Veliko besed, žal tudi zavajanja, vsebuje Hribarjev prosti spis Vprašanje valjhunstva (Delo, SP 27. 11. 2021). Pustimo ob strani, ali Delo s tem dela ravno reklamo zase. Mene je duhovniški kolega opozoril na članek, v katerem me avtor označuje poleg že pokojnih Aleša Ušeničnika in Gregorija Rožmana kot »teološkega jastreba«, kar potrjuje, da sem v dobri družbi. Kljub resnosti problema je morda smiselno vprašanje spričo podložene rečenice, da gre za »teološke jastrebe«, ali Hribar meri v smer, ko Jezus pravi, da se tam, kjer je mrhovina, zbirajo jastrebi. Očitno se strinjamo, da je v družbi marsikaj bolno, ranjeno, pokvarjeno? Ni pa dvoma, da so Ušeničnik, Rožman in Lambert Ehrlich takratne razmere označili kot odklon od človeške normalnosti, ravno zaradi totalitarne poškodovanosti pa je še marsikaj v slovenski družbi bolnega in le počasi se izkopavamo ven iz tega.
Celo akademik, kot je dr. Tine Hribar, se je spozabil in vodi diskurz, ki v zaostrenih razmerah ustvarja »razredne sovražnike«
Sicer mi je tuj diskurz in pristop k preteklosti, v katerem se brez utemeljenih razlogov prepletajo skoraj neprimerljive ravni, kar v celoti izpade kot zavajanje in poenostavljanje. Zlasti moti prehajanje prek različnih zgodovinskih obdobij brez utemeljenih primerjalnih kriterijev. Gre za mešanje zgodovinskih, umetnostnih in drugih diskurzov, vpletanje različnih zgodovinskih okvirov in silnic, predvsem pa poenostavljanje in izražanje nerazložljive sovražnosti do vsega, kar je katoliško oziroma povezano s Cerkvijo, to pa spominja na bivši režim. Zagovorniki kritične teorije tako razpravljanje označujejo kot ideološko.
Obžalujem, da se celo akademiki tako spozabijo, saj v zaostrenih razmerah to ustvarja »razredne sovražnike«, namesto da bi spodbujalo k samorefleksiji, sodelovanju in dialoškemu iskanju rešitev za težave, ki smo jih podedovali iz polpreteklosti in nam jih je še zaostril covid. Zakaj celo intelektualci to počno na tak način, bodo pač najbolje odgovorili sami sebi in tudi zgodovini. Sestavni del spravnih razčlenjevanj je resnicoljubnost in poštenost do zgodovinskih in drugih dejstev, vzrokov in posledic ter kritičnost do v vseh in do celotnega dogajanja.
Kar zadeva religijo na kratko tole: ljudje smo žal pogosto nasilni, a večina religij po besedah poštenih in kvalificiranih poznavalcev spodbuja k premagovanju nasilnosti nad drugimi in spravi. Lahko navedemo imena vplivnih svetovnih analitikov tega področja, religiologov, psihosocialnih teoretikov družbe (Girard, de Mause idr.), sociologov (Beck, Assmann) idr., ki so utemeljeno pokazali, da je krščanstvo bistveno pripomoglo k samoozaveščanju in vzajemnosti v človeški družbi. Seveda se kristjani (tudi Cerkev kot ustanova katoliških kristjanov) zavedamo meja svojih zmožnosti in priznavamo stranpoti, kar potrjujejo številna stališča pristojnih in drugih odgovornih v Cerkvi. Zavedamo se, da nikoli ni dovolj storjeno za spravo in zato vsak dan znova pri sv. maši prosimo Boga in bližnje za odpuščanje.
Angela Vode: »Ne gre soditi: Nemec, marveč: nacist. Prav tako ne Slovenec, marveč: komunist.«
Ne morem pa sprejeti neutemeljenega sklepa, da smo a priori in povsod kristjani ali katoličani krivi za to, kar so grdega v preteklosti počeli ljudje, vendar ne zaradi vere, pač pa zaradi oblasti in v imenu oblasti ali osebne nasilne želje za prevlado nad drugimi. Temu pritrjujejo tudi omenjeni strokovnjaki s področja religije in družbe. Zločine zoper človeštvo (holokavst), se pravi načrtno iztrebljanje določenih skupin, slojev in narodov so počeli ljudje – pripadniki totalitarnih režimov, ki so v nasprotovanju in celo v odkriti sovražnosti do krščanskih in človeških temeljev hoteli totalitarno oblast, kot je nedvoumno zatrdila Angela Vode:
»Kako bedni so ti ljudje, ki se naslajajo nad svojo premočjo in trpinčijo človeka, ki je brez moči, bolan in potolčen … Paznica pa se je drla, da me je kar streslo. Nekoč sem že doživljala tako kričanje: v nemškem taborišču so se gestapovke prav tako drle. Ne gre soditi: Nemec, marveč: nacist. Prav tako ne Slovenec, marveč: komunist.«
Ta totalitarni nasilniški refleks očitno še vedno spremlja slovensko dogajanje realne moči usedlin naše družbe. Odraža ga izjava ZZB o mladem pesniku in človeku Francetu Balantiču (1921–1943), privržencu OF, nato domobrancu, padlem v Grahovem, ki mu zgodovina ni mogla dokazati drugega, kot da se nazadnje ni boril na zmagoviti strani. In kaj si misliti o izjavi akademika Jožeta Pirjevca, da bi Lamberta Ehrlicha (1878–1942) kar on »sam streljal«. Ehrlich je živel in deloval za samostojno Slovenijo, opozarjal pa je Slovence, kaj nas čaka s komunistično revolucijo. In kje smo zdaj v pandemiji, če toliki, žal celo akademiki, širijo za narod in posameznike samomorilske spodbude, namesto da bi spodbujali k treznosti in sodelovanju.
Če se zbirajo jastrebi, tudi teološki, je očitno v družbi marsikaj bolno, ranjeno, pokvarjeno
Kljub resnosti problema je morda smiselno vprašanje spričo podložene rečenice, da gre za »teološke jastrebe«, ali avtor zapisa meri v smer, ko Jezus pravi, da se tam, kjer je mrhovina, zbirajo jastrebi. Očitno se strinjamo, da je v družbi marsikaj bolno, ranjeno, pokvarjeno? Ni pa dvoma, da so Ušeničnik, Rožman in Lambert Ehrlich takratne razmere označili kot odklon od človeške normalnosti, ravno zaradi totalitarne poškodovanosti pa je še marsikaj v slovenski družbi bolnega in le počasi se izkopavamo ven iz tega. Da Državni zbor ni bil sposoben obsodbe totalitarnega režima, je pač še en razlog za zaskrbljenost. Uničevanje torej zvoni jastrebom, kar je napad na preživetje naroda in posameznikov, totalitarni poškodovanosti pa se je mogoče upirati le s razsodnim in vzajemnim dialogom.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
