Indoktrinacija s Stanetom Kavčičem je ovira za nastanek liberalne stranke

4
1102
Josip Broz Tito in Jovanka Broz na Brdu s slovenskimi političnimi gosti – Stane Kavčič, France Popit, Lidija Šentjurc, Janez Vipotnik, Sergej Kraigher, general podpolkovnik Stane Potočar. Foto: Miloš Švabić. (MS 299/2)

Poseben problem, ki v Sloveniji onemogoča nastanek normalnega političnega prostora, je globoka indoktrinarna konfuzija s Stanetom Kavčičem, češ da gre pri njem za »liberalizem«. Gos0d Kavčič nima zveze s pristnim liberalizmom.

Jedro pristno liberalnega političnega prostora je namreč zavarovanje svobode posameznikov nasproti državni oblasti. To je nasprotje prokomunizmu oziroma socializmu, kjer se uveljavlja ne-svobodo oseb in totalno koncentracijo oblasti v rokah organizacije, stranke, zveze oziroma partije.

Indoktrinacija 1: Stane Kavčič ni liberalizem

Problem je ostal do danes vezan na več desetletno indoktrinarno konfuzijo glede obdobja koncem 60-tih let in začetka 70-tih let prej. stol. V jedru problema je konfuzija vezana na pojem, ki so ga tedanji, tako stari kot mladi, neutemeljeno sproducirali v termin »liberalizem«. In to traja. Indoktrinira se nas, da naj bi bila politika Izvršnega sveta Socialistične RS s predsednikom Stanetom Kavčičem »liberalizem«, čeprav nima zveze z liberalizmom.

Napačna ocena o Kavčiču tedaj je neusahljivi vir konfuzije vse do sedaj. To ovira nastanek normalnega političnega prostora, precizno gledano ovira nastanek pristno liberalne stranke. Gre za nikoli pretrgano močno izvenracionalno čustveno vez, tako starih kot mladih, z gospodom Stanetom Kavčičem. Ki ga nekatere osebe ne morejo racionalno opazovati in prenehati poimenovati z »liberalizem«.

Praksa razvrščanja slovenskih prokomunistov z videzom demokratičnega liberalizma se je z indoktrinacijo uveljavila sredi 60-tih in začetkom 70-tih let prej. stol. dalje. Nedavno je ta indoktrinacija eskalirala z dokumentarno oddajo RTV Slovenija »Moč in nemoč slovenskega liberalizma« (oktober 2009 in januar 2016, dostopno – tu (napovednik) in tu). Oddaja je na več desetletni liniji. Produkcijo in realizacijo ter strokovno sodelavstvo oddaje sta naredila dr. Ljerka Bizilj in dr. Božo Repe, ki se pojavljata v seznamih članov, kandidatov oziroma strokovnih sodelavcev CK Zveze komunistov Slovenije s konca 80-tih let prej. stol. (na primer na spl. straneh Državnega zbora – tu oziroma tu). Že s samim napovednikom k oddaji se javno neutemeljeno napove, da naj bi Stane Kavčič koncem 60-tih in začetkom 70-tih let prej. stol. poosebljal liberalizem – »liberalizma, ki se je začel po brionskem plenumu leta 1966, končal pa z obračunom v srbskem vodstvu leta 1972. V Sloveniji liberalizem pooseblja takratni predsednik slovenske vlade Stane Kavčič.«

V tem je neutemeljena več desetletna indoktrinacija, saj slovenski prokomunizem (socializem) ni demokratični liberalizem.

Indoktrinacija 2. Radikalno zmanjšanje prebivalstva

Gospod Kavčič nima zveze s pristnim liberalizmom. Slovenski prokomunizem nima zveze s pristnim liberalizmom. Navedeni revolucionarni polit-sekretar okrajnega komiteja Partije za območje Vrhnike in Logatca z okolico in nato mnogoletni vrhunski multi-funkcionar Partije je namreč do konca (vsaj do leta 1985) pristen prokomunist.

Kavčičeva desetletja nežno indoktrinarno opevana politika od konca 60-tih do začetka 70-tih prej. stol. ni liberalizem. Ne gre za (demokratični) liberalizem, temveč gre za efektivni prokomunizem (socializem).

Tako gospod Stane Kavčič na 1. konferenci Zveze komunistov Slovenije dne 9. 1. 1970  25-letno rdečo nit efektivnega prokomunizma strne takole (cit. glej v: Moč in nemoč slovenskega liberalizma, dostopno – tu, čas: 15:33): »Za seboj imamo zelo hiter in vsestranski razvoj […] Z njim smo menjali socialno strukturo, saj smo v pičlih 25-tih letih zmanjšali udeležbo kmečkega prebivalstva na 25% […].«

Od srede 40-tih let prej. stol. dalje se je torej radikalno zmanjšalo udeležbo kmečkega prebivalstva. Resda se to 9. 1. 1970 pove precej po svobodno (po lat. libertas), kar je sopomenka za liberalno, toda gospod Kavčič z navedenim govori o 25-letnem uspehu prokomunizma (socializma). Da Kavčič z gornjim nedvoumno uveljavlja prokomunizem (socializem), strne takole: »Postali bi torej visoko razvita industrijska dežela in socialistična republika Jugoslovanske skupnosti« (navedeni vir, čas: 17:04).

Indoktrinacija 3: Revolucija je razlog za kontrarevolucijo

Da gre 9. 1. 1970 glede zmanjšanja udeležbe kmečkega prebivalstva v 25. letih na 25%, za prokomunizem, je razvidno iz njegovega pisma z dne 30. 5. 1985, ki ga glede zmanjšanjanja prebivalstva v Dolomitih – Šentjošt, pošlje Tonetu Kebetu.

Opomba: To pismo se sicer omenja v poznani knjigi Dnevnik in spomini iz leta 1988 (1. izdaja, II. knjiga, stran 531 – tu), vendar pismo tam ni priloženo. Nadalje pismo g. Kebetu iz maja 1985 niti danes (2018) ni razvidno iz Seznama osebnega fonda Staneta Kavčiča, december 1994 (35 škatel), kakor tudi ne iz Prevzemnega popisa Stane Kavčič z dne 22. 9. 2009 (škatle 36-38), oboje Arhiv RS za fond SI AS 679 Stane Kavčič. Poizvedba prav v Arhiv RS je vezana na opombo 12 na strani 18 knjige Pred časom iz leta 2009 (glej Cobbis – tu), v kateri se navaja: »Pismo staneta Kavčiča Tonetu Kebetu, 30. 5. 1985, arhiv Staneta Kavčiča«.

Dobeseden prepis pisma pa je dostopen na straneh 15-18 knjige Pred časom. V pismu z dne 30. 5. 1985 je razviden doživljenjski prokomunistični pogled Staneta Kavčiča – Đura na zmanjšanje udeležbe prebivalstva Dolomitov, Šentjošta. Ob tem se g. Kavčič, mnogoletni vrhunski multi-funkcionar Partije, dobro zaveda, da je kontrarevolucija nastala kot rezultat njihove revolucije:

  • »[…] prilagam kratek rezime svojih stališč o beli gardi 1942. leta v Dolomitih. 1.) Bela garda […] je nastala kot rezultat zavestne in načrtne odločitve […], potem ko je postal očiten revolucionarni značaj OF […]. BG je torej […] kontrarevolucija […].
  • Svoje politično stališče do bele garde sem zelo jasno povedal v pismu političnemu komisarju bataljona 26. junija 1942 leta. Tam je rečeno: ‘[…] da razlikujemo v beli gardi dva tabora; tabor kapitalistov, rafiniranih politikov in petokoloncev in tabor zapeljanega in zaslepljenega ljudstva. Proti prvim se borimo z orožjem, proti drugim pa z besedo, delom, zgledi in s prepričevanjem.’ Te besede sem zapisal pred 43 leti. Všeč so tudi danes. […]«.

Indoktrinacija 4: Sintagma »narodni izdajalci« je podtaknjena že marca 1941

Opozorilo: Ob navedenem se v glavo globoko prokomunistično indoktriniranega bralca vriva sintagma »narodni izdajalci«, zato se je treba zdramiti. Veste, že pred aprilom 1941 so prokomunisti uveljavili totalno obsodbo ostalih Slovencev z »izdajalci« in začeli z udarom zoper slovensko legitimno izvoljeno oblast.

Na primer sredi marca 1941 s pozivom vsem k protioblastni združitvi v odpor, proglasitvijo narodnih izdajalcev in pozivom k paktu s Sovjetsko zvezo – »[…] pozivamo vse poštene in rodoljubne elemente, da se združijo z nami proti tej protiljudski vladi in njeni izdajalski zunanji politiki […] proti peščici izdajalcev […] Združite se in nudite odpor izdajalskim oblastnikom […] če se sklene: pakt o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo, če poženemo to izdajalsko vlado […].« (cit. po Proglasu CK KPJ, ki ga je Tehnika OK KPS Novo mesto ciklostirala 17. marca 1941, v: Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Dokument št. 1, dostopno – tu).

Indoktrinacija 5: Tehnologija zmanjšanja udeležbe prebivalstva

Pojdimo naprej. Besede so mu torej všeč vsaj do pisma z dne 30. 5. 1985. Ob tem se zaveda, da je očiten revolucionarni značaj OF v rezultatu povzročil kontrarevolucijo.

Nadalje pa se v pismu delno zavaja. V pismu glede t.i. kontrarevolucije (ki je rezultat revolucije) razlikuje dva tabora. Glede prvega tabora meni, da so prokomunisti proti tem delovali z orožjem. Verodostojnost v pismu z dne 30. 5. 1985 v delu, da so prokomunisti proti prvo-navedenem delu prebivalcev uporabljali tehnologijo orožja, po do sedaj razkritih podatkih o množičnih moriščih po vsej Sloveniji ni videti vprašljiva. Vprašljiv je del pisma, po katerem naj prokomunisti drugo-navedeni del prebivalcev ne bi zmanjševali z orožjem.

Da ne drži, da bi prokomunisti z orožjem zmanjševali udeležbo le enega del prebivalstva Dolomitov, drugega pa ne, nam pismo z dne 30. 5. 1985 ne pove. Zato je treba vpogledati v druge vire.

Na primer v Črne bukve: o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu iz leta 1944, avtorja Iva Žajdela, ali pa v Odprte grobove (več zvezkov), avtorja Franca Ižanca. Časopisno je na primer šele po Kavčičevi smrti v Mladini (11. in 17. 7. ter 8. in 22. 8. 1990) odjeknila Logaška klavnica. Ali pa v Tribuni dne 6. 8. 1990, ki je za razliko od nekdanje Mladine, danes dostopna na spletu (tu); tam osvetli Ivo Žajdela tehnologijo radikalnega zmanjšanja udeležbe prebivalstva Dolomitov, takole:

  • »Antonija Kogovšek je leta 1965 povedala: ‘Korenčanova mesarija je enonadstropna stavba v Spodnjem Logatcu. […] V tej klavnici je Korenčan s svojimi pomočniki mučil domobrance, ki so ostali doma. […] Samo iz Rovt se je po zasedbi v maju 1945 zbralo v dveh gostilnah v Logatcu 80 domobrancev. Razglasi, ki so jih nabili na ‘kvarte’, so jim zagotavljali vso zaščito in varnost. Bili so to večidel posestniki in gostilničarji. Ti so opravljali svojo domobransko službo samo na straži, nikdar pa niso šli v akcijo. Vse te je milica obkolila in jih odvedla v Gornji Logatec v graščino in nato pobila. […]’
  • Pavel Božnar iz Polhovega Gradca je izpričal naslednje: ‘Doma so ostali samo nezavedni domobranci. […] Občina je vse doma ostale domobrance pozvala, naj se javijo z orožjem, s pripombo, da se ne bo nikomur nič žalega zgodilo. Poslali jih bodo sicer na pregled in samo vojaško sposobne priključili svoji vojski. Na kvartu so se javili vsi, saj se nihče ni skrival. […] Po dobrih štirinajstih dneh so jih [odpeljali] preko Vrhnike na Gornji Logatec, kjer so jih zastražili […] Nekatere so pobili v Logatcu, druge pa odpeljali proti Hotedrščici in jih na meji Primorske in Notranjske likvidirali.’ […]
  • Samo v Rovtah je ubitih 240 moških. Z njimi so ravnali zelo divje […].«

Indoktrinacija 6: Zmanjšanje domačih Dolomitov, Rovt, Šentjošta

Ob tehtanju med Kavčičevim izjavo o zmanjšanju udeležbe kmečkega prebivalstva na 1. konferenci ZKS z dne 9. 1. 1970 in izjavo v pismu z dne 30. 5. 1985 o uporabi orožja zoper prebivalce Dolomitov, Šentjošta, je treba izpostaviti, da pismo z dne 30. 5. 1985 govori o uporabi orožja zoper domače kraje – Dolomite, Šentjošt.

Leta 1919 je bil namreč Kavčič rojen materi Mariji Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom, njegovi predniki so iz Rovt, prva leta po rojstvu so živeli ob križišču ceste za Vrhniko, Podlipo in Horjul in se nato so preselili k Borovnici pri Vrhniki. V času gimnazijskega šolanja v prvi polovici 30-tih let prej. stol. je pri njih stanoval Jože Gruden, ki je postal Kavčičev mentor, poučil ga je o fašizmu, Marxu, Leninu in Stalinu, pomenu oktobrske revolucije, o tem, kdo so in kaj hočejo boljševiki in komunisti, »ki ga je odtlej spremljala vse življenje.« (cit. po že navedeni knjigi Pred Časom, str. 9).

Julija leta 1941 se je vključil v KPS, dne 7. 5. 1942 odšel v ilegalo, nato pa v partizane v Dolomite, dobil je ime Đuro. Kmalu je postal »sekretar okrajnega komiteja Partije za območje Vrhnike in Logatca s širšo okolico. V ta čas sega njegov prvi večji politični spopad […] potem ko je pozno pomladi leta 1942 nastala prva postojanka vaških straž v Št. Joštu nad Vrhniko. […] Po vojni pa se je kratek čas šolal v Sovjetski zvezi.« (cit. po istem, str. 12 in 20).

Zato Stane Kavčič nima zveze z liberalizmom, saj je bil in ostal revolucionarni prokomunist – »[…] Veš, da se ti dela strašna krivica. Čemu? Ali si to zaslužil, ko si vse življenje posvetil revoluciji in socializmu? […]« (cit. po Dnevnik in spomini, tretja izdaja, 1988, str. 85 – tu).

Nasprotna indoktrinacija o njem pa je s tem izpodbita kot neutemeljena.

4 KOMENTARJI

  1. Kavčič je bil liberalen v kontekstu diktature, ne pa v kontekstu demokracije.

    Če je Kavčič še vedno ovira za nastanek liberalne stranke, to pomeni, da se še nismo znebili totalitarnih indoktrinacij in da nas te še vedno usmerjajo. Glavna ovira je torej nezmožnost prehoda iz totalitarne preteklosti v demokratičnost. Kdor hoče osebnostno napredovati, mora temno preteklost pustiti za seboj. A to ni lahko, niti posamezniku niti družbi. Kot družba tega ne zmoremo, zato v primerjavi z drugimi stopicamo na mestu.

    V Slovenji obstajajo močne sile, ki jim demokracija ni po godu in kolikor mogoče ovirajo ta prehod. Pri nas revolucija še traja. Končana bo, ko bodo revolucionarni zločinci prejeli zaslužene kazni. Tedaj bomo postali normalna demokratična družba, kjer ne bo monopolov in institucionalne sprijenosti. Zdi se, da je to še daleč.

  2. Kavčič je bil med vojno zagrizen komunist, odgovoren za mnoge poboje nedolžnih na Notranjskem. Po vojni pa je bil kot eden manj zadrtih komunistov med prvimi, ki so spoznali, da tako naprej s Titovo diktaturo ne gre več, da se bo gospodarstvo sesulo. Kardeljevo samoupravljanje je s pravljico o združenem delu stvari samo še pospešilo. Jugoslavija se je razsula pretežno iz ekonomskih razlogov.

  3. Jao s čim se ukvarja naša desnica. Vsekakor zanimivo reševanje psiholoških nategov levice leta 74 a smo še zelo daleč od analize izgubljenih volitev leta 2018…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite