M. Ferenc za MMC RTV SLO: Huda jama je bila prehuda, še vedno stotine neoznačenih grobišč

1
291

Pred točno šestimi leti so raziskovalci v rovu rudnika Huda jama zagledali osem plasti mumificiranih trupel – odkritje je pretreslo državo, a to je bilo tudi vse, kar se je zgodilo. Po državi je še vedno na stotine neoznačenih povojnih grobišč.

Enajst pregrad je pred svetom skrivalo stotine trupel moških in žensk, ki so jih takoj po vojni pobili v izvensodnih pobojih. Za njimi niso ostale le kosti, ampak so se zaradi specifičnih pogojev rudniškega jaška in rova ohranili celotni deli teles, ki jih je prekrivala plesen. Zmetani so bili v globok jašek in naloženi v osmih plasteh v rovu. Koliko natančno jih je, se še danes ne ve. Odkritje je bilo očitno prehudo, pravi zgodovinar Mitja Ferenc, ki je bil tistega 3. marca v jami in je na lastne oči videl vso grozoto. Grozoto, s katero se državna oblast ne želi soočiti, trupla so zložili nazaj v jamo in zapahnili vrata. Po 70 letih tako umrli še vedno nimajo lastnega groba.

O dogajanju takoj po vojni, odkrivanju prikritih grobišč, ki so posejana po vsej državi, pretresljivih odkritjih množičnih grobišč in predvsem odnosu državnih oblasti do te problematike, ki slovenski narod teži še pol stoletja, smo se pogovarjali z Mitjo Ferencem, članom vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč in profesorjem zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na trenutno situacijo, ko si oblast znova želi oprati roke z monumentalnim spomenikom, medtem ko za udejanjanje načela pravice do groba nima posluha, ne gleda optimistično.

Letos bomo slavili 70. obletnico konca 2. svetovne vojne. Uradno je to 9. maja, a na slovenskem ozemlju se tedaj orožje še ni ustavilo. Tedni po tem so ravno za odkrivanje podrobnosti o povojnih pobojih najpomembnejši. Kaj se je dogajalo?
Za Slovenijo je značilno to, da se je ob koncu vojne na tem ozemlju znašla več 100.000 glava raznorodna množica različnih vojska in civilistov iz Nezavisne države Hrvaške, Črne gore, Srbije. Tudi del umikajočih se nemških vojakov je konec vojne zadel na naših tleh. Vsi so bežali proti angleškemu in ameriškemu okupacijskemu območju v Avstriji in Italiji, saj so pričakovali milejšo usodo kot pri jugoslovanskih oblasteh. Tiste, ki so uspeli prebežati in se pustili zajeti britanski vojski, so Britanci v času od 17. do 27. maja 1945 vrnili – najprej Hrvate, nato Srbe, po tem datumu pa še Slovence. Nove jugoslovanske oblasti do njih niso imele milosti. Slovence so vračali v dveh smereh in so jih prepeljali do zbirnih taborišč – v Teharje ali Šentvid nad Ljubljano. Razdelili so jih v skupine A, B in C. Najštevilnejšo skupino so določili za likvidacijo, manjšo skupino so določili za vojaško sodišče, predvsem mladoletne pa so ob amnestiji izpustili. Iz zbirnih taborišč so jih s tovornjaki odpeljali na različne kraje, kjer so jih likvidirali. Danes vemo, da so jih pomorili v kraških jamah, protitankovskih jarkih, rudniških jaških in v izkopanih jamah. Številke, ki jih je zbral Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije, govorijo, da je bilo od konca vojne pa do januarja 1946, ko se je zgodil zadnji večji poboj v Slovenski Bistrici, umorjenih nekaj manj kot 15.000 Slovencev. V 2. svetovni vojni ali zaradi nje je padlo 98.000 Slovencev, od tega jih je bilo torej 15.000 izvensodno pomorjenih po vojni. Gre predvsem za slovenske domobrance, v manjši meri pa tudi za civiliste.

O tem je jugoslovanski oblasti uspelo dolgo časa prikrivati vse dokaze. Prvi, ki je jasno in javno spregovoril, je bil Edvard Kocbek.
Odločili so se, da za pomorjenimi zbrišejo vsako sled. Poznamo dokumente zveznega in republiškega nivoja, ki govorijo o tem, da grobovi nikakor ne smejo obstajati. Ljudje in grobovi morajo izginiti iz spomina javnosti. To je trajalo do demokratičnih sprememb v Sloveniji leta 1990, do določene mere pa celo še danes. Seveda se je v Sloveniji o njih nekaj govorilo, zlasti, ko je bil leta 1975 objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, pa esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1983 ter zlasti po spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu leta 1990. Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo bore le malo za pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo.

Član vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč ste od ustanovitve leta 1990. S čim ste se na začetku morali soočati? Kakšne so bile glavne smernice dela?
Najprej se je govorilo le o Kočevskem Rogu. Mi smo seveda vedeli tudi za nekatera druga grobišča, a tega, koliko grobov je na slovenskih tleh, ki so skriti in zabrisani, si nismo predstavljali. 90. leta so minila le v simboličnem označevanju dveh lokacij. Monumantalni spomenik smo postavili na Teharjah, v Kočevskem Rogu pa kapelo. Slovenci smo očitno nagnjeni k simbolnim dejanjem, namesto da bi jih na lice mesta označili in grobišče uredili. Na Teharju je ta spomenik postavljen na treh odlagališčih odpadkov, žrtve so zakopane 12 metrov pod deponijo, okolica nekdanjega taborišča pa je danes povsem nerazpoznavna. V Kočevskem Rogu se je pri postavitvi simbolnega znamenja tako dolgo metalo polena pod noge, da je preteklo 10 let. V tem času je ena državna oblast leta 2000 na hitro postavila spomenik in urbanistični inšpektor je ugotovil, da gre za črno gradnjo ter bi jo bilo treba porušiti. Čez tri leta je druga oblast postavila kapelo, izbrano na javnem natečaju. Tako imamo zdaj tam celo dva spomenika na mestu, kjer pa kot kaže ni slovenskih žrtev.

Vi ste s terenskim delom pregledali kraje prikritih grobišč v Kočevskem Rogu in prišli do teh ugotovitev.
S študenti smo presejali vso zemljo okoli enega grobišča pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu, kjer smo ugotovili, da je to grobišče Slovencev – na podlagi ostankov več kot 100 znakov brezjanske Marije, katoliških križcev, domobranskih značk. Nato smo se odpravili do grobišča pod Krenom, kjer je leta 1990 potekala spravna slovesnost, in tam našli nemški križec 1. stopnje, ki ga ni dobil noben Slovenec, rusko carsko odlikovanje Svetega Jurija iz leta 1917, dinarske kovance iz Nedićeve Srbije, hrvaške kune, gumbe z oznako NDH. Skratka nič slovenskega. Iz tega sklepam, da so v grobišču pod Krenom predvsem tuje žrtve, v grobišču pod Macesnovo Gorico pa slovenski domobranci. Ta raziskava s študenti me je tudi spodbudila, da sem pred 10 leti pripravil razstavo Prikrito in očem zakrito in z njo pokazal, kakšno je stanje v naravi in kaj bi bilo treba narediti.

Trenutno je evidentiranih okoli 600 grobišč, 150 ste jih preiskali in potrdili na terenu.
Grobišča smo začeli intenzivneje raziskovati v letih 2006, 2007, 2008 in deloma 2009, in smo mislili, da bomo lahko nadoknadili zamudo pri raziskovanju prikritih grobišč. Na temelju ustnega izročila nismo popisovali le lokacij grobišč, ampak smo pogledali tudi pod zemljo, torej sondirali. Začeli smo s prvimi izkopi, ekshumacijami. Ko smo sondirali protitankovski jarek na Teznem pri Mariboru, smo ugotovili, da je to verjetno največje tovrstno grobišče v celotni Evropi. Ko so leta 1999 gradili avtocesto, so samo na 70 metrih izkopali 1.179 trupel. S sondiranjem smo ugotovili, da je jarek vsaj v dolžino 930 metrov napolnjen z žrtvami, kar bi po matematičnem izračunu pomenilo okoli 15.000 žrtev. To so gromozanske številke.

Tja naj bi zakopali ujete in vrnjene Hrvate?
Da, predvsem Hrvate. V manjši meri Črnogorce.

Javnost je bila še posebej pretresena pred šestimi leti, ko ste odkrili množično grobišče v rudniku Huda jama.
Leta 2008 smo v Komisiji Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo je vodil Jože Dežman sklenili, da raziščemo en rudniški jarek. Te je namreč skoraj nemogoče raziskovati, saj so bili tisti, kjer so bili opravljeni poboji, zaliti z vodo, vhodi minirani, zasuti in podobno. A Huda jama – Barbarin rov, je služil kot naravni prezračevalnik glavnega rova, ki poteka pod Barbarinim rovom, in je bil ves čas vzdrževan. Mislili smo, da bomo predrli pregrade – po ustnih virih naj bi bile štiri – prišli do žrtev, jih dokumentirali in potrdili, da je to res grobišče. A ko so rudniški reševalci prebili prvo pregrado, smo videli, da je rov popolnoma zasut. Začelo se je večmesečno delo, vsak dan so napredovali 2 metra in iznašali nasuti material. Najdebelejša pregrada je bila iz 120 centimetrov debele plasti betona, armirana z desetimi železniškimi tračnicami. Kot da bi šlo za atomsko zaklonišče in da nikoli nihče ne sme priti do žrtev. Najbolj strahotno je bilo, ko smo 24. februarja 2009 naleteli na prvo žrtev na vrhu tega nasutja. To je bil t.i. begunec, ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, med tem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal. Takšnega smo tudi našli.

Ko smo uspeli predreti zadnjo, 11. pregrado, smo prišli do jaška, v katerem se ni nič videlo. Nekaj 10 metrov naprej pa smo v grozi zagledali kup belih mumij. Pogled na te nerazpadle žrtve nas je vse, ki smo bili tistega 3. marca 2009 v rudniku, zaznamoval. Ob raziskavah smo bili navajeni pogledov na skelete, tukaj pa so ljudje ostali v celoti, prekrivala jih je plesen. Žrtve so bile nametane v osmih plasteh, iz rova so sodni izvedenci prinesli 432 trupel. Domneva se, da gre za vojake Nezavisne države Hrvaške. Preiskovalni sodnik se je nato odločil, da bo odredil tudi iznos trupel iz prvih petih metrov vertikalnega jaška, ki je sicer globok 45 metrov. Iz petih metrov so prinesli 346 žrtev, več kot 2.000 naj bi jih še ostalo v jašku. Strahotni so bili pogledi na ženske spletene lase. Likvidacija vojakov smo še nekako pričakovali, a zakaj je bilo med žrtvami v jašku tudi okoli 10 odstotkov ženskih skeletov …

Veliko je bilo besed o tem groznem odkritju, nato pa se je vse ustavilo. Kaj se je dogajalo?
Oblasti so se odločile, da Barbarinega rova ne bodo uredile na način, kot smo ga predlagali v komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč, in sicer, da bi za vse žrtve (ki bi jih odnesli iz rudnika, saj v rudnikih nihče ne sme ostati), zunaj uredili pokopališče, kjer bi ljudje lahko prižgali svečo in položili cvetje. A se je vlada odločila, da bo tiste žrtve, ki smo jih že dvignili iz rova, iz lesenih polic le prestavila na aluminijaste ter jih v gajbicah za sadje postavila v drug rov rudnika, kjer razpadajo še danes. Ostalih 2.000 žrtev pa bodo kot kaže pustili v jašku za neko drugo generacijo, ki bo imela voljo, upanje in moč, da jih bo pokopala. Žrtev smo se le dotaknili, šli iz ven iz jame, jo spet zaprli in jih znova zapustili. To nas, ki smo bili del ekipe, še najbolj boli – da slovenske oblasti nismo uspeli prepričati, da bi iznesli vse posmrtne ostanke in jih dostojno pokopali. To je bilo leta 2009, zdaj mineva šest let od odkritja razsežnosti tega zločina, a smo na istem kot takrat. Ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne bi človek od demokratične države pričakoval, da bi zmogli grobišča vsaj označiti, urediti in kjer je možno, žrtve identificirati. Vendar je odkritje Hude jame bilo prehudo, ustavilo se je vsakršno evidentiranje, prekopavanje, sondiranje, urejevanje teh grobišč. Sistem, ki je bil postavljen v letih 2006 – 2008, je porušen. Na eni strani poslušamo floskule o pravici do groba, na drugi strani pa se soočamo z odporom istih struktur. Politika govori s figo v žepu in ne le, da ne omogoča, tudi onemogoča civilizacijsko ravnanje z mrtvimi.

Že prej ste omenili grobišče v Slovenski Bistrici. Leta 2001 so odprli zaklonišče, za katerega se je desetletja govorilo, da so v njem trupla iz časa kmalu po vojni. Našli so 431 okostij, jih analizirali in potrdili, da gre za moške in ženske. Na pokopališču nad mestom so postavili kostnico, kosti prenesli in tam je zdaj kraj spomina. Na lokalnem področju so se stvari odvile do konca. Kje so torej tako nepremostljive prepreke na državnem področju?
Res pohvalno, da se je občina Slovenska Bistrica takrat odločila, da bo sama raziskala, ali grobišče obstaja ali ne. To je zdaj zelo primerno urejeno območje – žrtve so pokopali v za to zgrajeno kostnico na pokopališču in uredili prostor pred obema zakloniščema ter postavili spominsko znamenje s primernim napisom. Tako bi morala biti urejena vsa odkrita grobišča, zlasti slovenska. Ker na podlagi sporazuma z Nemčijo in Italijo na primer še vedno nemoteno in kontinuirano potekajo prekopi nemških in italijanskih vojakov, padlih na naših tleh. Našim sonarodnjakom pa grobov ne zmoremo označiti. Za tuje vojake, ki so bili okupatorji, je torej to možno, Slovenci pa niso deležni takšnih dejanj. Menili smo, da bo to rešil zakon o vojnih grobiščih, ki je bil sprejet leta 2003. A ugotavljamo, da je popolnoma neustrezen za grobove, ki jih moramo najprej najti in urediti, da bodo sploh prišla na enak nivo varovanja kot grobišča 1. svetovne vojne in partizanska grobišča.

Nova Slovenija zdaj predlaga zakon o dostojne pokopu. Je primeren?
Gre za povsem tehnični zakon, a je že razburil javnost in poslance. Nekateri pravijo, da zakon že imamo in naj pospešimo njegovo izvajanje, drugi pravijo, da je potrebno najprej opravičilo, šele potem ureditev grobov, če so ležali 70 let, naj še naprej … zelo nasprotujoče si besede, ne da bi ob tem pomislili, da je po ženevskih konvencijah dolžnost vsake države da grobišča označi.
Poseben cinizem pa je, da novih grobišč ne moremo niti več vpisovati, ker naj bi bil računalniški program zastarel. V registru vojnih grobišč prikrita grobišča sploh ne obstajajo in to je velika težava. Če so grobišča vpisana v register, imajo lokalne skupnosti možnost in dolžnost, da jih dajo v planske načrte in postavijo varstvene režime. Do decembra lani nismo mogli vpisati v register niti enega, čeprav sem leta 2009 spisal 70 predlogov. Za vpis v register je pristojno ministrstvo za delo družino in socialne zadeve ter enake možnosti. Decembra je ministrica Anja Kopač Mrak prvemu prikritemu grobišču podelila status vojnega grobišča. Gre za Kamniško Bistrico, kjer so med drugim pomorili črnogorske četnike. In maja letos naj bi črnogorsko društvo Otkrit čemo istinu skupaj s kamniško občino in društvom Demos na Kamniškem postavilo manjšo kapelo.

Kakšni so torej razlogi, da se ta grobišča ne more vpisati v register vojnih grobišč?
Razlogov ni. Če sem zelo kritičen, lahko rečem, da sodijo prikrita grobišča v del ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki pa do te problematike nima pričakovanega odnosa.

Več lahko preberete na MMC RTV SLO.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Moriščem ne moremo dati statusa grobišč. Zakaj se borite za napačne stvari?
    Žrtve je potrebno prekopati v grobove, četudi masovne kostnice. Nobenih grobišč ni!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite