Tri zablode socializma

17
1394
Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. Padec Berlinskega zidu je pokazal, da je ta od človeka narejen sistem slabši od tistega, ki nastaja spontano.

V soboto smo demokrati praznovali dan zmage. Nad socializmom. Mnogi pa niso praznovali ničesar. Ker Berlinski zid v njihovih glavah še stoji. Ker utopija socializma ostaja privlačna. Takole sem napisal za Domovino (vir):

Živijo v zablodi, da ideja [socializma] je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo. To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Jordan Peterson je nekje napisal, da ni prav nobenega opravičila za vztrajanje pri zagovarjanju socializma po tem, ko so Solženicin in drugi opisali umiranje v sovjetskih gulagih. Da so Huda jama, Goli otok, ukrajinski holodomor, kitajska kulturna revolucija, polja smrti v Kambodži ipd., ipd. idejo povsem diskreditirali. Ampak se to ni zgodilo. Socializem ostaja privlačen. Tule bom razmišljal, zakaj je ta plevel tako trdoživ.

Terminološka opomba: za sisteme, ki jih poznamo pod imeni boljševizm, stalinizem, leninizem, komunizem ali socializem bom uporabljal slednjo besedo. Razlike so v niansah, v osnovi pa so vsi utemeljeni na zatiranju naravnega bistva človeka. Države, v katerih so izvajali naštete zločine, so se vse imenovale socialistične. Da tisto ni bil pravi socializem, je izgovor, ki želi utopijo odvezati odgovornosti za njene zločine.

Socializem pa seveda ni socialna demokracija. Razumem, da slednja aksiomatično pristaja na svobodo posameznika, kot je zagotovljena v mednarodnih konvencijah in na rezultate te svobode, ki se kaže v neenakosti na številnih področjih, ne vpliva pa ne enakost pred zakonom.

Privlačnost socializma ima tri temelje. Zavist, voljo do moči in napuh razuma.

Zavist

Podporo najširših množic si socializem zagotavlja tako, da nagovarja človeško zavist oz. kot bi lahko temu lepše rekli, željo po enakosti vseh ljudi. V nekem smislu ljudje smo enaki in ta nauk je prispeval k popularnosti krščanstva antični družbi neenakosti. Vsi ljudje, bogati in revni, ženske in moški, Judje in Grki, smo narejeni po božji podobi. V tem smo enaki. In pred Bogom smo vsi enaki.

Ideja je počasi iz sveta vere in morale prodirala v civilno sfero zakonodaje in prava. Meščanske revolucije so uzakonile zemeljsko enakost ljudi pred pravom – enako-pravnost. Koncept enakosti ni bil več od božjega kraljestva, ampak je njegov pomen določalo tuzemstvo. Enakost je postala stvar družbenega dogovora. Dokler so se dogovarjali pretežno verni, je še šlo. Ko niso bili več verni, je enakost lahko pomenila karkoli. Npr. enakost ne pred Bogom, ne pred zakonom, ampak pred bančnim okencem. Če so vsi ljudje enaki, naj stanujejo v enakih stanovanjih, enako naj se hranijo, hodijo naj v enake šole, skratka, materialne razlike med ljudmi naj bodo kar se da enake.

In zdaj se krščanskim in nekrščanskim socialistom, ki to berejo, zdi, da je tako celo prav. Pravično da je, da so razlike kar se da majhne. Ta bralčev občutek dobro ilustrira, kako velikansko delo je civilizacija naredila skozi tisočletja, da je ljudi sprijaznila z materialno neenakostjo. Ilustrira, kako malo je potrebno, da zavist postavimo v temelj družbene pogodbe. Težnja po enakosti je namreč prirojena. Za ljudi-opice je bila evolucijska prednost, če so nabrano sadje ali ujeto divjad delili enako med vse. Ker so trop sestavljali sorodniki, je genetski material preživel, ne glede na to, kdo je preživel. Moralna intuicija, s katero pridemo na svet, nosi spomin na te čase. Družinsko življenje, ko imata oče in mati vse otroke enako rada, ko igračko dobijo vsi otroci, ali pa nobeden, tudi pomaga k promociji enakosti.

V sodobni družbi pa seveda nismo vsi ena velika družina, pa če se to še tako lepo sliši. S pojavom kmetovanja, zasebne lastnine in inoviranja je evolucija nagradila ureditve, kjer so uspešni zmogli prehraniti več svojih otrok. Kulture, ki so dopuščale neenakost, so izrivale in vojaško premagovale kulture, ki boljšim niso prepuščale več besede, premoženja in hrane. Etični sistemi, ki so nadgradili moralne intuicije, so bili usmerjeni v brzdanje zavisti na eni in pohlepa na drugi strani. Ravnotežje med tem dvojim skupnosti ni izčrpavalo v notranjih sporih.

Kapitalizem, lepše rečeno socialno-tržno gospodarstvo, je sistem, ki to ravnotežje ves čas – s pomočjo demokratičnih mehanizmov – išče. In praviloma tudi najde.

Volja do moči

Lažje kot iskati ravnotežje je zapovedati enakost. In to so socialistični režimi naredili tako, da so se naslonili na neko drugo človeško slabost. Voljo do moči. Željo po oblasti. Krvoločnosti. Vse te lastnosti so tudi bile evolucijska prednost v nekih bolj divjih časih: da se je rod obranil pred sosedi, izropal njihova lovišča, si podredil njihove ženske. V kameni dobi je to delovalo, potem pa so evolucijska prednost postajale druge lastnosti – ustvarjalnost, delavnost, sodelovalnost, zaupanja vrednost. Proces civiliziranja človeštva je proces zmanjševanja nasilja, zmanjševanja družbenega in materialnega položaja nasilnežev. In tudi tej evoluciji je oporo dajala vera, ki je omejevala nasilje. Moška telesa so zato v nekaj tisoč letih postala manj robustna, saj evolucija ni izbirala tistih, ki prenesejo težak udarec z gorjačo, ampak tiste, ki so ustvarjalni, pametni in zaupanja vredni.

Nagnjenost k nasilju pa je v človeku ostala in vsak kaos, vsaka revolucija je odstranila zavore, ki jih je postavljal red civilizacije. Ne socialistom, ne nacistom se ni bilo treba posebej truditi, da so našli ljudi z voljo do moči. In tudi taki z voljo do krvi in nasilja so se jim z veseljem pridružili. Niso pogoste priložnosti, ko moreš biti krvoločen tako rekoč po službeni dolžnosti.

Napuh razuma

Zadnji gradnik, ki naredi socializem tako privlačen, je pretirano zaupanje v človeški razum. V to smer je predvsem intelektualce zaneslo od razsvetljenstva naprej. Marxov izrek iz tez o Feurebachu, da ne gre za to, da bi filozofi svet samo različno razlagali, ampak da gre za to, da bi ga spreminjali, odlično ilustrira zablodo, da filozofi in intelektualci lahko načrtajo boljši svet, kot se je izbrusil skozi procese družbene evolucije. Načrtajo npr. socializem. Ali nacionalsocializem. Ali ekosocializem. Vržejo skozi okno inštitucije, navade in koncepte, ki jih je človeštvo oblikovalo tisočletja. Demontirajo družino, uničijo koncept spola, črtajo zasebno lastnino. In za svojo novotarijo pridobijo politike z voljo do moči. Ti pa se naslonijo na kamenodobne instinkte v ljudeh – na težnjo k enakosti in nasilništvo.

Red, ki negira tisto, kar se je v človeških družbah samo od sebe oblikovalo skozi tisočletja je mogoče ohranjati samo z nasiljem. Nacistična uničevalna taborišča in socialistični gulagi to ilustrirajo.

Skratka

Zaradi napačnega razumevanje enakosti, razpihovanja zavisti, sle po oblasti in krvi, je bil red, ki ga je oblikovala civilizacija, ves čas ogrožen. Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. Padec Berlinskega zidu je pokazal, da je ta od človeka narejen sistem slabši od tistega, ki nastaja spontano. Ali ki je, kot je napisal Burke, rezultat »skrivnostnega pohoda Boga skozi svet«. Dobljena je bila bitka. Vojna pa traja.

17 KOMENTARJI

  1. Iz tega bi lahko napravili bistveni zaključek:

    Družbeni red, ki ne upošteva in ne teži k vrednotnemu življenju v najširšem pomenu besede, je usojen propadu.
    To je komunizem, pa tudi socializem. Lahko pa se to zgodi tudi kapitalizmu, če nima v rokah vrednotne vajeti.

  2. Avtor enači kapitalizem in socialno-tržno gospodarstvo. Ali ima prav?
    Meni se zdi socialno-tržno gospodarstvo stalno iskanje ravnotežja med kapitalizmom in socializmom. Oziroma med pohlepom in zavistjo.
    Kapitalizem sam po sebi je institucionaliziran pohlep. Pri Starih Grkih je bilo delo za denar nekaj sramotnega. Me prav zanima kako smo prišli do točke, ko se pohlep dobesedno slavi, zavist pa naj bi bila nekaj absolutno slabega.

    • Se strinjam. Tudi zame je kapitalizem sporna beseda.
      Kapitalizem pomeni, da imajo vsa moja prizadevanja (dolgoročen) namen, da si bom povečal tako ali drugačno premoženje. Ali pa vsaj premoženje svoje skupnosti.
      Ampak ni samo to res. Kapital vsekakor je pomemben in socialno tržno gospodarstvo je edina normalna izbira ampak ni samo kapital tisti, za kar porabljam svoj čas. Lasten kapital je obvezen in biti ga mora dovolj. Ampak ne preveč. Ker če ga je preveč, človek hitreje postane nadut, ljudje postanejo debeli in butasti, itd. Še huje je pri potomcih. Ljudje s polno ritjo se hitro nalezejo butastih idej. Tudi komunističnih.

      Kaj pa pomeni preveč kapitala, je zelo relativno. Vsak najbolje ve zase. Nekoga že drobiž čisto uniči, nekdo drug lahko je lastnik velike korporacije, pa je svetnik.

  3. Mislim, da je avtor dobro diagnosticiral tri temelje socializma. V osnovi vseh religij so med drugimi vsi trije prepoznani kot “hudič”, kot upor zoper božji svet, njegove sile in zakone. In hkrati kot ena izmed pomenih ovir za ponovno vrnitev (religija) človeka, da bi bil spet v sozvočju z božjim svetom.

    Seveda se preskok iz spoštovanja božjih zakonov v temelje ateističnega socializma ni zgodil neposredno in trenutno. Med tem je prišlo še do odklona zunanjih religij od spoštovanja zakonov božjega sveta. Vsaka hierarhična organizacijska struktura, tudi verska, je podlaga za razvoj zavisti in volje do moči. Podlaga iskanju in etiketiranju heretikov sta prav ti dve lastnosti. Da ne omenjam napuha razuma, kjer nekateri katoliki še vedno mislijo, da je z naravnim razumom mogoče razumeti Boga. Čeprav je že Kant dokazal, da to ni mogoče in isto je povedal že apostol Pavel (1. Kor. 2, 4-16). In to ve vsak, ki je resnično na religiozni poti.

    Ideja socializma je samo nadaljnji razvoj odklona zunanjih religij od svojega notranjega temelja. Pomeni še globlji človekov padec.

  4. Socializem je najpomembnejši del ideologije -izma in kot tak zabloda nesuverenih ljudi.
    Kapitalizem je tudi s končnico -izem , toda je stvaren z življenjem, ki zapoveduje “delaj in moli”, da ti bo dobro in boš koristen za družbo.
    Socializem na zapeljiv način ohranja komunizem, ki je laž in zabloda za izkoriščevalce dobrin in soljudi.
    Kapitalizem v skladu z pravičnostjo in socialnim čutenjem je stvaren in uresničljiv sistem.
    Na socializem je treba pozabiti in uveljaviti človekoljubje in ustvarjalnost v dejavnostih in pravično uporabljati kapital.

    • Nisem še slišal, da bi kapitalizem imel kakšno povezavo z molitvijo. Z delom ja. Človek lahko tudi samo dela, pa ne moli.

  5. Komunizem ni isto kot socializem znotraj parlamentarne demokracije in trznega gospodarstva. Prvo je zlocinski totalitarni sistem. Drugo, danes predvsem kot socialdemokracija ali laburisti, legitimna in pomembna tradicionalna opcija znotraj evropskega parlamentarnega demokraticnega loka. Svedska ni enako Kuba. Janez Evangelist Krek s svojo pomembno krscanskosocialno akcijo ni isto kot zlocinska tovarisija okoli Kardelja in Kidrica.

    Ziga Turk je vec kot dovolj inteligenten, da bi bi tu lahko zaznal bistveno kvalitativno, ne le kvantitativno razliko. Pa jo noce. Ker ocitno na nacin radikalnega liberalizma verjame v vsemogocnost nevidne roke trga in je vse, kar bi v trg posegalo in ga omejevalo, videno kot motnja.

    Mescanske demokracije temeljijo na nacelih svobode, enakosti, bratstva. Ker si svoboda in enakost v marsicem nasprotujeta, je zazeleno modro krmiljenje med njima na nacin, da je druzba najbolj zadovoljna in ustvarjalna obenem. V povojnem casu sredi prejsnjega stoletja je tako v Evropi nastal izredno uspesen model socialnotrzne ekonomije. Ne liberalnotrzne in ne socialisticnoplanske.

    Ni vsaka teznja po iznicenju materialne neenakosti negativna in regresivna. V najelitnejsih privatnih solah anglosaskega sveta so otroci marsikje obleceni v solske uniforme. Vsi enako. Ni to, kar trdi Turk, nek ostanek plemenskih potreb iz pradavnine. Ima globok smisel tudi danes.

    Druzbe z manjso stopnjo socialne neenakosti imajo neko ocitno prednost v manjsih socialnih tenzijah in manjsi kriminaliteti. Vse primerjalne statistike kriminalitete kazejo na to. In varnost je pomembna vrednota oz del kvalitete zivljenja.

    Nenazadnje je tudi skupno dobro, ne le individualna lastnina tisto, kar doloca kvaliteto zivljenja cloveka. V mestih posebej ocitno. Zna biti, da je to eden razlogov, da mescani pogosto volijo bolj levo kot ljudje s podezelja.

    Ne socializem, ne liberalizem torej. ( Najmanj pa kakrsenkoli totalitarizem.) Pravo, modro krmiljeno ravnotezje.

    • Če je prevelika razlika (v električnem potencialu), udari strela. Če ni razlike, ni električnega toka.

      Žal imamo državno brez zadostnega električnega toka, ki bi pognal nujne spremembe, saj preveč uporabnikov krade elektriko.

    • Druzbe z manjso stopnjo socialne neenakosti imajo neko ocitno prednost v manjsih socialnih tenzijah in manjsi kriminaliteti.
      ======
      In katere družbe so to razen Slovenije?! Ja, imamo pa super statistike.
      Samo v Sloveniji velja, da je pravičneje in dobro človeka mrcvariti do smrti. In potem to imenujete še kvaliteta življenja.

  6. Nekdaj: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!
    Danes: Zavisti, moči in napuha – reši nas, o Gospod!
    Izvirnost sveta je njegova različnost, materialna in duhovna! Vsaka usmerjenost ustvariti iz te različnosti enakost je nesmisel, nasilje in nesreča. Enakost pomeni konec različnosti, sam si jo predstavljam kot konec tega materialnega sveta.
    Različnost izzove zavist, potrebo po moči, napuhnjeni razum jo nadomesti z enakostjo. To je največja prevara in največja zabloda v zgodovini človeštva! Globoko se strinjam z mnenjem avtorja, da so v svetu uspele civilizacije, ki so ohranjale prvinsko različnost in postopoma gradile enakopravnost različnosti, vrednote, ki so omogočile materialno in duhovno blaginjo.
    Enakosti ni in je ne bo! Naš socializem, je naša izkušnja, ki to potrjuje! Ni dal enakosti, dal je različnost: enake in varuhe enakosti, po Orwellu bolj enake. Povzročil je razkroj pridobljenih vrednot in revščino namesto blaginje! Ena od »vrednot« enakosti: manj kot dam, ne morem dobiti. Enakost ustvarja pod povprečje vrednot in revščino.
    Mavrica je ponazoritev različnosti: ni rdeča, ni zelena, je mavrica!

  7. Menim, da je kapitalizem preozek in zavajajoč pojem, saj vsak pomisli, da ima kapital vsemogočno in edino moč. Pa ni res tako. Če bi bilo to res, bi se z njim zgodilo že zdavnaj isto kot s komunizmom in socializmom.
    Iz dneva v dan spoznavamo, kako je potrebna tudi v kapitalizmu zdrava pamet, resnicoljubje, pravičnost in poštenost ter odgovornost.

    Kam bi prišli, če bi rekli, da te vrednote niso potrebne. Potem bi se srečevali s tisoči Jankovičev in vso zaupanje v zanesljiv in neškodljiv razvoj bi izgubili čez noč.

    Podobno “pijani” so bili zaslepljeni podporniki komunizma in socializma, potem pa so se srečali s kruto pogubno usodo.

  8. Ali ni to paradoks, da igra Jankovič na eni strani največjega socialista ali celo komunista, po drugi strani pa pokvarjenega kapitalista?!

    In karavana gre mirno naprej.

    To dokazuje, v kakšnem nevrednotnem razsulu je slovenska politika in kakšne škodljive posledice proizvaja..

  9. Žiga Turk je malo odplaval s to evolucijsko filozofijo. K sreči ni treba znati pojasniti vse človeške zgodovine v takšnem, materialnem smislu.
    Tako, torej zdaj vemo kaj je narobe s socializmom. Morda nekaj celo s kapitalizmom, čeprav kapitalizem ni družbeni red amak interpretacija opažanja v družbi. Ni torej ne vzrok in ne vodilo naprej, ampak zgolj observacija dejanskega stanja.
    Ostaja pa vprašanje kaj je vodilo naprej. Pri nas to vprašanje ni dovoljeno. Tudi na desni.
    Pa naj bo. Še vedno bo treba iti dalje.
    Živeti od obsodb se ne bo dalo. To bodo morali nekateri še dojeti, pa ne marajo. Ta slovenska nekrofilija bo morala zrasti v kaj boljšega. Takšno desnico komunisti jedo za zajtrk.

  10. Zdravko … “Takšno desnico komunisti jedo za zajtrk”
    ———-
    Torej se strinjate z ustanovitvijo tribunala po zgledu Nurnberškega?
    Da se to nenaravno in skozi vsa povojna leta vsiljevano stanje (po vaše nekrofilija) nekako zaključi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite