Na Pirjevcem in Partizani smo lahko resno zaskrbljeni

10
Pirjevec skuša bralstvu pod krinko podtakniti, da so slovenski partizani več seksali, drugod po Jugoslaviji pa naj bi zbolevali kot »jurišniki« zaradi komunistično ukazane pretirane spolne abstinence.

»Jože Pirjevec: Ljudje, ki kritizirajo partizane, niso državotvorni« Taka in podobna sporočila akad. prof. dr. in politika Jožeta Pirjevca so pogosta med propagandno turnejo za promocijo knjige Partizani. Značilno je, da slovenski žurnalizem, ki je zvest partizanski diskurzivni koaliciji, vsa ta sporočila objavlja brez vsake kritične distance.

Žal pa smo lahko nad Pirjevcem in Partizani resno zaskrbljeni

Skrbi nas njegova identifikacija s stalinističnim terorjem. Jože Pirjevec namreč sam pravi, da bi bil lahko bratomorni morilec. V Partizanih je za dr. Lamberta Ehrlicha zapisal, da je bil »edini kvizling v Evropi«. Edini kvizling v Evropi? Nobene razumne podlage ni za tako trditev, je izmišljena, podlo podtikanje. Toda Pirjevec gre še dlje. Na eni od predstavitev Partizanov je izjavil: »Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …« Pirjevec torej ne samo upravičuje partizanske vojne zločine, ampak jih je sposoben celo ponoviti.

Pirjevca niti partizansko trpljenje ne zanima kaj dosti

Vendar Partizani niso samo spričevalo Pirjevčeve genocidne nastrojenosti proti nasprotnikom komunizma. Pirjevec z nekakšno naslado navaja najbolj sočne opise, kako ljudje mrcvarijo drug drugega. Pri tem se ne ubada s tem, da je npr. Jože Javoršek skrajno sporen vir za take navedbe. Toda obenem je vidno, da Pirjevca niti partizansko trpljenje ne zanima kaj dosti.

Med vrhunce Pirjevčeve cinične brezčutnosti sodi povzemanje interpretacije švicarskega kirurga in kasneje psihiatra Paula Parina (navaja njegove spomine, ne pa strokovnega članka iz leta 1947, njegove refleksije o odhodu iz Jugoslavije prek Trsta …). Pirjevec skuša bralstvu pod to krinko podtakniti, da v Sloveniji ni bilo jugoslovanskih travmatskih motenj, t. i. »jurišnikov«.

Psihiater Parin meni, če rečemo po domače, da so slovenski partizani več seksali, drugod po Jugoslaviji pa naj bi zbolevali kot »jurišniki« zaradi komunistično ukazane pretirane spolne abstinence.

Ta teza nikakor ne zdrži kritične presoje. Zavrnil jo je že Hugo Klajn, srbski Jud, pomembnejši freudovec kot Parin. Toda Klajna žal Pirjevec ne pozna.

Slovenski partizani so imeli zaradi spolnosti enake težave kot drugod po Jugoslaviji

Sicer pa so glede spolnosti slovenski partizani imeli podobne težave kot na jugoslovanskem jugu. Kar so si lahko privoščili nekateri, je bilo drugim prepovedano. Primeri partizanske bolezni pa so bili seveda tudi v Sloveniji, vendar se jih ne da razložiti s freudovskimi metodami. Partizanski »jurišniki« so drseli v travmatske krize iz različnih vzrokov. Tako zaradi prestanega trpljenja kot zaradi tega, ker so ubijali neoborožene soljudi. To bi Pirjevec vedel, če bi poznal vsaj kako sodobnejše delo o vojnih travmah.

Tako v zapisu v Časniku kot v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče 21. junija letos sem dokazal, da Pirjevec ne pozna ne osnovne literature ne virov o slovenskem partizanskem gibanju oz. partizanskega gibanja v njegovi zapletenosti niti ne razume (pa tudi za druge jugoslovanske republike ne kaže nič bolje). Zato je tudi o tem potrebna razprava tako v SAZU kot v drugih segmentih strokovne in druge javnostih.

Pirjevec je akademik, ki ni sposoben dialoga

Pirjevec se doslej ni bil sposoben odzvati na kritične pripombe. Prav tako je manj verjetno, da bi slovenski žurnalisti, prežeti z duhom partizanske diskurzne koalicije, zmogli dojeti, da gre pri Partizanih za strokovno, etično, moralno in ideološko skrajno problematičen produkt. Toda strokovni kolegi, ki knjigo berejo, obupujejo nad njo. Eden ugotavlja, da gre za »jezikovno nemarno, podatkovno površno in ideološko preparirano delo«.

Vsekakor bi bilo umestno, da se SAZU odloči za preverjanje, ali ima v svojih vrstah člana, ki javno zagovarja stalinistične zločine in bi jih ponovil, ki se ideološko-partijsko opredeljuje, ki ima v svojih Partizanih množico faktografskih napak, ki ni sposoben dialoga …

Skratka, opazujmo, kako daleč gre lahko SAZU pri toleriranju Pirjevčevega početja, ki je daleč pod etičnim minimumom, kot ga je opredelil dr. Jože Trontelj, nekdanji predsednik SAZU.

10 KOMENTARJI

  1. Dokler račun za medvojne in povojne revolucionarne poboje ne bo plačan, bomo imeli pirjevce. Bomo imeli veliko laži. Bomo imeli tožilce, za katere pozivanje k uboju nenaših ni sporno. Bomo imeli takšne in drugačne likvidacije nenaših. Se bo revolucija še nadaljevala. Z njenimi metodami vred.

  2. Morilec Franc Stadler-Pepe, ki je umoril Lamberta Ehrlicha, je mislil, da bo umoril tudi Cirila Žebota, ki je ponavadi spremljal Ehrlicha. Po naključju je bil nekdo drug. Umoril je oba.
    Ciril Žebot je leta 1968 kot ameriški državljan prišel na razgovore k takratnemu predsedniku slovenskega izvršnega sveta Stanetu Kavčiču. Spomnim se, da je Delo pisalo, da je v Slovenijo prišel “vojni zločinec”, ki bi ga bilo potrebno prijeti.
    Tovariš Giuseppe Pierazzi je takrat zamudil edinstveno priložnost, da bi poskušal streljati na “vojnega zločinca” Cirila Žebota, da bi tako dopolnil delo morilca in “narodnega heroja” Franca Stadlerja-Pepeta.

  3. Zaskrbljenost je upravičena tudi do komisije za urejanje povojnih morišč. To delo bi moralo biti vidno na enem mestu, ki je centralno za uvid v povojne poboje in genocidno politiko komunistične oblasti. V ta namen prilagam vhodno sporočilo v park spomina Teharje:

    SPOMINSKI PARK TEHARJE Vhodno sporočilo:
    Spominski park Teharje je s simbolno arhitekturno
    krajinsko ureditvijo osrednji državni spominski park,
    posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev
    na območju Republike Slovenije.

    Spomenik stoji na avtentični lokaciji, kjer je bilo zaprtih,
    Usmrčenih ali od tod v smrt odpeljanih več kot 5000 ljudi.

    Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi,
    tako vojakov kot civilistov, v osrednji Sloveniji.

    Spominski park Teharje je osrednji simbolni spomenik,
    ki je priča spoštljivega odnosa Republike Slovenije
    do žrtev vojne in povojnih pobojev.

    Republika Slovenija

    • Z vsebino komentarja g. Zabukoška se v celoti strinjam!
      Zdravko, čemu je bil potreben dodaten komentar?

      • Pustiva predstave o Bogu. Državo si drugače predstavljava!
        Kar se tiče zapisa g. Zabukoška je povsem neprimeren. Nemogoč za izvedbo.
        Nevzdržno, da bi pod tem zapisom stal “podpis” Republika Slovenija!
        Republika Slovenija se ne podpisuje, ni oseba.
        Sarkastično bi predlagal podpis “Samostojna Republika Slovenija”!
        Skratka, zame distopija. Česa podobnega ves svet ne pozna. Niti tam kjer je bilo trpljenje še večje. Recimo, niti pomorjenim Židom tega niso postavili. Nikjer tega ni.
        Z razlogom!!!

      • Medtem, ko so posmrtni ostanki še vedno po hostah in grapah. Iz Kočevskega Roga je očitno narejeno pokopališče. Z vsem žegnom celo vrha katoliške Cerkve.
        Upam, da se motim, kajti to bi bilo res nezaslišano.

        Kdo vam daje pravico satanizirati kogarkoli!? Kdo pa mislite, da ste?!

  4. […] »Je partizansko gibanje, bi rekel, Titova kreatura.« Tako je izjavil akad. prof. dr. in politik Jože Pirjevec na predstavitvi svoje knjige Partizani v Kulturnem domu v Gorici 20. junija 2020. Kaže, da Pirjevcu materinščina včasih še ne steče; morda je hotel povedati, da so partizani Titova stvaritev. Toda oznaka kreatura bi bilo veliko bolj kot za partizansko gibanje uporabna za označevanje pojavov, na katere naletimo v Pirjevčevih Partizanih. […]

Comments are closed.