Slovenci leta 1969 med reformizmom in kontrarevolucijo

3
329

Konec 60-ih je bil na Slovenskem zaznamovan s turbulentnim družbenopolitičnim dogajanjem, ki je takrat zajelo državo. Že nekaj let prej (po brionskem plenumu 1966) se je okrepila »liberalna« partijska struja, ki je bila zagovornica samostojnejše republiške ekonomske politike, tržnega gospodarstva, policentrizma, krepitve terciarnih dejavnosti in bolj odprtih meja.

Študentsko gibanje prilivalo olja na ogenj domači politični sceni

Navidezna politična otoplitev je prebudila demokratične upe, zlasti med študenti, ki so idealistično sledili sloganu kolegov iz Sorbone: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.« Mladinsko gibanje, ki je močno polariziralo evropsko družbo, posebej francosko, je dodatno prilivalo olja na ogenj domači politični sceni, kar se je odražalo v pisanju Tribune in vsebinam radia Študent, ki je pričel oddajati leta 1969. Potrebno pa je poudariti, da so protagonisti tega dogajanja izhajali večinoma iz partijskih družin in družbenopolitično etabliranih krogov, ki so si lahko privoščili eksperimentiranje in provociranje na področju politike, ekologije, univerzitetne avtonomije, seksualnosti …

Trda linija v jugoslovanski partiji je pozorno spremljala dogajanje in poteze mlajših partijskih tovarišev. Pri nas je Stane Kavčič, ki je bil predsednik slovenskega izvršnega sveta, pritegnil pozornost z nekaterimi političnimi potezami. Med drugim z dovoljenjem političnemu emigrantu Cirilu Žebotu za obisk domovine v letu 1968, s cestno afero leta 1969 in kasneje še z drugimi spornimi dejanji.

Reakcija trde partijske politike s Titom na čelu je tako na začetku 70-ih povzročila odstranitev mlajših republiških partijskih voditeljev. To se je najprej zgodilo na Hrvaškem, kasneje v Srbiji, nazadnje tudi pri nas. Kavčič je moral leta 1972 zapustiti politične vode. Svoje doživljanje dogajanja je opisal v dnevniških zapiskih, ki sta jih ob koncu 80-ih uredila Igor Bavčar in Janez Janša.

Celotni prispevek predstavljen na simpoziju o Slovencih v znamenju devetic

Simpozij o Slovencih v znamenju devetic 20. stoletja

3 KOMENTARJI

  1. Študentsko gibanje konec šestdesetih let, kateremu sem bil tudi sam priča, je bil pri nas bolj folklornega značaja, daleč od tega, da bi kazalo obrise kakšne kontrarevolucije. Pač medel odsev bolj radikalnega gibanja v svetu, zlasti v Franciji. Ni imelo kakšnega večjega političnega naboja, je pa vplivalo na pojav liberalizma znotraj okostenele partijske diktature s Titom na čelu. V Beogradu so študentje vzklikali: “Druže Tito, mi te volimo, a ti nas ne voliš!” Šlo je res bolj za spopad med trdo in manj trdo linijo, vse v okviru vladajoče Partije. Zanimivo, da je bil med študentskimi protestniki tudi Mačkov sin Matjaž. Seveda je pri očetu dobil trdo učno lekcijo. Seveda se je takrat že nekaj malega vedelo za povojne poboje, politično inscenirane sodne procese, pa za Goli otok itd. – ampak indoktrinirani folk je še naprej lajnal: Če bi Tito vedel za vse to, bi gotovo preprečil. Bedarije – kot da ni vedel! Vemo, kako se je z liberalizmom končalo. Pri nas so zavladali trdorokci kot Popit (ki ni mogel skriti primitivizma, neizobraženosti), Šetinc (eno samo leporečje), predvsem pa Dolanc (tudi in predvsem na zvezni ravni). Kardelju, ki so ga oblastniško odstranili, so pustili sanjarjenje o pluralizmu samoupravnih interesov in združenem delu, kar pa se je ekonomsko klavrno končalo v stilu: “Nek bude što biti ne može!”
    Sicer pa je bilo študetsko gibanje tipičen proizvod kulturnega marksizma, v bistvu levičarski pohod proti tradicionalnim institucijam. K demokratizaciji družbe v bistvu ni nič ali zelo malo prispevalo.

  2. Se strinjam, da je slo v glavnem za marksisticno bluzenje. Katerega nosilci so bili ze nekoliko razvajeni sinovi funkcionarjev in revolucionarjev. Na liniji rezimske ideologije. Rezimu so pravzaprav ocitali, zakaj se ne drzi svoje ideologije. Upornistva je bilo se mnogo manj kot v Beogradu. Da ne govorimo o zahodu, kjer je bilo studentsko gibanje protirezimsko. Seveda tudi to v mojih oceh ni dalo pozitivnih posledic, ampak v glavnem negativne. V perspektivi je gibanje leta 1968 oslabilo Zahod in ga postopno degeneriralo. In z Zahodom vred nas.

    • Mi smo bili takrat že kar precej hudo udarjeni. Na zahod se je gledalo z vzvišenostjo, češ prav smo imeli, kapitalizem propada.
      Danes se kar lepo vidi nadaljevanje dekadence. Slovenija seveda glede tega krepko prednjači pred Zahodom.

Prijava

Za komentiranje se prijavite