Titoland na Golem otoku

Titoland na Golem otokuOdkar se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v deželah realsocializma pojavilo vprašanje, kam s socrealistično spomeniško navlako, z vso to lažjo in patetiko – s kričavimi plastikami, pomniki, ploščami, obeliski, stelami in medaljoni – si je marsikdo tudi pri nas začel izmišljati scenarije, ki bi pripeljali do zadovoljive rešitve na tem področju. Za vzor bi lahko bil spomeniški park, kakršnega so si omislili Madžari nekje na obrobju Budimpešte. Vendar nihče ni verjel, da bi podobne zamisli uspele tudi pri nas. Zlahka si predstavljamo, da bi vse te spomenike, tudi če bi jih s politično odločitvijo demokratične večine čez noč prestavili v primerno urejen park, borbene enote ZZB, ki še dandanes strašijo po Sloveniji, že naslednje jutro v spremstvu praporščakov in oboroženih jurišnikov odvlekle iz parka in jih znova postavile tja, od koder so bili odstranjeni.

S Hrvati družno o titoistični preteklosti

Že poprej smo vedeli za jadranska otoka Grgur in Goli, predvsem zaradi koncentracijskih taborišč, ki jih je tam ustanovila in vzdrževala Titova Jugoslavija, pred časom pa smo izvedeti tudi za načrte novih hrvaških oblasti. Na otoku Goli naj bi uredili spomeniški park, s tamkajšnjimi taboriščnimi nastanitvenimi zmogljivostmi, ki pa bi jih v dobro gostov vendarle nekoliko izboljšali, bi popestrili in razširili siceršnjo turistično ponudbo. Zakaj ne bi združili z njimi svojih moči, so se vpraševali nekateri pri nas!? Podobno kot bo treba slej ko prej skupaj z Hrvati urediti trajno odlagališče jedrskih odpadkov, slednjič pa tudi dekomisijo njihovega poglavitnega izvora – Jedrske elektrarne Krško, bi lahko družno pristopili tudi k »dekomisiji« nizko-, srednje- in visokokontaminiranih ideoloških odpadkov. Saj gre vendar za našo skupno titoistično preteklost.

Ker torej hrvaška stran načrtuje omenjeni spomeniški park, bi morda lahko romala tja tudi naša kamnita ter v beton in bron odlita revolucijska spomeniška dediščina. Na tej resnico razodevajoči, usode polni lokaciji, ki bolj od česarkoli drugega razkriva dobesednost komunistične eshatologije, bi lahko uredili spomeniški park, ki bi v polnosti predstavljal zlitje praktične in simbolne plati proslutega režima, vodovje tega akvatorija in podvodni del spomeniškega parka pa kajpak tudi njegov dokončni potop pod gladino zavestnih hotenj človeštva …

Pričujoči prispevek je del eseja, ki ga je napisal Marjan Frankovič, objavljen pa  je bil najprej v Mladiki (2, 2019) Esej je nastal nekaj dni po odkritju spomenika na ljubljanskem Kongresnem trgu, ki naj bi slovenski narod pozival k spravi, posvečen pa je bil »spominu na žrtve vseh vojn in z vojno pove­zanih dogodkov«.