“Zločinska preteklost” Franceta Balantiča

19
Foto: leksikon.si.
Foto: leksikon.si.

Čeprav je v obeh občinah Kamnik in Komenda, ki sta ustanoviteljici Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik, prišlo do odločitve, da ostaja v veljavi poimenovanje največje kulturne ustanove na Kamniškem po velikem slovenskem pesniku, pa se »varuhi revolucionarnih skrivnosti« s tem očitno ne morejo sprijazniti. Še vedno raziskujejo »zločinsko preteklost« Franceta Balantiča, čeprav vsi vemo, da se je z njim več let ukvarjala Služba državne varnosti – politična policija, bolj znana kot UDBA. Ki je pogosto znala pojasniti tudi dogodke, ki se nikoli niso zgodili.

O obstoju obsežne raziskave o preteklosti Franceta Balantiča priča več dokumentov, ki so nastali v okviru službe državne varnosti. Ta je bila, kot je splošno znano, pod neposrednim vodstvom Komunistične partije Slovenije (kasneje Zveze komunistov Slovenije). Najbolj poveden je dokument, ki je naslovljen kot INFORMACIJA: BALANTIČ FRANC – podatki o preteklosti, podpisal pa ga je Silvo Gorenc, takratni pomočnik republiškega sekretarja za notranje zadeve. V njem lahko preberemo, da »preverka o delovanju Balantiča v Grahovem ni dala verodostojnih podatkov«, v nadaljevanju pa se celo postavlja vprašanje, da Balantičevo ravnanje v enem od raziskanih premerov morda celo pomeni, »da je bil kot domobranec še vedno naklonjen ali pa vsaj strpen do NOB«.

Sprašujemo se, kdaj se bodo v demokraciji posamezniki, ki se imajo za ‘varuhe najbolj mračnih skrivnosti revolucije’, navadili in sprejeli tudi odločitve, ki niso povsem po njihovi volji, sprejete pa so bile po demokratični poti.

Očitno bo sprava možna, ko bo uveljavili demokratični politični sistem, v katerem bodo zagotovljene človekove pravice prav za vse državljane, žive in mrtve.

France Pibernik[1. Pibernik, France. 2008. Monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev; knj. 9: France Balantič: Življenjska in pesniška pot 1921-1943; Literarna usoda po letu 1945. Maribor. Litera.], raziskovalec Franceta Balantiča, piše (2008, 398), da je Balantič »/…/ kot družbeni problem eskaliral 1959, zadevo pa je povzročil posredno izid Slodnjakove Geschichte der slownischen Literatur v Berlinu (1958)«. Po mnenju Pibernika (prav tam) je Slodnjak s tem pesnika, ki je bil v domovini prepovedan, internacionaliziral. V totalitarnem sistemu postane družbeni problem predmet obdelave tajne politične policije, ki je začela »/…/ sistematično nadzirati vse, kar se je dogajalo v zvezi mrtvim pesnikom«.

V nadaljevanju predstavljamo popis zapisov, ki jih je tajna policija naredila v povezavi s Francetom Balantičem (Pibernik 2008):

1. Problem DMB pesnika Franceta Balantiča in poskus njegove rehabilitacije. Marec 1959. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

2. Podatki za Franceta Balantiča, Ljubljana, 17. 4. 1964. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

3. France Balantiča – podatki, Ljubljana, 28. 5. 1966. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

4. Balantič Franc, poizvedovanja, 7. 2. 1966. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

5. Socialistična Republika Slovenija, Republiški sekretariat za notranje zadeve, Ljubljana: Zabeležka o razgovoru 28. 1. 1967. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

Navajamo citat iz dokumenta pod točko 3 (Pibernik 2008, 408), ki opisuje, kako so organi tajne policije v Grahovem in okolici preverjali Balantičevo vojaško vedenje in morebitno njegovo sodelovanje v nasilju: »Delovanje belogardista in domobranca Franca Balantiča smo preverili na terenu v Grahovem. Konkretnih podatkov, da bi sodeloval pri mučenju ali umorih, ni.«

Zanimiv, tudi za razumevanje današnjega trenutka, je zapis pogovora med Silvom Gorencem, takratnim pomočnikom republiškega sekretarja za notranje zadeve, in Marjanom Javornikom, predsednikom komisije za idejno-politična in kulturno-prosvetna vprašanja pri glavnem odboru SZDL (Pibernik 2008, 411-412). Izpostavljamo Gorenčevo uradno stališče službe državne varnosti, ki je dala vse razpoložljive podatke o Francetu Balantiču, vendar se ni opredelila in tudi ni imela stališča glede izdaje pesniške zbirke, ki je takrat burila partijski vrh, saj je to po mnenju tajne policije »/…/ vsekakor stvar politične presoje odgovornih političnih faktorjev«.

Zdi se, da je navedeno stališče službe državne varnosti iz davnega leta 1967 ključno tudi za današnje odločitve. Prepričani smo lahko, da je bilo delo sodelavcev tajne policije v tistem času poglobljeno in natančno ter tudi politično motivirano. Vedeti moramo, da so bili uslužbenci službe državne varnosti lahko samo idejno-politično preverjeni kadri – komunisti, torej ne obstaja niti kančka dvoma, da bi naročeno delo opravili površno, da bi karkoli spregledali in ali celo namerno zamolčali. Izjava Gorenca, vodje tajne policije, potrjujejo izjemno zvestobo in podrejenost najvišjemu partijskemu vrhu, ki je edino bilo pristojno odločati o političnih zadevah.

V času, ko je nastajala Pibernikova knjiga, še ni bil dostopen dokument[2. Socialistična Republika Slovenija, Republiški sekretariat za notranje zadeve, Ljubljana: Informacija o zadevi: Balantič Franc – podatki o preteklosti. 11. 2. 1967. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.], podpisal ga je Silvo Gorenc, ki na kratko povzema vse podatke o Francetu Balantiču. Dokument tajne policije je bil oblikovan nekaj dni po razgovoru med Silvom Gorencem in Marjanom Javornikom. Kot je bilo zapisano v zabeležki o tem razgovoru, »/…/ služba državne varnosti kasneje ni več obravnavala tega vprašanja, niti ni nikoli vplivala na to zadevo ki mu je bilo sporočeno« (Pibernik 2008, 412).

Prvič objavljeno na spletni strani Društva Demos na Kamniškem.

 

19 KOMENTARJI

  1. V Kamniku je najmocnejsa civilna druzba v Slovenija. Vsa cast jim. Udelezil sem se vecera o Balanticu in vojvodi Triglavskim.

    Zelo cudno se mi zdi,da so vsi kraji in mesta v Sloveniji tako mrtvi in nesamoiniciativni. Je se par posameznikov,ki kot one man band resujejo drustvo.

  2. Pred komunizmom smo bili Slovenci navadni ljudje. Pohlepni in zavistni, a tudi dobri in solidarni, ko je bilo treba. Komunisti so velikemu delu naroda z vsiljeno propagando poškodovali um. Posledica tega so zakrknjena srca. Resnično, velik del slovenskega naroda ne ve kaj dela. Sovraži brez da bi vedel zakaj. V svojem sovraštvu enači komunistične medvojne in povojne zločine z Janševimi tviti. Komunistični aparat, ki še vedno pokriva vse pore našega življenja, 24 ur na dan dela na laži. Iz teh laži ljudje obtožujejo Balantiča ne da bi točno vedeli kaj ga obtožujejo. Naravnost strašljiv je denimo predzadnji komentar Maje Sunčič v Reporterju o Drobniču. Ženska v stilu Svetlane Makarovič obtožuje desnico paktiranja z domobrancem Drobničem. Gre za isti vzorec: enačenje Zločinstva in domobranstva, ki je branilo gola življenja. V bistvu se šele zdaj počasi razkrivajo psihološka grozodejstva, ki jih je v narod vsadil komunistični sistem. Res je zgradil kremenite ljudi – toda brez srca, sočtja in vesti. Programirane robote.

  3. Ko so po političnih vodilih iz vrha partije v okviru SDV oz. Udbe očitno še dolgo po vojni in njegovi dramatični smrti poizvedovali o vlogi Franceta Balantiča, občutljivega introvertnega pesnika v domobranski uniformi, so seveda iskali informacije, ki naj bi pesnika diskreditirale.

    Nekaj bi sledeč iz gornjega zanimivega zapisa Udbi in konkretno njenemu šefu Silvu Gorencu v tem primeru le veljalo priznati pozitivnega- namreč iz poročil jasno izhaja priznanje objektivnih dejstev, da proti Balantiču niso našli nič zanj osebno obremenjujočega. Neka poštenost je vendarle v tem; lahko bi mu podtaknili marsikakšen konstrukt, ne bi bilo ne prvič, ne zadnjič v totalitarnih režimih.

  4. Te debate so popolnoma odštekane in nore. Balantič je bil vendar pesnik, pisal je lirične, pogosto ljubezenske pesmi, ne pa političnih esejev. Zato je bil njegov pogled na svet irelevanten in za njegove pesmi nepomemben. Bil je odličen pesnik, bel ali rdeč je vseeno. Tako kot ni pomembno ali je odličen pianist ali operni pevec komunist ali vernik, levičar ali desničar. Simon Gregorčič je bil duhovnik, Ivan Cankar pa socialni demokrat. Ali kdo presoja njune umetnine po njunih nazorih? Enako velja za Balantiča. Odličen pesnik je bil in pika! Slovenija je res dežela norcev, da so take debate sploh možne!

  5. Nekateri v tej deželi pač ne zmorejo brez razkolov in sovraštva. Samo tako se lahko potrjujejo v svoji realni ničvrenosti.

    Saj večina konfliktov v resnici ni omemba vredna in služi zgolj pljuvanju po nenaših.

  6. Samo deloma je res, da pesnikov ali pisateljev (ali umetnikov) svetovni nazor ni povezan z našim dojemanjem njegove umetnosti (ali njene, ok). Če pogledamo v tujino, vidimo, da bodo dela Knuta Hamsuna vedno povezovali z njegovim odkritim simpatiziranjem z nacizmom, ravno tako Ezro Pounda, Leni Riefenstahl takisto. Toda Hamsun in Pound sta danes kljub njunemu odkritemu sodelovanju z naci-fašizmom proglašena za največja literata njunih narodov, po njiju se imenujejo inštituti, ustanove… Toda kljub temu se nikoli ne pozabi omeniti njihovo politično usmeritev.

    Toda po drugi strani se skoraj vedno pozabi omeniti komunistično pripadnost in celo nekatere morilske ideje literatov levega političnega pola. George Bernard Shaw, denimo, je odkrito govoril, kako bi morala vsako leto neka komisija odločiti, kateri ljudje so bili družbeno koristni in kateri ne ter vse nekoristne prositi, naj se odstranijo, oziroma jih s ‘kakim strupenim plinom, ki bi ga izumili znanstveniki, odstrani kar država’. Drug tak kerelc je bil D. H. Lawrence (Ljubimec Lady Chatterley), ki je hotel vse meščane zapreti v neko veliko dvorano in jih zapliniti.

    Torej, tudi na zahodu imajo do neke mere podobne popadke, kot jih imamo pri nas. Vendar vseeno ne tako hudih, se mi zdi.

  7. V spomin prijatelju s knjižne police in zaveza velikemu
    duhovnu slovenske biti v neizmerni neizpetosti njegovega
    žrtvovanjskega življenja na zemlji slovenski.

    SPOMLADI BOM KOT GABER ZELENEL.
    Poveduje skozi desetletja France Balantič.

    Ali ste kdaj opazili kako ozeleni gaber?

    Zakaj je France opazil ravno gaber, nič kaj lepo ali privlačno drevo, vse zvito, razbrazdane in grobe, temne skorje, rastoč med skalovjem
    in med trnjem, vse skrivenčeno ali pa dolgo sloko, ampak postrani, nikoli lepo stanovitno, ravno sploh ne, veje poganjajoče kar sem ter tja nekam v silno prostost zrakovja.
    Ampak, gaber zeleni po svoje, zeleni bolj zeleno od drugih dreves, prosojna zaspanosijoča svetlo zelena, ki šine v rjavo sivino prebujajoče pomladi, ko še sneg trohneče kopni med šopasto razmočeno gručasto travo in , ko še zoprnoostra Burja veje po bregovih in globačah.

    Gaber zeleni po svoje! Mali lističi se trmasto in vsemu navkljub, daleč pred drugim brstenjem zažene v brstočo pomlad in kljubuje Burji ali
    Zahodniku in se zaveda, da njegovo zelenenje daje okolni naravi moč zagona in vzpodbujanja v kljubovanju zimi.

    Balantič je vedel še več od tega in ga je videval ljubiti v bivanju obstojanja do iztrohnjenja.
    France Balantič je bil gaber.
    Trši od hrasta in enako trajen v času, težek in lep, vzdržljiv in trpežen.
    Muhast za preoblikovanje in potem stanoviten in strašno trpežen, neomajen.
    Gaber trdni, s svojo dušo v zelenju nekdanjih listov vsake pomladi posebej.

    Hvala, France !

  8. Ker je komentiranje članka Grande, zaklenjeno, kar veliko pove o njem, je potrebno povedati, da je članek Grande brez vsebine, brez idej. Zgolj prazna propaganda. Drži, da je večina krščanskih demokratov in Demos socialistov imela edini domet v stolčkih, foteljih. Nobene pametne ideolgije, vse pa v škodo vsem državljanom, še posebno delavnim.

    Teh 16 % kar ima danes SDS, je nekoč imela SKD in takrat je imela SDS 3%. Šlo je zadnjih 20 let za mafijski boj na “desnici”, boj kdo je hujši morski pes. Vsi pa so isti pofl. Kar dokazuje tukaj Granda, ki še kar prodaja krščanski socializem, kar ga tudi ljudje v NSI nad 45 let.

    Enostavno je žalostno, kako so kristjani v Sloveniji nesvobodni, nepodjetni, brez smisla in razuma in kolektivne ovce, ki iščejo svojega totalitarnega “gospodarja” in socialistično varnost v Državi.

    Dejansko Demos nima modrih starcev. Med temi socialisti ima samo bolj ali manj agresivne komuniste.

    • Kdor govori, da je v Sloveniji liberalizem ali neoliberalizem,
      je izgubil smisel za zdravo pamete. Kajti problem Slovenije je socializem, ropanje, mafija, nevredni delavci, revščina in lakota.
      Granda kot sindikati v Sloveniji in kot levičarji brez vsebine prodaja Venezuelo.

      Start upi in nova ekonomija bodo naredili preboj. Samo mladi bodo to naredili. Starci pa danes z večanjem birokracije in lastno požrešnostjo znotraj te birokracije dejansko pomagajo to državo izsesavati in uničevati kot pajek popije kri muhi.

      V Sloveniji bo imela prihodnost stranka mladih podjetnikov med 20 in 40 leti, ki zavrača vso to mafijo rdečih in črnih socialistov, ki ves čas gledajo samo ozko svoje pohlepne interese, funkcije, fotelje, čast in oblast. Dejansko niti ideje nimajo kako bi Slovenijo zapeljali ven iz te revščine in tega mafijskega zla, ki ga je ustvaril socializem in komunizem.

      https://www.domovina.je/janez-sustersic-siol-net-koliko-so-vredni-vasi-otroci/

      • Vprašam Pavla.
        Človek, ali nimaš toliko čuta, vsaj občutka, da bi ne tacal tegale kotička, ki ga preveva par čutnih povez z duhom velikega človeka in največjega pesniškega uma?
        Bi bil, prosim, dedec in prosil Urednika, da tvoje politikantsko štancanje prenese nekam drugam, kjer, morda,dosežeš svoje?
        “Če je komentiranje nemogoče, se pač, mulc Pavel vrže na tla, cepeta, tuli kot jesihar in se dere, samo, da doseže svoje?” Še polulaj se v plenice.

        • Gospod Frančišek,
          mislim, da se ne zavedate, da s takim odgovorom dajete popolnoma prav gospodu Pavlu.

  9. Ne bi rekel, da mu daje prav. Ampak dvojno narobe. Prvič spomin na pesnika Balantiča nima blage veze s tem pisanjem.

    Drugič je to komentiranje nesprejemljivo nasilno. Nasilno je ljudi obtoževati ali poniževati, če niso ali ne želijo biti liberalci in nasilno je zahtevati, da postanejo. Nasilno jih je postavljati tudi pred izbiro, odločite se, ali ste liberalci, ali ste pa socialisti.

    To vsekakor nista edini opciji. Vsakdo se lahko odloči, da ni ne liberalec, ne socialist. Kar nekaj političnih opcij je, ki so izven te dihotomije.

    Osnove krščanskega socialnega nauka z Rerum Novarum prav pozivajo k izstopu iz te dihotomije in k tretji poti. Personalistični. Ki uravnoveša princip subsidiarnosti s solidarnostjo. Tržnost s socialnostjo. V krščanski demokraciji se tradicionalno tako lahko znajdeta tako podjetnik kot sindikalist. Bogataš in aristokrat kot preprost delavec ali bajtarski kmet. ( Pa naj ne bo razumljeno, da je katoliški nauk namenjen samo krščanskim demokratom).

    Nekateri lahko s precej tolerance znotraj skupne Cerkve preživimo ali z radikalnimi levičarji ali na drugi strani z radikalnimi liberalci, ne da bi jim pretirano očitali nazorov, ki niso vkoreninjeni v katoliški tradiciji. Ljudje smo različni, po svoji najboljši vesti lahko ob isti veri pridemo do zelo različnih družbenih in političnih nazorov.

    Ampak absurdna je obrnjena situacija, ko naj bi se znotraj Cerkve morali braniti in opravičevati, če branimo teze katoliškega družbenega nauka, če branimo tradicijo katoliške SLS, če branimo vrednost Janeza Ev. Kreka ali Andreja Gosarja. Oziroma naj bi se temu vsemu kar odpovedali in prešli na Hayeka in Friedmana. Ali celo na ateistko Ayn Rand in skupaj z njo rekli, da s pohlepom ni nič narobe. No, tu smo pa že evidentno protievangeljski.

    Ne, ne bomo se odpovedali tej katoliški demokratični tradiciji! Ker mnogi mislimo, da je vsaj dobro ali celo najboljše, kar obstaja. Naj se torej neha že enkrat tule z glavo tolči ob zid in nasilno spreobračat kristjane v liberalce, ker je kontraproduktivno, ker večinsko tega ne želimo ( četudi smo nekateri neko primerno dozo liberalnosti često pripravljeni zagovarjati)!

    Raje naj se začne razmišljat, kaj lahko različno misleči dosežemo z nekim razumnim, spoštljivim dialogom.

    • IF … “Naj se torej neha že enkrat tule z glavo tolči ob zid in nasilno spreobračat kristjane v liberalce, ker je kontraproduktivno, ker večinsko tega ne želimo ( četudi smo nekateri neko primerno dozo liberalnosti često pripravljeni zagovarjati)!”
      ————–
      Saj imaš prav, ampak … a niso ravno kristjani na nek način res pravi … liberalci ?
      Ker liberalni pomeni svobodni.
      A je svoboda to da delaš kar te je volja (po svojih egoističnih vzgibih), ali pa je svoboda, mislim tista res prava, ki je resnična … svoboda v Duhu ? Ker ta slednja je tudi odgovorna.
      Svoboden je namreč tisti, ki se zaveda svoje odgovornosti.

      • Na tej “tretji poti” so klasični liberalci. Med te žal tudi IF ne sodi. O teh pa ti govoriš, se mi zdi.

        • Niti ne, mislila sem bolj na delitve glede na nazor, ki se kažejo v odnosu do sebe, do drugih in do sveta.
          Ker imamo sistem, ki prav spodbuja da človek ostaja pasiven v smislu da je delček sistema in ne da je človek.

        • Normalno se mi zdi da imajo tisti z več zavedanja, več odgovornosti.
          Vedno je bilo tako, ne vem zakaj naj bi bilo zdaj drugače !?

Comments are closed.