUMUS IZ KATEREGA ZRASTE DOBRO !!!
    Jaz mislim, da je slovenska oblast, novinarstvo,sodstvo itd……..tako na dnu, da bi se to kar napoveduje Romovš lahko ZGODILO !!!
    Bog daj, da bi se res !!!

    • KAJ JE VSEBINA HUMUSA
      Ko se je titanski boj med Gospodovimi Angeli in Nadangeli odvil do konca in so zmagali dobri Gospodovi Angeli, so se uporniški revolucionarni Angeli s svojim Luciferjem Lučenoscem umaknili v
      svoje novo peklensko, krvavo,toksično in kislo okolje protinebes, v Pekel.
      Ko zemeljsko zlo v navezi z peklenskim zlom pride do svojega dna , se zemeljsko zlo poraženo umakne, je pognano, izgnano po dobrih ljudeh, po žrtvah zla in po izganjalcih zla nazaj v Pekel.
      Humus o katerem govori ali piše g.Ramovš, ki ga ne poznam, žal, pa lahko nastane in jaz verujem, da je to tako, samo iz dobrih del dobrih ljudi, iz odpovedovanja, iz samožrtvovanja, iz darovanja vsega darovanega, iz žrtvovanih življenj kot posledice delovanja hudega zla in iz vseh prizadevanj, ki jih je porodilo zlo v narodu, v ljudstvih, v družbah, v družinah in posameznikih.
      Poenostavitev, gremo v skrajnost.
      Delujoče hudo Zlo, ki v najhujši obliki svojega delovanja in ustvarjanja v skrajnosth fizično zaposede celo in prevečkrat človeška trpeča bitja, po delovanju eksorcizma, po izgonu iz njih preprosto in enostavno ne ustvarjajo kakršenkoli humus za napredovanje katerihkoli vsebin Stvarstva, ker se umakne naravniost nazaj v Pekel.Samo rešena, na novo prebujena, osvobojena in vstala žrtev v novo življenje , njeno žrtvovanje in prizadevanja ter molitve eksorcizma in Cerkve ter spremljajočih vernikov so humus napredovanja za udeležene in one, ki hočejo sodelovati, se učiti in se vzgajati ter, navsezadnje, dajati vzgled.

    • Že velikokrat v zadnjem desetletju sem menila, da smo dosegli tisto dno. Pa? Nadaljevanje je pokazalo, da ga je možno še poglabljati. Doklej še? (Nemara res šele takrat, ko bomo ‘travo jedli’??)

  3. Menim, da ne moremo ničesar kriviti niti komedianta niti mainstream medijev, saj so vsi v rokah t.i. globoke države, mediji že desetletja dolgo! Kdor je izbran in plačan za to, kar naj počne, katerega začetek in konec popolnoma zavisi od gospodarja, je res najmanj kriv, ker je njegova in njegove družine eksistenca popolnoma odvisna od tega gospodarja. Težko najdeš poštenjaka, ki bi imel tako visoko moralno zavest, da bi se odrekel ponujenim visokim prejemkom, ugodnostim in privilegijem. Denar je sveta vladar in popolnoma vse se lahko z njim kupi, odvisno le od višine vsote. Je pa nekaj, kar je težko dojeti! Kako je mogoče, da naši ideološki ajatole, z velikim in vrhovnim ajatolo na čelu, ki so v zadnjih desetletjih dokazano izpričali vrhunsko politično spretnost in modrost, da so v teh turbulentnih časih uspeli ohraniti vso oblast in grmade denarja, ne znajo izbrati kolikortoliko kredibilnega premiera, ki bi ga brez dvoma lahko našli tudi med zvestimi in pokornimi levaki, ampak po vrsti izberejo neukega mladega vajenca, šiviljo, celo poromajo na magistrat k tujemu nesposobnežu in na koncu izberejo komedianta, ki ni zmogel niti strokovne šole! Da so se zmotili pri “prof. dr.” Iz njihove ugledne družine bi jim človek še oprostil, toda tujerodni komik brez družine in s težavami pri bazičnem šolanju, je pa pri izbiri tako spretnih in rutiniranih politikov, nerešljiva uganka!

    • “Težko najdeš poštenjaka, ki bi imel tako visoko moralno zavest, da bi se odrekel ponujenim visokim prejemkom, ugodnostim in privilegijem.” – Jaz pa le mislim, da ni denar tisto prvo, kar primami ljudi brez integritete in dostojanstva, da sprejmejo vlogo lutke na vrviciv rokah akterjev nevidne, globoke ali vzporedne države (po domače: mafije). Funkcija predsednika vlade nikakor ne ponuja toliko ugodnosti (vožnje s falconom?) in privilegijev, da bi sama po sebi premamila normalno mislečega človeka. Je – bodimo pošteni – tudi mizerno slabo plačana v primerjavi z uveljavljenimi direktorji zasebnih podjetij ali celo direktorji državnih podjetij, strokovnjaki ali drugimi uglednimi poklici. In tudi ni takšna, da bi tam nekdo brezskrbno vedril.
      Pravilno ugotavlja g. Ocvirk, ki je s tem zapisom genialno slekel tega nesposobnega prenapeteža, da je v ozadju vsega slast po oblasti, pa če je ta še tako kratkotrajna. Oblast – to je edino področje, kjer se levičarji dobro znajdejo, so v tem početju nenadkriljivi, pa etika gor ali dol. Saj drži, kar ugotavlja Sarkazem, da so takšni ljudje produkt nekega sistema, sistema vedno novih obrazov, da se ohranja stara oblast. Krivi so toliko, ker ne uvidijo, da so navadno blago s kratkim rokom trajanja, hitro pokvarljivo blago. Lutke, ki so zavržene, ko niso več aktualne in uporabne. Da so del mafijskega omrežja.

  4. Iz “humusa” propadle diktature lahko zraste kaj novega le, če prej hunus razkužiš in potem posadiš, sicer ni gotovo,dsa niso v njem ostala semena prejšnje rasti, vsaj ponavadi je tako v politiki, kjer ni bilo razkužila. V Nemčiji so, po drugi svetovni vojni, humus iz premaganega nacizma temeljito razkužili, toda brez tega, da bi tam ostale zavezniške vojaške sile pomoči, bi se kmalu dvignil iz pepela, čim bi kaj zaškripalo.

    • So pa ta humus tako temeljito razkužili, da so Nemci sprejeli v podzavest, da so vsega krivi, zato pa morajo biti tiho ali pa biti vsaj politično korektni. To pa je bila sijajna humusna podlaga za vzpon tkim. kulturnega marksizma, ki se je spočel in najbolj oprijel prav v Nemčiji. Kmalu bodo šli po slovenski poti: ne najdejo več uglednega in zaupanja vrednega človeka, na katerega bi v politiki kaj stavili. Očitno je to problem vseh (zahodno)evropskih demokracij.

  5. Lahko se samo čudim tistim, ki so volili Šarca. A volilcem ni dovolj povedal tisti cirkus z jankovićem na Kongresnem trgu, ko je dahnil svoj “da”, da bo kandidiral na volitvah? Še pred tem pa romanje 26 brezhrbteničnih osebkov na Magistrat, da so pred jankovićem padli na kolena! In potem za jankovićem in Janšo sama šara (Bratuškova, Cerar, Šarec – nomen est omen!), ki niso bili vredni obrabe svinčnika na volilni listi. Verjamem, da bi bili tudi voljeni, a z mnogo manjšim odstotkom. A res ne znamo več razlikovati med POLITIČNO ŠARO in ljudmi, ki so vredni za izvolitev?

  6. Nocoj v oddaji Politično. Uganite kdo je bil gost? Šarec.
    Tanja Gobec sladkobno prijazna. Ne postavi nobenega provokativnega vprašanja.Polna usmiljenja in sočutja do ubogega ubežnika, ki moleduje za nove glasove na volitvah, da bo lahko kaj naredil za ljudi. Doslej res ni mogel!…..V večernih poročilih spet tendenciozna namigovanja na temo Orban. Demokratična politika z resnično vizijo kako naprej in ne nazaj, v tej medijski gnojnici NIMA ŠANS!!

  7. Slovenska levičarska politika poteka po načelu:
    Ne menjaj črede konjev dokler na volitvah glasujejo osli!
    Vse poteka po istem scenariju. Na politično prizorišče so prišli in večinoma tudi odšli Miro Cerar, Gregor Virant, Marjan Šarec, Igor Šoltes, Zoran Janković …”

  8. Ravno tisto kar dela levica, ko očita stranki SDS, izključevanje, delajo levičarji sami, izključujejo, ne samo Janeza Janšo in stranko SDS, temveč tudi vse njene volilce, teh pa ni malo. (Na zadnjih volitvah okrog 220 tisoč.)

Comments are closed.