Spomenka Hribar ne more iz svojih dogmatičnih okovov, zato ji je zgodovina nerazumljena

Spomenka Hribar in Milan Kučan Foto: STA

Pretekli dve soboti je Delova Sobotna priloga objavila dolg spis Spomenke Hribar. V njem poskuša desnici, posebej pa Katoliški Cerkvi, naprtiti krivdo za »usodno razklanost« našega naroda. Razklanost, ki je pripeljala do morije, ki so jo komunistični partizani začeli izvajati takoj, ko so dobili orožje v roke.

V skladu s svojo ideologijo in reinterpretacijo zgodovine poskuša Hribarjeva v škofu Mahniču videti in dokazati, da je on kriv za vse, kar se je slabega zgodilo med nami v 20. stoletju. Žal pa gospa ne razume, kar bere. Podobna je tistemu evnuhu, ki je bral Sveto pismo, a mu je šele Filip odprl oči in se je potem dal krstiti. Dvomim, da bi se gospa dala poučiti ali da bi želela razumeti, če nenehoma uporablja ne dolgo nazaj skovane žaljivke za katoličane. Uporablja npr. zastarel izraz »katolik«, ko si sami sebi že dolgo pravimo »katoličani«. Klerokatolicizem, nacifašizem, ki je slovenska skovanka za notranje potrebe, sploh ne govorimo … Klerokatolicizem naj bil po Hribarjevi tretji totalitarizem, ki ga sicer živ krst ne pozna, ampak se v njenem eseju dobro bere, vse z namenom, da onesnažuje misli bralca. Evropa pač pozna samo tri totalitarizme: komunizem, nacionalsocializem (nacizem) in fašizem. Ne pozna »nacifašizma« in ne »klerofašizma« ali »klerototalitarizma«.

Mahnič si je res prizadeval za ločitev duhov. Hotel je, da smo med seboj iskreni in si povemo, kdo smo. Spravaštvo ali skupen nastop je za narod brez države marsikdaj potreben in se vedno pojavi na začetku nekega gibanja, npr. narodnega prebujenja od 1848 leta dalje pa vse tja do taborskega gibanja. A za celovito politično delovanje je potrebna notranja diferenciacija in na podlagi tega sodelovanje. Za katoličana narod ni absolutna vrednota. Ni bila, ni in ne bo nikoli. Najvišja vrednota nam je vedno vera, ker le ta odpira vrata v nebesa. Narod nam je dragocena svetinja, a prav zaradi vere nikoli nismo ekstremni nacionalisti, saj je katolištvo univerzalno. To sta naša Scila in Karidba, ki zahtevata nemalo truda, da ju uskladimo. Prav tako zahteva veliko truda naše sodelovanje v politiki, kjer imamo veliko višje moralne standarde, kakor jih imajo ostali sodržavljani. Težko si predstavljam, da bi kdorkoli, ki se sklicuje na katoliškost in je dejaven v politiki, lahko ponujal službo za seks in dolgo ostal župan.

Ko je Mahnič pisal svoje tekste, komunizma pri nas še ni bilo. In vse do druge svetovne vojne ni igral nobene omembe vredne politične in socialne vloge. To je bil fanatičen pojav, ki ga do tedaj naši predniki niso poznali. Niso si znali predstavljati, da bi bil kdorkoli sposoben pobijati svojega političnega nasprotnika tako, kakor so to naredili komunisti. Ne pozabimo, tisti, ki naj bi bili – po Hribarjevi – razdeljeni in sprti, so složno sodelovali (gre za celoten spekter demokratičnega predvojnega tabora) in vodili Slovenijo, dokler jim te vloge ni z revolucijo uzurpirala KPS. Vsi, liberalci, socialisti, klerikalci idr., so sodelovali. Povabljeni so bili celo komunisti, pa niso hoteli! Oni so takoj zlorabili okupacijo za svojo revolucijo.

No, ne takoj, šele, ko je Hitler napadel Stalina. Potem pa se je iz tega, ne po volji politikov ali Cerkve, temveč zaradi pritiska naroda, ki je plačeval nesmiselne račune partizanstva, razvila najprej vaška straža, potem domobranstvo. In ja, tudi priseči so morali in so to storili v veliki stiski, ki jo tisti, ki do danes trpimo diskriminacijo in preganjanje zmagovite strani, razumemo. Razumeti korake, opravičiti, če je mogoče, to je naloga zgodovinopisja. Hribarjeva pa ne dela tega, temveč hoče porazdeliti krivdo za partizansko morijo na nedolžna ramena.

Spomenka Hribar pač ne more iz svojih dogmatičnih okov, ki so v stvari, ki jo oriše, nujno balast brez primeri. Težko je namreč s simpatijo preučevati našo zgodovino, če ti je edina dogma, ki jo hočeš braniti, »sveti partizanski boj« in nesvoboda, ki iz njega izhaja; vse do današnjih dni. Zakaj bi nekdo, ki je izobražen in inteligenten, počel kaj takega? Odgovor je lahko samo korist. Ko spoznamo, da nihče, ki brani krvavo, brezbožno in predvsem nepotrebno revolucijo, tega ne dela ljubiteljsko, ampak ima vedno od tega materialno korist, pa tudi možnost za kariero in tudi čast in slavo v družbi, potem so stvari jasne.

Kako naj človek, ki malo pozna slovensko zgodovino, razume misel Hribarjeve o »zatajevani maščevalnosti desnice«? Naj gospa navede vsaj en primer maščevanja! Pri nas nismo bili sposobni niti enega samega sojenja partizanskih zločincev. Še najbolj smo se približali temu, ko je šlo za tovariša Cirila, a je krivosodje tudi ta poskus izničilo. A dokler ne bomo sodili vsakemu, ki je v imenu rdeče zvezde, z izgovorom, da se bori za svobodo ali karkoli drugega, pobijal nedolžne ljudi sredi noči, jih mučil in se nad njimi zverinsko izživljal, do tedaj bo razdeljenost ostala. Ne zaradi Mahniča, temveč zaradi revolucije. Brazdo, ki jo je partizanstvo s svojimi zlorabami začrtalo v naše narodno telo, nas dobesedno ubija, saj izginjamo iz obličja Zemlje. Še vedno smo namreč pod oblastjo tistih, ki svoj narod sovražijo, zaničujejo, izkoriščajo in ubijajo. Kakor med revolucijo, tako tudi sedaj.

Naš medvojni spor je bil načrtno in zlobno izzvan s strani zločinske KPS. Ni bilo nobene »desne« strani, temveč je bila demokratična stran, ki se je borila, kakor je vedla in znala. Pa še zmagala bi, če ne bi Rusi pridrveli na svojih tankih in ustoličili Tita v Beogradu (lahko bi namreč bil kdorkoli!). Če gospa Hribar že tolikokrat uporablja pogojnik, ko ocenjuje za nazaj (kar je za zapis o zgodovini nedopustno), naj si ga privoščim tudi jaz. »Če« bi Američani prišli do Ljubljane, Slovenija, ne bi imela komunizma. Zločince bi postavili pred sodišče in ne bi imeli zatiranja in trpljenja, ki ga je komunizem povzročil naši deželi. In danes ne bi imeli stricev iz ozadja, ampak bi bili običajna razvita zahodna demokracija. Tako pa smo otoček totalitarizma sredi Evrope, ki nikogar ne zanima.

Cerkev je bila v ta spor potegnjena kot glavni nasprotnik, ker so bile politične stranke in država onemogočene. Do danes je ostalo tako, kar dokazuje celoten dvodelen esej. Za kaj je šlo Cerkvi med okupacijo? Da bi naš narod preživel pod štiriperesno okupacijo in da bi bilo čim manj žrtev pri tem, pa (žal) ni računala s krvoločnostjo KPS in njenega partizanstva. Zaradi tega ni nihče verjel, da bi bila OF kakšna fronta za osvoboditev, temveč da je šlo za komunistično revolucijo. Zato smemo trditi, da je bil konec vojne le začetek nove okupacije in prihod na oblast novega tirana, tokrat domačega človeka, ki se je in se še vedno napaja v slovenstvu tuji ideologiji, zaradi česar še danes dediči onih teroristov ne marajo slovenstva.

Gospa uporablja staro metodo »deli in vladaj« tudi, ko gre za Cerkev. Opozarja nas, da je vera čudovita in jo spoštuje, prav tako vernike, ampak njihovo Cerkev, njih kler pa da je izvir vsega zla, ker je »klerokatoliški«. O, sveta preprostost in naivnost! Ali gospa res misli, kar piše?! Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ima vedno kler, ki jo vodi. Tako je od začetka in tako bo do konca. Cerkev je tam, kjer je škof. Brez škofa ni Cerkve. Zato je Katoliška Cerkev vedno klerikalna in je izraz »klerokatoliški« tipični hribarjevizem, ki več zamegljuje, kakor razsvetljuje. Vsakemu verniku je jasno, da je Cerkev telo, ki ima različne ude in različne službe, ki niso »več ali manj«, temveč so si med seboj različni v enem telesu. Zato klera in vernikov ni mogoče ločevati, pa četudi za potrebe »deli in vladaj«.

Prav tako je smešno trditi, da nas je revolucija pripeljala v »moderno dobo«. V času »po svobodi«, torej v titoizmu, smo capljali daleč za modernostjo in smo bili v najhujši človeški in družbeni ter gospodarski zaostalosti, ki je še nismo mogli odpraviti. V moderno dobo nas je torej pripeljala bolj naša odločitev, da se z referendumom odpovemo vsem »vrednotam NOB in njene revolucije«. Toda, ker so mnogi preveč tradicionalisti in tudi zaradi bonitet, ki jih prejemajo na ta račun, ostajajo zvesti mračnim rdečim časom. Smo še vedno nekje na poti, ki ji pravimo »tranzicija« in zato tudi zaostajamo za družbami, narodi in državami, ki so bile daleč za nami, npr. Češka, Slovaška ali Poljska. Zdaj se na prehitevalnem pasu javlja celo Romunija.

Ob vsem tem branju me je spreletela misel, da gospa sicer veliko ve in še več študira (pa saj ima čas in dobro, privilegirano pokojnino), ampak zaradi svojih dogem prav nič ne razume.