Ivan Oman: mož, ki se ni dal zlomiti

9
703

Ivan Oman: mož, ki se ni dal zlomitiOb smrti Ivana Omana je in bo marsikaj napisanega in izrečenega. Če me spomin ne vara, je zapustil tudi spomine, ki naj bi izšli po njegovi smrti. Upam, da bomo njihovo objavo dočakali v najkrajšem možnem času.

Moža sem osebno spoznal ob ustanavljanju SLS in procesih osamosvajanja. Prvič sva govorila po nekem zborovanju v prostorih Slovenske matice, ki je takrat z oddajanjem dvorane opravila eno najpomembnejših zgodovinskih vlog v svoji dolgoletni zgodovini. Ta je danes bolj ali manj prezrta. Spominjam se, da sem ga po  prireditvi pred stavbo nagovoril in ga na podlagi opazovanj na Dolenjskem opozoril, da se v stranko množično vključujejo sodelavci bivše UDB-e. Ni mi povsem verjel, dodal pa je, da ne ve, kako bi to onemogočili. Imel sem občutek, da neskončno verjame v moč demokracije kot temeljnega predpogoja slovenske osamosvojitve. Prepričal me je, da bosta čas in proces nastajanja lastne države izvedla proces očiščenja in pomlajenja slovenske družbe. Veliko nas je delilo njegovo naivnost. Čas je pokazal, da se je nekdanja oblast njegove stranke na podlagi predvojne zgodovine najbolj bala. Zato jo je sistematično in globoko prepredla. Tit Turnšek je najbolj viden primer, vendar še zdaleč ne edini. »Mojstri«,  ki so to vodili in izvedli, v bistvu danes vodijo Slovenijo.

Ivan Oman, svojevrstna osebna in politična kontinuiteta Janeza Evangelista Kreka

Kot zgodovinarja in človeka, ki se je počutil povezanega s kmetom, me je mož izjemno pritegnil. Tako sem po zaslugi dr. Pavla Blaznika in dr. Danila Pokorna spoznal, da je Ivan Oman svojevrstna osebna in politična kontinuiteta Janeza Evangelista Kreka. Nauke in spoznanja iz bogate Krekove zapuščine mu je posredoval njegov politični vzgojitelj dr. Ivan Dolenc (1884-1971).

Danes bolj ali manj neznani mož dr. Dolenc je bil predvojni in medvojni profesor in ravnatelj novomeške gimnazije, ki je zapustil tudi dragocene spomine. Zgodovinarjem je na Dunaju izobraženi klasični filolog znan kot stenograf dunajskega parlamenta in pred dr. Walterjem Lukanom priznan kot najboljši poznavalec lika in dela dr. Kreka. Ko so njegovi spomini Moja rast 1973. leta izšli v Argentini in bili po številnih kanalih preneseni v domovino, je UDB-a ponorela in prečesala velik del škofjeloškega ozemlja, da bi jih zaplenila. Sam sem jih prvič prebral neposredno po izidu v Dolini pri Trstu v tamkajšnjem župnišču. Prizadeval sem si, da bi dr. Dolenca vključili na ustrezno mesto v Enciklopedijo Slovenije, vendar me je urednik Marjan Javornik na najbolj grob ideološki način zavrnil.

Ivan Oman ni nikoli prevzel tiste politične vloge, ki bi jo moral

V njem sem namreč videl enega politično najbolj talentiranih osamosvojiteljev. Mislim celo, da je prekašal dr. Jožeta Pučnika. Politični konkurenti tako znotraj osamosvojiteljev kot pristaši starega režima so ga načrtno onemogočali. Mož, ki deluje na podlagi diskvalifikacij in likvidacij, ga je s svojo še vedno nepremagano mašinerijo uspešno in dokončno izrinil. Najini pogovori niso potekali toliko o aktualni politiki kot o moči in uporabnosti Krekovega izročila.

Oman ni bil kocbekovec. Verjel je v moč krščanstva, zlasti katolištva, bil je resnično veren, vendar mu je bil, kljub spoštovanju Cerkve in cerkvenih struktur, klerikalizem skrajno tuj. Zavzemal se je za aktivno vlogo in delo katoliških laikov, vse pa je podrejal slovenstvu v najbolj plemeniti obliki. Ideološko ni bil nestrpen. Že pred osamosvojitvijo je skušal biti »družbenopolitično« aktiven, vendar ne na račun svojega osebnega verskega in političnega prepričanja. V njegovem ospredju je bilo zanimanje za gospodarski in socialni položaj kmeta. Temu je ostal zvest do smrti. S kakšnim žarom in veseljem mi je pripovedoval o svojem delu pri molži z avtomatskim molznim strojem.

Žal iz pogovorov nisem nikoli razbral, kako je gledal na izumiranje klasičnega samooskrbnega kmeta. Napredek in tržnost je nedvomno sprejemal. Posebno je izpostavljal, kako je njegov dedič povezan z agronomsko fakulteto, kar mu omogoča uspešnost, predvsem pa preprečuje tehnološko zaostajanje, ki mu je bilo največja nevarnost sodobnega kmetovanja.  Poseben pomen je dajal lastništvu gozdov, v katerih je videl kmetovo banko. Mislim, da je prav zaradi tega imel določene pomisleke proti njihovemu vračanju Cerkvi. Če sem ga prav razumel, je želel iz njih ustvariti nekakšen gospodarski sklad, ki bi pokrival njene finančne potrebe. Mislim, da ni poznal dejstev, kako je tak poskus Jožefa II. tragično propadel.

Ivan Oman sindikatov ni maral in razumel

V razgovorih o delavskem in nanj vezanem socialnem vprašanju nisva prišla daleč. Sindikatov ni maral in razumel. To je ena največjih tragik slovenske osamosvojitve, saj je zato delavstvo kot tudi velik del upokojencev znova prešel pod vpliv nekdanjih nosilcev oblasti. Slovenska osamosvojitev se je pri socialnem vprašanju, ki je temeljno gibalo zgodovine, »ustrelila« v koleno, zato je tam, kjer je. Seveda stari pogledi niso več relevantni, trenutno niti ne znamo definirati sodobnega delavca in iskati rešitev v socialnem in tržnem gospodarstvu. Besedna zveza »tržno gospodarstvo« je samo besedna in pojmovna krinka za liberalni kapitalizem, je del svetovne in posebno evropske tragike pogledov na družbo. S podcenjevanjem socialnega vprašanja, z njegovim urejanjem je Evropa izstopala v svetu in s tem izgublja svojo evropskost.

Glede osebnega delovanja v politiki me je prevzemalo njegovo dojemanje služenja narodu in državi. Ni bil sanjač, še manj obremenjen z lastno veličino. Bil je resnično osebno skromen. Osebno vladanje, še bolj pa kakršnokoli  okoriščanje, mu je bilo tuje. Njegovega ega, kljub izrazitemu prepričanju v pravilnost lastnega dela in odločitev, ni bilo čutiti. Formalno je imel skromno izobrazbo. Glede na vseživljenjsko učenje, tudi preko raznih tečajev, predavanj in branja strokovne literature, jo je ocenjeval kot srednješolsko.

Ivan Oman je bil neskončno odprt za moderne družbene spremembe

V tem je presegal mnoge sodobnike in zlasti nekatere novinarje, ki so kar tekmovali, kdo se bo iz njega bolj norčeval. Še v trenutku obveščanja javnosti o njegovi smrti so vrteli odlomek, da gre DEMOS na volitve zato, da bi zmagal! Tipična boljševiška pritlehtnost, levičarska nestrpnost! Nikoli niso mogli sprejeti, da se je lahko navaden kmet povzpel tako visoko. Kot največjo oviro svojemu političnemu delovanju je videl preskromno znanje angleškega jezika. Z nemškim ni imel težav. Vsekakor se je iz politike umikal zaradi let, zavedanja omejitev, ki jih prinaša starost. Velikokrat je poudaril, da če bi bil vsaj dvajset let mlajši, tega ne bi počel.

Slovenska osamosvojitev počasi izgublja svoje nosilce. Po Pučniku odhaja Oman. Številni so se predčasno umaknili, ker niso prenesli osebne umazanosti in egoizma, ki vladata v politiki. Veličina Ivana Omana je v njegovi treznosti in samokritičnosti, predvsem pa v neomajnem prepričanju v svoj prav. Bolj, po samoizobraževanju in razgovorih z dr. Ivanom Dolencem, kot s praznim in ideološkim antikomunizmom predstavlja edinstveno politično kontinuiteto s slovensko demokratično tradicijo. V tem je bil izstopajoč, velik in predvsem edinstven. Totalitarizem ga je zvijal, nikoli pa ni zlomil in še manj predrugačil ali okužil.

9 KOMENTARJI

  1. NAŠA KONTRASTNOST – IN »KAKO NAPREJ?«

    Za javnim opusom pok. Ivana Omana ostajajo kontrastnosti tega opusa skupaj z mogočimi posledicami. Te kontrastnosti opusa skupaj z mogočimi posledicami so neusahljivi vir utemeljene kritike teh kontrastnosti na eni strani in samozanikanja kontrastnosti na drugi strani.

    Primera, ki omogočata uvid v očitne kontrastnosti opusa skupaj z mogočimi posledicami:

    – »opozoril, da se v stranko množično vključujejo sodelavci bivše UDB-e. Ni mi povsem verjel, dodal pa je, da ne ve, kako bi to onemogočili.« (prim. cit. po dr. Granda, prispevek zgoraj).

    – »’Komunistična partija Slovenije je pristala na politični pluralizem, se odpovedala revoluciji in se prelevila v socialno demokracijo,’ je takrat dejal [skozi kladivo časa pa kontrastno nato] ob nekaj priložnostih opozoril tudi na to, da nekateri skušajo Slovenijo na mehak način ponovno peljati nazaj v partijski sistem.« (prim. cit. po R. Golob v Nova24tv.si: Umrl je Ivan Oman, 18. 8. 2019).

    Osvetlitev navedene dvojnosti, to je utemeljene kritike in silovitega samozanikanja, omogoča danes (2019 !), to je skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, uvid v posledice nadaljnje odločitve Slovencev o tem, »Kako naprej?«.

  2. g. Stupica, pravkar ste sami odgovorili na to vprašanje, “kako naprej”.
    Kot kaže, politika temu ne bo kos.
    Potrebno bo kaj več od tega.
    Gre za zaznavanje problema ali za nezaznavanje, lahko pa tudi za namerno zanikanje le-tega.

  3. “Ivan Oman ni nikoli prevzel tiste politične vloge, ki bi jo moral”
    “Ivan Oman sindikatov ni maral in razumel”

    No, nihče ni popoln. Vsak ima nekaj napak. Ampak tisto bistvo je pa le dojel: “Lustracija? Samo preko mojega trupla.” Vse ostalo je nepomembno.

    • Da, dojel je, da lustracija tedaj objektivno ni bila možna. Naivno je verjel, kot mnogi Slovenci, da bo možna čez čas. Komunisti so se takrat samo malo potuhnili, dejansko pa imeli vse stvari v svojih rokah, od bank, državnih podjetij, represivnega aparata, šolstva do medijev. Govoriti o lustraciji kot zamujeni priložnosti – in to očitati Pučniku, Peterletu, Janši in končno tudi Omanu, je primer nepoznavanja situacije in nepremišljene zaletavosti.

      • Oh, ti nepremišljeno zaletavi Čehi, Poljaki … , ki so naredili lustracijo! Sedaj nas pa za kazen prehitevajo!

  4. Zelo lepe misli o pokojnem Omanu. Ni kaj dodati in ničesar odvzeti. Le z nečem pa se z avtorjem ne strinjam, in sicer: “S podcenjevanjem socialnega vprašanja, z njegovim urejanjem je Evropa izstopala v svetu in s tem izgublja svojo evropskost.” Mislim, da je Evropa – tudi pod vplivom kulturnega marksizma – socialnim vprašanjem dajala velik poudarek, marsikdaj celo v škodo razvoja, vsekakor največ v primerjavi z drugimi kontinenti. Morda z rahlo izjemo pri Avstraliji, vendar mi poznavalci dajo vedeti, da tudi ona ni več isto, kot je nekoč bila. Prepričan sem, da se evropskost zgublja prav spričo lažne socialne čutečnosti – spet pod vplivom kulturnega marksizma in prevlade levičarstva – odprtosti do nelegalnih migracij, rušenja krščanskih temeljev evropske civilizacije, multikulturnosti, konzumizma in hedonizma nasploh.

    • Zelo jasno je in zato je razpadel tudi Demos. Zaradi zmote tistih, ki so videli rešitev in svoj vzpon v ignoriranju krščanske opcije znotraj Demosa in so zmotno menili, da bodo shajali s komunisti, ki pa ostajajo isti, le občano oblečejo kožuh odrte babice, da lahko znova požrejo njeno vnukinjo, ki so ji starejši bratje iz zmote na glavo posadili rdečo kapico. Velka zmota v olajšanju: “Demosa ni već!”
      Izničil je dobršen del svoje veloke žrtve in zaslug.
      Toda, ni prepozno,
      če bodo vnuki to spoznali
      in se po novem tiru naprej peljali.
      To pa je mogoče,
      če bodo novega načrtovali,
      ha, ha, ne tajkunskega.
      To spoznaj in takoj sedaj,
      kot je ugotovil tvoj ded nekdaj,
      mogoče,
      nazdnje tudi oče!

  5. Zame i je gospod Ivan Oman, oče slovenske demokracije in neverjetno zdravorazumski in moder, ki je neverjetno obvladal življenjsko logiko in jedrnatost in konkretnost misli in predlogov.

    Ker pa je bil v resnici pošten in pravičen, mu ni bilo dano, da bi v demokratični Sloveniji prevzel kakšno pomembno funkcijo.

    Škoda, da se večkrat ni pojavljal v javnosti. Menim, da so ga motile razprtije na desnici.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite